Jedro

Nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka, so vpisane v zemljiški knjigi na toženo stranko na podlagi nacionalizacije, ki je bila na območju na katerem ležijo, izpeljana 08.10.1972. Sama nacionalizacija ni bila odvisna od vprašanja na kakšni pravni podlagi (s pravnim poslom, dedovanjem in drugim) je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki je nacionalizirano.

Izrek

Pritožbama se ugodi, zato se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odločitve v 1.odstavku I. točke s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in v II. točki tako, da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 709,39 EUR v 15-ih dneh.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 286,88 EUR in drugotoženi stranki v znesku 337,73 EUR, vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica parcele št. 31/1, 31/2, 154/2, 759/65, 759/66, 766/1, 766/2, 766/3, 788, 789, 790, 787/1, 817, 818/1, 818/2, 818/3, 818/4, 818/5, 820/2, 820/3, 821, 822/1, 822/7, 868/2, 869/1, 939/4, 946/1, 1016/2, 1125/1, 1125/2, 1132/2, 1241/23, 1241/24, 1241/25, 1274, 1277/1, 1277/2, 1278/1, 1278/2, 1278/3, 1278/4, 1278/5, 1280/4, 1280/5, 1280/7, 1280/12, 1281/2, 1283/1, 1283/2, 1284/1, 1284/2, 1285/1, 1285/2, 1286/1, 1286/2, 1286/3, 1288/2, 1288/3, 1288/5, 1288/6, 1288/7, 1302/5, 1302/6, 1302/7, 1377, 1378/1, 2456/1, 2467, 2810, 2811 k.o. B. do 1/1; 978/1 k.o. B. do 1/8; 833, 1288/4, 867/3, 156/2, 540/86, 540/87, 674/131, 1328 k.o. B. do 3/48. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na parcelah 891/1 k.o. B. do 3/228, 977/2 k.o. B. do 1/4, 2405/40, 2405/41, 2405/42, 2405/43, 2405/44, 2415, 2409/1, 2409/3, 2409/4, 2409/5, 2409/6, 2409/7, 2409/8 k.o. T. do 3/24. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo tožnik lahko v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik navedenih nepremičnin. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da sta prvo in drugo toženi stranki dolžni v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 598.710,00 SIT v enakih delih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2006 dalje.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe toženi stranki.

Prvotožena stranka uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3.tč. 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba napačno in zmotno razlaga določbo 7.a čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 35/48). Na podlagi določbe 7.a čl. so bile ex lege nacionalizirane nepremičnine tujih državljanov in prišle v državno last. Citirana določba ne navaja kot izjemo zakonito dedno nasledstvo, kot to zmotno razlaga izpodbijana sodba. Uredba o nadzoru nad prometom z nepremičninami (Ur.l. FLRJ, št. 24/48) določa v 5.čl., da tuji državljani ne morejo pridobiti lastninske pravice na nepremičninah na območju FLRJ, razen po zakonitem dednem redu. Tožena stranka pri tem pripominja, da navedena določba sploh ni sporna, saj so jo vsebovali vsi takratni jugoslovanski predpisi o prometu z zemljišči in stavbami. Kasneje je to določbo tudi vseboval Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (2.odst. 82.čl.). Določilo XII.tč. navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah (Ur.l. FLRJ, št. 53/48) potrjuje, da določba 5.čl. uredbe ni razveljavljena in da tuji državljani lahko pridobijo v naši državi lastninsko pravico tudi po uveljavitvi Zakona o nacionalizaciji. Z uredbo o spremembi uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katera se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur.l. SFRJ, št. 51/72) je bila črtana tč. 6, s katero je bila cona B izvzeta iz nacionalizacije. Nepremičnine tujih državljanov, optantov, na območju bivše cone B so bile ex lege nacionalizirane 08.10.1972. Iz pravilne gramatikalne razlage nesporno sledi, da so bile nepremičnine tujih državljanov na območju bivše cone B ex lege nacionalizirane 08.10.1972. Zakon kot izjemo ni določil zakonito dedovanje, kot to zmotno trdi sodišče. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je tožnik od leta 1964 italijanski državljan in so zato, kot je bilo povedano, nepremičnine nacionalizirane 08.10.1972. leta ex lege. Če je bil tožnik mnenja, da njegove nepremičnine ne pridejo pod udar nacionalizacije, bi moral vložiti pritožbo zoper odločbo o nacionalizaciji. Po mnenju tožene stranke sodišče ni pristojno odločati, ali je bila nacionalizacija pravilna, ker gre za stvar, ki je v pristojnosti upravnih organov. Tožena stranka nadalje navaja, da glede nacionalizacije optantskih nepremičnin na območju bivše cone B obstajajo številni judikati tega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča in da nikoli ni bilo sporno, da so bile predmet nacionalizacije tudi nepremičnine, ki so bile zakonito dedovane. Sodišče tudi navaja napačen primer za ilustracijo. Nacionalizacija na preostalem delu bivše SFRJ je bila izvršena leta 1948 na podlagi citiranega zakona. Na območju bivše cone B pa je bila nacionalizacija izvedena 08.10.1972. Na ostalem delu bivše SFRJ so tuji državljani lahko dedovali leta 1953 na podlagi reprocitete, glede na to, da je bila nacionalizacija izvršena leta 1948. Na območju cone B pa ni mogel ostati lastnik, ki je zakonito dedoval, ker so njegove nepremičnine 08.10.1972 bile nacionalizirane. Torej je odločilen navedeni datum. Po izvršeni nacionalizaciji, to je po 08.10.1972 so lahko tuji državljani dedovali tudi na območju bivše cone B. Sodišče tudi navaja napačen primer. Občina P. ni nikoli bila na teritoriju bivše cone B, ampak je spadala v takoimenovano „priključeno ozemlje“ in zato ni možna primerjava z občino C. Tožena stranka tudi pripominja, da je bila med bivšo SFRJ in Italijo sklenjena Ozimska pogodba leta 1974 in je bilo tudi rešeno vprašanje odškodnine za nacionalizirane nepremičnine. V omenjeni pogodbi ni bilo govora, da nepremičnine, ki so bile pridobljene na podlagi zakonitega dedovanja, niso predmet nacionalizacije. Bivšim lastnikom je bila tudi plačana odškodnina s strani Italije, ki pa jo je morala poravnati Republika Slovenija, kot pravni naslednik bivše SFRJ.

Drugotožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. ZPP. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, kajti ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ureja načine za pridobitev lastninske pravice, bi moralo tožnikov zahtevek zavrniti. Odločb državnega organa ni mogoče ignorirati. V pravnem redu Republike Slovenije je vzpostavljen sistem, ki strankam omogoča celo vrsto pravnih poti, da se doseže bodisi odpravo, bodisi razveljavitev posamičnih pravnih aktov državnih organov, če so ti nezakoniti in nepravilni. Zaradi navedenih dejstev je sodišče napačno ravnalo, ko se je sploh spuščalo v vprašanje, ki se nanaša na uporabo ZNZGP in z njim povezanih predpisov. V kolikor tožnik meni, da so odločbe napačne oziroma nezakonite, mora doseči njihovo odpravo v postopkih na način, kot je za to predviden. Ni pravilno ravnanje sodišča, ko v konkretnem primeru akt državnega organa preprosto prezre in se spušča v presojo pravilnosti odločanja državnega organa in pravilnost uporabe materialnega prava, ki je takratni državni organ vodilo k odločitvi kakršna je pač bila. Ob upoštevanju, da se je tožnik preselil v Italijo že v letu 1964 in je bil leta 1970 na podlagi odločitve državnega organa izbrisan iz državljanske knjige, je takratni organ odločil, da je tožnik izgubil lastninsko pravico na nepremičninah, ne glede na to, v kakšnih družbenopolitičnih okoliščinah je do takih odločitev prišlo.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. V celoti se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in v odgovoru tudi sama obrazlaga pravne predpise, ki so vodili sodišče prve stopnje k ugoditvi tožbenemu zahtevku. Enako je tožeča stranka svoje stališče obrazlagala tudi v dopolnitvi odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ni sporno, da so nepremičnine, ki so predmet tega pravdnega postopka vpisane v zemljiški knjigi na toženo stranko na podlagi nacionalizacije, ki je bila na območju na katerem ležijo, izpeljana 08.10.1972. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 14.10.1970 postal tuj državljan in je lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah izgubil na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP), ki je v 7.a čl. določal, da se z uveljavitvijo tega zakona (na območju cone B STO, kjer ležijo sporne nepremičnine pa je bilo šele 08.10.1972, kot je to določala novela Uredbe o izvajanju zakona in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ – Ur.l. SFRJ, št. 51/72 – v nadaljevanju Uredba) nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov. Po zaključku, ki je pravno pravilen, da je tožnik na spornih nepremičninah izgubil lastninsko pravico, pa je v nadaljevanju sodbe sprejelo kontradiktorne zaključke, da tožnikova (so)lastninska pravica na vtoževanih nepremičninah ni prenehala, kajti Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Ur.l. FLRJ, št. 53/48, v nadaljevanju Navodilo), je v XII. točki določalo izjemo od nacionalizacije, če je tuj državljan lastninsko pravico na nepremičnini v FLRJ pridobil po zakonitem dednem nasledstvu, kar naj bi v celoti veljalo za tožnika, ki je (so)lastninsko pravico podedoval po pokojnem očetu. Z razlago Navodila in Uredbe o nadzorstvu nad prometom z nepremičninami (Ur.l. SFRJ, št. 24/48) se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje pravilnosti upravne odločbe o nacionalizaciji. Če je bila nacionalizacija izvedena nepravilno bi tožnik kot tuj državljan, ki je premoženje izgubil in je menil, da je odločba o nacionalizaciji nepravilna, to izpodbijal v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje pravnomočna upravna odločba izdana v upravni stvari veže, kot pravilno opozarja v svoji pritožbi drugotožena stranka. Sicer pa je sodišče prve stopnje pri svoji razlagi Navodila in Uredbe izhajalo že iz napačnega izhodišča, da je bil tožnik, ko je v letu 1952 podedoval sporne