Jedro

Tožeča stranka z zahtevkom, da ji druga toženka plača zneska 797.522,33 EUR (vrednost delnic na dan, ko jih je tožeča stranka prenesla oškodovanki), zmanjšan za znesek vrednosti delnic izdajatelja KRKA, d. d, z oznako KRKG na dan, ko bo 9.144 delnic prenesla tožeči stranki, uveljavlja valorizacijo delnic. Niti ZOR niti OZ ne dajeta podlage za tako valorizacijo regresnih obveznosti. Valorizacije tudi ni mogoče terjati kot obliko odškodnine, saj regresni zahtevek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZOR ni odškodninski zahtevek, čeprav sicer izvira iz odškodninske odgovornosti solidarnih povzročiteljev škode.

Sodba presenečanja v objektivnem smislu ni sodba, katere izrek (odločitev o tožbenem zahtevku ali pravnem sredstvu) kakšna od strank ne pričakuje in je zato presenečena. Sodba pomeni za stranki presenečenje tedaj, če sodišče brez ustreznega materialnega procesnega vodstva spremeni torišče spora, tako da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svoja pravna naziranja.

Izrek

I. Re vizija tožeče stranke se zavrne.

II. Reviziji druge toženke se delno ugodi, tako da se njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodi in se zavrne zahtevek za plačilo zneska 797.522,33 EUR, zmanjšan za znesek vrednosti delnic izdajatelja KRKA, d. d, z oznako KRKG na dan, ko bo 8.144 delnic prenesla tožeči stranki ter zneska 4.310,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2006 do plačila; v preostalem delu se njena revizija zavrne.

III. Revizija tretje toženke se zavrne.

IV. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. To žeča stranka uveljavlja regresne zahtevke zoper toženke, ker je morala povrniti škodo A. A. Ta je v pravdnem postopku uspela z zahtevkom, da ji tožeča stranka vrne delnice, ki jih je prodala tožeča stranka in ji izplača dividende od 22.2.2000 dalje. Pravnomočno sodbo je tožeča stranka izvršila dne 21.5.2008. 2. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo zoper prvo toženko (opr. št. VIII Pg 1776/2009-9 z dne 30.9.2009), s katero je ugodilo zahtevku, po katerem mora prva toženka na tožečo stranko prenesti 7.756(1) delnic z oznako KRKG in ji plačati znesek 759.545,08 EUR, zmanjšan za vrednost delnic, ki jih je dolžna prenesti na tožečo stranko. Zamudna sodba je postala pravnomočna.

3. Po dovolitvi spremembe tožbe je sodišče prve stopnje z delno sodbo razsodilo, (1) da je druga toženka dolžna na tožečo stranko prenesti 8.144 delnic z oznako KRKG in ji plačati znesek 797.522,33 EUR, zmanjšan za vrednost 8.144 delnic, ki jih je dolžna prenesti na tožečo stranko in ji plačati 4.310,04 EUR kot škodo iz naslova plačila pravdnih stroškov iz pravde med oškodovanko in tožečo stranko, (2) tretja toženka pa prenesti na tožečo stranko 3.102 delnic z oznako KRKG ter ji plačati znesek 303.818,03 EUR, zmanjšan za vrednost delnic, ki jih je dolžna prenesti na toženo stranko in ji plačati 1.641,92 EUR kot škodo iz naslova plačila pravdnih stroškov iz pravde med oškodovanko in tožečo stranko. V presežku je bil tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženko zavrnjen. Tako je bilo odločeno na podlagi ocene prispevka k škodi, ki je nastala A. A. in ji jo je poravnala tožeča stranka (8.144 delnic predstavlja 42% vseh spornih delnic, 3.102 delnic pa 16%). Ni pa (še) odločeno o izplačanih dividendah in obrestih od dividend ter o pravdnih stroških tega postopka.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožeče stranke ter druge in tretje toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Tožeča stranka ter druga in tretja toženka z revizijami izpodbijajo sodbo sodišča druge stopnje, vsaka v delu, v katerem ni uspela s pritožbo. Vsi revidenti uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo druge toženke in predlagala njeno zavrnitev.

