Jedro

V konkretnem primeru odpoved pravici do pritožbe oziroma sprožitvi upravnega spora zoper uporabno dovoljenje, ki naj bi bilo ob njegovi izdaji v imenu tožnice (ustno) podano s strani M.J., ni bilo opravljena (izvedena) na zakonsko predviden način. Zato posledično tudi ni mogla biti učinkovita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85065/2010 z dne 18.6.2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek (1. točka izreka sodbe). Hkrati je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 1.141,48 EUR (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožencema pravočasno (v skladu s pogodbo) izročila uporabno dovoljenje, ki je bilo s strani upravne enote opremljeno s klavzulo pravnomočnosti, zaradi česar pogoji za znižanje kupnine niso bili izpolnjeni. Sodišče je pri zaključku, da iz predloženega uporabnega dovoljenja ni mogoče ugotoviti njegove pravnomočnosti, prezrlo 13. člen ZPP. Ker je v sporni upravno-pravni zadevi pristojni organ že odločil o predhodnem vprašanju (o pravnomočnosti uporabnega dovoljenja ob njegovi izročitvi), je z drugačno odločitvijo sodišče nepravilno uporabilo 13. člen ZPP in nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek (člen 339/1 ZPP). Če bi želela doseči ugotovitev, da uporabno dovoljenje ob njegovi izročitvi ni bilo pravnomočno, bi morala toženca na matičnem (upravno-pravnem) področju doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti uporabnega dovoljenja. V nadaljevanju poudarja, da okoliščina, da predložena kontna kartica (priloga A1), ni verodostojna listina, ni razlog za zavrnitev zahtevka (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4569/2010 z dne 20.4.2011). Neprepričljivi naj bi bili razlogi sodbe, s katerimi sodišče utemeljuje, da uporabno dovoljenje ob izročitvi ni bilo pravnomočno, pri čemer tožnica vztraja pri stališčih predstavljenih v pritožbi z dne 28.10.2011. Zavrnitve tožbenega zahtevka ni mogoče opreti na določila ZUP in ZUS-1. Drugi odstavek 103. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je bil zmotno uporabljen, je v razmerju do obeh omenjenih zakonov lex specialis. Ker tudi iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnica po svojem pooblaščencu M. J. odpovedala pravici do pritožbe oziroma pravici sprožiti upravni spor, je bilo ravnanje upravne enote, ki je uporabno dovoljenje opremila z žigom pravnomočnosti, pravilno. Izjava o odpovedi pravice do pritožbe izhaja iz samega uporabnega dovoljenja, zato je neutemeljena zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko to dejstvo dokazovala le z zapisnikom iz upravnega postopka. Upravna enota zapisnika, iz katerega bi to izhajalo, ni sestavila. Listine, ki ne obstaja, pa ni mogoče izročiti (bistveno je, da lahko stranka v upravnem postopku poda odpoved pravici do pritožbe oziroma upravnega spora tudi ustno, kar je tožnica tudi izkoristila). Če se je spustilo v obravnavanje pravnomočnosti uporabnega dovoljenja, bi moralo sodišče zaslišati M.J. in L.Z. (tedanje vodje Upravne enote X, kjer je bilo uporabno dovoljenje izdano). Prav zaradi pojasnila glede neskladnosti štampiljke o pravnomočnosti na uporabnem dovoljenju s pravilnikom (česar toženca niti nista ugovarjala), je tožnica predlagala zaslišanje L.Z.. Zavrnitev obeh dokaznih predlogov naj bi temeljila na zmotni, protispisni interpretaciji tožničinih trditev.

3. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica tožencema pravočasno (v skladu s pogodbo) izročila uporabno dovoljenje, ki je bilo s strani upravne enote opremljeno s klavzulo pravnomočnosti (zaradi česar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za znižanje kupnine), seveda ne drži. Sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja (glej četrti odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe), da uporabno dovoljenje, ki ga je tožnica dne 20.12.2007 izročila tožencema in ki je bilo opremljeno z žigom o pravnomočnosti (in podpisom ter pečatom upravne enote), dne 20.12.2007,(1) še ni bilo pravnomočno. To pa je z vidika 7. člena prodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 19.7.2007, oziroma v njem predvidene »sankcije«, da se v nasprotnem primeru kupnina (prodajna cena) zniža za 1% (to je za vtoževano glavnico), edino relevantno. Toženca sta namreč temu ustrezno ugovarjala, sodišče prve stopnje pa ugotovilo (in to tudi prepričljivo obrazložilo), da tak ugovor drži. 6. Ali je bilo uporabno dovoljenje ob njegovi izročitvi dne 20.12.2007 pravnomočno, je torej v predmetni pravdi ključno vprašanje, a v nasprotju s tem, kar se navaja v pritožbi, ne gre za predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, (2) niti ni pristojni upravni organ nanj že »odgovoril« (sploh glede na dejstvo, da v štampiljki, ki naj bi potrjevala pravnomočnost, datum njenega nastopa ni naveden). Zato ni bilo prav nobene ovire, da tega v predmetni zadevi (in zgolj v tem okviru) ne bi ugotavljalo pravdno sodišče. »Namen« tožencev (v tej pravdi) tudi ni doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti uporabnega dovoljenja, ampak zgolj ugotovitev, da uporabno dovoljenje ob njegovi izročitvi dne 20.12.2007 ni bilo pravnomočno (torej to, kar je bilo z vidika 7. člena prodajne pogodbe relevantno pri vprašanju znižanja kupnina). Zato je pritožbeno navajanje, da bi morala toženca na matičnem (upravno-pravnem) področju doseči razveljavitev klavzule o pravnomočnosti uporabnega dovoljenja, zmotno. Takšno pa je tudi stališče pritožnice, da naj bi na izpodbijano odločitev (zavrnitev tožbenega zahtevka) vplivala okoliščina, da z njene strani predložena kontna kartica ni verodostojna listina. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (glej tretji odstavek na 7. strani) jasno navedlo, da okoliščina, da neka listina ni verodostojna (listina), ne pomeni, da je v pravdnem postopku (v katerem velja načelo proste presoje dokazov) brez dokazne vrednosti. Vse to pa v konkretnem primeru niti ni bilo pomembno, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov.

7. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je lahko ugotovilo, da uporabno dovoljenje ob izročitvi tožencema dne 20.12.2007 ni bilo pravnomočno. Pritožničino pavšalno navajanje, da vztraja pri stališčih predstavljenih v pritožbi z dne 28.10.2011 (vloženi zoper sodbo VI P 2900/2010 z dne 12.9.2011), ni upoštevno, saj je predmetna pritožba nova in samostojna vloga, v kateri je potrebno (pritožbene) razloge konkretno opredeliti. Slednja ima prav, da je potrebno v konkretnem primeru glede presoje pravilnosti odpovedi pravici do pritožbe oziroma sprožitve upravnega spora (zaradi česar postane odločba izdana v postopku uporabnega dovoljenja pravnomočna) prvenstveno uporabiti določbo drugega odstavka 103. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS št. 110/2002, z nadaljnjimi spremembami; ZGO-1). A tudi iz omenjene odločbe je enako kot iz določbe prvega odstavka 229.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 80/99, z nadaljnjimi spremembami; ZUP), na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, jasno razvidno, da mora dati investitor (3) izjavo o odpovedi pravici do pritožbe oziroma sprožitve upravnega spora pisno ali pa ustno na zapisnik. Tožnica pa konkretnem primeru ni predložila ne zapisnika o ustni odpovedi (v pritožbi izrecno navaja, da takšen zapisnik ni bil narejen) niti morebitne pisne odpovedi (nanjo se ni niti sklicevala). Z ozirom na omenjeno je moč zaključiti, da v konkretnem primeru odpoved pravici do pritožbe oziroma sprožitvi upravnega spora zoper uporabno dovoljenje, ki naj bi bilo ob njegovi izdaji v imenu tožnice (ustno) podano s strani M.J., ni bilo opravljena (izvedena) na zakonsko predviden način. Zato posledično tudi ni mogla biti učinkovita. S strani tožnice predlagano zaslišanje J., da se je pravici do uveljavljanja pravnih sredstev odpovedal, tega dejstva (kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje) ne more spremeniti (4) (zaradi česar njegovo zaslišanje kot tudi morebitno zaslišanje kogarkoli iz upravne enote ni bilo potrebno). Enako velja glede okoliščine, da je upravna enota uporabno dovoljenje opremila s štampiljko o pravnomočnosti. Zgolj zaradi nje (pa četudi bi šlo za štampiljko, ki bi bila skladna s Pravilnikom o potrjevanju dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov) (5) upravna odločba (uporabno dovoljenje) v tistem trenutku ni postala pravnomočna.(6) Iz tega razloga pa ni bilo nobene potrebe niti po zaslišanju L.Z. glede (ne)skladnosti štampiljke o pravnomočnosti na uporabnem dovoljenju z omenjenim pravilnikom.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi stroške, ki so ji nastali z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženca sama nosita stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Kar je bil (v nasprotju s tem, kar zatrjujeta toženca) tudi zadnji dan za izpolnitev tožničine obveznosti predvidene v 7. členu prodajne pogodbe z dne 19.7.2007. (2) Saj ne gre za ugotavljanje pravice oziroma pravnega razmerja.

(3) Prvi odstavek 229.a člena ZUP govori (seveda) o stranki ali drugi osebi, v katere pravice ali pravne koristi posega (upravna) odločba.

(4) Zgolj ustna izjava o odpovedi, ne da bi bila podana na zapisnik, pač ne zadošča, zaradi česar jo pritožnica neutemeljeno izpostavlja kot zadostno (učinkovito) samo po sebi.

(5) Uradni list RS, št. 43/2005, 94/2007

(6) Kot je bilo omenjeno, iz štampiljke niti ne izhaja, kdaj naj bi nastopila pravnomočnost.