Jedro

Sodišče sprejema razloge tožene stranke iz izpodbijanega sklepa, s katerimi ta utemeljuje, da je tožnik ponovno prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz države, pri čemer je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje po tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti ( v nadaljevanju: ZMZ-1) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in je mogoče utemeljeno domnevati, da je vlagatelj zahtevka zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je že bistveno prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 22. 2. 2024 ob 11:30 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 22. 5. 2024 do 11:30, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik dne 22. 2. 2024 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnik pred tem že podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, in sicer 8. 3. 2023, pri čemer je pristojni organ njegovo prošnjo za mednarodno zaščito z odločbo št. 2142-1127/2023 (1222-08) z dne 15. 5. 2023 zavrnil. Navedena odločba je bila potrjena s strani Upravnega sodišča Republike Slovenije s sodbo številka I U 809/2023-27. Odločba pristojnega organa je postala pravnomočna dne 19. 7. 2023, izvršljiva pa 4. 8. 2023. kot navaja tožena stranka je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite vlagatelja v Republiki Sloveniji pravnomočno zaključen. Na podlagi navedenega je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje dne 16. 2 .2024 vlagatelju izdala odločbo o nastanitvi, s kateri se odreja omejitev gibanja in nastanitev v Center za tujce od 16. 2. 2024 do tujčeve odstranitve. Tožena stranka še navaja, da je bil tožniku s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Iks 33706/2023 dne 14. 2. 2024 odpravljen pripor, saj je že prestal kazen, izrečeno s sodbo sodišča I. stopnje, ki pa še ni pravnomočna. Tožena stranka še navaja, da je imel tožnik na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1127/2023/5 (1222-18) 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki je pričel teči z dnem izvršljivosti odločbe in je veljal do 14. 8. 2023. Ker vlagatelj ni zapustil Republike Slovenije v času, ki mu je bil določen za prostovoljni odhod, je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito, zaradi česar je bil skladno z odločbo Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje nameščen v Center za tujce, ker je vlagatelj čakal na odstranitev iz Republike Slovenije.

3. Kot navaja tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je tožnik v času, ko je že bil v Centru za tujce, dne 22. 2. 2024 podal nov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Glede novih dokazov oziroma dejstev, ki so se pojavili po izdaji odločbe je dejal, da je v smrtni nevarnosti, ker si je izposodil približno 40.000 EUR za posel, ki kasneje ni bil uspešen, zaradi tega ni mogel vračati denarja, posledično so začeli groziti njemu in njegovi družini, ker ni vračal denarja. Dokaze naj bi imel na mobilnem telefonu, ki mu ga je policija odvzela ob odvzemu prostosti dne 16. 5. 2023. Grožnje naj bi se pričele januarja ali februarja 2022, poskusil se je tudi preseliti v kakšne drug kraj znotraj Maroka. Navedenega ni omenil v prvem postopku, ker si je rekel, da to ni potrebno, mislil je da bo dobil pozitiven odgovor na podlagi prejšnjih razlogov. Trenutno naj bi te osebe, ki grozijo, še vedno hodile k njegovi družini s hladnim orožjem, butajo po vratih in kričijo, enkrat naj bi pretepli njegovega brata. Na vprašanje pristojnega organa, zakaj podaja zahtevek, je odgovoril, da se ne želi vrniti v svojo izvorno državo, torej, da ga ne bi vračali domov. Vlagatelj zahtevka ni želel podpisati omenjenega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, zaradi tega, ker je nastanjen v Centru za tujce, je pa ustno potrdil tolmaču, da je seznanjen z vsebino zahtevka in se z njo strinja.

4. Po vloženem zahtevku je bil istega dne vlagatelju zahtevka ustno na zapisnik izrečen ukrep o omejitvi gibanja na prostore Centra za tujce, v Postojni, in sicer na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena in prve alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec v Centru za tujce podal prošnjo za mednarodno zaščito samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka že prej. Po presoji tožene stranke obstaja nevarnost, da bi vlagatelj brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja pobegnil pred zaključkom presoje utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5. Izpodbijani sklep tožena stranka utemeljuje v glavnem s tem, da je namero in kasneje zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito tožnik podal šele tretji dan po namestitvi v Centru za tujce. Prav tako mu tožena stranka očita, da te zahteve ni podal že v času, ko mu je bila odvzeta prostost v priporu v Celju, saj je bila njegova prva prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna avgusta 2023. Na navedene očitke tožnik odgovarja, da je imel sicer pooblaščenko, ki naj bi vse to uredila, pa ni, da je v zaporu sicer bil socialni delavec, ki pa naj bi mu v zaporu povedal, da je čas za pritožbo že potekel in torej ni mogoče več vložiti pritožbe. Glede tridnevnega roka, ki je potekel od prihoda v Center za tujce in do podaje namere, je pojasnil, da je prispel v Center za tujce v petek in so mu rekli, da ni pristojne osebe in da naj počaka do ponedeljka, da bo podal imenovano namero, kar je tudi storil. Tudi socialni delavec v Centru za tujce naj bi mu dejal, da je postopek končan in da je zamudil rok, ter da mu ni dal nobenega nasveta, kako naprej.

6. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijanega sklepa presoja, ali so izpolnjeni pogoji za prepoved gibanja tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena v povezavi z prvo alinejo 84. a člena ZMZ-1. V obrazložitvi zlasti navaja, da je bila prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite z odločbo pristojnega organa zavrnjena 15. 5. 2023. Navedena odločba je bila potrjena s strani Upravnega sodišča in je postala pravnomočna 19. 7. 2023 in izvršljiva 4. 8. 2023.Vlagatelju je bila dne 16. 5. 2023 odvzeta prostost zaradi suma storitve kaznivega dejanja roparske tatvine, nato mu je bil odrejen pripor, ki je trajal vse do 16. 2. 2024. Istega dne je bil premeščen v Center za tujce, kjer mu je bila izdana odločba o nastanitvi št. 2253-104/2024/4 (3a651-02). Šele tretji dan v Centru za tujce je vlagatelj ponovno podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na podlagi navedenega, tožena stranka utemeljeno sklepa, da je predlagatelj zahtevo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Slovenije. Tožena stranka ni sledila tožnikovim navedbam, da je namero za vložitev zahtevka izrazil šele tretji dan, saj da to ni bilo prej mogoče, ker je prispel v Center za tujce v petek, ki pa mu je sledil vikend, ko tam ni zaposlenih. Tožnik je bil namreč po mnenju tožene stranke v Center za tujce nastanjen v petek 16. 2. 2024 ob 9:30 uri, torej v dopoldanskem času, ko so v Centru za tujce prisotni vsi zaposleni vključno z vodjo centra za tujce, nato pa je za podajo take namere imel čas tudi v soboto in nedeljo, saj so v Centru za tujce vedno prisotni policisti, ki bi lahko sprejeli njegovo namero, ter jo posredovali naprej pristojnemu organu.

7. Tožena stranka meni, da glede na okoliščine vlagatelja vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka iz katerih je evidentno, da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil šele tretji dan po nastanitvi v Center za tujce, tega pa tudi ni storil prej, čeprav je bil 9 mesecev v priporu in bi lahko to storil, prav tako pa mu je postopek mednarodne zaščite poznan, utemeljeno sklepala, da je to storil da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Tožnik je po mnenju tožene stranke predhodno imel dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil. Takšno ravnanje tožnika pa kaže na zlorabo instituta o mednarodni zaščiti. Nadalje še tožena stranka navaja, da tudi dejstvo, da vlagatelj navaja nove razloge za priznanje mednaroden zaščite, ki naj bi obstajali že od leta 2022, vendar jih v prvem postopku ni navajal, ker je menil, da je to nepotrebno, ter se odločil podati nov zahtevek, ker se ne želi vrniti v svojo domovino, kaže na to, da je zahtevek podal z namenom oviranja postopka odstranitve. Posledično je tožena stranka uporabila določbo 3. alineje prvega odstavka 84 člena v povezavi s 84.a člena ZMZ-1. Skladno s 1. alinejo 84.a člena ZMZ-1 se namreč v posameznem primeru šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v času, ko zoper njo teče izvršitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja. V obravnavani zadevi iz odločbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje izhaja, da je bil vlagatelj 16. 2. 2024 nameščen v center za tujce, ker ga je potrebno odstraniti iz Republike Slovenije, saj je bil tožniku na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve odrejen deset dnevni rok za prostovoljni odhod, ki je pričel teči z dnem izvršljivosti odločbe in je veljal do 14. 8. 2023. Tožena stranka se v imenovanju sklicuje na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v kolikor pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa pridržanja prosilca na azilni dom ali prosilec prostovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka je zavrnila uporabo milejšega ukrepa, to je pridržanje na območju azilnega doma, ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer namestitev odprtega tipa in jo lahko prosilci v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo, niso ustrezne. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotovila, da bi le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo vlagatelj ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. Tožena stranka ugotavlja, da v azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev in vlagateljev, naloge varovanja opravlja zgolj 12 varnostnikov in 2 receptorja. Receptorja sta ves čas prisotna samo v recepciji, varnostniki pa opravljajo naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju azilnega doma, ki je veliko 5472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje nastanitveni objekti. Iz navedenega izhaja, da prisotni varnostniki na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne morejo zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in mira, zaradi česar bi se sploh lahko klicala na pomoč policija. Glede na navedeno je očitno, da lahko prosilec kadarkoli zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostniki pa mu tega ne morejo preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se ukrep pridržanja na območju azilnega doma za begosumne prosilce izkazalo za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje Azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta bil na čisto drugem koncu oziroma območju azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Učinkovit nadzor oseb je še posebej onemogočen pri izredno velikem številu prosilcev in vlagateljev namer, nastanjenih v azilnem domu. Tožena stranka poudarja, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, le to zapusti še pred odločitvijo o njihovi prošnji. Tožena stranka še ugotavlja, da bo tožniku v Centru za tujce vsekakor nudena primerna zdravstvena oskrba, v kolikor bi jo potreboval, poleg tega pa bo imel dostop tudi do socialne pomoči in morebitne psihiatrične obravnave, ki sta tam nastanjenim na voljo.

