Jedro

Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost KDD in njene članice – BPD za škodo, povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, je enak, in sicer zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji.

Profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem (zgolj) na to, da bo druga oseba ravnala (zadosti) skrbno.

Zakon dopušča razporeditev deležev, če od enega solidarnega dolžnika dolga ni mogoče izterjati, to pa se ne nanaša zgolj na pogodbeno določene obveznosti.

Izrek

I. Pritožbe tožeče, drugo in tretje tožene stranke se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II. Pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli ter razsodilo, da je (I./1.) druga toženka dolžna (a.) na trgovalni račun nematerializiranih vrednostnih papirjev tožnika v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD in s tem v njegovo last prenesti 8.144 delnic izdajatelja K. d.d. z oznako K, (b.) plačati znesek 797.522,33 EUR, zmanjšan za znesek, ki je enak vrednosti delnic iz podtočke a) točke 1. zahtevka po enotnem tečaju delnice izdajatelja K d.d. z oznako K na Ljubljanski borzi d.d. na dan prenosa delnic v skladu s podtočko a) točke 1. izreka, in (c.) plačati 4.310,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2006, vse v 15. dneh. Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo. V točki (I./2.) je tretje toženi stranki naložilo, da (a.) na trgovalni račun nematerializiranih vrednostnih papirjev tožnika v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD in s tem v njegovo last prenese 3.102 delnici izdajatelja K. d.d. z oznako K, (b.) plača znesek 303.818,03 EUR, zmanjšan za znesek, ki je enak vrednosti delnic iz podtočke a) točke 2. zahtevka po enotnem tečaju delnice izdajatelja K. d.d. z oznako K na Ljubljanski borzi d.d. na dan prenosa delnic v skladu s podtočko a) točke 2. izreka, in (c.) plača 1.641,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2008, vse v 15. dneh. Višji tožbeni zahtevek zoper tretje toženo stranko je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je (II.) odložitev o izplačanih dividendah in obrestih od dividend ter pravdnih stroškov zadržalo do končne odločitve.

2. Zoper navedeno sodbo so se v delu, v katerem niso uspele, pravočasno pritožili tožeča in obe toženi stranki, in sicer vsi iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Vsi so priglasili pritožbene stroške.

3. Pravdne stranke so odgovorile na pritožbene navedbe nasprotne stranke, pri čemer tožeča stranka nasprotuje navedbam drugo in tretje tožene stranke, slednji pa pritožbenim navedbam tožeče stranke. Priglašajo tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbe niso utemeljene.

Ugotovljeno dejansko stanje:

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: - 4.2.2000 se je I. M. (prvo toženka) pri drugo toženi stranki predstavila kot R. B. in zahtevala izdajo izpiska stanja na računu vrednostnih papirjev iz 83. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjev (v nadaljevanju: ZNVP), katerih imetnica je R. B.; - z vlogo za spremembo podatkov je prvo toženka zahtevala, da se v Centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev (v nadaljevanju centralni register) pri R. B. spremeni stalni naslov iz A v B; - drugo tožena stranka je identiteto prvo toženke preverila z osebno izkaznico, na kateri je bilo stalno bivališče v A prečrtano in naveden nov naslov B. Na osebni izkaznici je bil prečrtan tudi EMŠO; sprememba dokumenta je bila izvedena 21.2.2000; - drugo tožena stranka je naslov v B 9.2.2000 vnesla v centralni register kot (novo) stalno bivališče R. B.; - 10.2.2000 je drugo tožena stranka stalni naslov R. B. v centralnem registru ponovno (tokrat samoiniciativno) spremenila nazaj na A; - drugo tožena stranka je na naslov v B 11.2.2000 poslala izpisek stanja iz 83. člena ZNVP za R. B.; - prvo toženka je 16.2.2000 pri tretje tožni stranki odprla žiro račun na ime R. B. Tretje tožena stranka je identiteto prvo toženke preverila na podlagi iste osebne izkaznice, s katero se je slednja identificirala pri drugo toženi in tožeči stranki, ter davčne številke; - istega dne, torej 16.2.2000, je prvo toženka pri tožeči stranki želela prodati delnice izdajatelja K. d.d., zato je tožeča stranka v skladu s svojim internim aktom (Navodilom v zvezi z identifikacijo strank) izvedla postopek identifikacije, in sicer na podlagi iste osebne izkaznice, s katero se je prvo toženka identificirala pri drugo toženi in tretje toženi stranki, potrdila o lastništvu delnic (izpisek iz 83. člena ZNVP), kartice žiro računa ter potrdila o davčni številki; - tožeča stranka je ugotovila, da so dokumenti brezhibni, zato je prodala 1.939 delnic K. d.d. in vsoto kupnine v višini 49,648.589,87 SIT nakazal prvo toženki; - noben od pritožnikov ni ugotovil, da je predmetna osebna izkaznica ponarejena, niti ni dodatno preverjal, ali so se podatki pri R. B. resnično spremenili.

6. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo zaradi (pre)obširnih navedb vseh pritožnikov, in ki so po vsebini v bistvu ponavljanje dotedanjih navedb, v nadaljevanju odgovarjalo samo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP). V celoti se pridružuje ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Razlogi sodbe so namreč izčrpni, jasni in skladni, in med njimi tudi ni nasprotij.

