Jedro

Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva.

V primeru ugotovljenih pomanjkljivosti določenega sodnega postopka je navedeno dolžan najprej odpraviti pristojni sodnik s svojo pravno razlago in pooblastili, ki so mu na razpolago, vključno s prekinitvijo postopka in vložitvijo zahteve za ocene ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če ugotovi, da je zakonska pomanjkljivost prerasla v njegovo protiustavnost (156. člen Ustave).

Ob tem pa je navedene pomanjkljivosti in sistemske neustreznosti dolžan odpravljati tudi demokratično legitimirani in odgovorni zakonodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo (I. točka izreka), s katero je ta na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 uveljavljala kršitev 35., 36. in 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnica je sodišču prve stopnje predlagala, naj "ugotovi, da so ji bile navedene pravice kršene z ravnanjem delavcev toženke, policistov Nacionalnega preiskovalnega urada A. A. in B. B., v postopku zoper tožnika dne 21. 3. 2017 ob 11.00 uri, s tem ko sta navedena policista na podlagi že izvršene odredbe VIII Kpd 7095/2017 vstopila v poslovne prostore tožnika in zahtevala izročitev ter zasegla strežniške podatke, profil uporabnika M. Č., ter dokument, izjava tožnice glede neobstoja dokumenta v tožničinih prostorih v povezavi s predkupno pravico na delnicah tožnice in družbo L., d. d., med tožnico in družbo L., d. d., ena stran s podpisom T. Š.". Tožnica je tudi zahtevala, da se kršitev nemudoma odpravi tako, da tožena stranka v roku treh dni od pravnomočnosti sodbe komisijsko uniči strežniške podatke, profil uporabnika M. Č. /.../ in da uniči tožničino izjavo glede neobstoja dokumenta /.../ in vse morebitne kopije. Tožnica je v tožbi zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje zaradi nedovoljenosti tožbe zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo dejanje, ki je predmet tega upravnega spora, opravljeno v okviru predkazenskega postopka v izvrševanju oziroma na podlagi odredb preiskovalne sodnice okrožnega sodišča na podlagi Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V takem primeru pa se sodno varstvo zagotavlja v tem postopku in ne v upravnem sporu. Tožničine navedbe, da izdani odredbi ne prestavljata podlage za opravljeno dejanje, ker sta bili izvršeni že dne 16. 3. 2017, in da je tudi sicer v zapisniku z dne 21. 3. 2017 navedena napačna odredba oziroma da so bile v postopku storjene procesne kršitve, na odločitev ne vplivajo. S tem, ko tožnica zatrjuje, da je bila odredba preiskovalne sodnice izvršena protizakonito in protiustavno, se zatrjuje kršitev določb tega postopka, to pa so kršitve, ki jih je treba uveljavljati v postopku, v katerem bi naj bile zatrjevane kršitve storjene. Tožnica mora torej ne glede na to, da ni osumljenka, kršitve pravil postopka uveljavljati v postopku, za katerega zatrjuje, da so bile v njem storjene.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper I. točko izreka sklepa vložila pritožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči o stroških, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ob tem pa odloči tudi o stroških. Navaja, da je rešitev predmetnega spora odvisna od odgovora na vprašanje, ali so dejanja in ravnanja dveh policistov dne 21. 3. 2017 pomenila izvrševanje odredbe z dne 20. 2. 2017 ali pa so bila njuna dejanja in ravnanja izvršena izven predkazenskega postopka in torej brez podlage v navedeni odredbi. Meni, da je sodišče ravnalo nepravilno in nezakonito, ko je sklepalo, da sta policista ravnala skladno z odredbo preiskovalne sodnice. Zatrjuje, da so bila dejanja storjena po tem, ko sta bili odredbi že izvršeni, neodvisno od obeh odredb in brez pravne podlage. Kritizira, da se sodišče prve stopnje do argumentov o tem, da je bila odredba z dne 20. 2. 2017 izvršena na dan 16. 3. 2017, ni opredelilo in je s tem kršilo določbe postopka oziroma je pritožniku odvzelo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), kar samo po sebi prestavlja kršitev materialnega prava. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja na to, da tudi drugi dokazi kažejo na samostojnost ravnanj policistov: policista odredbe nista izročila, nista dala pravnega pouka, niso bile prisotne priče in zapisnika o hišni preiskavi nista naredila.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, ki pa nanjo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba ni utemeljena.