_Bistvo tožnikovih navedb_

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, ki je kot naperjen zoper izpodbijani sklep v celoti in iz vseh razlogov na podlagi 27. člena ZUS-1. 9. Glede ukrepa omejitve gibanja po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da gre za ukrep, ki pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej temeljne svoboščine, ki jo priznava slovenska Ustava, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah in je mogoče takšen ukrep izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. Tožnik navaja, da morajo biti za tak poseg v osebno svobodo izkazane tudi ustrezne okoliščine konkretnega primera, ki pa v tem primeru niso bile izkazane.

10. Tožnik uveljavlja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tožene stranke ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko država članica na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridrži, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Navaja, da bi se v njegovem primeru lahko uporabil milejši ukrep, vendar ga tožena stranka ni uporabila. Za vse pravne podlage pridržan s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi SEU velja, da mora biti pridržanje strogo omejen ukrep in mora biti izrečen zgolj v okoliščinah, če je to nujno razumno in sorazmerno, ker gre za skrajno sredstvo. Tožnik uveljavlja, da v predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane.

11. Tožnik navaja, da bi morala tožena stranka izreči če že omejitev osebne svobode na območje azilnega doma, ki je blažji poseg v osebno svobodo od istovrstnega ukrepa, ki se izvaja v Centru za tujce in je kot tak tudi predviden v ZMZ-1. Tožena stranka bi morala izkazati kaj več o tem, zakaj se je odločila za omejitev gibanja oziroma bivanja v Centru za tujce in se ne more na splošno sklicevati na to, da je le 12 varnostnikov in 2 receptorja, ki delajo v izmenah in da navedeno ni dovolj, in da več kot 80 % nastanjenih itak zapusti azilni dom preko glavnega vhoda ali preko ograje, saj na tak način ni dopustno ne upoštevati zahtev prava EU, ki se nanašajo na sorazmernost oziroma nujnost ukrepa pridržanja ter uporabo manj prisilnih sredstev od pridržanja. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Tožnik navaja, da je standard nezmožnosti učinkovite uporabe manj prisilnega ukrepa od pridržanja uporabljiv takrat, ko pred tem tožena stranka pravilno ugotovi, da je pri tožniku izkazana znatna begosumnost, vendar pa da bi glede na možnosti manj prisilnega ukrepa in okoliščine prosilca glede njegove begosumnosti bilo možno učinkovito doseči namen, ki mu ukrep sledi, z manj prisilnim ukrepom. Navaja še, da tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS ni mogoče opraviti presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja izključno na uporabi splošnih okoliščin v zvezi z zmožnostmi izvajanja ukrepa na strani tožene stranke, pri čemer je Vrhovno sodišče navedlo tudi, da je med temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno odrediti strožji ukrep omejitve gibanja zgolj ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Tožnik meni, da tovrstne subjektivne okoliščine na strani tožnika v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene, oz. so pojasnjene zgolj s tem, da tožena stranka utemeljuje njegovo izjemno begosumnost s tem, da je bil v priporu devet mesecev in da je zlorabil sistem mednarodne zaščite, ker ni v desetih dneh prostovoljno odšel iz območja Republike Slovenije. Tožnik navaja, da tak očitek ne le pravno nerelevanten, je tudi neprimeren, saj je bil v tem času še v priporu brez pravne pomoči, tako da tudi rokov o prostovoljni vrnitvi ni mogel podaljšati. Sicer potrjuje, da je izjavil, da se noče vrniti v izvorno državo in trdi, da bo na izid postopka mednarodne zaščite zagotovo počakal na območju Republike Slovenije brez omejitve osebne svobode. Navaja, da že prej Slovenije ni nikoli zapustil in je ne bo.

