Jedro

V primeru vrnitve zaplenjenega premoženja na podlagi odločbe 145 člena ZIKS-a deluje sodba ex tunc, torej kot da premoženje ni bilo nikoli zaplenjeno, vrne pa se na ta način, da se v zemljiški knjigi opravijo ustrezni vpisi. Vendar navedena odločba še ne pomeni, da se zaradi nje razveljavijo vsi morebitni pravni akti, na podlagi katerih je prihajala lastninska pravica oziroma pravica uporabe na tem premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razvezo kupoprodajne pogodbe tožeče stranke in pravnega prednika tožene stranke, prav tako pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na povrnitev odškodnine v višini 11,904.406,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov. Tožeči stranki pa je naložilo, da povrne pravdne stroške, ki so nastali toženi stranki.

Tožeča stranka izpodbija navedeno sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je v izpodbijani sodbi navedlo, da je bila sporna nepremičnina, ki je bila zaplenjena s pravnomočno sodbo leta 1945, vrnjena pravnim naslednikom pok. E. M. na podlagi obnove postopka, čeprav je iz pravnomočne sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.11.1990 razvidno, da je sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil javni tožilec. S to sodbo je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo sodbo Vojaškega sodišča in obsojenca oprostilo, v posledici tega pa je bila odpravljena tudi odločba o izgubi državljanstva in zaplembi celotnega premoženja.

Pritožba priznava, da ne glede na navedeno napako izpodbijana sodba pravilno zaključuje, da je bil pravni temelj vrnitve premoženja 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS št. 17/78 - v nadaljevanju ZIKS), ne pa Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS št. 27/91 - v nadaljevanju ZD). Tožeča stranka navaja, da je pravna podlaga njene tožbe 460. in 510. člen ZOR-a. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da je odločba Vrhovnega sodišča, izdana na podlagi 145. člena ZIKS-a konstutivne in ne zgolj ugotovitvene narave ter zato nima retroaktivne veljave glede vrnitve zaplenjenega premoženja.

Po oceni tožeče stranke učinkujeta sodba Vrhovnega sodišča Slovenije in na podlagi nje izdan sklep Temeljnega sodišča z dne 11.4.1991 ex tunc, torej vzpostavljata lastninsko pravico pok. E. M. v stanje kakršno je bilo preden je bilo to premoženje zaplenjeno, ne pa ex nunc. Tako je pravno naravo tovrstnih sodb ocenilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi. Sodišče prve stopnje je torej pravno naravo cit. sodnih odločb razlagalo nepravilno, v posledici tega pa je tudi zmotno uporabilo določbe 460. in 510. člena ZOR-a, ki dajejo pravno varstvo kupcu, kateri je kupil stvar s pravno napako. Tožeča stranka v pritožbi še podrobno obrazlaga, da je prejela tožena stranka sporni poslovni prostor neodplačno, nato pa ga je tožeči stranki prodala po tržni ceni. Tožeča stranka se sicer strinja, da neupravičeno obsojeni prejmejo zadoščenje z vrnitvijo neutemeljeno zaplenjenega premoženja.

Vendar pa ne bi smele nositi to breme le družbene politične skupnosti kot to določa ZIKS, ampak vsi družbeni subjekti, ki so bili po podržavljenju uporabniki zaplenjenih nepremičnin na neodplačni podlagi.

Pritožba ni utemeljena.

Drži sicer trditev v pritožbi, da je izpodbijana sodba nepravilno ugotovila, da je sporna zaplenjena nepremičnina vrnjena na podlagi obnove kazenskega postopka, čeprav je iz predložene sodbe Vrhovnega sodišča razvidno, da je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil Javni tožilec Republike Slovenije.

Vendar navedena nepravilno ugotovljena okoliščina na pravilno odločitev ni vplivala. Kot ugotavlja že pritožba tožeče stranke, je prvostopno sodišče sam pravni temelj navedene zadeve ugotovilo pravilno, t.j. da je bila pravna podlaga delnega izvršilnega sklepa z dne 11.4.1991 za vrnitev premoženja pok. E. M. 145. člen ZIKS-a, ne pa ZD. Posledica oprostilne sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je torej odprava zaplembe premoženja pok. E. M., ki zajema med drugim tudi sporno nepremičnino. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da delujeta sodba Vrhovnega sodišča in na njeni podlagi izdan sklep prvostopnega sodišča, ex tunc, saj vzpostavljata lastninsko pravico pok. E. M. v stanje kot da navedeno premoženje ni bilo nikoli zaplenjeno. Na ta način se opravijo tudi ustrezni vpisi v zemljiški knjigi. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da je pravna podlaga tožeče stranke, po 460. in 510. členu ZOR-a, utemeljena. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da sporna nepremičnina v času sklenitve prodajne pogodbe, t.j. 29.12.1980, ni imela prav nobenih pravnih napak. Samo pravni prednik tožene stranke je bil v času sklenitve prodajne pogodbe imetnik pravice uporabe na spornih poslovnih prostorih in nihče drug. Pogodba je bila tudi v celoti realizirana, saj je bila izstavljena tudi zemljiškoknjižna listina za prenos te pravice na tožečo stranko. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v času prodaje ni šlo niti za prodajo tuje stvari po 460. členu ZOR-a, niti za pravno napako na stvari po 510. členu ZOR-a, zaradi česar bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati, da se pogodba razdere. Tožeča stranka je lahko po sklenjeni in realizirani pogodbi sporno nepremičnino kot lastnica vrsto let nemoteno uživala. Okoliščine, ki so povzročile, da je tožeča stranka sporno nepremičnino kot lastnica izgubila, so dejansko povsem nepričakovane, nastale pa so zaradi spremenjene odločbe državnega organa, torej brez vsakršnega vpliva tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da bi v navedeni zadevi bilo mogoče zahtevati zgolj razvezo zaradi spremenjenih okoliščin. To pa ni več mogoče, ker je bila pogodba obojestransko v celoti izpolnjena (1. in 3. odst. 133. člena ZOR-a).

Prav tako je že pretekel enoletni rok za izpodbijanje pogodbe zaradi morebitnega čezmernega prikrajšanja (2. odst. 139. čl. ZOR-a).

Navedbe tožeče stranke v pritožbi, ki se nanašajo na dejstvo, da je kupila tožeča stranka nepremičnino po tržni ceni, čeprav jo je pravni prednik tožene stranke prejel brezplačno in njeno sklicevanje, da vse breme vrnitve neupravičeno zaplenjenega premoženja ne bi smele nositi zgolj družbeno politične skupnosti, niso bistvene, saj na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne morejo vplivati.

Pritožbena razloga, ki ju uveljavlja tožeča stranka tako nista podana, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede na to je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in po 368. členu ZPP v celoti potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.