7. V primeru odgovornosti več oseb za isto škodo lahko solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi, zahteva od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 208. člena ZOR). Koliko znaša delež vsakega posameznega dolžnika, določi sodišče glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja (drugi odstavek 208. člena ZOR). Če ni mogoče ugotoviti deležev dolžnikov, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev (tretji odstavek 208. člena ZOR).

8. Način prenosa nematerializiranih vrednostnih papirjev in pravila vodenja centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi klirinško depotna družba (v nadaljevanju: KDD), ureja ZNVP. Odškodninska odgovornost KDD in člana KDD (borzno posredniške družbe, v nadaljevanju: BPD), je določena v 33. in 34. členu ZNVP, ki za oba opredeljuje objektivno odgovornost za škodo, katero imetniku pravice, ki so predmet vpisa v centralni register, povzročita z opustitvijo oziroma nepravilnim vnosom naloga oziroma za KDD tudi s kršitvijo drugih obveznosti (prvi odstavek 34. čelna ZNVP). Vsak od njiju je prost odgovornosti, če dokaže, da je bil vzrok z opustitev vnosa oziroma nepravilen vnos naloga dogodek, ki je bil zunaj njegovega poslovanja in njegovega učinka ne bi bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (drugi odstavek 33. člena in drugi odstavek 34. člena ZNVP), ali če je bil vzrok za opustitev vnosa oziroma nepravilen vnos naloga ravnanje imetnika ali koga tretjega, ki ga nista mogla pričakovati, se njegovim posledicam izogniti, ali jih odstraniti (tretji odstavek 33. člena in tretji odstavek 34. člena ZNVP). Po prvem odstavku 134. člena ZTVP-1 je za pravna razmerja med BPD in njenimi strankami določeno, da veljajo splošna pravila obligacijskega prava. Dolžnost BPD, da pri opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji ravna s strokovno skrbnostjo dobre borzno posredniške družbe, je določena v 136. členu ZTVP-1. Za tretje toženo stranko objektivna odgovornost ni predpisana. V 154. členu ZOR pa je določeno, da je tisti, ki je škodo povzročil, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ravnanje vseh udeležencev je določeno tudi v drugem odstavku 18. člena ZOR, ki nalaga udeležencem pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in skrbnost dobrega strokovnjaka. Navedene zakonske določbe torej predstavljajo pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti vseh strank tega postopka, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje.

9. Težo krivde in težo posledic vsake objektivno odgovorne osebe (v konkretnem primeru tožeče in drugo tožene stranke) je treba primerjati z vzrokom, zaradi katerega je posamezna stranka objektivno odgovorna. Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost KDD in njene članice – BPD za škodo, povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev, je enak, in sicer zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji (prim. I Cpg 1084/2010 in III Ips 105/2011). Če je KDD dolžna podatke iz osebne izkaznice preverjati v izvorni evidenci, ima njena članica - BPD v primeru suma identitete ne le možnost, ampak tudi dolžnost zahtevati druge/drugačne (oziroma dodatne) načine preverjanja pravilnosti naloga.

10. Od tretje tožene stranke (katere odgovornost je krivdna), sicer ni mogoče zahtevati, da bi sama ugotovila nepristnost tehnično dobro ponarejenega dokumenta, ki predstavlja javno listino, mogoče pa je zahtevati, da v primeru, kakršen je predmetni, opravi dopolnilni preizkus pristnosti dokumenta (v konkretnem primeru osebne izkaznice). To ji namreč nalaga zahtevana skrbnost dobrega strokovnjaka (18. člen ZOR).

O odgovornosti drugo tožene stranke:

11. Višje sodišče v celoti soglaša z materialno presojo sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost drugo tožene stranke, in sicer na podlagi prvega odstavka 34. člena ZNVP. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da je kršitev prvega odstavka 24. člena ZNVP in posledično 83. člena ZNVP prispevala k nastanku škode, ki je nastala z odtujitvijo delnic.

12. Presoja sodišča prve stopnje o malomarnem ravnanju drugo tožene stranke stranke temelji na očitku, da pri vpisu spremembe naslova imetnice delnic v centralni register podatka o spremembi naslova iz osebne izkaznice, s katero se je identificirala prvo toženka, ni preverila s podatki v izvorni evidenci. Ker sme drugo toženka izdati izpisek (katerega namen je v izkazu obsega pravic in imetništva te pravice) le imetniku delnic, in sicer le na podlagi zahteve imetnika (83. člen ZNVP), višje sodišče pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, in sicer, da mora imetnika pred tem identificirati, upoštevajoč, da drugim osebam izpiska ne sme izdati in vročiti. V primeru spremembe naslova to pomeni obvezno preverjanje v izvorni evidenci. Ker je vzrok za z zakonom določeno objektivno odgovornost KDD (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) v zagotavljanju varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji, bi vsakršna drugačna (namenska) razlaga dolžnega ravnanja drugo tožene stranke pomenila, da je njena objektivna odgovornost sama sebi namen. Zaradi tega višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, ki ga drugo tožena stranka utemeljuje (med drugim tudi) z navedbami, da v primeru, ko nekateri udeleženci odgovarjajo objektivno, drugi pa subjektivno, ne pride do porazdelitve škode. Zgrešeno je namreč stališče drugo tožene stranke, da je njena objektivna odgovornost v 34. členu ZNVP določena (zgolj) zaradi tega, da bi žrtev lažje prišla do povračila.

13. Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost KDD (in njene članice - BPD), za škodo povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register je v dejavnosti, ki jo opravlja z visoko stopnjo tveganja za varnost pravnega prometa z vrednostnimi papirji. Zaradi gospodarske funkcije vrednostnih papirjev se imetniki vrednostnih papirjev spreminjajo bistveno hitreje. Ob zagotovitvi gospodarskega cilja množičnega trgovanja z vrednostnimi papirji je zagotovitev varnosti pravnega prometa (ki se izraža v zaščiti interesa za pridobitev oziroma za ohranitev lastninske pravice na vrednostnem papirju) dobrina, ki jo zakon varuje z objektivno odgovornostjo (prim. I Cpg 1084/2010).

14. Iz besedila 24. člena ZNVP izhaja nedvoumna dolžnost klirinško depotne družbe, da (med drugim) usklajuje podatke centralnega registra o naslovu imetnikov vrednostnih papirjev. Besedilo tega člena določa tudi vir, ki je podlaga za usklajevanje podatkov o naslovu, in sicer register prebivalstva. Takšna razlaga je v skladu z namenom določbe 24. člena ZNVP, ki je predvsem v zagotavljanju večje varnosti pri ravnanju z nalogi imetnikov za prenose vrednostnih papirjev in vpise drugih pravic (prim. III Ips 105/2011). Odveč so zato pritožbene navedbe, s katerimi poskuša drugo tožena stranka dokazati, da kršitev 24. čelna ZNVP ni podana, ker naj bi tudi v primeru, da bi 9.2.2000 preverila in naslova stalnega bivališča R. B. za en dan ne spremenila, slednje v ničemer ne vplivalo na nadaljnji tok dogodkov, glede na to, da je bilo stanje že naslednji dan sanirano.

15. Ker 24. člen ZNVP predpisuje dolžnost usklajevanja sprememb naslova imetnika vrednostnih papirjev na podlagi podatkov registra prebivalstva, to pomeni prepoved usklajevanja sprememb na podlagi drugih virov (prim. III Ips 105/2011). Drugo tožena stranka torej ni smela spreminjati podatka o naslovu stranke na podlagi podatka iz osebne izkaznice (in še manj samovoljno, kot je to storila 10.2.2000). Pravilno zato sodišče prve stopnje zaključuje, da bi drugo tožena stranka – v kolikor bi ravnala s potrebno skrbnostjo – ob zahtevani spremembi stalnega bivališča morala ugotoviti, da se podatki v registru prebivalstva niso spremenili, kar bi vodilo do zaključka, da prvo toženka ni imetnica vrednostnih papirjev, ki ne samo ne more, pač pa tudi ne sme zahtevati niti spremembe podatkov, niti izpiska iz 83. člena ZNVP. Končno bi drugo tožena stranka že iz predložene osebne izkaznice mogla in morala razbrati, da je le-ta ponarejena: EMŠO, ki v nobenem primeru ne more biti spremenjen, je bil na osebni izkaznici prečrtan. Sprememba na osebni izkaznici je bila izvedena 21.1.2000, ko je že veljal novi Zakon o osebni izkaznici (Ur. l. RS, št. 75/97; ZOIzk), ki takšnega vpisa ni več dovoljeval. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, sta z dnem uporabe navedenega zakona prenehala veljati prejšnji Zakon o osebni izkaznici (Ur. l. SRS, 29/79) ter Pravilnik o izvrševanju Zakona o osebni izkaznici (Ur. l. SRS, št. 16/81), po katerih je bilo na izdani osebni izkaznici mogoče dopisati novo stalno prebivališče ali novo osebno ime. Po uveljavitvi ZOIzk so se stare osebne izkaznice sicer lahko uporabljale še tri leta od uveljavitve zakona, vendar pa spremembe bivališča na isti osebni izkaznici niso bile več dovoljene. Nov ZOIzk je namreč v 22. členu razveljavil Zakon o osebni izkaznici, ki je v 14. členu spremembo naslova na isti osebni izkaznici dopuščal. 16. Drugo tožena stranka je opisano napako na predloženi osebni izkaznici nedvomno spregledala, ta opustitev pa je bila vzrok, brez katerega škoda ne bi nastala, zato njene odškodninske odgovornosti ni mogoče niti omejiti in še manj izključiti. V zvezi s tem so neupoštevne pritožbene navedbe, da ni kršila ZOIzk, ker ji noben predpis ne nalaga nikakršnih ravnanj, zlasti ne preverbe osebne izkaznice, in da ji tudi v primeru, da bi ugotovila, da je le-ta ponarejena, noben predpis ne nalaga nobenega ukrepanja. Slednje za odločitev ne more biti relevantno, kaže pa na to, da drugo tožena stranka ne razume pomena svoje odgovornosti za zagotovitev varnosti pravnega prometa, ki jo zakon varuje z njeno objektivno odgovornostjo.

17. Določbe ZNVP, iz katerih izhaja, da se v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev poleg podatka o enolični identifikaciji vodijo in usklajujejo tudi drugi podatki o imetniku vrednostnih papirjev, vključno z njegovim naslovom, niso same sebi namen in niso imele vloge zgolj v smislu olajšanega posredovanja obvestil po drugem odstavku 25. člena ZNVP, pač pa je bil njihov pomen v zagotavljanju pravne varnosti pri prometu z vrednostnimi papirji. Zaradi tega so (najmanj) odveč pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da ne loči, kaj je stalno prebivališče imetnika vrednostnih papirjev in kaj naslov, ki ga določi imetnik kot naslov, na katerega želi prejeti izpis stanja vrednostnih papirjev.

18. Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi v delu, v katerem drugo tožena stranka sodišču prve stopnje očita nepravilen zaključek, da lahko izpisek iz 83. člena ZNVP izda zgolj imetniku delnic, ob predhodni identifikaciji slednjega. V tem sporu ne gre za vprašanje, ali je izpisek iz 83. člena ZNVP vrednostni oziroma legitimacijski papir, pač pa za vprašanje, ali je (tudi) zaradi ravnanja drugo tožene stranke prišlo do škodnega dogodka. Drži pritožbena navedba, da pošiljanje izpiska na napačen naslov ne pripelje nujno do napačne identifikacije stranke s strani borznoposredniške hiše, pri čemer ne gre spregledati, da je v konkretnem primeru bistvenega pomena, da izpisek prvo toženki sploh ne bi smel biti izdan in ne, ali ji je bil poslan na pravilen naslov. To nedvoumno izhaja iz tretjega odstavka 83. člena ZNVP, ki določa, da je izpisek klirinško depotna družba dolžna izdati na zahtevo posameznega imetnika glede vpisov, ki se nanašajo nanj. Ravno kršitvi 24. člena in 83. člena ZNVP sta imeli za posledico vrsto nadaljnjih dejanj, s katerimi je prišlo do prodaje oškodovankinih delnic brez njene volje; do dejanj torej, s katerimi je bila povzročena škoda. Že te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je podana objektivna odgovornost drugo tožene stranke, saj ni nobenega dvoma, da je odprtje trgovalnega računa omogočila (tudi) izdaja izpiska stanja (kot enega izmed pogojev za odprtje trgovalnega računa), in ko je zaradi kršitve 24. člena ZNVP bilo prvo toženki omogočeno pridobiti podatke, ki se nanašajo na imetnika nematerializiranih vrednostnih papirjev.

19. Pritožbene navedbe, da sprememba naslova za en dan ni v vzročni zvezi z odpiranjem trgovalnega računa, kakor tudi ne s transakcijami, ki jih je tožeča stranka opravila po nalogu prvo toženke, je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Vzročna zveza zaradi ravnanj drugih udeležencev ni bila pretrgana, saj promet z delnicami in posledično izplačilo kupnine brez dejanj vseh udeležencev sploh ne bi bil mogoč. V konkretnem primeru so pravdne stranke pri poslovanju z nematerializiranimi vrednostnimi papirji poslovale povezano: šlo je torej za kombinacijo več vzrokov in stek več pogojev, pri čemer ravnanja drugo tožene stranke tudi po zaključku višjega sodišča nikakor ni mogoče opredeliti kot neznatnega, kot to zgrešeno meni sama. Ravnanja drugo tožene stranke so predstavljala ključna dejanja (odločilne vzroke) za nastanek škodne posledice in so odločilno sopovzročila nastanek škode (pri čemer sta k nastanku škode brez dvoma pripomogli tudi tožeča in tretje tožena stranka). Po zaključku višjega sodišča do škode ne bi prišlo, če bi katera koli od strank v spornem poslu vsaj enkrat ustrezno ravnala.

20. V zvezi s presojo vzročne zveze drugo tožena stranka še navaja, da sprememba naslova v centralnem registru in posredovanje izpiska po 83. členu ZNVP nista mogla vplivati na odprtje trgovalnega računa, kar pa ne drži. Do odprtja trgovalnega računa ne bi prišlo, če bi drugo tožena stranka pri preverjanju podatkov o naslovu imetnika vrednostnih papirjev ravnala dovolj skrbno; to dejstvo je torej „pogoj“, ki je odločilno prispeval k nastanku škode. Sprememba naslova v centralnem registru po rednem teku stvari ne more pripeljati od škode, kakršno je utrpela oškodovanka, vendar v konkretnem primeru ni šlo za redni tek stvari pri spremembi oškodovankinega naslova in pridobitvi izpiska iz 83. člena ZNVP. Do spremembe naslova in pridobitve izpiska je prišlo na podlagi ponarejene osebne izkaznice, brez preverjanja spremembe naslova v izvorni evidenci. Takšno ravnanje pa po rednem teku stvari lahko pripelje do škode, kakršna je nastala v konkretnem primeru. Drugo tožena stranka torej ne bi smela dovoliti spremembe naslova na podlagi konkretne osebne izkaznice, ampak bi morala spremembo bivališča preveriti v izvorni evidenci, še manj pa je smela prvo toženki poslati izpisek iz 83. člena ZNVP.

21. Glede oprostitve odgovornosti drugo tožene stranke po drugem in tretjem odstavku 34. člena ZNVP višje sodišče zaključuje: pritrditi je pritožbenemu stališču, da sodi pravilnost identifikacije imetnika v poslovno sfero tveganja tožeče stranke. Toda profesionalna skrbnost ni združljiva z zanašanjem (zgolj) na to, da bo druga oseba ravnala (zadosti) skrbno. Drugo tožena stranka bi se lahko posledicam morebitnega nepravilnega ravnanja tožeče stranke izognila, če bi sama ravnala dovolj skrbno in preverila identiteto prvo toženke. Dejstvo, da sodi pravilnost identifikacije imetnika v poslovno sfero tveganj tožeče stranke, v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da drugo tožena stranka sama ni preverila identitete prvo toženke. Če drugo tožena stranka meni, da bi morala tožeča stranka preveriti pravilen naslov R. B., s tem prevzema nase riziko, da tožeča stranka morebiti ne bo vestno opravila svoje dolžnosti (kar se je tudi zgodilo).