12. Tožnik še trdi, da je tožena stranka izvedla ukrep na podlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, kjer je izrecno razvidno, da se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, pri čemer se mora to utemeljiti na podlagi objektivnih meril. Tožni meni, da takih objektivnih meril ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Navaja, da zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1 in da do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanje na tej pravni podlagi. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil zgolj zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, da je šele po seznanitvi z odločbo o nastanitvi po treh dneh v Centru za tujce podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka na podlagi tega meni, da je torej objektivni kriterij izpolnjen s tem, da je imel tožnik možnost podaje namere že med prestajanjem pripora od dne, ko je postala njegova sodna odločitev o prvi prošnji izvršljiva oziroma pravnomočna. Tožnik navaja, da je to le eden izmed zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa ni istoveten s pojmom objektivnih kriterijev, ki morajo biti določeni v povezavi z drugim pogojem, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal zgolj zato, da bo zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Navaja, da bi bil kriterij objektiven, mora biti vnaprej določen za vse bodoče primere z zakonskim aktom in ZMZ-, takih objektivnih kriterijev ne določa za tovrstne primere omejitve gibanja. Navaja še, da vztraja pri svoji iskreni in verodostojni izpovedbi. Kot dokazni predlog predlaga svoje zaslišanje na glavni obravnavi, v katerem bo podrobneje pojasnil, kaj se je dogajalo med prestajanjem pripora v celjskem zaporu, glede na to, da mu tožena stranka očita, da se v sedmih mesecih ni obrnil na nobeno uradno osebo in mu ne verjame, da se kot prava neuk mnogokrat očitno obrnil na pristojne osebe, prav tako mu pa tudi ne verjame, da se je obrnil na policiste v Centru za tujce, ki so mu dejali, da naj na vložitev namere počaka do ponedeljka zaradi vikenda.

13. Tožnik še navaja, da pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso kumulativno izpolnjeni. Poleg navedenega torej, da tožnik ni imel možnosti zaprositi za mednarodno zaščito v razumljivem času še poudarja, da dne 16. 2. 2024 v zgodnjih jutranjih urah, ko je bil obravnavan s strani PP Celje ni niti dobro razumel postopka. Iz zapisnika z dne 16. 2. 2024 namreč izhaja tudi njegova izjava, da je bil izpuščen iz pripora in da ve, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je bil seznanjen z odločbo tožene stranke z dne 15. 5. 2023, vendar zatrjuje, da slednja ni pravilni pravni temelj za njegovo vrnitev v izvorno državo, to bi bila lahko le odločba o vrnitvi, kar navaja v dokaz, da mu ne gre očitati, da je oviral izvedbo svoje odstranitve. Navaja, da sama odločba o nastanitvi ne predstavlja zadostnega pravnega temelja za tovrstni očitek in dodaja, da mu ni niti izrečena kazenska sankcija izgona iz Slovenije in ne razume očitka, da zlorablja slovenski azilni sistem s tem, da navaja drugačne razloge za utemeljevanje svojega zahtevka, ker je slednje pravno nerelevantno za odločitev tožene stranke, ker se v zadevnem primeru ne presoja vsebinske utemeljenosti zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Navaja, da se v Centru za tujce slabo počuti, s težavo prenaša zopet omejitev osebne svobode. Meni, da se mu je zgodila krivica z odrejenim ukrepom, čustveno je izjemno prizadet. Meni, da je preventivno pridržan. In na podlagi tega zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Sklicuje se na člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Trdi, da slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot tožena stranka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Ker sodba o tem še ni pravnomočna tožnik navaja, da ima pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Navaja še, da je izdaja ureditvene začasne odredbe v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu. Navaja, da je treba ureditveno začasno odredbo izdati iz razloga, ker je tožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti, sama potrebnost začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanje nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito. Na podlagi navedenega tožnik predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

