Jedro

Upravni spor je postopek sodnega varstva, vendar ne zoper odločitve, ki jih sprejemajo sodniki v okviru izvrševanja sodne funkcije. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v postopku odločanja za to pristojnega sodišča, presoja zakonitosti njegovih odločitev pa v postopkih s pravnimi sredstvi in ne s tožbo v upravnem sporu. Navedeno velja tudi v obravnavani zadevi, kjer se izpodbija zakonitost dejanja, opravljenega v okviru predkazenskega postopka na podlagi odredbe preiskovalne sodnice. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v tem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi kršitve ustavnih pravic, storjenih z ravnanjem delavcev tožene stranke, policistov Nacionalnega preiskovalnega urada, Uprave kriminalistične policije, Generalne policijske uprave (v nadaljevanju NPU, UKP, GPU) A.A. in B.B. dne 21. 3. 2017 ob 11. uri s tem, ko sta na podlagi že izvršene odredbe št. VIII Kpd 7095/2017 vstopila v poslovne prostore tožeče stranke in zahtevala izročitev ter zasegla strežniške podatke, profil uporabnika C.C., ter izjavo D. d.d. glede neobstoja dokumenta nanašajočega se na predkupno pravico na delnicah družbe D. d.d. med družbama E. d.d. in D. d.d. v prostorih D. S tem je potrditvi tožeče stranke poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS, pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS ter pravico do varovanja zasebnega življenja in dopisovanja iz 8. člena EKČP. Tožeča stranka zahteva, naj se s sodbo toženi stranki naloži, da nemudoma odpravi kršitev komunikacijske zasebnosti tožeče stranke tako, da v roku treh dni od pravnomočnosti sodbe komisijsko uniči strežniške podatke, profil uporabnika C.C., ki so vsebovani na trdem disku policije znamke Toshiba S.n. 65BLP4NHSX13, zapečatenem z nalepko policija ter podpisom F.F. in da uniči izjavo D. d.d. glede neobstoja dokumenta v prostorih D. d.d. nanašajočega se na zgoraj navedeno predkupno pravico na delnicah družbe D. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

2. Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da celotno dogajanje izvira iz preiskovalno-kazenskega postopka, ki se vodi v zvezi z lastniškimi spremembami v lastniški strukturi tožnika in so se dogajale med leti 2007 in 2011. Subjekti preiskovalno-kazenskega postopka so osebe, ki so bile med drugim nekdanji člani uprave in nadzornega sveta pri tožeči stranki, sicer pa niti tožeča stranka sama niti sedanji člani uprave oziroma nadzornega sveta niso subjekti tega postopka. V okviru navedenega postopka je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani izdala dve odredbi in sicer dne 20. 2. 2017 odredbo pod št. VIII Kpd 7095/2017, s katero je dovolila preiskavo poslovnih prostorov tožnika, ki so jih uporabljali oziroma jih uporabljajo osumljenci iz kazensko-preiskovalnega postopka. Dne 8. 3. 2017 pa je bila izdana še odredba pod št. VII Kpd 7095/2017, s katero je preiskovalna sodnica dovolila zaseg in preiskavo elektronskih naprav, ki se nahajajo pri tožeči stranki, in na katerih so se nahajale datoteke osumljencev preiskovalno-kazenskega postopka. Na podlagi navedenih odredb so policisti dne 16. 3. 2017 opravili preiskavo poslovnih prostorov tožeče stranke in zasegli elektronske naprave. O tem je bil napravljen zapisnik z dne 16. 3. 2017, iz katerega izhaja, da se je hišna preiskava začela ob 12. uri in s krajšimi prekinitvami trajala do 23:58 ure. Pri tem sta bili navzoči dve priči. 3. Dne 21. 3. 2017 sta v poslovne prostore tožeče stranke ponovno prišla policista A.A. in B.B. Na podlagi odredbe za hišno preiskavo št. VIII Kpd 7095/2017 sta od zaposlenih pri tožniku zahtevala izročitev strežniških podatkov profila uporabnika C.C. in izjavo D. glede neobstoja dokumenta v prostorih D. d.d. nanašajočega se na predkupno pravico na delnicah družbe D. d.d. v zvezi z družbo E. d.d.. O tem dejanju je bil napravljen zapisnik z dne 21. 3. 2017. Ob opravi tega dejanja niso bili prisotni niti priče niti pooblaščenec - odvetnik tožeče stranke, v katere prostoru se je odredba izvrševala. Prav tako policista tožeče stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika F.F. nista poučila, da ima pravico do odvetnika. Razen tega sta policista dne 21. 3. 2017 izvrševala odredbo, ki je že bila izvršena. Glede na vse navedeno, je bila preiskava opravljena oziroma odredba izvršena protizakonito in protiustavno, kršen pa je bil tudi izrek odredbe, v katerem piše, da policisti odredbo izvršijo po določbah od 215. do 217. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). S tem so bile potrditvi tožeče stranke kršene njene ustavne pravice iz 35., 36. in 37. člena Ustave RS, razen tega pa tudi pravica iz 8. člena EKČP. 4. V nadaljevanju tožeča stranka pojasnjuje, da tudi pravna oseba uživa ustavno varstvo zgoraj navedenih ustavnih pravic. Ker sta bili odredbi z dne 20. 2. 2017 in dne 8. 3. 2017 na dan 21. 3. že izvršeni in je bila s tem preiskava zaključena, bi morala imeti zgoraj navedena policista za vstop v prostore tožeče stranke novo odredbo. Ker tožeča stranka nima na voljo nobenega drugega postopka, s katerim bi lahko dosegla ugotovitev kršitev, prepoved nadaljevanja kršitev oziroma odpravo kršitev svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj tožeča stranka ni subjekt kazenske preiskave ali kateregakoli drugega policijskega ali kazenskega postopka, meni, da je tožba, vložena v upravnem sporu, dopustna. Navaja še, da se na strežniku tožnika, ki je bil zasežen, nahajajo podatki v zvezi z bivšim članom uprave tožnika, ti pa vključujejo številno komunikacijo z nepreglednim številom tretjih oseb in poslovno korespondenco, osebne podatke tretjih oseb in ostale podatke, v zvezi s katerimi ima tožnik vsekakor interes, da ne pridejo v roke tretjih oseb.

5. Hkrati s tožbo tožeča stranka zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prepove pregledovanje profila uporabnika C.C. oziroma njegovih kopij ter izjave D. o neobstoju dokumenta glede predkupne pravice za delnice D. d.d. v prostorih tožeče stranke, uslužbenci policije pa jih morajo v roku 24 ur po prejemu tega sklepa ob navzočnosti predstavnika tožeče stranke zapečatiti. Če so bile ob morebitnem nadaljnjem pregledu nosilcev elektronskih podatkov narejene kopije vseh ali dela podatkov ali dokumenta, je treba te nemudoma uničiti.

