Jedro

Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije odškodninske zahtevke neposrednih oškodovancev; krije pa tudi zahtevke posrednih oškodovancev, kadar jim takšno pravico priznava ZOZP ali kakšen drug zakon.

Ni mogoče zanikati obstoja primarne škode, iz katere izvira (sekundarna) škoda tožnice kot posredne oškodovanke. To škodo je tožnici z uporabo vozila, na katerega se nanaša sklenjeno zavarovanje, povzročil tožničin zakonec, ki je svojo avtomobilsko odgovornost zavaroval pri toženki. Potemtakem niti njegova niti toženkina odškodninska odgovornost v razmerju do tožnice nista izključeni, čeprav toženka ne odgovarja za škodo neposrednega oškodovanca. Končno škoda posrednega oškodovanca ni odvisna od obstoja škode neposrednega oškodovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnici prisodilo 25.037,56 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2004 do plačila. Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 3.888,83 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Toženka se je pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da je bil njen zavarovanec A. A. kot voznik sam odgovoren za prometno nezgodo z dne 25.4.2003, v kateri se je hudo poškodoval. Po pravilih o odškodninski odgovornosti zato ne odgovarja za škodo, ki je zaradi telesne poškodbe nastala njemu samemu in njegovim svojcem kot posrednim oškodovancem. Ker torej zavarovanec za tožničino škodo ne odgovarja, zanjo ne odgovarja niti toženka, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zavarovalnica namreč z zavarovalno pogodbo obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti ne krije odgovornosti v večjem obsegu, kot odgovarja tretjim osebam njen zavarovanec. Res so duševne bolečine ob posebno težki invalidnosti bližnjega pravno priznana škoda. Ta izvira iz neposredne škode neposrednega oškodovanca, v konkretnem primeru pa neposrednega oškodovanca ni, saj je bil toženkin zavarovanec sam povzročitelj škode. Kadar ni neposrednega oškodovanca, ne more biti posrednega oškodovanca. Sicer pa je toženka že izplačala celotno zavarovalno vsoto za škodo zaradi telesnih poškodb na podlagi zavarovanja AO-plus. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo civilnega prava. Z obveznim zavarovanjem je zavarovana odgovornost vsakokratnega voznika proti tretjim osebam, ne pa njegova škoda zaradi telesnih poškodb in iz nje izvirajoča škoda posrednim oškodovancem. Sodišče se napačno sklicuje na ustavno načelo enakosti. Primerjava, ki jo v zvezi s tem navaja izpodbijana sodba, je povsem nesprejemljiva. V našem civilnem pravu ni predvideno, da bi oseba, ki se je po lastni krivdi poškodovala in utrpela posebno hudo invalidnost, odgovarjala posrednim oškodovancem za njihove duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega. Zavarovalnica, ko gre za zavarovanje odgovornosti, res namesto povzročitelja povrne nastalo škodo, vendar ne v večjem obsegu ali pod drugimi pogoji civilne odgovornosti, kot to velja za zavarovanca.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da je zavarovanje avtomobilske odgovornosti namenjeno kritju škode, ki jo zaradi ravnanja voznika zavarovanega vozila utrpijo tretje osebe, pri čemer ni pomembno, ali so neposredni ali posredni oškodovanci.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ostal v pritožbi neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le glede tistih procesnih kršitev, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. 1. RS, št. 73/07 - UPB-3, 45/08 in 57/09) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni pravica do odškodnine in njena višina, so bila pravilno ugotovljena. Toženka se sicer pritožuje tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar v pritožbi dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe obrazloženo ne nasprotuje; vztraja le pri svoji trditvi, da tožnica po materialnem pravu ni upravičena do zahtevane odškodnine.

7. Tožnica uveljavlja svojo odškodninsko terjatev na podlagi obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Prometno nezgodo, katere posledica je njegova posebno težka invalidnost, je kot voznik povzročil tožničin zakonec po lastni krivdi. Čeprav je zavarovalno pogodbo s toženko sklenila tožnica, ki v prometni nezgodi ni bila neposredno udeležena, to za obravnavani primer ni bistveno. Po 17. členu Zakona o obveznih zavarovanju v prometu (ZOZP; Ur. RS, št. 93/07 - UPB-3) namreč sklenitelj zavarovanja nima pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti le za škodo na stvareh. Enako določa 3. točka 1. odstavka 2. člena toženkinih zavarovalnih pogojev AO-97. To pomeni, da zahtevki sklenitelja zavarovanja niso izključeni, če gre za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja. Ni dvoma, da obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije odškodninske zahtevke neposrednih oškodovancev; krije pa tudi zahtevke posrednih oškodovancev, kadar jim takšno pravico priznava ZOZP ali kakšen drug zakon.