22. Zakonsko je kot identifikacijski znak imetnika pravic nematerializiranega vrednostnega papirja, predpisana enolična identifikacija – enotna matična številka občana (prvi odstavek 82. člena ZNVP), vendar pa mora biti (med drugim) kot obvezna sestavina v centralnem registru vpisan tudi naslov prebivališča imetnika vrednostnega papirja. Dolžnost drugo tožene stranke je vzdrževanje vseh v prvem odstavku 24. člena ZNVP opredeljenih podatkov. Kot je bilo navedeno že zgoraj, je namen ažuriranja naslovov predvsem v zagotavljanju večje varnosti pri ravnanju z nalogi imetnikov za prenose vrednostnih papirjev in vpisih drugih pravic. Na to kažejo določbe ZNVP o vsebini posameznih nalogov, saj je v vseh primerih eden od obveznih sestavin nalogov tudi naslov imetnika. Dejstvo, da naloge vnaša član KDD, v ničemer ne izključuje odgovornosti drugo tožene stranke.

23. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da je drugo tožena stranka ravnala kvečjemu z nezavestno malomarnostjo. Če se je mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da ni mogla računati na to, da bo prvo toženka izpisek po 83. členu ZNVP uporabila za storitev kaznivega dejanja, pa tega nikakor ni mogoče trditi glede navedb, da ni mogla računati na to, da ima tožeča stranka (po stališču drugo tožene stranke nezakonita) interna pravila, po katerih zanemarja osebni dokument in odpre trgovalni račun na podlagi izpiska iz KDD, izdanega po 83. členu ZNVP, v primeru neskladja med osebno izkaznico in izpiskom pa vnaša v sistem podatke iz izpiska. V tem delu se višje sodišče v celoti sklicuje na svojo dosedanjo obrazložitev.

O odgovornosti tožeče stranke:

24. Dolžnost tožeče stranke ob odprtju trgovalnega računa je primerjava vseh identifikacijskih znakov, ki se vpisujejo v centralni register. Vnos naloga za prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev brez naročila imetnika teh papirjev brez dvoma pomeni nepravilen vnos. Ni sporno, da oškodovanka ni dala naloga za prodajo svojih delnic, pač pa je to storila prvo toženka. Če bi tožeča stranka ravnala s potrebno skrbnostjo (dobre posredniške družbe), potem bi morala ugotoviti, da je konkretna osebna izkaznica ponarejena, kot je to pojasnjeno že zgoraj. Dodatno bi morala biti pozorna tudi zato, ker je šlo za zelo veliko število delnic precejšnje vrednosti. Tožeča stranka je sicer uvedla dodatno kontrolo, kar pa je ne more razbremeniti odgovornosti, saj kljub vsem zatrjevanim varovalom ni ugotovila (pa bi morala), da je bila s strani prvo toženke predložena osebna izkaznica ponarejena. Izpisek iz 83. člena ZNVP še ne pomeni nujno, da je oseba, ki tak izpisek predloži, tudi res imetnik vrednostnih papirjev. Čeprav je bilo že pojasnjeno, da izpisek lahko zahteva le imetnik vrednostnih papirjev, to ne izključuje možnosti, da z njim razpolaga tudi kdo drug. Tožeči stranki se torej očita, da bi morala poznati določila ZOIzk in vedeti, da takšna sprememba prebivališča, kot je bila predmetna, na isti osebni izkaznici ni (več) mogoča, še toliko bolj, da EMŠO nikakor ne bi smel biti prečrtan. Tožeča stranka sicer ne more preverjati podatkov o prebivališču v izvorni evidenci, vendar pa bi v primeru dvoma, ki bi se ji v konkretnem primeru moral poroditi, morala zahtevati od prvo toženke, da identiteto izkaže še s kakšnim drugim dokumentom oziroma spremembo naslova dokaže še na kakšen drug način. To velja še toliko bolj, ker se naslova stalnega prebivališča na osebne dokumentu in izpisku iz 83. člena ZNVP nista ujemala, prečrtan naslov pa je bil kot stalni naslov zapisan tudi v centralnem registru na dan odprtja trgovalnega računa. Kljub takemu neskladju tožeča stranka ni opravila nikakršnih dodatnih preveritev, pač pa se je zadovoljila s pojasnilom prvo toženke, da je do spremembe prišlo šele pred kratkim, in da podatki v KDD še niso ažurirani. Še več: njena delavka je potrdila, da je v sistem, ki omogoča odpiranje trgovalnega računa vpisala prečrtan naslov, ki se je nahajal na izpisku iz 83. člena ZNVP, saj je sistem „ni spustil naprej“, če je vnesla nov naslov iz osebne izkaznice.