6. Tožnik vlaga predmetno začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. V zahtevi za izdajo začasne odredbe se tožnik sklicuje na navedbe vsebovane v tožbi, dodatno pa navaja, da je kršitev ustavnih pravic tožeče stranke nastala v trenutku, ko sta policista brez pravne podlage zasegla strežniške podatke in navedeni dokument. Kršitev pa še ni prenehala, saj policija z zaseženima predmetoma še vedno razpolaga. Poslovna korespondenca tožnika vsebuje številne informacije, ki bi ob tem, če bi postale dostopne in znane tretjim osebam, lahko ogrozile konkurenčni položaj tožnika. Bistvo komunikacijske zasebnosti, ki jo uživa tudi pravna oseba, je v tem, da je njen način delovanja in nastopanja na trgu ter taktika pri sedanjem in bodočem poslovanju skrivna (npr. podatki o nabavnih cenah surovin, različnih prodajnih maržah, kvotah ipd.). To omogoča pravni osebi, da ohranja konkurenčno prednost in da bolje nastopa proti tekmecem na trgu. Vsebina informacij, ki jih vsebujeta zasežena predmeta, in posledice, ki bi jih razkritje povzročilo, bi tožeči stranki nedvomno povzročili nepopravljivo škodo, začasna ureditev pa je zaradi povedanega z verjetnostjo izkazana kot potrebna.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo primarno predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, ker odločbe sodišča in posledično procesna dejanja sodišča ne morejo biti akti in dejanja, ki jih je mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, prav tako pa ne po 4. členu ZUS-1. Pri tem se sklicuje na 3. člen ZUS-1. 8. Podredno tožena stranka predlaga, da sodišče kot neutemeljeno zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj tožeča stranka pogojev za njeno izdajo iz 32. člena ZUS-1 ni izkazala. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč treba navesti konkretne okoliščine in preverljive razloge, zaradi katerih naj bi tožeči stranki nastala takšna težko popravljiva škoda, ki bi upravičila izdajo začasne odredbe.

9. Podredno tožena stranka tudi predlaga zavrnitev tožbe. Pri tem pojasnjuje, da je ustavno varstvo pravice do zasebnosti pravnih oseb, ki jo te sicer uživajo, prilagojeno naravi te pravice in naravi pravne osebe, ki jo fizične osebe ustanovijo zaradi uresničevanja svojih pravic. Državni organi smejo zato zaradi izvrševanja nadzora nad gospodarsko dejavnostjo tudi brez sodne odločbe vstopati v poslovne prostore pravnih oseb, ki niso odprti za javnost, ter si jih vizualno ogledati, brez odpiranja skritih predalov ter zasegov stvari in opreme, ki se tam nahajajo (pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/12-31).

10. V odgovoru na tožbo tožena stranka tudi pojasnjuje potek dogodkov v zvezi z opravljeno preiskavo oziroma zasegom predmetov. Preiskava prostorov se je opravljala dne 16. 3. 2017, pri tem pa je bilo treba določene elektronske podatke restavrirati iz arhivskih podatkovnih kaset LTO in jih prekopirati na trde diske last policije, kar je storil sistemski administrator tožeče stranke G.G. Pri restavriranju zadnje kasete elektronskih podatkov uporabnika C.C. pa se je pojavila tehnična težava, ki je ni bilo mogoče odpraviti, zato je bilo restavriranje zadnjega dela elektronskih podatkov omenjenega uporabnika opuščeno in ti podatki niso bili zaseženi. Naslednjega dne v petek, to je 17. 3. 2017, je G.G. sporočil preiskovalcem s SMS sporočilom, da je uspel restavrirati celoten arhiv uporabnika C.C., nato pa se je preiskovalec NPU z zakonitim zastopnikom tožeče stranke dogovoril, da bodo predstavniki tožeče stranke v navzočnosti odgovorne osebe ta predmet izročili dne 21. 3. 2017 ob 11. uri v prostorih tožeče stranke. Hkrati je preiskovalec zakonitega zastopnika tožeče stranke še zaprosil za pripravo pisne izjave, da v prostorih tožeče stranke v okviru hišne preiskave dne 16. 3. 2017 na podlagi odredbe sodišča ni bila najdena nobena pogodba oziroma dogovor z družbo E. d.o.o. in da je bila v arhivu najdena zgolj pogodba o dolgoročnem sodelovanju pri nakupu premiksov, veterinarskih zdravil in krvnih dodatkov. F.F. se je z vsebino izjave strinjal in potrdil, da bodo takšno izjavo pripravili in jo izročili.

11. Dne 21. 3. 2017 sta preiskovalca NPU prišla v poslovne prostore tožeče stranke, kot je bilo dogovorjeno, kjer so ju že pričakovali in jima zagotovili parkirno mesto. G.G. je preiskovalca NPU pospremil v kletne prostore, kjer so se nahajali strežniki tožeče stranke in kjer je nato prekopiral restavrirane podatke na trdi disk policije, ta je bil nato v navzočnosti G.G. in F.F. zapečaten v kuverto, slednji pa je ob tem izročil še dogovorjeno pisno izjavo. Navedena sta brez pripomb zapisnik podpisala.

