Jedro

Kljub temu, da tožena stranka ni postopala pravilno, ker ni uporabljala kriterijev v skladu s panožno kolektivno pogodbo, temveč se je odločila za uporabo kriterijev iz 100. člena ZDR, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožnici, zakonita. Pri tem je bistveno, da je tožena stranka pri izbiri presežnega delavca uporabila tudi kriterij delovne uspešnosti, ki bi v obeh primerih privedel do enake ugotovitve, da je tožnica presežna delavka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2004, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ter za izplačilo neto plače za vsak mesec po prenehanju delovnega razmerja v višini, kot bi jo tožnica prejemala, če bi ostala na delovnem mestu, na katerem ji je delovno razmerje prenehalo, oziroma na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, delovnim zmožnostim in znanju, za odvod pripadajočih davkov in prispevkov, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne plače do plačila, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za povrnitev stroškov postopka. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da napadeno sodbo spremeni in zahtevku stroškovno ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala določb Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 26/91 s spremembami – v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba), tega dejstva pa v ničemer ne spremeni dodatna izpoved direktorja tožene stranke. Tožena stranka je uporabila po lastnih merilih in ad hoc pripravljene kriterije, ki so v nasprotju z določili panožne kolektivne pogodbe. Delavke je tožena stranka ocenjevala po drugih kriterijih in ni dokazala, da je kot temeljni kriterij pri ocenjevanju delavk upoštevala delovno uspešnost. V ponovljenem postopku tožena stranka jasno priznava, da je tožnica opravljala delo vodenja laboratorija. Trditve o obsegu dela tožnice kot vodje laboratorija so prepozne in neresnične. Nedopustna novota je tudi navedba, da je tožnico ocenjeval direktor tožene stranke. Slednja ni uspela dokazati, da je uspešnost delavk ocenjevala na v kolektivni pogodbi predviden način. Navedbe direktorja, da je bilo delo delavk ves čas spremljano, niso z ničemer podkrepljene. Razlogi sodbe so glede upoštevanja kogentnih pravil za določanje presežnih delavcev nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, zato je podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Dne 25. 1. 1994 je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izvajalec laboratorijskih analiz z zadolžitvijo, ki kasneje ni bila spremenjena z dodatkom ali aneksom, tako da nikoli ni delala na delovnem mestu laboratorijski tehnik / kemijski tehnik / zdravstveni tehnik / medicinska sestra. Tožena stranka ji ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, pri čemer so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju - sodišče prve stopnje je namreč štelo, da formalni naziv delovnega mesta ni odločilen ter ugotavljalo vsebino dela tožnice, hkrati pa se je naslonilo na sistemizirana delovna mesta pri toženi stranki. Tako ni jasno, kaj je bistveno: ali formalni naziv delovnega mesta ali dejanska vsebina del. Tožnica pri tem meni, da je lahko odločilno le dejansko delo, pri čemer ni relevantno dejstvo, da delovno mesto vodje laboratorija ni bilo sistemizirano. Vodenje je bil eden izmed elementov njenega dela, saj je skrbela za nabavo materiala, pisala je poročila, kontaktirala z biokemičnim laboratorijem ter za to prejemala funkcijski dodatek. Šlo je torej za funkcijo, ki jo je tožnica opravljala že na podlagi pogodbe o zaposlitvi, odvzeta pa ji je bila s sklepom direktorja tožene stranke. Navedeno ravnanje po stališču tožnice ni bilo zakonito, saj bi bilo potrebno za spremembo delovnega mesta skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se je zoper sklep tudi pritožila, o tem pa tožena stranka ni odločala. Tako sklep o odvzemu funkcije ni postal dokončen in pravnomočen ter ne more