7. Toženke so solidarne dolžnice, niso pa enotne sospornice, saj ne gre za primer, ko je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse toženke (196. člen ZPP). Zato so učinki posamezne revizije omejeni na tisto toženko, ki jo je vložila.

Relevantno dejansko stanje

8. Prva toženka se je s ponarejeno osebno izkaznico, na kateri je bilo (21.1.2000) prečrtano stalno prebivališče v Brežicah (stalno prebivališče A. A.) in naveden nov naslov v Ljubljani (stalno prebivališče prve toženke) ter prečrtan EMŠO, predstavljala kot A. A., ki je bila imetnica računa vrednostnih papirjev. Na ta način je dosegla odprtje bančnega računa pri tretji toženki, izposlovala spremembo stalnega prebivališča v imeniku delnic pri drugi toženki (za en dan) in izdajo izpiska stanja vrednostnih papirje, ki je bil poslan na spremenjeni naslov, a je navajal stalno prebivališče v Brežicah, nato pa je na podlagi izpiska stanja vrednostnih papirje in ponarejene osebne izkaznice s tožečo stranko sklenila pogodbo o posredovanju za prodajo 1939 delnic Krke d.d., na podlagi katere je bil odprt tudi trgovalni račun. Dne 21.2.2000 in 22.2.2000 so bile delnice prodane, prvi toženki pa je bila nato nakazana kupnina v višini 49,648.589,87 tedanjih SIT (sedaj 207.179,89 EUR) na njen bančni račun pri tretji toženki.

9. Druga toženka je (za en dan) napravila spremembo stalnega prebivališča v imeniku imetnikov delnic, ne da bi spremembo stalnega prebivališča preverila v registru prebivalstva (izvorni evidenci) in izdala izpisek stanja vrednostnih papirje na podlagi 83. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 23/1999 in nasl. - ZNVP). Tretja toženka je odprla žiro račun prve toženke na podlagi predložene (ponarejene) osebne izkaznice in davčne številke. Enako je ravnala pri dvigu denarja. Tožeča stranka je odprla trgovalni račun na podlagi (ponarejene) osebne izkaznice, izpiska stanja vrednostnih papirje, davčne številke, primerjave podpisa na pogodbi s podpisom na predloženi bančni kartici in pogovora s prvo toženko.

10. Od prve toženke ni mogoče dobiti povračila škode.

Revizija tožeče stranke a) revizijske navedbe

11. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovljenimi deleži pri povzročitvi škode. Pri oceni deleža krivde tretje toženke naj ne bi bila upoštevana kršitev določbe 5. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja (Uradni list RS, št. 36/1994 in nasl. - ZPPDen), ki naj bi zaradi uporabljene množine terjala ugotavljanje identifikacijo stranke z vsaj tremi osebnimi dokumenti in tudi ne, da je prva toženka pri njej kar trikrat dvignila visoke zneske, pridobljene s prodajo delnic. O tem pritožbeno sodišče naj ne bi zavzelo nobenega stališča. 12. Sodišče druge stopnje naj bi tudi neutemeljeno različno presojalo ravnanje tožnice in tretje toženke glede ponarejene izkaznice. Ni upoštevalo, da je tožnik vpogledal tudi izpisek iz 83. člena ZNVP, kartico žiro računa in se s primerjavo podpisa prepričal, da ni ukradena. V zvezi z očitkom, da tožnik ni upošteval, da po sprejemu novega ZOIzk na osebni izkaznici ni bilo več mogoče spreminjati prebivališča, zatrjuje, da sta priči Pajič in Potočnik izpovedali, da so upravni organi na starih osebnih izkaznicah še naprej dovoljevali spremembe prebivališča, kar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tudi EMŠO naj bi bil v mnogih primerih prečrtan. Ker sme druga toženka po določbi 24. člena ZNVP izvesti spremembo prebivališča v registru nematerializiranih vrednostnih papirjev šele potem, ko preveri spremembo v registru prebivalstva, izpisek iz 83. člena ZNVP pa sme izdati le imetniku delnic, je bila tožeča stranka v danem primeru utemeljeno prepričana, da je druga toženka pred izdajo izpiska preverila identiteto imetnika delnic v izvirni evidenci (registru prebivalstva). Zato ni bilo razloga, da bi sama dodatno preverjala spremembo prebivališča. Druga toženka je kar trikrat opustila svojo dolžnost preveriti prebivališče v registru prebivalstva, ob zahtevi za spremembo prebivališča, ob spremembi prebivališča na prvotno prebivališče in ob izdaji izpiska iz 83. člena ZNVP. Nobeno od sodišč nižjih stopenj ni upoštevalo, da je Agencija za trg vrednostnih papirjev na podlagi določbe 180. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev sprejela Sklep o opravljanju storitev z vrednostnimi papirji, ki je v 5. členu določil le eno sredstvo identifikacije, to je osebno izkaznico ali drug osebni dokument s sliko, kar je bilo lahko tudi vozniško dovoljenje.

