Jedro

V sodni praksi tega sodišča je sprejeto stališče, da je za nacionalizacijo nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani, po določbi 7. a. člena ZNZGP na območju bivše cone B STO odločilen datum 8. 10. 1972. (Pravdno) sodišče je vezano na upravno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so (sporne) nepremičnine prišle v družbeno lastnino.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti drugemu tožencu 336 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik (so)lastnik večjega števila nepremičnin v k. o. ..., tožbeni zahtevek za ugotovitev njegove (so)lastninske pravice na nekaj nepremičninah v k. o. ... pa je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo, prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je izpodbijana sodba ob svojstveni in samovoljni uporabi materialnega prava ter očitni kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic izrazito napačna. Meni, da ni nikoli izgubil lastninske pravice na spornih nepremičninah. O veljavi in učinkih upravne odločbe o ugotovitvi pogojev za nastop nacionalizacije (ki je le deklaratorna) se je v konkretni zadevi že opredelilo Vrhovno sodišče (sklep z dne 11. 5. 2006, opr. št. II Ips 315/2005). Pritožbeno sodišče je samovoljno odločilo neposredno v nasprotju z njegovimi jasnimi napotili in zakonom, pri čemer napačno tolmači določilo XII. točke Navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Ur. l. FLRJ, št. 53/48, v nadaljevanju: Navodilo), ki je bilo vneseno zaradi varstva pridobljenih pravic. Tuj državljan je lahko pridobil lastninsko pravico na nepremičnini z zakonitim dednim nasledstvom pred uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju: ZNZGP) in po njej. Revident opozarja na potrebo po spoštovanju obvez iz mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila ter ratificirala Jugoslavija in na katere je vezano tudi sodišče (t.i. Londonski memorandum, Splošna deklaracija o človekovih pravicah). Ker je ZNZGP v nasprotju s temi obveznostmi, ni veljal na območju, ki je prešlo pod civilno upravo Jugoslavije. Uredba o spremembi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava Federativne ljudske republike Jugoslavije (Ur. l. SFRJ, št. 51/72), je bila sprejeta izključno zaradi obvez iz t.i. Londonskega memoranduma. Poleg tega sta na ozemlju bivše cone B Svobodnega tržaškega ozemlja (v nadaljevanju: STO) veljala Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in naslednji - ZD) in Uredba o nadzorstvu nad prometom z nepremičninami (Ur. l. FLRJ, št. 24/48 in naslednji). Zakaj bi torej šele po 8. 10. 1972 tuji državljani lahko dedovali in obdržali lastnino, če pa je bilo moč dedovati tudi pred navedenim datumom; tega dne je na ozemlju bivše cone B STO istočasno z ZNZGP začela veljati tudi izjema od nacionalizacije glede zakonitega dednega nasledstva. Netočna je tudi trditev sodišča druge stopnje, da je bil revident leta 1952, ko je dedoval, državljan Jugoslavije, o tožnikovi trditvi, da je bil njen državljan 8. 10. 1972, pa se sodišči nista izjavili.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema. Drugi toženec je na revizijo odgovoril in predlagal, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Najprej velja poudariti, da revident - kot izhaja iz njegovih izvajanj - povsem zgrešeno razume (razveljavitveni) sklep tega sodišča z dne 11. 5. 2006, opr. št. II Ips 315/2005. Vrhovno sodišče je v njem jasno in nedvoumno zapisalo, da je prvostopenjska pojasnitev pomena pravnomočnih upravnih odločb in vezanosti nanje pravilna, da pa to še ni razlog za pomanjkanje sodne jurisdikcije (in posledično zavrženje konkretne tožbe), temveč je treba tožnikov zahtevek meritorno obravnavati. Sodišče (druge stopnje) je tako v novem postopku v skladu (in nikakor ne v nasprotju) z navodili revizijskega sodišča (vsebinsko) presojalo, ali je tožnik lastnik v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin, in tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je zavzelo pravilno stališče, da je vezano na upravno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino. Upravna odločba je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je (pravdno) sodišče na takšno pravnomočno odločbo vezano in ne more preizkušati ne njene pravilnosti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (primerjaj 13. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP). To konkretno pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno. Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov; v skladu s slednjim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.