imeti nobenega učinka. Dejstvo, da je tožnica delala kot vodja laboratorija, je razvidno iz izvidov, ki predstavljajo javno listino. Sicer je na zadnji obravnavi tožena stranka ponovno priznala, da je tožnica opravljala delo vodje laboratorija, pa tudi glede obsega tožničinih zadolžitev kot vodje laboratorija tožena stranka ni predložila nobenih dokazov. Nadalje je tožnica navedla, da bi morala tožena stranka dokazati obstoj poslovnega razloga za delo, ki ga je opravljala in za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi - torej za izvajanje laboratorijskih analiz z zadolžitvijo. Poslovnega razloga tožena stranka ni dokazala, sodišče prve stopnje pa se v svoji sodbi ni opredelilo do tega, ali je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati. Ob koncu je tožnica še navedla, da bi moralo od obvestila o nameravani odpovedi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi preteči dovolj časa, da bi se lahko pripravila. V konkretnem primeru so si dogodki bliskovito sledili, zaradi česar je tudi podpisala sporno izjavo, da je seznanjena in soglaša s prenehanjem delovnega razmerja.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Pritožbeno sodišče v celoti sledi dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ter razlogom za zavrnitev zahtevka, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Neutemeljen je na več mestih v pritožbi podan očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjeni očitek naj bi se nanašal na razloge glede upoštevanja kriterijev za določitev presežnih delavcev in glede utemeljenosti poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj ta vsebuje ustrezne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih (tako glede dokazanosti poslovnega razloga kot glede upoštevanja kriterijev za določitev presežnega delavca), ki med seboj niso v nasprotju. Pravilnost uporabe kriterijev za ohranitev zaposlitve pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je tožnica dne 25. 1. 1994 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izvajalec laboratorijskih analiz z zadolžitvijo (priloga A2), tožena stranka pa ji je dne 23.3.2004 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za delovno mesto laboratorijski tehnik / kemijski tehnik / zdravstveni tehnik / medicinska sestra (priloga A3). Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ji je bila odpovedana le pogodba o zaposlitvi za delo, ki ga je tožnica dejansko opravljala, pri čemer je potrebno upoštevati tudi veljavni Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 23. 2. 2004 (priloga B8, v nadaljevanju Pravilnik). V spornem obdobju je v laboratoriju tožene stranke obstajalo le delovno mesto laboratorijski tehnik / kemijski tehnik / zdravstveni tehnik / medicinska sestra, tako da je tožnica po spremenjeni sistemizaciji delo dejansko opravljala le kot ena izmed delavk na tem delovnem mestu, ne glede na drugačen naziv delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je tožnica opravljala tudi naloge vodje laboratorija, vendar jih je opravljala kot določeno funkcijo poleg osnovnega dela. Slednje potrjuje tudi zapis njenega delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, iz katerega ne izhaja, da je bila tožnica vodja laboratorija, ampak le, da je opravljala analize z zadolžitvijo, ter iz Pravilnika, v katerem so ločeno prikazane posamezne funkcije vodenja. Ni torej mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je bilo delovno mesto tožnice vodja laboratorija, ampak je šlo le za temeljno delovno mesto v laboratoriju, ki mu je bila dodana funkcija vodenja. Glede te funkcije pa je bilo v pristojnosti direktorja tožene stranke, da se odloči, katera izmed v laboratoriju zaposlenih delavk jo bo opravljala. Skladno s svojo pristojnostjo je dne 17. 3. 2005 tudi izdal sklep (priloga A1), s katerim je bilo tožnici vodenje odvzeto. Ob tem velja le dodati, da citiranega sklepa tožnica pred sodiščem niti ni izpodbijala.

