Jedro

Tožnika zahtevata priznanje solastninske pravice za vsakega do 1/4. Pritožba oporeka skupno premoženje tožnikoma, ker v spornem obdobju gradnje nista bila ne poročena, niti nista živela v izvenzakonski skupnosti. Na rešitev te zadeve razmerje med tožnikoma nima nobenega vpliva. Dejstvo je, da tožeča stranka uveljavlja polovični delež, kot posledico dogovora o skupni gradnji. Ali je od tega deleža prvi tožnik 1/2 (gledena celoto 1/4) priznal svoji partnerki ali ne, na samo višino deleža nasproti toženi stranki nima vpliva. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodba ne more nadomestiti zemljiškoknjižnega dovolila, v kolikor to ni v celoti vsebovano v tožbenem zahtevku. Tožnika tožita na priznanje lastninske pravice. Podlaga za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupno zgrajeni hiši predstavlja dogovor pravdnih strank, ki predstavlja družbeno pogodbo v smislu pravnih pravil 27. poglavja ODZ in po katerem gre pri premoženju družbe za solastnino, zato je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, sklepčen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženka dolžna priznati tožnikoma lastninsko pravico na stanovanjski hiši na naslovu v Ljubljani, stoječi na parceli št. 1 dvorišče v izmeri 305 m2, stanovanjska stavba v izmeri 113 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 31 m2, vse vpisano v vl. št. 6 k. o. X za vsakega do 1/4 in jima izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis njune lastninske pravice v zemljiško knjigo, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma njune pravdne stroške, odmerjene na 547.070,00 SIT.

Zoper sodbo se je v roku pritožila toženka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Navaja, da tožnikoma ni uspelo dokazati, na podlagi katerega pravnorelevantnega dejstva naj bi bila upravičena do 1/2 (vsak do 1/4) solastninskega deleža na nepremičnini vl. št. 6 k. o. X. Hiša se je pričela graditi 1965. leta. Tožnika tedaj nista živela v izvenzakonski skupnosti, imela pa sta dva nezakonska otroka, kar ne spremeni dejstva, da med njima ni obstajala skupnost, ki bi lahko pomenila temelj za pridobitev solastninske pravice. Za pritožbo je nenavadno, da se je tožnik spomnil koliko je znašala kupnina, šele ko je bil zaslišan kot stranka. Prav tako tudi dejstvo, da si tožnik parcele pred nakupom ni ogledal ali bil prisoten pri podpisu pogodbe, oziroma si v štiridesetih letih ni uredil zemljiškoknjižnega stanja. Zato se je odločil šele po prejemu tožbe na izpraznitev nepremičnine. Tožnika svojega deleža tudi nista uveljavljala v zapuščini po pok. M. B. Sodišče tudi ni obrazložilo na kakšni materialnopravni podlagi utemeljuje njuno pravico na nepremičnini. Zgrešena je tudi odločitev sodišča za eno od ponujenih "variant". Stranke navadno ne ponujajo variant, ampak skušajo z dejstvi in dokazovanjem prepričati sodišče o resničnosti svojih trditev, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva v civilnem sporu. Sodišče je z odločitvijo za eno od "variant" ignoriralo sleherno pravilo o dokaznem bremenu. Toženi stranki dejstev ni bilo potrebno dokazovati, saj so že dokazana, znana in razvidna iz zemljiške knjige. Dokazno breme tožeče stranke pa ne obsega le dokazovanje tega, da naj bi bil med bratoma B. obstajal dogovor o skupni gradnji, temveč bi moral tožnik tudi v resnici za gradnjo prispevati sredstva in delo, kot vsaj približno odgovarja zatrjevanemu solastniškemu deležu. Nenavadno je tudi, da je tožnik pošiljal iz Belgije denar bratu in ne partnerki. Pritožba nadalje očita sodišču, da se v obrazložitvi sklicuje na splošne življenjske izkušnje, a prezre vrsto mnogo tehtnejših nasprotnih indicev in argumentov: odsotnost kakršnekoli listine; dejstvo, da tožnik v dolgih letih ni formalno uredil lastninskega stanja; tožnik na številne pozive pokojnega brata M. B. k plačevanju uporabnine ni reagiral. Sodišče šteje, da sta bila pokojnik in tožnik prava neuka, prezre pa, da je pokojni M. B. za nepremičnino, takoj po nakupu, uredil vse potrebno za vpis v zemljiško knjigo. Sodišče nepravilno oceni dejstvo, da se je vsa lokacijska in gradbena dokumentacija glasila na ime brata M. B. Sodišče je presojalo dokaze - izpovedi zaslišanih prič, pri tem pa se pritožbi zdi, da v sodbi navaja le tiste dele izpovedi, ki sodijo v okvir glede izreka sodbe. Medtem ko sodišče ugotavlja, da so se priče polarizirale, pa vso vero pokloni pričam - sosedom, ki so izpovedali, da so pri gradnji videli oba brata. Po mnenju sodišča naj bi to zadostovalo, da je s tem izkazana solastninska pravica. Sodišče nepravilno ocenjuje tudi dokaze - račune, ki jih je predložila tožena stranka. Tožeča stranka dokazov ni predložila, pri tem se sklicuje na poplavo, priča F. pa je izpovedal, da je bilo vode le za nekaj cm, toliko, da je bil namočen parket. Pritožba nadalje meni, da je prvo sodišče napravilo napačen zaključek glede dohodkov pravdnih strank. Toženka nikoli ni zatrjevala, da tožnika nista imela denarja za gradnjo. Podatki o dohodkih pa ne govore o tem, kako in zakaj je bil ta denar porabljen. Z ničemer pa ni dokazano, da je tožnik v Belgiji zaslužil bistveno več kot drugi doma. Napačno je nadalje stališče sodišča, da ni pomembno, kaj se je dogajalo po vložitvi tožbe na izselitev. Potrebno je bilo zamenjati ostrešje, pri tem pa tožnika nista sodelovala. Sta pa plačevala polovico tekočih sredstev za vzdrževanje stanovanja, vendar to še ne pomeni, da sta tudi titularja za lastninsko pravico. Po povedanem je zaključiti, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga ni uporabilo pravilno, to pa je imelo vpliv na ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče ga je napačno in nepopolno ugotovilo. Pritožnica predlaga, da sodišče prvostopno sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v nov postopek pred novega sodnika.