_Pravna podlaga_

6. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Sodni spor za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 157. člena Ustave) je po svoji funkciji namenjen varstvu posameznikov in pravnih oseb pred izvrševanjem oblasti kot zadnje sredstvo (_ultima ratio_), ki preprečuje, da bi s tem prizadeta oseba ostala brez vsake možnosti uveljavljati sodno varstvo navedenih temeljnih upravičenj, ki jih varujejo Ustava oziroma relevantni mednarodni pravni akti, ki veljajo v Republiki Sloveniji, npr. EKČP in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (peti odstavek 15. člena Ustave). Ker Ustava določa, da v tem sodnem sporu odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, je navedeno sodno varstvo podrobneje uredil ZUS-1. 8. Navedeno pa ne izključuje ustavnih zahtev, po katerih je zakonodajalec dolžan zakonsko urediti učinkovito sodno varstvo vseh pravic in pravno varovanih interesov na različnih pravnih področjih (civilnem, kazenskem, upravnem itd.) v tem ustreznih sodnih postopkih. Za polno zagotovitev izpolnjevanja zahtev iz 23. (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) morajo zakoni določiti pristojnost in pooblastila sodišč za odločanje v določeni vrsti zadev ter posameznim področjem ustrezne procesne rešitve. S tem se v navedenih sodnih postopkih zagotavlja tudi učinkovito varstvo drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V nasprotnem primeru se lahko pojavi protiustavna pravna praznina ali druga oblika protiustavnosti zakona, ki jo je z ustrezno dopolnitvijo področnega procesnega zakona (Zakon o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ZKP, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih itd.) dolžan odpraviti zakonodajalec.1

9. Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave torej ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva. V primeru ugotovljenih pomanjkljivosti določenega sodnega postopka je navedeno dolžan najprej odpraviti pristojni sodnik s svojo pravno razlago in pooblastili, ki so mu na razpolago, vključno s prekinitvijo postopka in vložitvijo zahteve za ocene ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če ugotovi, da je zakonska pomanjkljivost prerasla v njegovo protiustavnost (156. člen Ustave). Ob tem pa je navedene pomanjkljivosti in sistemske neustreznosti dolžan odpravljati tudi demokratično legitimirani in odgovorni zakonodajalec.

10. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča je za izključitev sodnega varstva na podlagi 4. člena ZUS-1 treba presoditi, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo ter ali je tako varstvo učinkovito, pri čemer ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

11. Ob navedenem je v zvezi z razlago učinkovitega primarnega sodnega varstva pomembno opozoriti na že sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, da dejstvo, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno oziroma zahtevano.2 _O pritožbenih navedbah_

12. Pritožba kot temeljno sporno vprašanje v obravnavani zadevi izpostavlja spornost pravne kvalifikacije dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. Med strankama je namreč sporno, ali je dejanje tožene stranke pomenilo izvrševanje izdane odredbe preiskovalne sodnice ali pa je šlo za samostojno dejanje policije, ki je že sledilo izvršeni (in s tem "počrpani") sodni odredbi preiskovalne sodnice in ni bilo storjeno v okviru njenega izvrševanja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da iz upoštevnih dejstev izhaja, da je bilo dejanje, ki je predmet tega upravnega spora, opravljeno v okviru predkazenskega postopka v izvrševanju oziroma na podlagi odredb preiskovalne sodnice okrožnega sodišča na podlagi ZKP.