_Odgovor na tožbo_

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba neutemeljena in zato vztraja pri izpodbijanem sklepu. Zavrača tožnikove navedbe o tem, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Navaja, da je v izpodbijanem sklepu preučila subjektivne okoliščine tožnika ter ugotovila, da je ta namero zaprositi za mednarodno zaščito izrazil šele 19. 2. 2024, po prestani kazni ko je bil obveščen o tem, da mu je bila na podlagi sklep z dne 15. 5. 2023, izdana odločba z datumom 16. 2. 2024 o omejitvi gibanja in nastanitve v Centru za tujce in je posledično postalo evidentno, da je postopek njegove odstranitve v teku, s čimer je sprožil ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite. Meni, da je skladno s prvo alinejo 84. a člena, ki navaja, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, da če je prošnjo oziroma novo prošnjo za mednarodno zaščito vložil v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oziroma je oseba v postopku vračanja. Opozarja še na dejstvo, da je tožnik večkrat poudaril, da je njegova ciljna država Kraljevina Nizozemska, kar je razvidno tudi iz zapisnika, ki je nastal 16. 2. 2024. Prav tako je tožena stranka v sklepu obširno obrazložila objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bilo pridržanje v prostorih azilnega doma neprimerno oziroma nezadostno. V zvezi s tem opozarja še na obrazložitev k odločitvi upravnega sodišča opr. št. I U 1563/2022-14 z dne 16. 11. 2022, kjer je sodišče navedlo: "Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti pri izreku ukrepa pridržanja v Centru za tujce. V zvezi s tem tožnik zatrjuje, da se tožena stranka ne more zgolj na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj. S tem v zvezi se sodišče tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, da subjektivne okoliščine na strani tožnika niso v zadostni meri pojasnjene. Tožena stranka se po ugotovitvah sodišča v sklepu ni oprla zgolj na to, kakšen je način varovanja v azilnem domu, ampak se je sklicevala tudi na osebne okoliščine, ki se tičejo samega tožnika". Tožena stranka navaja, da se je v izpodbijanem sklepu tudi obširno opredelila glede njegove zatrjevane begosumnosti oziroma glede tožnikovega namena, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Pri tem ponovno zavrača navedbe tožnika, da ni mogel podati zahteve za ponovno uvedbo postopka mednarodne zaščite v času, ko je bil v priporu oziroma takoj, ko je bil nastanjen v Centru za tujce. Tožena stranka vztraja, da je tožnik imel predhodno dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Takšno ravnanje tožnika pa samo po sebi kaže na zlorabo instituta mednarodne zaščite. Pri tem tožena stranka poudarja, da tudi dejstvo da je tožnik navedel nove razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki naj bi obstajali že od leta 2022, ampak jih v prvem postopku ni navajal, ker je menil, da je to nepotrebno ter se je odločil podati nov zahtevek, ker se po lastni izjavi ne želi vrniti v svojo domovino, kaže na to, da je zahtevek podal z namenom oviranja postopka odstranitve. Glede tožnikove navedbe, da postopka s strani PP Celje dne 16. 2. 2024 ni dobro razumel navaja, da je potekal ob 8.40, v prisotnosti tolmača (in torej ne drži trditev tožnika, da je potekalo v zgodnjih jutranjih urah) za arabski jezik, ki ga tožnik razume. V jeziku, ki ga je razumel, je bil tožnik zgolj ponovno seznanjen s posledicami odločitev, ki so bile sprejete v preteklih mesecih v zvezi z njegovo izhodiščno prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi tekom teh procesnih dejanj v prvem postopku za priznanje mednarodne zaščite, je bil o sprejetih odločitvah in njihovih posledicah seznanjen v jeziku, ki ga razume. Nerazumevanje postopka v tem primeru za tožečo stranko nikakor ne more biti olajševalna okoliščina, saj je pravno pomoč vsekakor imel na voljo. Glede na navedeno tožena stranka tovrstne navedbe v celoti zavrača. Ponovno izpostavlja, da je imel tožnik možnost podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka od pravnomočnosti dalje, in sicer že v zavodu za prestajanje kazni zapora, vendar tega ni storil. 15. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožeča stranka izrecno zavrača predlog za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru in meni, da ta ni smiselna, kar izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse, pri čemer se sklicuje na več sodb Upravnega sodišča RS in sicer: I U 680/2020-17, I U 1146/2020-15, I U 1138/2020-14, I U 1267/2020-16. Začasna odredba je namreč lahko izdana zgolj do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu. V zadevi omejitve gibanja postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam, glede na to, da pritožba ni dovoljena. Ker je tožnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe vezal na čas do nastopa pravnomočnosti sodne odločbe, po izdaji pravnomočne sodne odločitve nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe in je zaradi tega podani predlog v konkretnem primeru neustrezen. Predlaga, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavrneta.