12. Vse navedeno kaže na to, da se dne 21. 3. 2017 ni izvrševala odredba za hišno preiskavo, ampak je šlo le za zaseg predmetov po določilih 220. člena ZKP. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje, da je prišlo pri zapisu zapisnika do pomotne navedbe opravilne številke VIII namesto pravilno VII 7095/2017. Sicer pa sta policista v poslovne prostore tožeče stranke vstopila po dogovoru in vabilu odgovorne osebe. Dodaja, da sodna odredba z dne 8. 3. 2017 še ni bila izvršena, saj jo je treba izvršiti v roku 6 mesecev od izdaje.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni dovoljena.

14. Tožeča stranka zatrjuje, da so bile z zgoraj podrobneje opisanim ravnanjem policistov oziroma preiskovalcev NPU, UKP, GPU dne 21. 3. 2017 kršene njene človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS, pravica do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS, pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS ter pravica do varovanja zasebnega življenja in dopisovanja iz 8. člena EKČP. Tožeča stranka torej zatrjuje nezakonitost in protiustavnosti dejanja z dne 21. 3. 2017. To dejanje je bilo opravljeno v okviru predkazenskega postopka ob izvrševanju odredbe preiskovalne sodnice preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, o čemer je bil tudi napravljen zapisnik.

15. Z odredbo dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Kpd 7095/2017 z dne 20. 2. 2017 je bila odrejena preiskava poslovnih prostorov s pritiklinami družbe D. d.d. na naslovu ..., ki jih uporabljajo ali so jih uporabljali H.H, C.C. I.I. in J.J. in drugih prostorov družbe D. d.d, kjer se nahajajo dokazi pomembni za kazenski postopek in zaseg v odredbi navedenih predmetov in listin. Izvršitev odredbe je preiskovalna sodnica prepustila pooblaščenim uradnim osebam NPU, UKP, GPU. Ta odredba velja do vključno 28. 3. 2017, delavci policije pa jo izvršijo po določbah 215. do 217. člena ZKP, predhodno pa o tem preiskovalnem dejanju obvestijo osumljene.

16. Dne 8. marca 2017 je dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani izdala še odredbo pod št. VII Kpd 7095/2017, s katero je bil odrejen zaseg in preiskava elektronskih naprav in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov in sicer strežnikov, oblačnih storitev, varnostnih kopij in drugih spominskih medijev ne glede na njihovo lokacijo, ki jih uporablja oziroma jih je uporabljala družba D. d.d. in se na njih nahajajo uporabniške datoteke, elektronska sporočila, komunikacijski podatki ter drugi digitalni podatki, datoteke in storitve, ki so jih uporabljale zgoraj navedene osebe za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 3. 2011 in ki so podrobneje navedeni v odredbi. Tudi to preiskavo opravijo pooblaščene uradne osebe NPU, UKP, GPU in o tem obvestijo preiskovalno sodnico v roku 6 mesecev od izdaje odredbe. Imetniku oziroma uporabniku elektronske naprave se naloži, da omogoči policiji pregled te naprave oziroma predloži morebitne šifrirne ključe oziroma šifrirna gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so potrebni, da se doseže namen preiskave.

17. Tožeča stranka tožbo utemeljuje na nezakonitosti in protiustavnosti zgoraj opisanega dne 21. 3. 2017 izvršenega dejanja, za katerega zatrjuje, da posega v njene človekove pravice, katere pripadajo tudi pravnim osebam, in glede katerih ji ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

18. Pravna podlaga navedene tožbe je 4. člen ZUS-1, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba ureja tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, ki je zagotovljeno strankam v primeru, ko uveljavljajo posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, a le če nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva.