13. Tožnik ocenjuje, da znaša prispevek druge toženke k škodi 33%, prispevek tretje toženke pa 27% (upoštevajoč 40% prispevek prve toženke).

b) razlogi za zavrnitev revizije tožeče stranke

14. Tožeča stranka je dne 21.5.2008 oškodovanki A. A. vrnila prodane delnice in ji izplačala dividende za čas od 22.2.2000 do prenosa delnic. Z regresnim zahtevkom po določbi prvega odstavka 423. člena ZOR lahko zahteva od vsakega sodolžnika, da ji povrne del obveznosti, ki pada nanjo. Zahteva lahko le povrnitev tistega, kar je sama izpolnila, torej izročitev delnic in plačilo dela izplačanih dividend. Prvi zahtevek je nedenarni, drugi denarni. Drugi zahtevek ni predmet odločanja v revizijskem postopku.

15. Vsi (še preostali) solidarni dolžniki, tako tožeča stranka kot oba toženca, so identificirali prvo toženko s pomočjo ponarejene osebne izkaznice. Vsem je bila predstavljena ista osebna izkaznica in vsi so bili pri presoji njene pristnosti premalo skrbni. Najmanj, kar je mogoče vsem očitati pri pregledu osebne izkaznice, je, da je imela prečrtan EMŠO. Noben predpis, ki je urejal izdajo osebnih izkaznic, ni predvideval oziroma dovoljeval česa takega. Osebna izkaznica s prečrtanim EMŠO je zato nedvomno vzbujala pozornost in je terjala vsaj poizvedbe o tem, zakaj je EMŠO prečrtan, najbrž pa tudi dodatna dokazila o tem, da je oseba, ki je osebno izkaznico predložila, res rojena na dan, ki ga prečrtani EMŠO izkazuje (prvih sedem števil). Sprememba stalnega prebivališča, ki je bila izvedena 21.1.2000, torej prav v času, ko se je z njo predstavljala prva toženka, je bil dodaten element, ki je opozarjal na to, da je osebna izkaznica morda ponarejena in da je sprememba stalnega prebivališča morda povezana z dejanji, ki jih je hotela doseči prva toženka.

16. Nobeno dejanje, ki se ga je lotila prva toženka (sprememba naslova, izdaja izpiska imetnika delnic, odprtje trgovalnega računa, odprtje žiro računa), ni bilo tako, da ga ne bi bilo mogoče odložiti za kakšen dan, da se predložijo ustrezna dokazila o identiteti osebe, ki se je izkazovala s tako sumljivo osebno izkaznico.

17. Ker so vsi revidenti preverjali identiteto prve toženke s pomočjo iste ponarejene osebne izkaznice, za odločitev v tej zadevi ne more biti odločilno, ali so upravni organi na „starih“ osebnih izkaznicah, izdanih na podlagi Zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 16/74 in nasl.), tudi še po uveljavitvi ZOIzk iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 75/1997 in nasl.) dovoljevali spremembo stalnega prebivališča. Če so tako ravnali in so revidenti (njihovi delavci) prav zato verjeli, da sprememba stalnega prebivališča na osebni izkaznici ni opozorilo za njeno ponarejenost, pa še vedno ostanejo drugi, zgoraj navedeni razlogi, ki bi jih morali opozoriti na večjo previdnost pri ugotavljanju identitete osebe, ki se je z njo predstavljala (prečrtan EMŠO, sprememba stalnega prebivališča tik pred predložitvijo osebne izkaznice).