Dejstvo, da je tožnica poleg svoje osnovne plače pri toženi stranki prejemala tudi dodatek za vodenje, na katero se sklicuje pritožba, po naziranju pritožbenega sodišča prav tako potrjuje zaključek, da je vodenje laboratorija predstavljalo le njeno dodatno zadolžitev. Ta dodatek niti ni bil predviden že v njeni pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 1994. Sicer pa je pomembna izpoved direktorja v ponovljenem postopku, da je tožničina dodatna zadolžitev za vodenje diagnostičnega laboratorija pomenila le 10 % njenega delovnega časa v mesecu, in to le za nabavo oziroma naročanje materiala, v ostalem (zlasti glede strokovnosti dela) pa ni bilo razlik med tožnico in primerljivimi delavkami v diagnostičnem laboratoriju. Z zaslišanjem direktorja tožene stranke sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 286. člena ZPP, temveč je postopalo v skladu z načelom materialnega pravdnega vodstva iz 285. člena ZPP in ga dodatno zaslišalo z namenom, da se razčistijo sporna dejanska vprašanja oziroma dopolni dejansko stanje, ki se nanaša na njegovo izpoved.

Nadalje pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Skladno z določilom 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar v konkretnem primeru izhaja iz sklepa, sprejetega na 31. redni seji sveta zavoda dne 23. 2. 2004 (priloga B11), s katerim je tožena stranka zaradi nove laboratorijske opreme zmanjšala število sistemiziranih delovnih mest v laboratoriju za enega izvajalca. S tem je podan tudi utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede enega izmed delavcev na tem delovnem mestu, tožnice pa tudi ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, jo dokvalificirati ali prekvalificirati, s čimer je bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med njo in toženo stranko.

Pri kriteriju za ohranitev zaposlitve je tožena stranka upoštevala delavke zaposlene na delovnem mestu laboratorijski tehnik / kemijski tehnik / zdravstveni tehnik / medicinska sestra. Iz dopisa z dne 17. 3. 2004 (prilogi B7 in B16) izhaja, da je direktor tožene stranke kriterije za določitev presežnih delavcev na delovnem mestu laboratorijski tehnik / kemijski tehnik / zdravstveni tehnik / medicinska sestra (strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo, delovne izkušnje in delovna doba, delovna uspešnost, zdravstveno stanje, socialno stanje) uporabil kumulativno. Ne držijo navedbe, da gre za po lastnih merilih in „ad hoc“ pripravljene kriterije. Tožena stranka je pri izbiri presežne delavke upoštevala kriterije iz 100. člena ZDR, med drugim tudi kriterij delovne uspešnosti. Slednji po določbi 27. člena panožne kolektivne pogodbe predstavlja temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci, ki dosežejo večjo delovno uspešnost. Ta se ugotavlja na podlagi povprečja ocen delovne uspešnosti iz 81. člena panožne kolektivne pogodbe, kjer je predvidena možnost, da delovno uspešnost ocenjuje delavec, ki organizira in vodi delovni proces. Direktor tožene stranke je na zaslišanju povedal, da je delo v laboratoriju spremljal ves čas in da se je delovna uspešnost spremljala sproti. Kot je razvidno iz citiranega dopisa sta ostali dve delavki v zadnjem letu na podlagi končnih ocen izkazali višjo uspešnost pri delu. Na podlagi kriterija delovne uspešnosti je bila tožnica edina negativno ocenjena. Kljub temu, da tožena stranka ni postopala pravilno, ker ni uporabljala kriterijev v skladu s panožno kolektivno pogodbo, temveč se je odločila za uporabo kriterijev iz 100. člena ZDR, pa je po presoji pritožbenega sodišča bistvenega pomena, da je tožena stranka uporabila tudi kriterij delovne uspešnosti, ki bi v obeh primerih privedel do enakega izida oziroma ugotovitve, da je tožnica presežna delavka, zaradi česar izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni nezakonita.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da tožnica med tem, ko je bila obveščena o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je potrdila s svojo izjavo z dne 22. 3. 2004, in samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni imela dovolj časa, da se pripravi na bodočo izgubo zaposlitve. Namen obvestila iz 3. odstavka 83. člena ZDR je namreč le v tem, da se delavca seznani z dejstvom, da mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, pri čemer zakon ne določa roka, ki mora preteči od njegove vročitve do same odpovedi. V korist kratkih rokov pri tem je, nasprotno, obveznost delodajalca, da glede na določilo 5. odstavka 88. člena ZDR delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogom za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od njegovega nastanka. Iskanju nove zaposlitve pa je namenjen predvsem čas odpovednega roka, kar je razvidno tudi iz določila 95. člena ZDR, ki daje delavcu, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, pravico do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove zaposlitve s pravico do nadomestila plače v trajanju najmanj dveh ur na teden.

Tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbeno sodišče po določilu 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo po določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica krije svoje stroške za zastopanje, ker s pritožbo ni uspela.