19. Dne 21. 3. 2017 opravljeno dejanje, ki je predmet tega upravnega spora, je bilo opravljeno v izvrševanju zgoraj navedenih odredb preiskovalne sodnice okrožnega sodišča na podlagi ZKP. Po določbi 166. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik pristojnega sodišča opravi pred izdajo sklepa o preiskavi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, o tem pa mora obvestiti državnega tožilca. Preiskovalni sodnik lahko izvršitev odredbe o hišni ali osebni preiskavi ali o zasegu predmetov prepusti policiji na način, kot je to določeno v ZKP (tretji odstavek 172. člena ZKP). Na tej zakonski podlagi je tekel tudi predmetni postopek. Odredbi je izdala preiskovalna sodnica v predkazenskem postopku, njuna izvršitev pa je bila prepuščena policiji.

20. V skladu z ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj ter o zakonitosti drugih aktov, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akti, pa niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1).

21. Iz navedenih določb izhaja, da je upravni spor postopek sodnega varstva, vendar ne zoper odločitve, ki jih sprejemajo sodniki v okviru izvrševanja sodne funkcije (125. člen Ustave RS). V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v postopku odločanja za to pristojnega sodišča, presoja zakonitosti njegovih odločitev pa v postopkih s pravnimi sredstvi in ne s tožbo v upravnem sporu (glej tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS št. I Up 254/2016 z dne 11. 10. 2016). Navedeno velja tudi v obravnavani zadevi, kjer se izpodbija zakonitost dejanja, opravljenega v okviru predkazenskega postopka na podlagi odredbe preiskovalne sodnice. V takem primeru se sodno varstvo zagotavlja v tem postopku. Pri tem na to ne vpliva okoliščina, da sta predmetno dejanje opravila policista, saj jima je bila izvršitev odredbe prepuščena na podlagi tretjega odstavka 172. člena ZKP s strani preiskovalne sodnice in gre torej za dejanje storjeno v izvrševanju odredbe sodišča. 22. Tudi navedbe tožeče stranke, da izdani odredbi ne predstavljata podlage za dne 21. 3. 2017 opravljeno dejanje, ker sta bili izvršeni že dne 16. 3. 2017, in da je tudi sicer v zapisniku z dne 21. 3. 2017 navedena napačna odredba oziroma, da so bile v postopku storjene procesne kršitve (odsotnost prič in pooblaščenca – odvetnika tožeče stranke), na odločitev ne vplivajo. S tem, ko tožeča stranka zatrjuje, da je bila odredba preiskovalne sodnice izvršena protizakonito in protiustavno, se namreč zatrjuje kršitev določb tega postopka, to pa so kršitve, ki jih je treba uveljavljati v postopku, v katerem bi naj bile zatrjevane kršitve storjene. Iz obrazloženega sledi, da mora tožeča stranka ne glede na to, da ni osumljenka, kršitve pravil postopka uveljavljati v postopku, za katerega zatrjuje, da so bile v njem storjene (glej tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 254/2016).

23. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopkov pred rednimi sodišči in tam sprejetih odločitev (glej tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016 in št. I Up 225/2016 z dne 4. 8. 2016). To je treba upoštevati tudi v primeru, ko je tožba vložena na podlagi 4. člena ZUS-1. Če bi upravno sodišče v takem primeru sprejelo odločanje, ki je sicer izrecno izključeno z določbo 3. člena ZUS-1, bi to pomenilo vzpostavitev upravnega spora kot vzporednega sistema nadzora nad zakonitostjo postopkov rednih sodišč, za to pa ni podlage ne v zakonu in ne v Ustavi RS.

24. Po obrazloženem torej niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi po 4. členu ZUS-1, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

25. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 26. Tožeča stranka je predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe je vložena tožba. Ker je sodišče v predhodnem preizkusu tožbo zavrglo, ta predpostavka za odločanje o začasni odredbi ni podana, zato je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

27. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem določilo kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.