Jedro

V obtožnici ni podan konkreten opis nevarnosti za življenje in zdravje tujcev. Tako ni opisano, kakšna nevarnost preti življenju in zdravju tujcev, torej zakaj bi lahko umrli ali bi bilo okvarjeno njihovo zdravje, saj samo nahajanje v tovornem delu vozila praviloma še ne pripelje do smrti ali okvare zdravja.

Tako v primeru zakonskega znaka "povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi", ki je veljal pred novelo KZ-1I, kot tudi "izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje", ki je bil uveljavljen z novelo KZ-1I, gre za konkretno ogrozitev.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 3,00 EUR. Določilo je rok za plačilo denarne kazni in posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je vštelo čas odvzema prostosti od 8.10.2022 od 12.05 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebni avtomobil z registrsko tablico in mobilni telefon. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti ali v postopku brezplačne pravne pomoči bremenijo proračun, kolikor pa si ga je sam pooblastil, je za ta čas dolžan stroške plačati sam.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kazenske sankcije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obtoženca je v odgovoru na pritožbo slednji nasprotoval in predlagal, da naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper obtoženca je vložena obtožnica, v kateri se mu očita storitev kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, pri čemer obtožnica obsega tudi očitek, da je obtoženec s sostorilci tujce prevažal po ozemlju Republike Slovenije ?tako, da so bili izpostavljeni nevarnosti za njihovo življenje in zdravje? ter da je ?ogrožal njihovo zdravje in življenje, saj? med prevozom niso bili ustrezno zavarovani, s čimer na bi storil kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Na predobravnavnem naroku je nato obtoženec priznal krivdo po obtožnici in je predsednica senata takšno priznanje tudi sprejela. Neposredno po opravljenem predobravnavnem naroku se je opravil narok za izrek kazenske sankcije, na katerem obtoženec in zagovornik nista podala nobenih novih navedb glede priznanja krivde. Obtoženec je le obžaloval izvršitev kaznivega dejanja in prosil za nizko kazen. Sodišče prve stopnje je nato izreklo izpodbijano sodbo, s katero je obtoženca obsodilo po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 ter iz krivdoreka izpustilo zgoraj navedeno besedilo obtožnice. Odločitev je obrazložilo s tem, da zgolj namišljena in abstraktna situacija, v kateri bi lahko prišlo do ogrožanja oseb v vozilu in njih izpostavljenost nevarnosti za življenje in zdravje, ne zadošča za kvalifikacijo po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da če bi temu ne bilo tako, bi vsakršno prevažanje oseb, v kakršnem koli prevoznem sredstvu in pod vsakršnimi pogoji, predstavljalo uresničitev zakonskih znakov po 6. odst. 308. člena KZ-1, saj že sama vožnja s prevoznim sredstvom hipotetično vsakogar izpostavi nevarnosti. Ker je v obravnavani zadevi tožilstvo domnevno izpostavitev nevarnosti za življenje in zdravje v obtožnici opisalo zgolj z očitkom, da je obtoženi tujce vkrcal v tovorni del vozila, ki nima sedežev in ni prirejen za prevoz potnikov, posledično ti niso bili primerno zavarovani, s čimer naj bi ogrožal njihovo zdravje in življenje, sodišče prve stopnje ocenjuje, da takšen opis ne predstavlja tako nevarnih in nezdravih okoliščin, da bi lahko avtomatično zaključili, da je bilo pet prebežnikov izpostavljenih nevarnosti za njih življenje in zdravje, posledično ogroženih že s tem, ker so sedeli na tleh prtljažnega dela Renault Kangooja, pri čemer drugih očitkov izrek obtožbe ne vsebuje.