25. Odgovornost tožeče stranke je strogo predpisana, in bi se je lahko rešila le pod strogo predpisanimi pogoji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Nikakor namreč ni mogoč zaključek, da dogodka oziroma ravnanja, da bi nekdo poskušal s ponarejenim osebnim dokumentom prodati tuje delnice, ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prim. drugi odstavek 33. člena ZNVP). Ravno zaradi preprečevanja morebitnih zlorab je tožeča stranka nenazadnje uvedla dodatni sistem kontrole, že sodišče prve stopnje pa pravilno navaja, da skrbnost dobre posredniške družbe ne more biti odvisna od avtonomno postavljenih pravil, na katere se sklicuje tožeča stranka, pač pa jo je potrebno objektivizirani s strogimi zahtevami, tudi v tem primeru zaradi varnosti pravnega prometa.

26. Z vnosom kakršnegakoli naloga (ki ima pravno naravo javnega pooblastila) se potrjuje, da so preverjeni pogoji za vpis, to pa je, da je nalog podpisal in s tem opravil razpolagalni pravni posel imetnik vrednostnih papirjev. Zakon je določen del pristojnosti in odgovornosti prenesel na člane KDD, ki vodijo račune imetnikov, s tem ko jih v 22. členu ZNVP pooblastil za vnose nalogov posameznega imetnika, čigar račun vodijo. Vnos naloga imetnika za prenos vrednostnega papirja na račun novega imetnika pa pomeni odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za ustrezen vpis.

O odgovornosti tretje tožene stranke:

27. Višje sodišče sledi zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tretje tožena stranka pri odpiranju žiro računa prvo toženki kot odtujiteljici spornih delnic ravnala malomarno, saj bi kot dober strokovnjak morala vedeti, da sprememba prebivališča na isti osebni izkaznici v kritičnem času ni bila več dopustna. Pogoj, da je tožeča stranka sprejela naročilo za prodajo delnic, je bila (tudi) predložitev bančne kartice. Če prvo toženka kot nalogodajalec tožeči stranki ne bi posredovala podatkov o svojem žiro računu in predložila bančne kartice, bi tožeča stranka odklonila naročilo (prim. 145. člen ZTVP-1). Upravičenje tožeče stranke, da zahteva predložitev bančne kartice, izhaja iz tretjega odstavka 151. člena ZTVP-1, ki BPD zavezuje kupnino od prodanih nematerializiranih vrednostnih papirjev nakazati (torej niti izročiti, niti izplačati) stranki naslednji delovni dan. Poslovanje z izplačili (in vplačili) poteka le preko banke oziroma organizacije za plačilni promet, kjer se mora odpreti tudi poseben račun, preko katerega se sprejema vplačila in opravljajo izplačila iz poslov, ki jih BPD sklene za račun strank, in vodi denarna sredstva strank (prvi odstavek 151. člena ZTVP-1). BPD mora torej svojim strankam kupnino od prodanih vrednostnih papirjev nakazovati na njihove bančne račune. Če bi delavci tretje tožene stranke pri odpiranju žiro računa ravnali s potrebno skrbnostjo (pa niso, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje), potem prvo toženka računa ne bi mogla odpreti in tožeči stranki tudi ne bi mogla posredovati podatkov o svojem bančen računu, niti predložiti zahtevane bančne kartice. Tožeča stranka bi v takem primeru niti ne sprejela (še manj izvršila) njenega naročila. Pravilno sicer že sodišče prve stopnje poudarja, da je škoda nastala že z odtujitvijo delnic in ne šele z izpraznitvijo bančnega računa, vendar do odtujitve delnic v konkretnem primeru nedvomno ne bi moglo priti, če prvo toženka bančnega računa pri tretje toženi stranki ne bi uspela odpreti. Za odločitev so torej relevantne okoliščine konkretnega primera.

28. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ZOIzk, se višje sodišče v celoti sklicuje na svojo dosedanjo obrazložitev. Iz istih razlogov (navedenih zlasti v 15. točki) tudi ne gre za sodbo presenečenja, kot to navaja tretje tožena stranka, ko meni, da bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, ali so organi, zadolženi za izvajanje ZOIzk v času po uveljavitvi tega zakona do izteka triletnega roka za uporabo „starih“osebnih izkaznic še popravljali podatke ne teh osebnih izkaznicah oziroma v primeru spremembe podatkov zakon izvajali le na ta način, da so izdajali nove osebne izkaznice. Tudi, če bi temu bilo tako, to ne zmanjšuje pomena dejstva, da je tretje tožena stranka spregledala, da EMŠO nikakor ne bi smel biti prečrtan. To bi tretje tožena stranka morala vedeti, saj to zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka (18. člen ZOR).

Uporaba 423. člena ZOR:

29. O tožbenem zahtevku zoper prvo toženko je bilo že pravnomočno odločeno z delno zamudno sodb VIII Pg 1776/2009 z dne 30.9.2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožeče stranke, da ni uspela priti do poplačila od prvo toženke ugodilo spremembi tožbe, ki jo je tožeča stranka utemeljevala na določilu 423. člena ZOR. Navedlo je, da ne gre za spremembo tožbe v delu, v katerem je bilo o zahtevku že odločeno, pač pa za vprašanje dopustnosti povečanja ostalih zahtevkov, ki sta v tem smislu neodvisna z delom zahtevka, o katerem je že bilo odločeno.

