Jedro

Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je med drugim formalno pogojena tudi s predhodnim vložnikovim uveljavljanjem kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku s pritožbo. Če te kršitve v pritožbi niso bile uveljavljane, zahteva ni dovoljena, razen če jih vložnik, z izjemo vrhovnega državnega tožilca tedaj ni mogel uveljavljati ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To je vsebina pogoja, določenega v petem odstavku 420. člena ZKP, ki v danem primeru ni izpolnjen. Vložnik se zoper prvostopenjsko sodbo sploh ni pritožil, z drugostopenjsko sodbo po pritožbi okrožne državne tožilke pa se obsojenčev položaj v primerjavi s položajem po prvostopenjski sodbi ni poslabšal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 64871/2022 z dne 17. 3. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, kar znaša 600,00 EUR denarne kazni. Denarno kazen je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določen en dan zapora. Po 48. a členu KZ-1 je bila obsojencu izrečena še kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Trajanje kazni se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prestan v zaporu, pa se v kazen izgona tujca iz države ne všteje. Obsojencu je bil nato po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštet čas odvzema prostosti od 8. 10. 2022 od 12.05 ure dalje, po osmem odstavku 308. člena KZ-1 mu je bil odvzet osebni avtomobil, po 73. členu KZ-1 pa še prenosni telefonski aparat. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je bil obsojenec oproščen vrnitve stroškov tega postopka in plačila sodne takse od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada ter potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka, vendar je višje sodišče v Kopru s sodbo III Kp 64871/2022 z dne 3. 8. 2023, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, navedeno prvostopenjsko sodbo pa potrdilo.

3. Obsojenčev zagovornik je nato 6. 9. 2023 zoper obe sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložil jo je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodb, odločbe o kazenski sankciji in izrečenih varnostnih ukrepih ter zaradi kršitev 2., 12., 14., 21. in 22. člena Ustave RS ter 5., 6., 8., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da obsojencu zniža kazen zapora na eno leto, denarno kazen na 150,00 EUR, kazen izgona tujca iz države pa skrajša na eno leto.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec, ki predlaga njeno zavrženje. Mnenja je, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP, po katerem se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj izčrpanja pravnega sredstva, ki mora biti izčrpano formalno kot materialno, torej vsebinsko. Navedeno pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretizirati in jih ustrezno obrazložiti že v postopku z rednim pravnim sredstvom, to je pritožbo, česar pa konkretni vložnik ni storil. 5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil, zagovornik pa, kot je zapisal, prereka vse navedbe vrhovne državne tožilke, nakar je glavne poudarke iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti v izjavi še enkrat povzel. B.

6. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je med drugim formalno pogojena tudi s predhodnim vložnikovim uveljavljanjem kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku s pritožbo. Če te kršitve v pritožbi niso bile uveljavljane, zahteva ni dovoljena, razen če jih vložnik, z izjemo vrhovnega državnega tožilca tedaj ni mogel uveljavljati ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To je vsebina pogoja, določenega v petem odstavku 420. člena ZKP, ki v danem primeru ni izpolnjen. Vložnik se zoper prvostopenjsko sodbo sploh ni pritožil, z drugostopenjsko sodbo po pritožbi okrožne državne tožilke pa se obsojenčev položaj v primerjavi s položajem po prvostopenjski sodbi ni poslabšal. 7. Obrazloženo pomeni, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti po pravilni oceni vrhovne državne tožilke formalno neizčrpana in jo je Vrhovno sodišče po drugem odstavku 423. člena ZKP zavrglo.

8. Obsojenec je bil dolžnosti plačila sodne takse oproščen, saj se od 30. 3. 2023 nahaja na prestajanju kazni zapora, po podatkih, posredovanih sodišču prve stopnje pa je prejemnik socialne pomoči, brez premoženja, poročen in oče dveh mladoletnih otrok.

9. Odločitev pod točko I izreka je bila sprejeta soglasno. Odločitev pod točko II izreka je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev v tem delu so glasovali vrhovni sodniki in sodnici Barbara Zobec, mag. Aleksander Karakaš, Mitja Kozamernik in Maja Baškovič. Vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič je dal odklonilno ločeno mnenje.

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=20240603090719 "Povezava na PDF dokument")