Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave in ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje obstoj enega od takstivno naštetih razlogov iz 52. člen ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 3. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz depeše Policijske postaje Brežice izhaja, da je tožnik iz izvorne države odšel zaradi slabih ekonomskih razmer.

3. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Kraljevino Maroko je zapustil zaradi revščine. V Slovenijo je nezakonito vstopil preko Turčije po balkanski poti do Hrvaške, od koder je vstopil v Slovenijo. Ciljne države ni navedel. Svojo istovetnost je izkazal s skenom osebne izkaznice in potne listine.

4. Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidna vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 24. 1. 2023. Takrat je navedel, da je državljan Maroka in je zaključil pet razredov osnovne šole, vendar šolanja ni nadaljeval zaradi revščine, saj niso imeli dovolj denarja za oblačila in šolnino. Delal je v kmetijstvu. Ko je delal, je zaslužil 7 ali 8 evrov dnevno in je imel dovolj za jesti. Maroko je zapustil prvič in za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo ni zaprosil v nobeni drugi državi članici Evropske unije. Kot ciljno destinacijo je navedel Norveško. Iz izvorne države je odšel, ker je v Maroku delal v kmetijstvu brez urejenih dokumentov, kar pomeni, da ni imel socialnega ali zdravstvenega varstva. Imel je veliko stroškov, saj ena hči študira, druga hči, ki je oseba z invalidnostjo, je na invalidskem vozičku in vsakodnevno potrebuje zdravila. Tožnik je delal občasno brez pogodbe o zaposlitvi. Če bi zaslužil dovolj in živel normalno življenje, bi ostal Maroku. Tožnikovo življenje bi bilo težje, če bi se preselil v mesto, saj imajo na podeželju svoje navade in tradicijo. V Maroko se ne želi vrniti, saj je velika razlika med življenjem v Evropi in v Maroku.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo v Maroku in željo po boljšem življenju. Ta dejstva so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavni razlog za zapustitev države je navedel slabe možnosti za najdbo zaposlitve in revščino. Ocenila je, da razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo ekonomsko stisko, ki je izvirala iz slabih zaposlitvenih možnosti ter slabo plačanih del, ki jih je občasno opravljal, ni povzročil tretji akter. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, saj je imel omogočen dostop do šolanja. Ni zatrjeval, da ni imel dostopa do zdravnika, temveč je navajal, da je zdravstvo v Maroku drago. Tožnik je z opravljanjem občasnih del v kmetijstvu imel dostop do trga dela, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da mu je bil onemogočen dostop do trga dela. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku, vendar ni izkazal, da je bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci Maroka. Obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja tožnik ni izkazal. 6. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 7. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi, saj je sam navedel, da iz Maroka ne bi odšel, če bi tam imel dovolj denarja. Tožena stranka zaključuje, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko za prosilca ne bi bila varna izvorna država.

8. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb strank_

9. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Meni, da tožena stranka ni upoštevala njegovih navedb, da je izvorno državo zapustil zaradi razmer, v katerih kljub trudu ni mogel preživeti. Ponavlja, kar je povedal že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, ter ponovno pojasnjuje, da se v Maroku ljudem v stiski ne pomaga. Svoje države ne bi zapustil, če bi bilo mogoče tam normalno živeti. Glede na to meni, da se je tožena stranka pri utemeljevanju izpodbijane odločbe nepravilno sklicevala na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Poudarja tudi, da ga tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države in mu ni dala možnosti, da se o tem izjavi. S tem je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke in sklicevanje na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 ni dopustno.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

11. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajal pri tožbi in tožbenem predlogu.

