Jedro

Tožnik s svojo izpovedbo ni potrdil trditve, da ni pomislil, da bi poklical policijo in da se ni skušal izogniti preizkusu alkoholiziranosti, da za to ni imel nobenih razlogov, ker je izpovedal, da ni poklical policije zato, ker je štel, da to ni potrebno. Tožnik pa sploh ni odgovoril na toženkine trditve, da je bila njegova dolžnost obvestiti policijo o prometni nesreči tudi zato, da omogoči preiskavo za ugotavljanje alkoholiziranosti. Tožnik je kršil pogodbene obveznosti in ni dokazal, da za kršitve ni kriv.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi: “Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 686,38 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 240,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka v celoti odgovorna tožniku za v škodnem dogodku dne 27. 7. 2011 utrpelo škodo in je njegov zahtevek po pogodbeni podlagi utemeljen (točka I. izreka) in da bo o višini odškodnine in stroških postopka odločeno s končno sodbo (II. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala vmesno sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (II. in III. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane vmesne sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navajala je, da razmerje med pravdnima strankama temelji na zavarovalni pogodbi za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, torej za AO-plus zavarovanje, del te pogodbe pa so tudi Posebni pogoji za zavarovanje voznika zaradi telesnih poškodb AO-plus-2/11 v zvezi s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-3/11 (v nadaljevanju: AO-plus in AO). Iz te pogodbene podlage pa jasno izhaja tožnikova notifikacijska dolžnost, da o prometni nesreči, v kolikor je v tej nastala telesna poškodba, obvesti policijo, da ta pride na sam kraj dogodka ter na zakonsko predpisan način ugotovi, ali je voznik alkoholiziran in ugotavlja tudi druge okoliščine nastalega dogodka. To je tudi edini način, ko toženka lahko ugotavlja alkoholiziranost svojih zavarovancev ob posameznem zavarovalnem primeru. Zavarovančeva opustitev te dolžnosti pomeni domnevo alkoholiziranosti, torej vožnjo pod vplivom alkohola in izgubo zavarovalnih pravic. Po toženkinem mnenju priča J. K. ni bila strokovno usposobljena za zaznavo oziroma ugotovitev vzroka tožnikovih takratnih zmanjšanih psihofizičnih lastnosti oziroma sposobnosti, ki bi lahko bile tudi posledica alkoholiziranosti tožnika. Priča je morala tožnika glede na njegovo takratno stanje celo pospremiti do njegovega doma v neposredni bližini. Toženki se tako glede alkoholiziranosti upravičeno poraja dvom v resničnost izpovedb tožnika in navedene priče iz razloga njunega poznanstva in še bolj iz razloga, ker je tožnik zdravniško pomoč kljub zatrjevanim hudim bolečinam takoj po padcu, zaradi katerih je potreboval celo spremstvo priče do doma, poiskal šele dva dni kasneje. Očitno je imel utemeljen razlog za takšno svoje ravnanje tožnik, ko kljub zatrjevanemu hujšemu poškodovanju o nastanku telesne poškodbe ni obvestil policije in ni poiskal zdravniške pomoči, s takim ravnanjem je onemogočil ugotavljanje alkoholiziranosti. Pogoji AO-plus vežejo povračilo škode na prometno nesrečo, toženka pa meni, da obravnavanega dogodka ni mogoče šteti kot prometno nesrečo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje po njenem mnenju napačno ugotovilo dejstva, ki so glede na določila zavarovalnih pogojev AO-plus pravno pomembna. Dokazni postopek je pokazal, da zasebna makadamska oziroma gozdna pot v lasti tožnikove matere vodi le do tožnikovega manjšega priročnega skladišča, do katerega je dostopal z vzvratno vožnjo. Po toženkinem mnenju manjka element javne ceste oziroma ceste, ki se uporablja za javni promet, dovozno gozdno pot v lastništvu tožnikove matere je uporabljal tožnik izključno za lastne potrebe. Zavarovalno kritje zajema samo prometne nesreče, to so tiste, do katerih pride pri uporabi vozila v javnem cestnem prometu. Dejstva, da opozorila ali ovire na zasebnem zemljišču niso bile postavljene, še ne more pomeniti, da je dovozna pot predstavljala pot, po kateri poteka javni promet. 3. Tožnik je v odgovoru ne pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - pravna podlaga je pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti na podlagi sklenjenega AO-plus zavarovanja v zvezi z AO zavarovanjem, - da se je tožnik v posledici protipredpisne vožnje poškodoval pri vožnji na dovozni nekategorizirani cesti, po kateri poteka javni promet, torej se je poškodoval v prometni nesreči, - da tožnik glede na dejstvo, da je bil v prometni nesreči poškodovan sam, na policijo ni pomislil, po poškodovanju je sedel na robu ceste ob vozilu, tam ga je našel J. K., mu ponudil svojo pomoč in ga pospremil domov.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sprejelo zaključek, da v tožnikovem ravnanju ni našlo okoliščin, da bi lahko štelo, da se je tožnik zavestno izognil preizkusu alkoholiziranosti in zato ne bi poklical policije ter da določilo četrtega odstavka 6. člena Pogojev AO-plus ne določa kakšne sankcije, zaradi česar ne bi bil upravičen do izplačila odškodnine.