Sodišče je pritožbo vročilo tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V zvezi s pritožbenimi očitki sodišču, ki je ugotovilo, da sta brata B. sklenila dogovor o gradnji, tožnika opozarjata na izpovedbe prič S. in A. F., Š. M. in M. K. Gre za priče, ki v pravdi nimajo nikakršnega interesa in jim je, tudi po mnenju tožnika, prvo sodišče utemeljeno poklonilo vero. Nadaljnje navedbe v pritožbi glede izvenzakonske skupnosti, prijave stalnega prebivališča, začasnega dela tožnika v tujini, niso relevantne za to pravdo. Pritožba nadalje napačno interpretira pravilno sprejeto stališča sodišča o dogovoru o skupni gradnji. Pritožnica tudi prezre in ne oceni, da je bila stanovanjska hiša projektirana in zgrajena tako, da sta v njej dve povsem ločeni stanovanjski enoti. Pritožba pa napačno interpretira tudi vsebino pričanja priče Š. M. Tožnika sta uspela dokazati svojo "verzijo" s pričami. Na podlagi izvedenih dokazov tožnika predlagata priznanje lastninske pravice in izstavitev listine in zato je njun zahtevek pravilen. Tožnika v odgovoru na pritožbo opozarjata tudi na žaljiv in ciničen odnos pooblaščenca tožene stranke do sodišča. Po njunem mnenju bi moralo sodišče v skladu z možnostmi, ki jih nudi ZPP, njuno obnašanje sankcionirati.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskega stanja izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednje ugotovitve: - tožnik J. B. in njegov sedaj že pokojni brat M. B. sta v letu 1965 kupila parcelo št. 1, vpisano v vl. št. 6 k.o. X, s tem, da je prodajno pogodbo sklenil in bil kot edini kupec in lastnik naveden pokojni M. B. (Po smrti M. B. je nepremičnino podedovala žena - tukaj toženka D. B.), - brata sta se dogovorila, da bosta na tej parceli skupaj zgradila hišo in dejansko sta, v času od 1965 do 1971, v lastni režiji - z lastnim delom in sredstvi, zgradila sedaj sporno hišo na naslovu v Ljubljani, - tožnik in njegova družina živijo v pritličju hiše, toženka živi v nadstropju hiše, - brata o nakupu in gradnji nista sklenila nobene pisne pogodbe.