_12. O sodni presoji_

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

15. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 16. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

17. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, na osebnem razgovoru je zatrdil, da bi ostal v Maroku, če bi zaslužil dovolj, da bi lahko živel normalno, drugih težav pa v Maroku ni imel, kar je potrdil tudi s svojim zaslišanjem na naroku. Izrecno je izpovedal, da ni imel družinskih, političnih ali drugih težav v Maroku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V Maroku je občasno delal v kmetijstvu brez urejenih dokumentov, zaradi česar ni imel urejenega socialnega in zdravstvenega varstva. Ko je delal, je imel dovolj za jesti. Po drugi strani pa ima v Maroku veliko stroškov, saj odraščajoča hči študira, druga hči, ki je oseba z invalidnostjo na invalidskem vozičku, pa vsakodnevno potrebuje zdravila, kar ni poceni. Oče je bil pred upokojitvijo redno zaposlen kot varnostnik in je zaslužil približno 100 evrov mesečno. Ko je bil tožnik zaslišan na naroku, je izpovedal, da v Maroku nima kaj početi, ker ni dela, da se v Maroko ne želi vrniti zaradi boljših razmer v Evropi in bi še enkrat poskušal iti v Evropo, če bi se moral vrniti v Maroko.

19. Po oceni sodišča je imel tožnik z zaključenimi petimi razredi osnovne šole in s praktičnim znanjem, ki ga je pridobil pri opravljanju dosedanjih del, možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je delo opravljal občasno 5 ali 6 dni in zaslužil 7 ali 8 evrov dnevno ter da je na tak način zaslužil malo več kot njegov oče, ki je zaslužil 100 evrov mesečno. Življenjsko logično je, da občasni zaslužki niso zadoščali za pokritje njegovih celotnih življenjskih stroškov, glede tega bi bila situacija enaka ali vsaj podobna tudi izven izvorne države. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je potrdil, da je v izvorni državi priložnostno opravljal dela samo v kmetijstvu, saj ni kvalificiran delavec in nima nobenega pravega poklica. Resnicoljubno je izpovedal, da je mesečno zaslužil približno enako kot njegov oče, ko je bil v rednem delovnem razmerju.

20. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

21. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

22. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

23. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik toženi stranki v tem delu očita, da je zagrešila kršitev pravil postopka, ker ga predhodno ni seznanila, da je Maroko določen kot varna izvorna država in mu ni dala možnosti, da se izjavi o tem, ali je zanj osebno Maroko varna izvorna država.

24. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II12 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.13 Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 sprejelo stališče, da je tožena stranka že v okviru razlage načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države14. Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev.

25. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo potrdila, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila tožnika, da bo v njegovem primeru uporabila koncept varne izvorne države. Zato je bila v delu, ki se nanaša na presojo prošnje po drugi alineji 52. člena ZMZ-1, podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku 8v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Vendar ugotovljena kršitev na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, saj je tožena stranka s tem dejstvom seznanila tožnika na naroku za glavno obravnavo, kjer mu je omogočila, da pojasni, ali je zanj Maroko varna izvorna država. Tožnik kljub seznanitvi s konceptom varne izvorne države ni oporekal, da Maroko zanj ni varna izvorna država, temveč je s tem v zvezi kredibilno izpovedal, da če bi ostal v Maroku, bi bil celo življenje dnevni delavec. Po presoji sodišča je bila kršitev odpravljena na naroku za glavno obravnavo, zaradi česar tožbi iz tega razloga ni mogoče ugoditi. Pri tem sodišče dodaja, da so neutemeljene tožnikove navedbe v zaključni besedi, da vprašanje tožene stranke glede Maroka kot varne izvorne države nasprotuje tretjemu odstavku 20. člena ZUS-1, ki ne dopušča navajanja dejstev in predlaganje dokazov v upravnem sporu, če so stranke imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Obravnavano vprašanje namreč ni novo dejstvo, temveč se nanaša zgolj na seznanitev z uporabo relevantnih materialnih določb. 26. V zvezi z zatrjevano kršitvijo postopka sodišče še pojasnjuje, da ta kršitev postopka ne vpliva na odločitev tudi zato, ker izpodbijana odločitev ni utemeljena izključno na drugi alineji 52. člena ZMZ-1. V skladu s peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 namreč pristojni organ z odločbo prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. To pomeni, da za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje obstoj enega od taksativno naštetih razlogov iz 52. člena ZMZ-1.15 V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena že na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve. 12 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ; 13 40. uvodna točka Postopkovne direktive. 14 13. točka obrazložitve. Enako stališče je sprejelo tudi Upravno sodišče v zadevah I U 2230/2018 z dne 9. 11. 2018 in I U 1544/2017 z dne 31. 7. 2017. 15 Enako stališče je sprejelo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 v 11. točki obrazložitve.