6. Po presoji pritožbenega sodišča iz določbe 6. člena Pogojev AO-plus zavarovanja v zvezi s 5. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO zavarovanja izhaja, da voznik motornega vozila izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če krši varnostne predpise, kot je določeno v prvem odstavku 3. člena osnovnega zavarovanja (to je AO), izgube zavarovalnih pravic pa ni ob pogojih iz 1. točke drugega odstavka 3. člena Pogojev AO zavarovanja in da je voznik dolžan na kraj dogodka poklicati policijo, če je v prometni nesreči nastala telesna poškodba, da pa ne izgubi zavarovalnih pravic ob pogojih 1. točke drugega odstavka 3. člena AO zavarovanja.

7. Iz teh določb tako izhaja, da voznik zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja tudi, če po nesreči zapusti kraj dogodka in takoj po nesreči ne obvesti policije oziroma ji ne omogoči kraja ogleda nesreče, če to zahteva ta pogodba (5. točka prvega odstavka 3. člen AO) in da je voznik dolžan na kraj poklicati policijo, če je v prometni nesreči nastala telesna poškodba. Da pa ne izgubi voznik motornega vozila zavarovalnih pravic, če dokaze, da ni kriv za nastanek okoliščin iz 5. točke prvega odstavka 3. člena AO zavarovanja, to je za neobvestitev policije.

8. Toženka je utemeljevala tožnikovo izgubo zavarovalnih pravic iz AO-plus zavarovanja s trditvami, da policija o prometni nesreči ni bila obveščena, da pa je zavarovančeva dolžnost obvestiti o prometni nesreči policijo v neposredni povezavi z dokaznim rizikom, da omogoči preiskavo za ugotavljanje alkoholiziranosti, sicer se po zavarovalnih pogojih šteje, da je izgubil zavarovalne pravice, da je s pogodbo zavarovancu naloženo, da omogoči možnost ugotavljanja alkoholiziranosti in da se je bil tožnik dolžan ravnati v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo po pogojih AO-plus, ter da tožnik ni bil tako v skrbeh za svoje zdravje, da bi takoj odšel k zdravniku.

9. Tožnikove trditve pa so bile, da je bil v škodnem dogodku huje telesno poškodovan, da je takoj po nezgodi za krajši čas izgubil zavest, da je takrat prišel mimo J. K., ki mu je ponudil pomoč in mu pomagal do stanovanjske hiše, da neposredno po škodnem dogodku ni iskal zdravniške pomoči, temveč šele takrat, ko se hude telesne bolečine niso umirile, da je bilo ugotovljeno, da je utrpel hud udarec v levi komolec, da določilo četrtega odstavka 6. člena Pogojev AO-plus uvaja zgolj dolžnost sklicanja policije, ne predpiše pa sankcije, če zavarovanec tega ne stori, pogodbo je potrebno razlagati v dvomu v korist zavarovanca, zavarovanec ne glede na umestitev te določbe ne izgubi zavarovalnih pravic, če ne kliče policije. Dodal je še, da tožnik v skrbi za svoje poškodbe niti ni pomislil, da bi moral poklicati policijo.