13. Pritožba tej presoji nasprotuje, in sicer s ponovnim zatrjevanjem vrste dejstev iz tožbe, ki jih pravilno povzame že sodišče prve stopnje (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa): da ob opravi tega dejanja niso bili prisotni niti priče niti pooblaščenec – odvetnik tožeče stranke, v prostoru katere se je odredba izvrševala, da policista tožeče stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika ni poučila, da ima pravico do odvetnika, itd. Tožena stranka je navedenim ugotovitvam obrazloženo nasprotovala že v odgovoru na tožbo (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in sicer da se je po preiskavi prostorov dne 16. 3. 2017 sporno dejanje policije dodatno opravilo zaradi tehničnih težav pri kopiranju dela arhivskih podatkov na trde diske v lasti policije, in sicer skladno z dogovorom z zakonitim zastopnikom pritožnice dne 21. 3. 2017, da bodo predstavniki tožeče stranke v navzočnosti odgovorne osebe ta predmet tega dne izročili v prostorih pritožnice (kjer so policista pričakovali in jima zagotovili parkirno mesto), kar se je tudi zgodilo, saj so prekopirali restavrirane podatke na trdi disk policije, ta pa je bil nato v navzočnosti pristojnih oseb pritožnice zapečaten v kuverto, o tem pa je bil tudi napisan in podpisan zapisnik.

14. V zvezi s pritožbenimi ugovori Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je sicer res, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z oceno navedenih dejstev kratka, vendar pa pritožbeni ugovor procesne kršitve ni podan, saj bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le, če bi bila možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena. Ker pa obrazložitev sodišča prve stopnje kljub določenim pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, zatrjevana procesna kršitev ni podana.3 Sodišče prve stopnje je svojo presojo utemeljilo na sklepu, da je šlo za dejanje v okviru predkazenskega postopka ob izvrševanju odredbe preiskovalne sodnice preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, o čemer je bil tudi napravljen zapisnik (14. točka obrazložitve) ter izhajajoč iz vsebine odredb preiskovalne sodnice (št. VIII Kpd 7095/2017 in VII Kpd 7095/2017), ki sta policijo pooblaščali za določena preiskovalna dejanja v času, ko je bilo sporno dejanje policije opravljeno (15. in 16. točka obrazložitve).

15. Vendar pa se pritožnik moti z zatrjevanjem, da je bil predmet presoje v tej fazi postopka vprašanje pravilnosti in zakonitosti dejanj policije. Sodišče je v skladu z določbami ZUS-1 preizkušalo le, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po 4. členu ZUS-1; če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito.4 Gre torej za preizkus (nadaljnje) procesne predpostavke, katere obstoj se ne ugotavlja na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem bi se izvajali dokazi, zato je navedena presoja po svoji naravi omejena zgolj na tista dejstva, ki jih je mogoče ugotoviti iz navedb strank v tožbi oziroma morebitnem odgovoru na tožbo. Pri tem pa so temelj za navedeni preizkus predvsem določbe zakonov, ki urejajo sodno varstvo in vsebine sodnega varstva, kot ga izhajajoč iz okoliščin konkretnega primera opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom.

16. Tudi v predmetnem upravnem sporu je bila ugotovitev upoštevnih dejstev in njihova pravna kvalifikacija s strani sodišča prve stopnje namenjena zgolj ugotavljanju (ne)obstoja procesne predpostavke. Ta presoja se deloma prekriva z vsebinsko presojo, ali je bila kršitev ustavnih pravic podana (ali gre za poseg policije v človekove pravice brez zakonite podlage), vendar se od nje v bistvenem razlikuje prav v tem, da se ne nanaša na presojo, ali so bile v konkretnem primeru s strani organa tožene stranke (policije) spoštovane določbe ZKP oziroma Ustave, temveč na presojo, ali je v ZKP mogoče ugotoviti pristojnost sodnika, ki bi za zagotovitev varstva pravic pritožnice moral sprejel ustrezno odločitev in s tem zagotoviti primarno sodno varstvo v kazenskem postopku.5 To pa je seveda neločljivo povezano z delno vsebinsko presojo, ali spada navedena zadeva po svoji vsebini v sfero (pred)kazenskega postopka, v katerem ima pritožnica zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Pri tem je tako sodno varstvo lahko tudi odloženo, pomembno je, da je učinkovito.