_Sodna presoja_

16. Dne 6. 3. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, kjer je zaslišalo tožnika. V okviru dokaznega postopka je pregledalo listine upravnega in sodnega spisa, ki se nanašajo na zadevo. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov. Tak ukrep se med drugim lahko odredi, kadar (tretja alineja) je bil prosilcu za mednarodno zaščito pred vložitvijo prošnje omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral postopek izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka istega člena, ki vključuje povzeto tretjo alinejo, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

19. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku ukrepa omejitve gibanja. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi tudi sodišče, bodisi v okviru sodnega nadzora izvajanja tega ukrepa, bodisi med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.1 Po presoji sodišča sta bila pogoja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta še vedno izpolnjena tudi v času izdaje te sodne odločbe.

_Glede pogoja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1_

20. Med tožnikom in toženo stranko ni spora o dejstvu, da je bil tožnik v času izdaje izpodbijanega sklepa že v postopku vrnitve oz. odstranitve in je bil zaradi izvršitve pravnomočne in izvršljive odločbe prepeljan iz pripora v Celju v Center za tujce v Postojni. Da je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite podal 22.2.2024 in da mu je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Celje dne 16.2.2024 izdala odločbo o nastanitvi št. 2253-104/2024/4 (3A651-02), s katero mu je omejila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce Postojna med strankama postopka tudi ni sporno. Sodišče tako presoja, da je bil pogoj po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjen ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in je še vedno izpolnjen tudi v času izdaje te sodne odločbe. Tožniku je bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Navedba tožnika, da mu kazensko sodišče ni izreklo stranske sankcije izgona tujca iz države je nerelevantno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni temeljila odločitve na neobstoječem izreku stranske sankcije izgona tujca iz države.

21. Sodišče sprejema razloge tožene stranke iz izpodbijanega sklepa, s katerimi ta utemeljuje, da je tožnik ponovno prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz države, pri čemer je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Kot pravilno navaja tožena stranka, tožnik pa tega dejstva ne prereka, iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je vlagatelj podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji 8. 3. 2023. Pristojni organ je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z odločbo št. 2142-1127/2023 (1222-08) s 15. 5. 2023 zavrnil. Navedena odločba je bila potrjena s strani Upravnega sodišča Republike Slovenije s sodbo št. I U 809/2023-27. Odločba pristojnega organa je postala pravnomočna 19. 7. 2023, izvršljiva pa 4. 8. 2023. Iz upravnega spisa še izhaja, da je tožnik zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča vložil pritožbo na Vrhovno sodišče, ki je s sodbo I Up 206/2023 z dne 19.7. 2023 zavrnilo pritožbo. S tem je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite vlagatelja v Republiki Sloveniji pravnomočno končan.

22. Neutemeljen je tožbeni očitek, da toženka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila nujnosti ukrepa. Toženka je namreč na 4. strani izpodbijanega sklepa pojasnila, da je tožniku ob njegovi begosumnosti treba omejiti gibanje, pri čemer se izrecno sklicuje na obstoj okoliščin, kot jih določa 84.a člen ZMZ-1 - tožnik je namreč novo prošnjo za mednarodno zaščito vložil v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek.

23. Sodišče pritrjuje tudi presoji toženke, da so v obravnavanem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, pri čemer se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje na okoliščino iz prve alineje 84.a člena ZMZ-1, da je oseba, torej tožnik, novo prošnjo vložila v času, ko zoper njo teče izročitveni postopek oz. je oseba v postopku vračanja je v obravnavanem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik je v tožbi sicer navajal, da želi ostati v Sloveniji, vendar pa je na zaslišanju pri toženi stranki na zapisnik izrecno navedel, da želi ostati v Sloveniji ali oditi na Nizozemsko, ker se ne želi vrniti v Maroko. Dejstvo, da se ne želi vrniti v izvorno državo Maroko potrjuje ugotovitev tožene stranke, da obstaja verjetnost preprečitve izvedbe vrnitve oz. odstranitve iz Slovenije s strani tožnika in zaradi tega nastanitev v Azilnem domu ni ustrezna, ker tam ni ustreznega varovanja. Varnostniki namreč ne morejo preprečiti odhoda iz Azilnega doma, če se tožnik za takšen odhod odloči. Navedbe tožnika v tožbi, niti navedbe tožnika na glavni obravnavi niso vzpostavile dvoma na strani sodišča v ugotovitve tožene stranke, da v skladu s 84.a členom ZMZ-1 obstaja nevarnost pobega tožnika iz Slovenije pred končanjem postopka presoje ponovne zahteve za mednarodno zaščito. Sodišče še ugotavlja, da se sam tožnik v tožbi navedel, da je kazenska sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III K 33706/2023 pravnomočna. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik obsojen za roparsko tatvino, pri čemer je bil izpuščen iz pripora, ker je že odslužil prisojeno kazen, ki je bila enaka trajanju pripora. Tožena stranka je sicer navedla, da bi naj bila sodba kazenskega sodišča še nepravnomočna, vendar tožnik sam to zanika. Po oceni sodišča je s tem podan dodaten razlog za nevarnost pobega, poleg razloga iz prve alineje, za nevarnost pobega iz desete alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je bil tožnik obsojen (v zadnjih dveh letih)za kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kar seveda kaznivo dejanje roparske tatvine je. Za navedeno dejanje je bil po lasni navedbi pravnomočno obsojen z dnem 12.10.2023, torej v zadnjih dveh letih.