18. Po določbi 1. točke prvega odstavka 5. člena Sklepa o opravljanju storitev z vrednostnimi papirji je morala borzno posredniška družba pred vnosom novega računa stranke v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev preveriti identiteto stranke, ki je bila fizična oseba na podlagi osebne izkaznice oziroma drugega osebnega dokumenta s sliko. Taka ureditev, ki je zavezovala tožečo stranko, ne more v ničemer vplivati na porazdelitev prispevka solidarnih dolžnikov. Ne drži namreč, da je ZPPDen terjal zaradi uporabljene množine v prvem odstavku 5. člena („ Identifikacija stranke se opravi z vpogledom v njene uradne osebne dokumente...“) vpogled v vsaj tri uradne osebne dokumente. Zakonsko besedilo je omogočilo identifikacijo bančnih strank na enak način, kot je zgoraj navedeni sklep Agencije za trg vrednostnih papirjev terjal identifikacijo strank borzno posredniških družb. Načeloma je zadostoval en uradni osebni dokument, v spornih primerih, kakršen je bil predmetni, pa bi bilo treba preveriti identiteto stranke tudi na drug način (s pomočjo drugih dokumentov).

19. Tožeča stranka ne uspe omajati ocene ocenjenega prispevka solidarnih dolžnikov k nastali škodi. Po določbi drugega odstavka 208. člena ZOR določi sodišče delež vsakega posameznega solidarnega dolžnika glede na težo njegove krivde in težo posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja. Preverjanje identitete prve toženke je bilo pri vseh revidentih premalo skrbno. To bi kazalo na njihov enak delež po določbi tretjega odstavka 208. člena ZOR, saj niso izkazane okoliščine, ki bi zaradi pravičnosti terjale drugačno odločitev. Vendar pa obstajajo očitne razlike glede krivde in posledic ravnanja tožeče stranke in druge toženke na eni strani ter ravnanjem tretje toženke na drugi strani. Za tožečo stranko in drugo toženko se je mogoče strinjati z oceno, da sta v enaki meri prispevali k nastanku škode. Teža njune krivde in teža posledic, ki so sledile iz njunih ravnanj, se v bistvenem ne razlikujejo.

20. Banka (tretja toženka) opravlja neprimerno večje število transakcij kot ju opravljata tožeča stranka in druga toženka. Medtem ko je delovanje tožeče stranke in druge toženke osredotočeno prav na trgovanje z delnicami, pa je dvig denarnega zneska, pridobljenega s prodajo delnic, iz žiro (sedaj transakcijskega) računa le eden izmed številnih in zelo raznolikih dnevnih dvigov bančnih strank, ki ne terjajo takega preverjanja, kot se zahteva pri trgovanju z delnicami, ker banka pri dvigu denarnega zneska niti ne ve in praviloma niti ni dolžna vedeti, kaj je razlog za dvig zneska. Ravnanje oziroma opustitev tretje toženke je bilo poleg tega na koncu verige dogodkov, ki so prvi toženki omogočili goljufijo na račun prave lastnice delnic. Razlogi sodišča prve stopnje v prid porazdelitve prispevka solidarnih dolžnikov (31. do 40. točka obrazložitve) so zato dovolj prepričljivi. Pri tem nič bistvenega ne spremeni, da je šlo za tri dvige zneska, nakazanega kot kupnina za prodane delnice.

21. Niti prvostopenjskemu niti pritožbenemu sodišču ni treba odgovoriti na vsako navedbo kakšne od strank postopka. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imeli sodbi sodišč nižjih stopenj take pomanjkljivosti, da ju ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijani sodbi je vsekakor mogoče preizkusiti. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev zato ni podana.