10. Iz spisovnega gradiva izhaja še, da med strankama ni bilo sporno, da se je škodni dogodek zgodil 27. 7. 2011 in da je tožnik poiskal zdravniško pomoč 30. 7. 2011 (kar dokazuje zdravniški izvid v prilogi A 4), torej tožnik v svojih trditvah ni navedel datuma, kdaj je prvič poiskal zdravniško pomoč. Tudi ni zatrjeval obstoja okoliščin, ki bi ga ekskulpirale izgube zavarovalnih pravic, ker ni zatrjeval, da ni kriv za okoliščino, da o škodnem dogodku ni obvestil policije. Ni na primer zatrjeval, da zaradi obsega poškodovanja ni mogel obvestiti policije. Ob trditvi, da je utrpel udarec v komolec in ob dejstvu, da je k zdravniku odšel šele 30. 7. 2011, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče niti sklepanje o obstoju take okoliščine.

11. Na toženkine trditve, da je bila tožnikova dolžnost obvestiti policijo o prometni nesreči tudi zato, da omogoči preiskavo za ugotavljanje alkoholiziranosti, pa tožnik ni odgovoril. Tako niti ni zatrjeval obstoja okoliščin po 2. alineji 1. točke drugega odstavka 3. člena Pogojev AO, ki bi, če bi bile dokazane, omogočile tožniku ekskulpacijo po tretjem odstavku 6. člena Pogojev AO-plus.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika in priče K. sprejelo dejanski zaključek, da tožnik glede na utrpelo poškodbo in dejstvo, da je bil udeležen v škodnem dogodku sam, ni pomislil na policijo, niti se ni skušal izogniti preizkusu alkoholiziranosti, saj za to ni imel nobenih razlogov.

13. Pritožba takšen zaključek sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija. Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju z branjem izpovedb tožnika in priče K. ob soglasju pravdnih strank posredno izvedlo ta dva dokaza (tretji odstavek 302. člena v zvezi s tretjim odstavkom 362. člena ZPP), je pritožbeno sodišče smelo sprejeti drugačno dokazno oceno teh dokazov.

14. Glede na že zgoraj obrazloženo o tožnikovi trditveni podlagi na podlagi njegove izpovedbe ni mogoče zaključiti, da sploh ni pomislil, da bi poklical policijo in da se ni skušal izogniti preizkusu alkoholiziranosti, da za to ni imel nobenih razlogov. Iz zapisnika o njegovem zaslišanju (l. št. 21 - 22) izhaja, da je na vprašanje toženke, kakšno je bilo njegovo psihofizično stanje, izpovedal le-to, da ni bil vinjen in da sicer nikoli še ni bil s strani policistov evidentiran kot vinjen. Na vprašanje, zakaj pa ni poklical policije, pa je odgovoril, da ni štel (ni smatral), da bi bilo to potrebno. S tako izpovedbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni potrdil svoje trditve, da na to ni pomislil, temveč izhaja, da je sam ocenil, da to ni potrebno.

15. Tudi priča K. je prav tako na vprašanje toženke, ali je bil tožnik v času škodnega dogodka vinjen oziroma ali je imel morebiti kakšen zadah po alkoholu, izpovedal, da tega pri tožniku ni zaznal in še, da mu je ponudil pomoč, ki jo je tožnik sprejel, da je tožnika prijel za roko ter ga pospremil domov.

16. Po presoji pritožbenega sodišča tudi izpovedba priče ne da nikakršne podlage za sklep, da se toženec ni skušal izogniti preizkusu alkoholiziranosti. Prav tako pa ne omogoča prepričljivega zaključka o tem, da tožnik ni bil vinjen.