7. V zvezi z ostalimi (obširnimi) revizijskimi navedbami lahko revizijsko sodišče le strni bistvene pravilne razloge, ki jih je navedlo že sodišče druge stopnje(1). V izpodbijani sodbi podrobno opisano časovno zaporedje uveljavitve relevantnih predpisov (zlasti ZNZGP, njegove novele, zgoraj navedene uredbe in njene novele) na različnih območjih tedanje Republike Slovenije v okviru nekdanje Jugoslavije ob primerjavi s časovnim zaporedjem dogodkov na strani tožnika in njegovih pravnih prednikov potrjuje sklepanje, da je bila v upravnem postopku opravljena nacionalizacija spornih zemljišč izvedena zakonito. Revizijska graja, ki se nanaša na ugotovitve nižjih sodišč glede tožnikovega državljanstva, je delno neupoštevna - kolikor izpodbija na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, delno pa neutemeljena - kolikor sodbama sodišč prve in druge stopnje očita pomanjkanje razlogov. P redpisi o nacionalizaciji so se izvajali glede na zatečeno stanje na dan uveljavitve vsakokratnega predpisa. V sodni praksi tega sodišča je sprejeto stališče, da je za nacionalizacijo nepremičnin, na katerih so imeli lastninsko pravico tuji državljani, po določbi 7.a člena ZNZGP na območju bivše cone B STO odločilen datum 8. 10. 1972(2). Čeprav je do prehoda nacionaliziranih stvari v državno lastnino po navedenem določilu prišlo na podlagi zakona samega, je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem - upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je nacionalizirano oziroma ki je po tem določilu prešlo v državno last kot splošno ljudsko premoženje, na podlagi (ugotovitvene) odločbe iz takšnega postopka pa se je opravil tudi vpis v zemljiški knjigi (primerjaj točke b, c in č prvega odstavka paragrafa 40 Zakona o zemljiških knjigah; Službene novine Kraljevine Jugoslavije št. 146-LIII/307 z dne 1. 7. 1930, ki se je takrat uporabljal kot pravno pravilo) . Prav tako sama nacionalizacija ni bila odvisna od vprašanja, na kakšni pravni podlagi (s pravnim poslom, dedovanjem itd.) je tuji državljan postal lastnik premoženja, ki se je nacionaliziralo.

8. Glede revizijskega stališča, da je ZNZGP v nasprotju z obveznostmi iz mednarodnih pogodb, na katere je vezano (tudi) sodišče, je treba poudariti, da ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNZGP nacionalizirano zemljišče, v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev. Tudi z uveljavljanjem kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije; Ur. l. RS/I, št. 33/91 in naslednji - URS) revident ne more uspeti. Ker so imeli različni deli nekdanjega jugoslovanskega oziroma sedaj slovenskega (državnega) ozemlja različne časovne mejnike o vključitvi v sestavo državnega ozemlja, je lahko prišlo do različnih pravnih položajev posameznikov z različnih območij sedanje Republike Slovenije; ti položaji so bili namreč pravno urejeni z različnimi pravnimi akti in v različnih časovnih obdobjih.

9. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo (378. člen ZPP). Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je drugemu tožencu (na isti pravni podlagi) povrniti njegove stroške za odgovor na revizijo, ki mu jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

.Op. št. (1): Primerjaj tudi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 634/2000 in II Ips 537/2001 z dne 17. 10. 2001, II Ips 212/2004 z dne 15. 9. 2005 in II Ips 402/2004 z dne 15. 12. 2005, ki so bile izdane v izrazito podobnih zadevah Op. št. (2): Primerjaj stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 19. 6. 1997, št. U-I-195/93.