22. Ker so se pokazali razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka za neutemeljene, je bilo treba njeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Revizija druge toženke a) revizijske navedbe

23. Druga toženka uveljavlja, da ima pravnomočna zamudna sodba učinke le med tožnikom in prvo toženko. Poleg tega pravnomočnost seže le na izrek in ne na razloge sodbe. Zato ni mogoče šteti, da je bilo o deležu prve toženke že pravnomočno odločeno. Njeno hudo naklepno kaznivo dejanje bi moralo v celoti prevladati nad objektivno odgovornostjo druge toženke. Vztraja tudi, da sprememba stalnega prebivališča imetnice delnic v imeniku delnic za en dan ni v vzročni zvezi z nastalo škodo A. A., saj nihče ni vedel, da je bil pri oškodovani A. A. za en dan vpisan napačen naslov. Edino dejanje, zaradi katerega drugi toženec objektivno odgovarja, je izročitev izpiska stanja vrednostnih papirjev nepravi osebi.

24. Druga toženka graja sklepanje sodišča druge stopnje, da je izdaja izpiska stanja vrednostnih papirjev omogočila odprtje trgovalnega računa, kakor tudi njegovo sklicevanje sodišča na zadevo III Ips 105/2011 (sodba in sklep z dne 17.9.2013), ker naj bi bilo dejansko stanje v predmetni zadevi drugačno (predvsem glede vpliva spremenjenega naslova na odprtje trgovalnega računa).

25. Druga toženka uveljavlja tudi napačno uporabo 185. člena ZOR. Po njenem mnenju tožeča stranka ni upravičena do plačila razlike v vrednosti delnic na dan, ko jih je sama izročila oškodovanki in vrednostjo, ki jo bodo delnice imele v času, ko bodo izročene njej. Podrejeno uveljavlja, da bi bilo treba ugotoviti znesek, ki ga je tožeča stranka dejansko plačala za delnice. Nasprotuje tudi plačilu pravdnih stroškov, ki jih je imela tožeča stranka v pravdi, v kateri je bila obsojena na povrnitev škode A. A. 26. Druga toženka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker izpodbijana sodba, kakor tudi sodba sodišča prve stopnje, naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih.

b) razlogi za delno ugoditev reviziji druge toženke in zavrnitev v preostalem delu

27. Sodišči nižjih stopenj sta izhajali iz prepričanja, da je o prispevku prve toženke k nastali škodi (40%) že pravnomočno odločeno (33. točka prvostopenjske sodbe in 34. točka drugostopenjske sodbe). To sicer drži, a le v razmerju med tožečo stranko in prvo toženko, saj pravnomočna zamudna sodba učinkuje le na njuno razmerje, kot pravilno opozarja druga toženka. Ker pa prispevek prve toženke k nastali škodi ni več pomemben (tretji odstavek 423. člena ZOR), je tudi ocena njenega prispevka k nastali škodi, čeprav že na prvi pogled nesorazmerno nizka, nepomembna, saj ne more v ničemer vplivati na razmerja med preostalimi solidarnimi dolžniki. Udeležba preostalih solidarnih dolžnikov je bila namreč najprej preračunana na šestdesetine od celotne škode, nato pa je bil prištet še delež prve toženke. Prispevek tožeče stranke je bil tako ocenjen na 42%, druge toženke enako in prispevek tretje toženke na 16% celotne škode. Drugačna ocena prispevka prve toženke ne bi v ničemer spremenila končnega deleža preostalih solidarnih dolžnikov v skupnem dolgu.

28. Z drugo toženko se je mogoče strinjati, da sprememba stalnega prebivališča v imeniku delnic sama po sebi ni prispevala k škodnemu dejanju. Ni namreč izkazano, da bi se kdorkoli izmed ostalih solidarnih dolžnikov zanašal pri svojem ravnanju na spremenjeni naslov stalnega prebivališča A. A. v imeniku delnic in s tem omogočil ali vsaj olajšal prvi toženki storitev kaznivega dejanja goljufije. Vendar pa jedro očitkov drugi toženki ni v tem. Kot je natančneje opisano v 15. in 16. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, bi druga toženka ob spreminjanju stalnega prebivališča imetnice delnic morala podvomiti v identiteto osebe, ki je tako spremembo predlagala, saj je že po enem dnevu samoiniciativno ponovno spremenila stalni naslov na prvotnega. Dvom v identiteto osebe, ki se je predstavljala kot A. A., je od nje terjal, da bi preverila njeno stalno prebivališče v centralnem registru prebivalstva (24. člen ZNVP) in temu primerno ukrepala, ko bi ugotovila, da v njem ni spremembe stalnega prebivališče za A. A. Posledično ne bi smela poslati izpiska stanja delnic na naslov Ljubljana, Ulica ... Če bi ga poslala na naslov Brežice, Ulica ... (naslov iz stalnega registra prebivalstva), bi ga prejela A. A. in ne prva toženka.