24. Sodišče pa se pridružuje tudi prepričljivi utemeljitvi toženke, da so pri tožniku podane še druge okoliščine, ki utemeljujejo, da je ponovno prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Tožnik tako ni zanikal dejstva, da takšne zahteve ni podal v času trajanja pripora, torej po tem, ko je že bil nedvomno seznanjen z dejstvom, da mu je bila zahteva za mednarodno zaščito v predhodno vodenem postopku zavrnjena. Na glavni obravnavi je tožnik potrdil dejstvo, da je bil v priporu o tem seznanjen. Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da se je tožnik zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za mednarodno zaščito pritožil na Vrhovno sodišče in to po svoji pooblaščenki, kar tudi potrjuje predložena dokumentacija tožene stranke v tem sporu. Vse navedeno zanika navedbe tožnika v tožbi, da naj ne bi imel ustreznega svetovanja v priporu glede postopkov mednarodne zaščite, saj je izkoristil možnost rednega pravnega sredstva, torej pritožbe na Vrhovno sodišče. Navedeno potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je tožnik bil seznanjen z možnostjo vlaganja zahtev za mednarodno zaščito tudi v času trajanja pripora, ki pa jih ni izkoristil. Izpovedba tožnika na glavni obravnavi, da ni nič vedel o pritožbi, je po oceni sodišča docela neverodostojna. Tudi dejstvo, da je takšno ponovno namero za mednarodno zaščito dejansko vložil po tem, ko so ga že fizično pripeljali v Center za tujce in še to po preteku vsaj treh dni, potrjuje ugotovitev tožene stranke, da je ponovna zahteva (pred tem vložena namera) vložena zgolj iz razloga, da bi tožnik zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Sodišče v celoti sprejema razloge tožene stranke, da bi v primeru nastanitve v Azilnem domu obstajala nevarnost pobega in s tem preprečitev postopka odstranitve tožnika iz Slovenije, zato je bilo nujno izreči ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

25. Prepričanja sodišča, da je tožnik begosumen v ničemer ne omaje tožnikovo zatrjevanje, da ne želi zapustiti Slovenije. Sam tožnik je na zaslišanju pri toženi stranki na zapisnik izrecno izjavil, da se ne želi vrniti v Maroko. Posledično je tožena stranka utemeljeno zaključila in sodišče v celoti sprejema njeno ugotovitev, da bo želel tožnik preprečiti vrnitev v Maroko tudi s pobegom iz Slovenije pred končanjem postopka presoje utemeljenosti ponovne zahteve za mednarodno zaščito.