30. Zakon dopušča razporeditev deležev, če od enega solidarnega dolžnika dolga ni mogoče izterjati, to pa se ne nanaša zgolj na pogodbeno določene obveznosti. Zakon govori o „obveznosti“, pri čemer ne govori izrecno niti o odškodninski, niti o poslovni obveznosti. Glede na zakonsko ureditev, po kateri je določba 423. člena ZOR umeščena v oddelek „Obveznosti z več dolžniki ali upniki“ in v odsek „Solidarne obveznosti“, ni nobenega razloga za (namensko) razlago, kakršne se v tem postopku poslužujeta drugo in tretje toženi stranki.

31. Tožeča stranka, ki je oškodovanki povrnila škodo, ima pravico na podlagi tretjega odstavka 423. člena ZOR v primeru, da od enega od solidarnih dolžnikov, od katerega ni mogoče dobiti povračila, njegov delež porazdeli med druge v sorazmerju z njihovimi deleži v notranjem razmerju. Dolžnik, ki izpolni solidarnost obveznost upniku, s svojo izpolnitvijo osvobodi preostale solidarne dolžnike. Z izpolnitvijo preneha samo obveznost med upnikom in solidarnimi dolžniki, hkrati pa nastane nova obveznost in sicer med solidarnim dolžnikom, ki je izpolnil in drugimi solidarnimi dolžniki. Končni cilj ureditve je v tem, da izpolni tisti od solidarnih dolžnikov, ki je v resnici dolžan, in toliko, kot je dolžan. Vsebinsko enako je (brez posebne potrebe), posebno določilo za solidarno odgovorne povzročitelje škode v prvem odstavku 206. člena ZOR (prim. dr. Miha Juhart, Obligacijsko pravo splošni del, GV Založba, str.1088).

32. Nepravilno je zato stališče drugo tožene stranke, da bo prvo toženka morebiti v zastaralnem roku 10. let vendarle razpolagala s premoženjem, zaradi česar bo imela tožeča stranka od nje pravico zahtevati plačilo ustreznih zneskov, v posledici česar sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 423. člena ZOR. Za takšno stališče v zakonu ni nobene opore. Tožeča stranka je izkazala, da je s plačilom škode oškodovanki plačala (tudi) delež drugo in tretje tožene stranke, predložila pa je tudi dokazila, da zoper prvo toženko z izvršbo ni uspela. Iz podatkov v spisu izhaja (in tega drugo tožena stranka stranka ne izpodbija), da prvo toženka ni zaposlena in nima premoženja; navedeno zadošča za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da od prvo toženke plačila njenega deleža ni bilo mogoče izterjati, zaradi česar ima tožeča stranka pravico od drugo in tretje tožene stranke zahtevati delež, ki sicer odpade na prvo toženko. Ne drži stališče tretje tožene stranke, da bi smela tožeča stranka po določbi 423. člena ZOR zahtevati, da se porazdeli sorazmerno na vse dolžnike del, ki pade na prvo toženko, od katere ni mogoče dobiti povračila izključno v primeru, da o regresni obveznosti nobenega izmed solidarnih dolžnikov še ne bi bilo pravnomočno odločeno in le v primeru, da bi dokazala, da zneska dejansko od prvo toženke ni mogoče dobiti. Slednje je tožeča stranka izkazala, za prvo stališče pa v ZOR ni nobene podlage. Zgrešeno je tudi stališče, da bi morala tožeča stranka v zvezi z delno zamudno sodbo zahtevati obnovo postopka, in če tega ni storila, ne more na podlagi 423. člena ZOR (neizterljivega) deleža porazdeliti na ostale sodolžnike. Obnova postopka po 394. členu ZPP iz razloga, da dolga od prvo toženke ni mogoče izterjati, ni možna; za izključitev uporabe 423. člena ZOR, ker tožeča stranka ni vložila izrednega pravnega sredstva, pa niti v ZPP, niti v ZOR ni nobene podlage.

O razdelitvi deležev v škodi:

33. Glede razdelitve deležev v škodi med pravdnimi strankami drugo tožena stranka nepravilno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prispevka prvo toženke k nastali škodi. O tem je bilo namreč že pravnomočno razsojeno z delno zamudno sodbo.

34. Višje sodišče zaključkom sodišča prve stopnje v celoti sledi tudi v delu, v katerem je glede na težo krivde in posledic po drugem odstavku 208. člena ZOR (ter upoštevajoč pravnomočno ugotovljen delež prvo toženke v višini 40%), porazdelilo deleže med pravdne stranke. Pritožbene navedbe tožeče in drugo tožene stranke (katere prispevek k nastanku škode sodišče prve stopnje ocenjuje kot enak, to je 25%), v ničemer ne morejo izpodbiti pravilnosti ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. Enako velja za tretje toženo stranko, katere prispevek k nastanku škode je sodišče prve stopnje ocenilo na 10%. Višje sodišče se v izogib ponavljanju v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki ji ni kaj dodati. Na posamezne pritožbene navedbe, s katerimi poskušajo pravdne stranke minimalizirati oziroma izničiti svoj prispevek k nastali škodi, pa je bilo odgovorjeno že do sedaj.

Tožbeni zahtevek:

35. Drugo tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede 1.b točke izreka z navedbami, zahtevek ni določen, ker obseg obveznosti ni določen, niti določljiv.