29. Sodišče druge stopnje se je na večih mestih sklicevalo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 105/2011 z dne 17.9.2013, a vedno v zvezi z interpretacijo zakonskih določb: glede vzroka za uzakonitev objektivne odgovornosti KDD in njene članice - BPD (9. točka obrazložitve), glede namena določbe 24. člena ZNVP, „ki je predvsem v zagotavljanju večje varnosti pri ravnanju z nalogi imetnikov za prenose vrednostnih papirjev in vpise drugih pravic“ (14. točka obrazložitve), glede dolžnosti usklajevanja sprememb naslova imetnika vrednostnih papirjev na podlagi registra prebivalstva (15. točka obrazložitve). Vsa navedena stališča je pritožbeno sodišče korektno povzelo in so uporabljiva tudi za predmetni primer, čeprav med obema zadevama obstajajo razlike v ugotovljenem dejanskem stanju in jih druga toženka opisuje na 4. strani revizije.

30. Tožeča stranka z zahtevkom, da ji druga toženka plača zneska 797.522,33 EUR (vrednost delnic na dan, ko jih je tožeča stranka prenesla oškodovanki), zmanjšan za znesek vrednosti delnic izdajatelja KRKA d.d, z oznako KRKG na dan, ko bo 9.144 delnic prenesla tožeči stranki, uveljavlja valorizacijo delnic. Niti ZOR niti OZ ne dajeta podlage za tako valorizacijo regresnih obveznosti. Valorizacije tudi ni mogoče terjati kot obliko odškodnine, saj regresni zahtevek na podlagi prvega odstavka 208. člena ZOR ni odškodninski zahtevek, čeprav sicer izvira iz odškodninske odgovornosti solidarnih povzročiteljev škode.

31. Druga toženka ima tudi prav, ko uveljavlja, da ni dolžna nositi deleža pravdnih stroškov, ki so bili naloženi tožeči stranki s sodbo, s katero je bila obsojena na povrnitev škode A. A. Po določbi prvega odstavka 208. člena ZOR lahko zahteva solidarni dolžnik, ki plača več, kot pa znaša njegov delež v škodi, od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Pravdni stroški ne predstavljajo niti deleža v škodi niti tistega, kar je plačal solidarni dolžnik za druge solidarne dolžnike. Gre za stroške, ki jih je sam povzročil s pravdanjem v lastnem interesu. Izpodbijano sodbo je bilo treba zato spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v vrednosti delnic in plačilo 4.310,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2006 do plačila (prvi odstavek 380. člena ZPP).

32. Ko druga toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer zatrjuje, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, jih pa ne imenuje. Ne pove, o katerih odločilnih dejstvih sodbi naj ne bi imeli razlogov, da bi bilo mogoče presoditi, ali sodb ni mogoče preizkusiti, kot terja nosilni del določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Samo zato, ker v sodbah sodišč nižjih stopenj ni povzeta celotna argumentacija stranke in ni pojasnjeno, zakaj ji sodišči nista sledili, še ni mogoče govoriti o kršitvi prvega odstavka 360. člena ZPP niti o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

33. V preostalem delu je bilo po obrazloženem treba revizijo druge toženke zavrniti, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je vložila revizijo (378. člen ZPP).

Revizija tretje toženke a) revizijske navedbe

34.Tretja toženka uveljavlja logično nedoslednost izpodbijane sodbe. Navaja, da ni mogoče hkrati ugotoviti, da je bila osebna izkaznica tehnično dobro ponarejena in kljub temu zahtevati od bančnega delavca, da opravi dopolnilni preizkus pristnosti dokumenta. Tretja toženka obširno argumentira, zakaj ni bila prepovedana sprememba naslova na sporni osebni izkaznici, ki je bila izdana v letu 1994. Po njenem mnenju bi bilo treba preveriti, ali so upravni organi v prehodnem obdobju po uveljavitvi novega zakona o osebni izkaznici še popravljali podatke na starih osebnih izkaznicah, vendar tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je bila osebna izkaznica spremenjena v nasprotju z določbami tedaj veljavnega ZOIzk. Zato naj bi šlo za sodbo presenečenja.