8. V primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe ima njegov zakonec kot posredni oškodovanec po 2. odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. I. RS, št. 97/07 - UPB-1) pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine. V tožničinem primeru gre torej brez dvoma za pravno priznano j škodo. Predstavljajo jo tako tiste duševne bolečine, ki jih tožnica trpi zaradi sočustvovanja z zakoncem, kot tiste duševne bolečine, ki jih trpi zaradi lastne prizadetosti, katere vzrok je posebna težka invalidnost njenega zakonca. Toženka se je v 1. odstavku 1. člena svojih zavarovalnih pogojev AO-97 zavezala, da bo med drugim povrnila škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi vozila, navedenega v polici, prišlo do telesne poškodbe ali prizadetega zdravja neke osebe. Iz zavarovalnega kritja je izključila odškodninske zahtevke samega voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, ne pa tudi prej navedenih zahtevkov posrednih oškodovancev. Tožnici zato neupravičeno odreka pravico do odškodnine.

9. Toženka ima sicer prav, da brez neposrednega oškodovanca ni posrednih oškodovancev, vendar to ne pomeni, da je zato, ker toženka ne odgovarja za neposredno škodo, ki jo je v nezgodi utrpel tožničin mož, izključena tudi njena odgovornost za tožničino škodo. Po presoji pritožbenega sodišča je treba ločiti primarno škodo od sekundarne škode. Prvo predstavlja poškodba ali okvara zdravja, drugo pa s tem povezane telesne in duševne bolečine (ter strah) oškodovanca. Povzročitelj odgovarja le za sekundarno škodo, saj samo obstoj primarne škode ne zadošča za prisojo odškodnine. V obravnavanem primeru predstavlja primarno škodo posebno huda invalidnost tožničinega moža. Ker si je to škodo povzročil sam, ni dvoma, da mu odškodnina za (njegovo) sekundarno škodo ne pripada. Ko sta povzročitelj in oškodovanec ista oseba, namreč ni odškodninskega razmerja in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti. Ni pa zato mogoče zanikati obstoja primarne škode, iz katere izvira (sekundarna) škoda tožnice kot posredne oškodovanke. To škodo je tožnici z uporabo vozila, na katerega se nanaša sklenjeno zavarovanje, povzročil tožničin zakonec, ki je svojo avtomobilsko odgovornost zavaroval pri toženki. Potemtakem niti njegova niti toženkina odškodninska odgovornost v razmerju do tožnice nista izključeni, čeprav toženka ne odgovarja za škodo neposrednega oškodovanca. Končno škoda posrednega oškodovanca ni odvisna od obstoja škode neposrednega oškodovanca. Za tak primer gre, ko je posebno težka invalidnost tako huda, da neposredni oškodovanec sploh ni sposoben zaznavati bolečin in strahu, pa vendar imajo posredni oškodovanci iz 2. odstavka 180. člena OZ tudi tedaj pravico do odškodnine za svoje duševne bolečine. Navsezadnje ni videti pravnih ovir, zaradi katerih tožničin zakonec ne bi mogel odgovarjati , tožnici za njeno škodo, ki ji jo je povzročil. Ker je svojo odškodninsko odgovornost zavaroval pri toženki, odpade tudi pomislek o moralnosti takšnega odškodninskega zahtevka.

10. Po navedenem se toženka neupravičeno upira svoji pasivni legitimaciji v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je prišlo do takšnega zaključka tudi ob upoštevanju ustavnega načela enakosti. Čeprav razlogi, ki jih je o tem navedlo v izpodbijani sodbi, niso sprejemljivi, to ni vplivalo na pravilnost končne odločitve. Ta ne odstopa od sodne prakse, na katero se sklicuje toženka. Stališča v zadevah, ki jih omenja v pritožbi za ta primer niso uporabna. Prva odločba (VSL II Op 3768/2008) ni primerljiva z obravnavano zadevo in za povrh ni objavljena, druga odločba (VSC Cp 821/2004) pa obravnava vprašanje zavarovalnega kritja odškodninskih zahtevkov posrednih oškodovancev in ne nasprotuje stališču, ki ga je sodišče druge stopnje zavzelo o istem vprašanju v tej sodbi.

11.Toženka višine prisojene odškodnine v pritožbi ni obrazloženo prerekala. Ker gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje odmero odškodnine preverilo po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pritožbeni preizkus je pokazal, da prisojena odškodnina ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam primera, predvsem tudi stopnji in trajanju tožničinih duševnih bolečin. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč tožnica ne samo globoko sočustvuje s svojim možem, ampak so se pri njej zaradi moževega nepopravljivo spremenjenega psihofizičnega stanja razvili tudi simptomi reaktivne nervoze in depresije, zaradi česar močno duševno trpi, sploh ker je zaradi moževe oskrbe ter s tem povezanih različnih omejitev in neprijetnosti v stikih z okolico tudi sama občutno prikrajšana pri večini svojih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina predstavlja za tožnico pravično zadoščenje, obenem pa je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

12. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Tožnica pa v odgovoru na pritožbo tudi ni navedla nobene takšne okoliščine, ki bi lahko bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato toženkini stroški za odgovor niso bili potrebni.