_Glede sorazmernosti izpodbijanega ukrepa_

26. Tožnik v tožbi uveljavlja, da je ukrep omejitve tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce nesorazmeren in da bi zadošča ukrep omejitve gibanja na Azilni dom. Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Ukrep je primeren, saj je z omejitvijo tožnikovega gibanja mogoče doseči cilj dokončanja postopka presoje utemeljenosti mednarodne zaščite in posledične verjetne odstranitve tožnika iz Slovenije, saj mu je bil tak ukrep že pravnomočno izrečen. Ukrep omejitve gibanja je po presoji sodišča tudi nujen, saj že ob upoštevanju tožnikove izrazite begosumnosti zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči brez posega v tožnikovo osebno svobodo oziroma z manj invazivnim ukrepom. Režim v Azilnem domu tudi po mnenju sodišča dejansko ne zagotavlja prisotnosti tožnika v času trajanja postopka. V tem delu sodišče sprejema navedbo tožene stranke, ki je tožnik dejansko ni prerekal, da velika večina, torej 80% vse prosilcev, zapusti Azilni dom pred zaključkom postopka. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tudi dejstvo, da je tožniku že bil izrečen ukrep odstranitve iz države, utemeljuje sklepanje, da obstaja velika verjetnost pobega. Zlasti ob upoštevanju dodatnega dejstva, da je tožnik izrazil željo po odhodu na Nizozemsko kot ciljno državo, kot tudi, da močno zavrača vrnitev v Maroko. Tako sklepanje dodatno utemeljujejo tudi razmere in organizacija varovanja v azilnem domu, ki jih je toženka podrobno opisala na 5. in 6. strani izpodbijanega sklepa. Stanje v azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato zgolj z odreditvijo obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kar bi bil v konkretnem primeru edini možni milejši ukrep, zasledovanih ciljev ne bi bilo mogoče doseči. Izpodbijani ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu, saj koristi, ki jih prinaša, zlasti meritoren zaključek postopka o ponovni prošnji za mednarodno zaščito, kot tudi preprečitev zlorab in sekundarnega gibanja prosilcev, pretehtajo nad težo posega v tožnikovo osebno svobodo.

27. Tožnikovo navaja da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU2 (Recepcijska direktiva II ) v notranji pravni red, in da se naj zato 8. člen t.i. Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporabi neposredno, ker da naj ZMZ-1 ne bi vseboval objektivnih meril, na podlagi katerih bi lahko pristojni organ sploh presodil, ali je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito podal zgolj zaradi zadržanja svoje vrnitve in posledično omejil njegovo gibanje v času trajanja postopka presoje zahteve za mednarodno zaščito. Sodišče pojasnjuje, da navedeno ne drži. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 33/2021 z dne 11. maj 2022, v zvezi z uporabo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, zapisalo, da navedena določba tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pomeni implementacijo točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II in navedena določba posledično predstavlja veljavno podlago za omejitev gibanja prosilca za mednarodno zaščito. V obrazložitvi cit. Sodbe je Vrhovno sodišče, med drugim, navedlo, "_Za odgovor na ta del vprašanja je očitno bistvena razlaga pomena točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, saj jo tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (vsaj pomensko) praktično v celoti povzema. To razlago pa je v zadevi C-186/21 PPU že opravilo Sodišče EU (SEU), ki je v postopku predhodnega odločanja (člen 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije; PDEU) odgovorilo na vprašanje Upravnega sodišča RS, ali je treba točko (d) tretjega odstavka Recepcijske direktive II razlagati tako, da je že z besedno zvezo "vključno s tem" med objektivna merila izrecno uvrščena okoliščina, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek? To vprašanje je v konkretni zadevi po vsebini enako obravnavanemu delu revizijskega vprašanja, saj SEU v obrazložitvi (18. točka) izrecno ugotavlja, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 84(1), tretja alinea, ZMZ-1 s tem, da določa, da je oseba, ki je v položaju J. A., že morala imeti priložnost zaprositi za mednarodno zaščito, določa "objektivno merilo" v smislu člena 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33. SEU je s sklepom z dne 3. 6. 2021 odločilo, da je treba člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d), Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito [...] razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe_". Tožena stranka je za svojo odločitev, torej za sprejem izpodbijanega sklepa, lahko uporabila tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in ni potrebe po neposredni uporabi 8. člena Recepcijske direktive II, saj je ta v tem delu ustrezno implementirana v ZMZ-1. 28. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

29. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

31. Začasna odredba pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.3

32. Tožnik navaja, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce zelo slabo počuti. Meni, da težko popravljivo škodo pomeni že dejstvo, da je izpodbijani sklep v neskladju s tožnikovo pravico do osebne svobode.

33. Po presoji sodišča tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal. Težko popravljive škode v zadevah, kot je obravnavana, ne more pomeniti že sam poseg v osebno svobodo, če ta ni očitno arbitraren ali samovoljen.4 Sodišče je presodilo, da je izpodbijani ukrep pridržanja zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi in neizkazanimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti. Niti ni iz tožbenih navedb razvidno, kako bi bil ukrep omejitve gibanja na Azilni dom, ki ga kot milejšo alternativo omenja tožnik, drugačen, v kolikor bi seveda sprejeli navedbo tožnika, da ga ne bi zapuščal (torej ne bi imel izhoda), drugačen od bivanja v Centru za tujce Postojna.

34. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 47/2022 z dne 9. 3. 2022, 6. točka obrazložitve. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 3 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 30. 1. 2020. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 197/2023 z dne 5. 7. 2023, 9. in 10. točka obrazložitve.