Jedro

Odgovornost neposrednega oškodovanca za škodo posrednega oškodovanca je po splošnih pravilih odškodninskega prava izključena.

Ker je neposredni oškodovanec postal posebno hud invalid zaradi poškodb, dobljenih v prometni nesreči, ki jo je kot voznik zavarovanega vozila povzročil sam, njegovi ženi pa odškodnina po drugem odstavku 180. člena OZ ne pripada, je treba preveriti še, ali je podlago njenemu zahtevku najti v ZOZP. Po presoji revizijskega sodišča ne.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 2.514,89 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

1. A. A. je 25. 4. 2003, ko je vozil osebni avtomobil svoje žene L. A., obvezno zavarovan pri toženi zavarovalnici, povzročil prometno nesrečo, v kateri je bil sam hudo telesno poškodovan. Posledica poškodb je njegova posebno huda invalidnost. Ker zaradi tega trpi duševne bolečine, je L. A. zahtevala od tožene stranke denarno odškodnino na podlagi obveznega zavarovanja vozila, ki ga je ob škodnem dogodku vozil A. A. 2. S sodbo, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo, je sodišče prve stopnje zahtevku v celoti ugodilo.

3. Na predlog tožene zavarovalnice je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 107/2010 z dne 8. 4. 2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali so iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja posredni oškodovanci upravičeni do odškodnine za svoje duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega v primeru, ko je ta bližnji kot voznik zavarovanega vozila sam odgovoren za prometno nesrečo in s tem tudi za svojo posebno hudo invalidnost. 4. Tožena stranka je vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen in da bo tožnici naloženo povrniti ji stroške tega postopka na vseh stopnjah sojenja in postopka za dopustitev revizije. Navaja, da je sodišče prve stopnje procesni zakon kršilo, ker je v nasprotju z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) postopek vodilo po procesnih predpisih, veljavnih pred 1. 10. 2008. Materialno pravo je bilo uporabljeno zmotno zato, ker – v nasprotju z naziranjem sodišč prve in druge stopnje – posredni oškodovanci niso upravičeni do odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, ki je posledica škodnega ravnanja le-tega, saj je po določbah 15. in 17. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) jamstvo zavarovalnice omejeno na škodo tretjih oseb, za katero je odgovoren zavarovanec, tožnice pa ni mogoče šteti za tretjega. Kdor je sam odgovoren za svojo škodo, odškodnine sam od sebe ne more zahtevati. Če je ne more zahtevati sam, je tudi svojci za duševne bolečine zaradi njegove posebno hude invalidnosti od njega ne morejo zahtevati; če je ne morejo zahtevati od njega, je ne morejo niti od »njegove« zavarovalnice.

5. Revizija je bila vročena tožnici. Ta odgovora nanjo ni podala.

6. Revizija je utemeljena.

7. Nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo je obligacijskopravno razmerje, v katerem sta udeležena dva subjekta: oškodovalec (povzročitelj škode) in oškodovanec. Njuno razmerje, pravice oškodovanca in obveznosti povzročitelja, ki so med seboj v diametralnem nasprotju, primarno urejajo splošni obligacijskopravni predpisi, vsebovani v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da je, kdor drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Dolžnost plačila odškodnine torej temelji na zakonu. Po definiciji iz 132. člena OZ pa je škoda zmanjšanje premoženja, preprečitev povečanja premoženja, povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe. Temeljno pravilo je, da mora oškodovancu škodo, ki je pravno priznana, povrniti tisti, ki jo je povzročil. Eno od sporočil tega pravila je tudi, da na nepogodbeni podlagi (na podlagi zakona) oškodovanec ni upravičen do povrnitve škode, ki jo je prizadejal sam sebi. Trpeti jo mora sam: razmerje odgovornosti za škodo ni nastalo, saj sta položaja oškodovanca in odgovornega povzročitelja škode združena v isti osebi.

8. Praviloma je oškodovanec v smislu OZ samo tisti, ki je utrpel neposredno škodo. Drugače je glede nepremoženjske škode izrecno določeno v 180. členu OZ: zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti neposrednega oškodovanca pripada za duševne bolečine, ki jih trpijo zaradi tega, odškodnina (tudi(1)) njegovim bližnjim – posrednim oškodovancem. Določba preko siceršnjih meja širi pravno relevantno vzročnost in s tem obseg škode, za katero odgovarja oškodovalec(2): čeprav posredni oškodovanci trpijo zaradi stanja neposrednega oškodovanca, svojega bližnjega, je pravno relevanten vzrok njihovega trpljenja ravnanje povzročitelja tega stanja. Za škodo posrednega oškodovanca odgovarja, kdor je odgovoren za stanje neposrednega oškodovanca. Kot že rečeno je na eni strani nepogodbenega razmerja odgovornosti za škodo vedno povzročitelj škode, na drugi strani pa eden ali več oškodovancev. Če je oškodovancev več, in več jih je tudi, ko škodo utrpi poleg neposrednega še posredni oškodovanec,(3) to na razporeditev vlog v razmerju ne vpliva. Znotraj istega pravnega razmerja, v katerem so udeleženi oškodovalec, neposredni oškodovanec in posredni oškodovanec, neposredni oškodovanec ne more biti v dveh vlogah: v vlogi oškodovanca v razmerju do oškodovalca in v vlogi oškodovalca v razmerju do posrednega oškodovanca.

