Jedro

Za prodajo stvari, obremenjene s pravnimi napakami (508. člen in sledeči ZOR), gre samo tedaj, kadar ima na predmetu prodaje nekdo tretji kakšno pravico v trenutku prodaje. Zaplenjeno premoženje se vrača samo po 145. čl. ZIKS.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razvezo prodajne pogodbe z dne 29.12.1980, s katero je tožeča stranka kupila od pravnega prednika tožene stranke 11/100 stavbe v Ljubljani, in na plačilo 11.904.406,00 SIT, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je za odločitev pomembna samo okoliščina, da je prodajalec prodal tujo stvar, za kar kupec ni vedel. Ker učinkuje sodba Vrhovnega sodišča ex tunc, tožena stranka v času prodaje ni bila lastnik prodane stvari. Treba je tudi upoštevati, da bremena vrnitve neupravičeno zaplenjenega premoženja ne bi smele nositi samo družbenopolitične skupnosti, ampak vsi družbeni subjekti, ki so neodplačno pridobili pravico uporabe in razpolaganja na podržavljenem premoženju, zlasti še, če so ga pozneje odsvojili. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Za prodajo tuje stvari (460. člen ZOR) in v posledici tega za prodajo stvari, obremenjene s pravnimi napakami (508. člen in sledeči ZOR), gre samo tedaj, kadar ima na predmetu prodaje nekdo tretji kakšno pravico v trenutku prodaje. Kakšne pravice, ki bi pravnega prednika tožene stranke kakorkoli omejevala pri razpolaganju s poslovnimi prostori, ki jih je s pogodbo z dne 29.12.1980 prodal tožeči stranki pa niti v času sklenitve pogodbe niti v času njene izvršitve ni imel nihče. Sodba, s katero so prešli v družbeno lastnino z zaplembo, je bila namreč na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti Javnega tožilca Republike Slovenije spremenjena tako, da so bili obtoženci obtožbe oproščeni, šele s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.11.1990. Zato tožeča stranka, kot je to pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče, na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb ne more zahtevati razveljavitve pogodbe (pravilno: uveljavljati njenega razdrtja po zakonu samem - 1. odst. 510. člena ZOR) niti zahtevati plačila vtoževanega zneska.

S prenehanjem veljavnosti sodbe, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, je treba vzpostaviti stanje, kot da takšne sodbe ni nikoli bilo. Gre za posebno situacijo vzpostavljanja prejšnjega stanja, za katero ni mogoče uporabiti obligacijskopravnih predpisov glede na to, da jo ureja poseben predpis - zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS štev. 17/78 in RS 58/93) v 145. členu. Samo praviloma (primerjaj: 2. odst. 145. člena ZIKS) se vzpostavi prejšnje stanje v naravi. Zakon določa tudi zavezanca. Nima pa določbe, po kateri bi subjekt, ki je predmet zaplembe po že izvršeni zaplembi pridobil s pravnim poslom, lahko od odsvojitelja zahteval vrnitev (dela) izplačanega zneska. Zato tožeča stranka v zvezi z vrnitvijo zaplenjene nepremičnine ne more od tožene stranke ničesar zahtevati.

Sodišče druge stopnje je torej materialnopravno pravilno odločilo. Uveljavljani revizijski razlog zato ni podan. Ker tekom postopka tudi ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).