Jedro

Zključek sodišča prve stopnje, da je prtožnikova izpovedba neverodostojna, v povezavi s tem, da je bil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kljub poznavanju postopka mednarodne zaščite (kar izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje) vložen več kot tri dni po odločbi o nastanitvi, s katero se odreja omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce, kaže na oviranje postopka, ki je razlog za izrek omejitve gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper sklep, s katerim mu je toženka omejila gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z istim zakonom, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je vlagatelj zahtevka zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore Centra za tujce, in sicer od 22. 2. 2024 od 11.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 22. 5. 2024 do 11.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa) za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo toženki, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce na podlagi prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno: - da je bil tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa toženke že v postopku vrnitve oziroma odstranitve iz Republike Slovenije in je bil zaradi pravnomočne in izvršljive odločbe pripeljan iz pripora v Celju v Center za tujce v Postojni; - da je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje dne 16. 2. 2024 izdala odločbo o nastanitvi, s katero mu je omejila gibanje in nastanitev v Centru za tujce Postojna; - da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal 22. 2. 2024. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi odločilo, da je razlog po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tj. da se mu omeji gibanje zaradi postopka vračanja, podan, ponovno prošnjo za mednarodno zaščito (o prvotni prošnji je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023) pa da je podal le, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz države. Pri tem je izhajalo iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno, saj je v nasprotju z navedbami v tožbi (da je bil z odločbo I Up 206/2023 seznanjen v priporu) izpovedal, da nič ni vedel o pravnomočno zaključenem postopku. Na podlagi navedenega in dejstvu, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal v času več kot tri dni po namestitvi v Center za tujce, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni razlog za omejitev gibanja podan. Prav tako pa je po stališču sodišča prve stopnje podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zaradi česar se mu je omejilo gibanje tudi na podlagi 84.a člena ZMZ-1. Tudi slednje je sodišče prve stopnje oprlo na toženčevo izpovedbo, da želi ostati v Sloveniji ali oditi na Nizozemsko, ker se ne želi vrniti v Maroko. Ker se ne želi vrniti v izvorno državo, obstaja verjetnost preprečitve izvedbe vrnitve oziroma odstranitve iz Republike Slovenije, nastanitev v azilnem domu zaradi neustreznega varovanja pa ni ustrezna. Sodišče prve stopnje je, ker je tožnik v tožbi navedel, da je kazenska sodba III K 33706/2023 pravnomočna (toženka je sicer navedla drugače), podan tudi razlog po deseti alineji prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Odločilo je tudi o sorazmernosti ukrepa, in sicer da je izrečen ukrep sorazmeren, ker omejitev gibanja na Azilni dom, ob upoštevanju tamkajšnjega režima in pritožnikove begosumnosti ter dejstva, da mu je že izrečen ukrep odstranitve, ne zagotavlja prisotnosti tožnika v času trajanja postopka. Dodalo je, da je Recepcijska direktiva II1 v tem delu ustrezno implementirana v ZMZ-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo. V njej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uporabo materialnega prava. Navaja, da ni bil seznanjen s slovenskim azilnim pravom. V času prestajanja pripora ni nikoli komuniciral s pooblaščenko. Na naroku je sicer izjavil, da je nekaj dobil od sodišča avgusta 2023, vendar da še sam ne ve od koga, naloga uslužbencev Zavoda pa ni, da bi mu pojasnjevali vsebino. Zaradi navedenega nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Zatrjuje, da je bil pravilno informiran o možnosti podaje nove prošnje šele v Centru za tujce in da je nepravilen sklep, da je želel zlorabiti azilni postopek. Namero je podal že 19. 2. 2024, vendar je po navodilu socialne službe to oddal naslednji ponedeljek 22. 2. 2024. Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, kdo mu je dajal pravne nasvete oziroma ga informiral o azilnem postopku, saj ga pooblaščenka ni. Glede na navedeno predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi obvezno zadrževanje na območje azilnega doma, kadar mu je bilo pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.2 Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7. Pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na podlagi opravljene glavne obravnave, kjer je sodišče prve stopnje izvedlo listinske dokaze in zaslišalo pritožnika. Pritožniku ni verjelo, da ni bil seznanjen z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, saj je v izpovedbi potrdil dejstvo, da je bil z odločitvijo seznanjen. Pritožba v zadevi I Up 206/2023 je bila vložena med pritožnikovim prestajanjem pripora, medtem ko je pritožnik zatrjeval, da v času pripora ni bil seznanjen o postopkih mednarodne zaščite, zaradi česar mu sodišče glede navedenega ni sledilo. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo ocenilo kot docela neverodostojno.

8. Pritožnik izpodbija navedeno dokazno oceno in posledično uporabo materialnega prava, kar zadeva ugotovitev, da je želel z vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite le ovirati postopek odstranitve. Zatrjuje, da jo je podal šele po tem, ko je bila izdana odločba o njegovi izročitvi oziroma odstranitvi, ker prej ni vedel za možnost podaje navedenega zahtevka, kar obsežno opisuje v obravnavani pritožbi. Vrhovno sodišče njegov pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja zavrača kot neutemeljenega. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje in je svojo presojo, da je podan razlog iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ustrezno utemeljilo z razlogi, ki so logični in življenjsko oziroma izkustveno sprejemljivi. Nasprotujoča si dejstva, ki so bila del navedb (da je bil seznanjen s pritožbeno odločitvijo Vrhovnega sodišča v njegovi zadevi) in izpovedbo (da ni imel ustreznega svetovanja v priporu, v času prestajanja katerega je bila vložena pritožba na Vrhovno sodišče) tudi po presoji Vrhovnega sodišča vodijo do sklepa, da je pritožnikova izpovedba neverodostojna. Vrhovno sodišče zato sledi ugotovljenemu dejanskemu stanju o podaji zahtevka za ponovno prošnjo z namenom oviranja postopka odstranitve, saj je očitno, da je bil z odločanjem o mednarodni zaščiti seznanjen. Njegova pooblaščenka je v času pripora, ki naj bi bil razlog za nepoznavanje azilnega prava (oziroma glede tega odsotnost ustreznega svetovanja v priporu), celo vložila pritožbo. Navedeno, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, v povezavi s tem, da je bil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kljub poznavanju postopka mednarodne zaščite (kar izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje) vložen več kot tri dni po odločbi o nastanitvi, s katero se odreja omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce, kaže na oviranje postopka, ki je razlog za izrek omejitve gibanja po zgoraj navedeni določbi ZMZ-1. 9. Ker je podan razlog po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, se Vrhovno sodišče do pravilne uporabe 84.a člena ZMZ-1 v obravnavanem primeru ni opredeljevalo.

10. Vrhovno sodišče še dodaja, da je pritožnik v pritožbi izpodbijal le ugotovitev dejstev, ki so bila podlaga za izrek ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce, tj. tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in posledično zatrjeval njegovo napačno uporabo, konkretiziranih ugovorov glede sorazmernosti ukrepa ni podal. Vrhovno sodišče glede navedenega pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje do sorazmernosti ukrepa opredelilo v 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Gre za vprašanje zadostnosti oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.

11. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo I. točko izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Gre za implementacijo člena 8(3)(d) Direktive 2013/33/EU, po katerem se sme prosilca pridržati le, kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter lahko zadevna država članica na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.