Navedena dejstva v celoti ustrezajo abstraktnemu dejanskemu stanju določb 27. poglavja, paragrafov 1175 in naprej Obče državljanskega zakonika (ODZ), ki predstavlja materialopravno podlago za presojo spornega razmerja pravdnih strank. Že v času nakupa in gradnje pa vse do uveljavitve Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij v letu 1980, so se pri razsoji v takih primerih uporabljala, kot pravna pravila, določila ODZ.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve prvega sodišča glede dejanskega stanja. Da sta se prvi tožnik in njegov pokojni brat M. B. dogovorila za nakup pacele in nato za gradnjo hiše, izhaja predvsem iz pričanj prič, za katere prvo sodišče ugotavlja, da niso zainteresirane za izid te pravde. To so zlasti priče S. F., Š. M., M. O., M. B., M. K., ki so vsi izpovedali, da sta brata gradila skupaj. Vsak zase sta opremila svoje stanovanje, tožnika v pritličju, toženka in njen pokojni mož v nadstropju. Da sta tožnika imela dovolj denarja za gradnjo je potrdila tudi toženka. Poleg hiše je garaža, ki sta jo uporabljali obe pravdni stranki. Poleg tega pa sta zgradili ločeno še dve garaži. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišče ne bi bilo potrebe po še dveh garažah, če bi med njimi ne obstajal dogovor. Logičen je tudi zaključek prvega sodišča, ki toženi stranki ni verjelo, da naj bi tožnika bivala le začasno, dokler bi se razumeli. Če bi se ves čas razumeli, bivanje ne bi bilo začasno. Prispevek za uporabo stavbnega zemljišča sta prav tako plačevala tako tožnika, kot toženka. Vse povedano utrjuje tudi pritožbeno sodišče v tem, da sta za nakup parcele št. 1 k. o. X prispevala oba brata in da sta se tudi skupaj dogovorila, da bosta gradila hišo. Ni dvoma, da sta na hiši delala oba. Vsak zase je opremljal svoje stanovanje. Kljub povedanemu tožena stranka tožeči stranki ne priznava nikakršnega deleža na sporni nepremičnini. Tožnika zahtevata priznanje solastninske pravice za vsakega do 1/4. Pritožba oporeka skupno premoženje tožnikoma, ker v spornem obdobju gradnje nista bila ne poročena, niti nista živela v izvenzakonski skupnosti. Na rešitev te zadeve razmerje med tožnikoma nima nobenega vpliva. Dejstvo je, da tožeča stranka uveljavlja polovični delež, kot posledico dogovora o skupni gradnji. Ali je od tega deleža prvi tožnik 1/2 (gledena celoto 1/4) priznal svoji partnerki ali ne, na samo višino deleža nasproti toženi stranki nima vpliva. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodba ne more nadomestiti zemljiškoknjižnega dovolila, v kolikor to ni v celoti vsebovano v tožbenem zahtevku. Tožnika tožita na priznanje lastninske pravice. Podlaga za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupno zgrajeni hiši predstavlja dogovor pravdnih strank, ki predstavlja družbeno pogodbo v smislu pravnih pravil 27. poglavja ODZ in po katerem gre pri premoženju družbe za solastnino, zato je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka sklepčen.

Samo zgoraj povedano je relevantno za odločitev v tej zadevi, zato pritožbeno sodišče na druge navedbe v pritožbi ne odgovarja (1. odst. 360. člena ZPP).

Po povedanem se pokaže pritožba tožene stranke kot neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 165.člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154.člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Odgovor na pritožbo ni pripomogel pritožbenemu sodišču k reševanju pritožbe, zato je na osnovi 1. odst. 155. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka nosi stroške odgovora na pritožbo sama.