17. Za obravnavani primer je pomembno tudi stališče Vrhovnega sodišča, da sodišču, ki je odredilo preiskavo, ni mogoče odvzeti pristojnosti za presojo spornih vprašanj oziroma dejanj, ki nastanejo v zvezi z (domnevno nepravilnim) izvrševanjem odredbe. Vnaprejšnja sodna dovolitev preiskave je jamstvo pred samovoljnim poseganjem države v delovanje posameznih subjektov, vsaj do konca izvedbe preiskave pa mora biti sodišče, ki izda odredbo o preiskavi, tudi garant pravilnosti in zakonitosti njene izvedbe ter pravic strank in tretjih oseb med njeno izvedbo.6

18. Z vidika pritožbenih ugovorov glede vprašanja, ali je mogoče oceniti sporno dejanje tožene stranke (policije) kot tisto, ki spada v okvir (pred)kazenskega postopka in s tem v pristojnost sodnika po ZKP, lahko Vrhovno sodišče zato pritrdi sodišču prve stopnje, da je taka možnost sodnega varstva v tem postopku podana. Nesporno je, da je bila preiskovalna sodnica tista, ki je izdala navedeni sodni odredbi z namenom pridobivanja potrebnih dokazov za kazenski postopek. Prav tako so bila dejanja policije opravljena v razmerju do pritožnice s pridobitvijo navedenih dokazov in izdelavo ustreznega zapisnika po ZKP, kar kaže na cilj njihove uporabe v kazenskem postopku. Sodnik, ki sodi v kazenskem postopku, je tudi pristojen za odločitev o vrnitvi zaseženih predmetov in drugih ukrepih v zvezi z njimi (223. a člen, 224. člen, 498. člen ZKP itd.). Če se v zvezi z navedenimi pooblastili pojavijo morebitne pomanjkljivosti, ki bi kazale na neustavnost ZKP, bi to moral v okviru zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva zagotavljati sodnik, ki je pristojen za uporabo in odločanje na podlagi pravil ZKP in ne sodišče v upravnem sporu (glej zgoraj, 9. točka obrazložitve).7 Tudi zato ugovor pritožnika, da odločanja o določenem delu podanega tožbenega zahtevka ZKP ne predvideva (ugotovitev nezakonitosti dejanja policije in posega v njegove ustavne pravice), ne utemeljuje presoje spornega dejanja policije v subsidiarnem upravnem sporu in ne posega v njegove pravice do učinkovitega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva iz 23. oziroma 25. člena Ustave.

19. Ker je odločitev pravilna in zakonita, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 V okviru upravnega spora je bila taka neustavna pravna praznina ugotovljena npr. z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011. 2 Npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016. 3 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 25/2015 z dne 18. 5. 2016, 10. točka obrazložitve. 4 Tako Ustavno sodišče v več svojih odločbah, med drugim v sklepu Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. 5 Stališče, da za učinkovitost „drugega sodnega varstva“ ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu, je večkrat sprejelo tudi Ustavno sodišče. Glej npr. odločbo Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 ter sklepa Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009 in Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. 6 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 31/2017 z dne 16. 3. 2017 in I Up 64/2017 z dne 19. 4. 2017. Zoper slednji sklep je bila vložena ustavna pritožba, ki pa ni bila sprejeta v obravnavo (sklep Ustavnega sodišča U-I-127/17-9, Up-698/17-9 z dne 26. 9. 2017). 7 Tako odsotnost sodnega varstva zoper dejanja policije je kot kršitev 23. člena Ustave pri poseganju v odvetniško zasebnost že ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-115/14, Up-218/14 z dne 25. 1. 2016, 57. točka obrazložitve.