36. Tožba je tožnikova zahteva, da mu sodišče zoper konkretnega toženca zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine. Zaradi tega mora biti zahtevek konkretno opredeljen. Sodna praksa brezpogojno vztraja pri konkretni denarni opredelitvi zahtevka, in to tudi v primerih, ko bo šele v nadaljevanju dejansko mogoča natančna predelitev denarnega zneska. Pri dajatveni tožbi je glavni kriterij za presoje zadostne opredeljenosti zahtevka preizkus, ali bo tožbeni zahtevek zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; ali bo torej izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno razvidno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti (prim. dr. Aleš Galič, pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str.122 in naprej). Ker se s tožbo lahko uveljavlja le pravno varstvo konkretne vsebine, mora biti tožbeni zahtevek določen ali vsaj določljiv. V konkretnem primeru bo v morebitnem izvršilnem postopku dan prenosa znan, s tem pa bo znan tudi enotni tečaj delnic. Nobenega dvoma torej ni, kakšna obveznost je dolgovana, s tem pa je tožbeni zahtevek določljiv (prim. 180. člen ZPP).

37. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje paricijskega roka, višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da o tem ne more biti nikakršnega dvoma: rok za izpolnitev obveznosti začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (tretji odstavek 313. člena ZPP). Izrek izpodbijane sodbe, kjer je navedeno, da morata drugo in tretje tožena stranka obveznost izpolniti v roku 15. dni, je povsem skladna z določbami ZPP, in to ne glede na to, da v izreku ni posebej navedeno, da ta rok teče od prvega dne po vročitvi prepisa sodbe toženima strankama. To izhaja že iz zakona samega, zaradi česar takšna dodatna opredelitev v izreku sodbe ni nujna.

38. Solidarni dolžnik, ki je plačal celotno obveznost, pridobi regresno pravico zahtevati od vsakega drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (208. člen ZOR). Tožeča stranka navaja, da je R. B. škodo povrnila tako, da je prenesla na njen račun v centralnem registru 19.390 delnic K. d.d., plačala dividende z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrnila pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka kot solidarna dolžnica trdi, da je plačala več, kot znaša njen delež v škodi, zato upravičeno zahteva od toženih strank kot drugih solidarnih dolžnikov, da ji povrneta tisto, kar je zanju plačala, in sicer od vsakega toliko, kolikor ustreza njegovemu deležu kot posameznemu dolžniku v škodi.

39. Tožeča stranka je 21.6.2008 oškodovanki R. B. izročila 19.390 delnic K. d.d. Enotni tečaj navedene delnice je na Ljubljanski borzi na ta dan znašal 97,93 EUR za delnico (in ob vložitvi tožbe 64,57 EUR; neprerekana navedba tožeče stranke). V kolikor bo ob uveljavitvi zahtevka na izročitev delnic tečaj nižji od 97,93 EUR, tožeča stranka z izročitvijo takšnega števila delnic, kot ustreza deležu posamezne toženke v škodi, ne bo prejela tega, kar je plačala več za račun posamezne toženke, saj bo prejela delnice, katerih vrednost bo lahko manjša, kot je bila takrat, ko jih je sama izročila oškodovanki. Sodišče prve stopnje navaja, da tožnik z zahtevkom, kot ga je postavil, ne zahteva več, kot je plačal oškodovanki, tega pa drugo tožena stranka tudi sicer ne izpodbija. Zaradi navedenega se višje sodišče ne opredeljuje posebej do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene in dokazne podlage v delu, v katerem navaja, da je tožena stranka 21.5.2008 kupila delnice po ceni 98,93 EUR. Pripominja le, da gre pri navedbi cene delnice za očitno pisno pomoto, ki za odločitev ni bistvenega pomena.

40. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka imela na dan 16.1.2007 zadostno količino spornih delnic za izročitev oškodovanki, so nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Drugo tožena stranka nova dejstva in nove dokaze opravičuje z navedbo, da ni mogla pričakovati zmotne uporabe materialnega prava (ki jo vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo predpostavk odškodninske odgovornosti ter je odločitev oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank), s čemer pa glede na do sedaj obrazloženo ne more uspeti.

O povračilu pravdnih stroškov:

41. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri podlagi šteje, da je podana odgovornost tudi za plačilo pravdnih stroškov. Odgovornost pravdnih strank in pravno podlago za svojo odločitev, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbe nekajkrat navedlo; zgolj dejstvo, da je ni (ponovno) še v delu, v katerem je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka morala plačati v pravdi P 1904/2000 oškodovanki R. B., pa za odločitev ni bistvenega pomena. Navedeni pravdni stroški so del škode, ki je oškodovanki nastala (tudi) zaradi protipravnega ravnanja drugo tožene stranke; če pa slednja meni, da bi morala tožeča stranka škodo povrniti takoj, ne da bi se spustila v pravdo, to isto velja tudi zanjo. Zaradi tega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki zavezalo k povrnitvi ustreznega deleža pravdnih stroškov glede na njuno odgovornost. 42. Ne da bi presojalo ostale (obširne) pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo tako tožeče kot toženih strank ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

43. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker noben od pritožnikov s pritožbo ni uspel, sami nosijo pritožbene stroške. Pri odločanju o stroških odgovorov na pritožbo, je višje sodišče upoštevalo prvi odstavek 155. člena ZPP. Stranki se namreč povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovorov na pritožbo, ki so ga vložili vsi pritožniki ne gre za takšne stroške, so tudi te dolžni nositi sami.