nepremičnine po svojem očetu, tuj državljan. Čeprav se sodišče sklicuje na dopis Upravne enote z dne 04.07.2007 (listovna št. 14 spisa) iz katerega jasno izhaja, da je bil tožnik do leta 1970 slovenski državljan, je verjelo tožniku, ko je izjavil, da je bil od rojstva dalje italijanski državljan. Sicer pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pritožbi prvotožene stranke, da so se predpisi o nacionalizaciji izvajali glede na zatečeno stanje na dan uveljavitve Uredbe, to je na 08.10.1972. Sama nacionalizacija ni bila odvisna od vprašanja na kakšni pravni podlagi (s pravnim poslom, dedovanjem in drugim) je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki je nacionalizirano in to velja tudi za tožnika, ki je bil v času, ko mu je bilo premoženje nacionalizirano, tuj državljan. To jasno izhaja iz časovnega zaporedja veljavnosti posameznih predpisov na različnih območjih Republike Slovenije v okviru tedanje Jugoslavije. Dne 28.04.1948 je stopila v veljavo novela ZNZGP, ki je v 1.odst. 74.čl. določila, da se z dnem njene uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujcev, če ne gre za izjeme, ki so določene v 2.odst. tega člena. Ta izjema ni bila predpisana za nepremičnine pridobljene z dedovanjem, temveč so bile iz nacionalizacije izvzete nepremičnine kmetov, ki so sami obdelovali svojo zemljo, stanovanjske zgradbe, ki so jih lastniki rabili za svoje stanovanje ter nepremičnine predstavništev tujih držav, ki so bile uporabljene za službene potrebe. Nacionalizacija torej ni bila odvisna od vprašanja na kakšni pravni podlagi je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki se je nacionaliziralo. Ta novela je sicer sprva veljala le na ozemlju, ki je bilo pod jurisdikcijo takratne FLRJ, ne pa na območju takratne cone B, kamor se je jugoslovanska jurisdikcija razširila šele po sklenitvi Londonskega memoranduma in po sprejemu Zakona o veljavi Ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur.l. FLRJ, št. 45/54). Na podlagi pooblastila iz tega zakona je takratni Zvezni izvršni svet sprejel Uredbo o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov, na ozemlju na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, s katero je bil podrobneje urejen način izvajanja zakonov, med drugim tudi ZNZGP. Pri slednjem pa je Uredba v 6.odst. 6.čl. določila, da se določba 7.a čl. ZNZGP, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov na tem ozemlju, ne uporablja. Pogoji za nacionalizacijo so zato na tem območju nastopili šele s spremembo Uredbe, ki je črtala izjemo iz 6.odst. 6.čl. Uredbe. Ta sprememba pa je pričela veljati 08.10.1972, torej na dan, ko je bil tožnik nesporno italijanski državljan. Pravni položaj posameznika iz različnih območij sedanje Republike Slovenije (tedanje Jugoslavije) je torej bil urejen z različnimi pravnimi akti, v različnih časovnih obdobjih, zato je imel za posameznike v določenih obdobjih različne posledice. Pritožbeno sodišče je zato pritožbam toženih strank ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker je sodbo spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških postopka. Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je dolžna toženim strankam povrniti njune pritožbene stroške. Prvotožena stranka stroškov ni uveljavljala, drugotožena stranka pa je stroške uveljavljala in ti znašajo 170.500,00 SIT, kar predstavlja stroške za zastopanje drugotožene stranke, materialne stroške in 20% DDV. Po uveljavitvi Zakona o uvedbi eura (ZUE) pa ti stroški znašajo 709,36 EUR. Ker sta toženi stranki s pritožbo uspeli, jima je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer prvotoženi stranki 68.750,00 SIT, kar predstavlja stroške za zastopanje in ti po ZUE znašajo 286,88 EUR, stroški drugotožene stranke pa znašajo 90.520,00 SIT, kar predstavlja stroške za zastopanje, materialne stroške in 20% DDV. Ti stroški pa po ZUE znašajo 337,73 EUR.