9. Odgovornost neposrednega oškodovanca za škodo posrednega oškodovanca je po splošnih pravilih odškodninskega prava izključena. Predpostavke odškodninske odgovornosti so: obstoj subjektov obligacijskega razmerja odgovornosti za škodo – oškodovalca in oškodovanca, škodno ravnanje oškodovalca, škoda, vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo ter protipravnost škodnega ravnanja;(4) podane morajo biti kumulativno. In v razmerju med neposrednim in posrednim oškodovancem niso: ni povzročitelja stanja neposrednega oškodovanca kot oškodovalca, zato ni obeh subjektov razmerja in ni pravno relevantne vzročne zveze med stanjem neposrednega oškodovanca in škodo posrednega oškodovanca, ker pravno relevanten vzrok škode posrednega oškodovanca predstavlja ravnanje povzročitelja stanja neposrednega oškodovanca – tretjega, ki ravna protipravno.

10. Ker je v konkretnem primeru neposredni oškodovanec postal posebno hud invalid zaradi poškodb, zadobljenih v prometni nesreči, ki jo je kot voznik zavarovanega vozila povzročil sam, njegovi ženi pa po zgoraj obrazloženem odškodnina po drugem odstavku 180. člena OZ ne pripada, je treba preveriti še, ali je podlago njenemu zahtevku najti v ZOZP. Po presoji revizijskega sodišča ne.

11. Vozilo, ki ga je v času škodnega dogodka vozil A. A., je bilo tedaj obvezno zavarovano pri toženi zavarovalnici. ZOZP v 15. členu zavezuje lastnika vozila, da mora skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo motornega vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja ali poškodovanja stvari. V konkretnem primeru niti A. A. niti tožnica nista bila tretji, pač pa sta bila oba zavarovanca: po določbi drugega odstavka 1. člena relevantnih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti sta poleg lastnika vozila (tožnice) zavarovana tudi uporabnik ali voznik (A. A.), če imata z vozilom opravka po volji lastnika. Tretji je lahko le oseba, ki ni zavarovanec ali voznik avtomobila, a je oškodovan zaradi odgovornosti zavarovanca – torej nekdo, ki je izven pogodbe.(5) Na podlagi določbe 15. člena ZOZP tožnica torej do odškodnine ni upravičena.

12. ZOZP pa določa tudi primere, ko so do odškodnine na podlagi obveznega zavarovanja upravičene osebe, ki nimajo položaja tretjega: po določbi 2. točke 17. člena ZOZP so do odškodnine za škodo, povzročeno jim z obvezno zavarovanim vozilom, upravičeni tudi zavarovalec, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, a pod pogojem, da niso bili vozniki (ti so kot upravičenci do odškodnine izrecno izključeni z določbo 1. točke istega člena zakona), in ne za vso škodo – izključena je škoda na stvareh.

13. Predmet zavarovanja v slovenski pravni ureditvi, ki ni sprejela sistema kritja ne glede na krivdo (t.i. no fault sistema(6)), je odgovornost zavarovanca za škodo, povzročeno tretjim osebam (2. točka prvega odstavka 1.a člena ZOZP). Ker je zavarovana odgovornost zavarovanca, je pravica oškodovanca do odškodnine za škodo iz prometne nesreče odvisna od presoje, ali je bil zavarovanec za to škodo odgovoren. Obstoj civilne odgovornosti se tudi v primeru obveznega zavarovanja odgovornosti v prometu presoja po OZ. Predpostavke zanjo v primerih, ko je posredni oškodovanec utrpel nepremoženjsko škodo zaradi stanja, v katerega se je posredni oškodovanec spravil sam, brez krivde tretje osebe, iz razlogov, navedenih v 9. točki obrazložitve, niso podane. Odgovor na pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, je zato nikalen. Ker je posebno huda invalidnost A. A. posledica njegovega lastnega ravnanja, njegova žena kot posredna oškodovanka do odškodnine za duševne bolečine ni upravičena niti po 17. členu ZOZP.

14. Odločitev sodišč druge in prve stopnje je po obrazloženem materialnopravno zmotna. Revizijsko sodišče je zato in ker zatrjevane procesne kršitve ni bilo, saj ne drži, da bi sodišči prve in druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 498. člena ZPP postopek tudi po uveljavitvi novele D vodili po nenoveliranih določbah zakona, reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (380. člen ZPP).

15. Ker je spremenilo z revizijo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno z načelom uspeha v pravdi je tožnico zavezalo, da toženi stranki povrne 2.514,89 EUR stroškov, ki jih je odmerilo skladno s Taksno tarifo (164,83 EUR za odgovor na tožbo, 518,38 EUR za pritožbo zoper sodbo, 225,00 EUR za predlog za dopustitev revizije in 450,00 EUR za revizijo) in Odvetniško tarifo (po 481,95 za sestavo predloga za dopustitev revizije in za sestavo revizije, oboje povečano za 20 % - ni DDV).

Op. št. (1): V primeru posebno hude invalidnosti sta do odškodnine upravičena tako neposredni kot posredni oškodovanec.

Op. št. (2): Glej odločbi II Ips 307/2004, II Ips 875/2006. Op. št. (3): Ali celo samo on, kot pravilno razloži drugostopenjsko sodišče v 9. točki izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Vedriš, M. in Klarič, P., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 583 in 584. Op. št. (5): Primerjaj Ristin, G., navedeno delo, stran 48. Enako Jakaša, B., Pravo osiguranja, Drugo izdanje, Zagreb 1984, stran 420. Op. št. (6): V pravnih ureditvah, ki so sprejele no fault sistem kritja, predmet zavarovanja ni odgovornost lastnika motornega vozila, s katerim je bila tretjim povzročena škoda, pač pa dejanska škoda; kdor je bil poškodovan v prometni nesreči, tudi krivi voznik, je upravičen do odškodnine za dejansko škodo. Več o tem Ristin, G., v Ristin, G. in soavtorja, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana 2008, stran 117.