17. S tem, ko je toženka zatrjevala tožnikovo kršitev pogodbenih obveznosti z opustitvijo dolžnosti poklicati policijo in s tem, da se je z opustitvijo obvestitve policije izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, bi tožnik moral dokazati, da se ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, oziroma, da ni vozil pod vplivom alkohola. Za dokazovanje tega ključnega dejstva sicer ni edini možen in primeren dokaz strokovno opravljen preizkus oziroma test alkoholiziranosti, saj določba 8. člena ZPP ne predpisuje, s katerimi dokazi se katera dejstva dokazujejo. Tožnik je lahko dokazoval svojo nealkoholiziranost tudi s pričo (oziroma s pričami), vendar je nase prevzel riziko o prepričljivosti takega dokaza. Po presoji pritožbenega sodišča pa izpovedba priče K. ni prepričljivo potrdila pomembnega dejstva, da tožnik ni bil pod vplivom alkohola, saj mu je pomagala držeč za roko pri hoji domov v neposredni bližini kljub le poškodovani roki. Dejstvo, da ni zaznala zadaha po alkoholu, pa ne dokazuje prepričljivo odsotnosti tožnikove alkoholiziranosti.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen na podlagi pogodbe o AO-plus zavarovanju, ker je zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da je tožnik dokazal, da ob opustitvi obvestitve policije ni imel razlogov za izognitev preizkusu alkoholiziranosti. Tožnik je torej kršil pogodbene obveznosti in ni dokazal, da za kršitve ni kriv.

19. Pritožba je torej utemeljeno izpodbijala pravilnost ugotovljenih pravno relevantnih dejstev in posledično zmotno uporabo materialnega prava, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in spremenilo izpodbijano vmesno sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. in 2. alineja 358. člena ZPP).

20. Preostale pritožbene navedbe pa niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je obravnavan škodni dogodek prometna nesreča v smislu določbe 2. člena pogojev AO-plus, saj se je tožnik poškodoval pri uporabi zavarovanega vozila, to je pri vožnji oziroma med vožnjo, kar je ključna okoliščina za obstoj zavarovalnega primera po tej pravni podlagi. Ni pravno pomembno dejstvo, da je tožnik vožnjo opravljal po površini, ki ni javna prometna površina oziroma ni javna cesta, pritožba je v tem delu neutemeljena.

21. Ker je toženka uspela s pritožbo, je bil tožnikov odgovor na pritožbo povsem nepotreben.

22. Pritožbeno sodišče je izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, zato je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

23. Tožnik v pravdi ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Toženka je zaznamovala stroške pravdnega postopka v dne 23. 5. 2013 vloženem stroškovniku (po končani glavni obravnavi v prvem sojenju) in v novem sojenju vztrajala pri istem stroškovniku. Priglasila je stroške v znesku 686,38 EUR, ki pa obsegajo 169,14 EUR za izvedenca po sklepu z dne 9. 7. 2013 in 492,24 EUR po sklepu z dne 17. 4. 2013 ter 25,00 EUR administrativnih oziroma materialnih stroškov. Glede načina nastanka škodnega dogodka je bilo tožnikovo trditveno in dokazno breme ob dejstvu, da je toženka prerekala njegove trditve o načinu nastanka škodnega dogodka. Sodišče je za ugotovitev teh dejstev postavilo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je v svojem izvedenskem mnenju potrdil možnost nastanka škodnega dogodka, kot je zatrjeval tožnik. Torej so ti stroški bili potrebni zaradi razjasnitev pravno relevantnih dejstev. Pritožbeno sodišče je toženki vse priglašene stroške priznalo kot potrebne stroške pravdnega postopka, saj jih mora po pravilu dokaznega bremena nositi sam. Tožniku je naložilo obveznost povrnitve vseh stroškov toženki v roku 15 dni po prejemu te sodbe. V primeru zamude bo moral tožnik plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. dne po preteku določenega roka za prostovoljno izpolnitev do dneva plačila, ker je toženka že v odgovoru na tožbo zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od stroškov pravdnega postopka.

24. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka ter sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo. Toženka je priglasila stroške v obsegu sodno takso za pritožbo 210,00 EUR, stroške izvedenin 669,14 EUR in materialne stroške 30,00 EUR. Stroški za izvedenca v pritožbenem postopku niso nastali, zato priglašen znesek 669,14 EUR ni potreben strošek. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče priznalo preostale priglašene stroške v znesku 240,00 EUR in te stroške naložilo v plačilo tožniku, ne da bi mu naložilo tudi dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov za primer zamude, saj toženka teh v pritožbi ni zahtevala.