6. Strinjati se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj v obtožnici ni podan konkreten opis nevarnosti za življenje in zdravje tujcev. Tako ni opisano, kakšna nevarnost preti življenju in zdravju tujcev, torej zakaj bi lahko umrli ali bi bilo okvarjeno njihovo zdravje, saj samo nahajanje v tovornem delu vozila praviloma še ne pripelje do smrti ali okvare zdravja. Pritožbena navedba okrožne državne tožilke, da vsaka kršitev pravil varnosti cestnega prometa pomeni izpostavitev nevarnosti za življenje in zdravje, očitno v smislu šestega odstavka 308. člena KZ-1, ne drži in tudi nima podlage v sodni praksi, hkrati pa s takšno navedbo tudi ne uspe izpodbiti prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje o opisu znakov kaznivega dejanja, kot izhajajo iz obtožnice. Kolikor pa v pritožbi okrožna državna tožilka navaja fizične posledice na zdravju in daljnosežne posledice na duševnem zdravju tujcev, pri tem niti ne navaja, da bi bil nastanek zatrjevanih posledic ustrezno opisan v obtožnici. Okrožna državna tožilka se sklicuje na uvodna pojasnila dr. Matjaža Ambroža noveli KZ-1, vendar pri tem prezre njegovo bistveno ugotovitev glede zakonskega znaka po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in sicer da ?gre v obeh primerih za konkretno ogrozitev?, torej tako v primeru zakonskega znaka ?povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi?, ki je veljal pred spremembo novele KZ-1 I, kot tudi ?izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje?, ki je bil uveljavljen s spremembo KZ-1 I. 7. Sodišče prve stopnje je pri tem res najprej sprejelo priznanje, nato pa izpustilo del opisa iz obtožnice, kot je navedeno zgoraj, vendar glede na pomanjkljiv opis zakonskega znaka ?izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje tujcev?, izpuščeno besedilo več ni bistveno, saj ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. 8. Kolikor se okrožna državna tožilka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 55009/2013 z dne 26.11.2015, je potrebno ugotoviti, da ne gre za podoben primer, saj je v citirani zadevi obdolženec priznal dejanje, ki ga je državno tožilstvo pravno kvalificiralo bistveno blažje, kot bi ga moralo, glede na opis dejanja iz obtožnice. Tako ne držijo navedbe okrožne državne tožilke, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti priznanje krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno samo spremenilo pravno kvalifikacijo, saj se obtoženec s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, ob tem pa se tudi ne odreče pravilni uporabi materialnega prava (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 95443/2010 z dne 24.3.2017 in I Ips 60778/2011 z dne 12.12.2013). Če sodišče ob izreku sodbe na podlagi priznanja krivde ne bi smelo poseči v pravno kvalifikacijo, potem tudi pritožba glede uporabe materialnega prava ne bi bila dovoljena.

9. V izpodbijani sodbi je sodišče obtožencu izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, okrožna državna tožilka pa se zavzema za izrek višje kazni, pri čemer ne navede kakšne. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo primerno zaporno kazen, saj je upoštevalo ustrezno pravno kvalifikacijo ter relevantne okoliščine in sicer priznanje, nekaznovanost za kazniva dejanja, obžalovanje dejanja, urejeno življenje, izgubo dela ter težo dejanja, predvsem število tujcev in kaznovanost za dejanji, ki po pravu Republike Slovenije predstavljata prekrška, ob tem pa tudi 2. točko drugega odstavka 51, člena KZ-1, saj je obtoženec dejanje priznal na predobravnavnem naroku, pri čemer je okrožna državna tožilka predlagala izrek kazni pod zakonsko mejo.

10. Koliko se okrožna državna tožilka zavzema za izrek višjega števila dnevnih zneskov denarne kazni ter daljše stranske kazni izgona tujca iz države, je njena pritožba v neskladju z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP glede sodbe izdane na podlagi priznanja obtoženca na predobravnavnem naroku, ki predpisuje, da sodišče v sodbi, s katero se obtoženca spozna za krivega, ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Okrožna državna tožilka je namreč na predobravnavnem naroku sama predlagala izrek točno takšnega števila dnevnih zneskov denarne kazni in takšno stransko kazen izgona tujca iz države, kot ju je izreklo sodišče prve stopnje, ki je tako njenemu predlogu v celoti sledilo.

11. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 391. člena ZKP.