35. Tretja toženka uveljavlja, da je bilo o povračilni obveznosti prve toženke že pravnomočno odločeno in zato njene obveznosti ni mogoče razdeliti med preostale solidarne dolžnike. Navaja tudi, da določba tretjega odstavka 423. člena ZOR govori o vplivu neizterljivosti enega izmed deležev na obveznosti sodolžnikov neposredno na podlagi obveznosti same in ne na podlagi sodne odločbe. Pravica izpolnitelja do povračila po 423. členu ZOR naj bi bila zato določena le za pogodbene in ne za odškodninske obveznosti.

36. Tretja toženka uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbah 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevane nelogičnosti obrazložitve sodišča druge stopnje, in ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki o zaslišanju dveh prič.

b) razlogi za zavrnitev revizije tretje toženke

37. Kljub siceršnji dobri ponarejenosti osebne izkaznice (na njej je bila slika prve toženke) se ni mogoče strinjati s tretjo toženko, ki zanika potrebo po dodatnem preverjanju in vidi nekakšno nasprotje med ugotovitvijo o dobri ponarejenosti in potrebo po dodatnem preverjanju identitete prve toženke in celo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Osebna izkaznica vendarle ni bila tako dobro ponarejena, da že povprečno skrben človek, kaj šele izkušen bančni uslužbenec, ne bi opazil, da je bil EMŠO prečrtan. To pa je terjalo dodatno preverjanje identitete osebe, ki se je z njo predstavljala.

38. Zakaj (ne)prepovedanost spreminjanja naslova na „starih“ osebnih izkaznicah ni odločilna za odločitev v tej zadevi, je bilo pojasnjeno že pri obravnavi revizije tožeče stranke.

39. Določbe 2. odseka 3. oddelka V. poglavja prvega dela ZOR so splošne določbe o solidarnih obveznostih. Veljajo za vse obveznosti, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi nastanejo. Zato velja določba tretjega odstavka 423. člena ZOR, ki določa, da se del, ki pade na dolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, sorazmerno porazdeli na vse dolžnike, tudi za odškodninske obveznosti. Sodišči nižjih stopenj sta jo zato smeli in morali uporabiti. Sama ugotovitev, da od prve toženke ni mogoče dobiti povračila, je dejanska ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

40. Sodba presenečanja v objektivnem smislu ni sodba, katere izrek (odločitev o tožbenem zahtevku ali pravnem sredstvu) kakšna od strank ne pričakuje in je zato presenečena. Sodba pomeni za stranki presenečenje tedaj, če sodišče brez ustreznega materialnega procesnega vodstva spremeni torišče spora, tako da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svoja pravna naziranja. V tej zadevi je bila pravna podlaga regresnih zahtevkov vseskozi nespremenjena, tretja toženka pa je ves čas vedela, kaj lahko navede v svoj bran. Zato drugostopenjska sodba zanjo ne more pomeniti sodbe presenečanja, ne glede na to, ali jo je sama odločitev presenetila.

41. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zagrešena že zaradi (zatrjevane) nelogičnosti obrazložitve. Bistveno za to kršitev je, da zaradi nje sodbe ni mogoče preizkusiti (ugotoviti ali je pravilna in zakonita in v čem je morebitna napaka). Tega pa revizija ne uspe predočiti. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi o odločilnih (ne o katerihkoli) dejstvih obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Če bi npr. priča izpovedovala o nekem odločilnem dejstvu, pa bi sodišče v sodbi napačno povzelo njeno izjavo in nanjo oprlo svojo odločitev, bi šlo za tako kršitev. Ker pa tretja toženka zatrjuje zgolj nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki o zaslišanju dveh prič, ne gre za tako kršitev.

42. Po obrazloženem je bilo treba revizijo druge toženke zavrniti, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

43. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Število delnic, ki so terjane s tožbo, ne ustreza številu delnic, ki so bile prodane zato, ker je Krka, d. d., dne 5.7.2007 vsako delnico razdelila na deset delnic.