Jedro

Kriteriji za določitev presežnih delavcev so v prvem odstavku 100. člena ZDR našteti le primeroma. Ta določba tako predstavlja zgolj usmeritev za dogovarjanje o izbiri upoštevnih kriterijev za določitev presežnih delavcev in njihovo vrednotenje oziroma za morebitno ureditev v kolektivnih pogodbah. Res je tožena stranka kot enega izmed kriterijev upoštevala tudi delovno uspešnost, ki predstavlja temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve po kolektivni pogodbi, ki jo obvezuje. Vendar pa zgolj ugotovitev, da je bila delovna uspešnost (kot eden od kriterijev za določitev presežnih delavcev) upoštevana, ne zadošča. Glede na določila kolektivne pogodbe je namreč odločilno tudi, kako je bila le-ta upoštevana.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 23. 3. 2004. V ostalem (glede tožbenih zahtevkov, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, za vrnitev tožeče stranke na delo, za plačilo plače in vpisa delovne dobe v delovno knjižico ter glede odločitve o stroških postopka) se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovno izvedenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2004, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ter za izplačilo neto plače za vsak mesec po prenehanju delovnega razmerja v višini, kot bi jo tožnica prejemala, če bi ostala na delovnem mestu, na katerem ji je delovno razmerje prenehalo, oziroma na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, delovnim zmožnostim in znanju, za odvod pripadajočih davkov in prispevkov, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne plače do plačila, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica iz razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 27. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94 in nadalj.; v nadaljevanju KP). Po njenem mnenju ni bistveno, ali je bil določen kriterij za določitev presežnih delavcev, v konkretnem primeru delovna uspešnost, formalno uporabljen, odločilno je, kako je bil uporabljen, torej na kakšen način in z uporabo katerih vsebinskih kriterijev je bila delovna uspešnost ocenjevana. Da bi bilo mogoče odločitev v zvezi z ocenjevano delovno uspešnostjo preizkusiti, bi moralo biti še za druge in ne le za ocenjevalca razvidno, na čem temelji njegova ocena delovne uspešnosti. Dokazno breme v smeri trditev, da je bil kriterij uspešnosti uporabljen pravilno, je na strani tožene stranke, ki pa v tej smeri ni dokazala ničesar. Trditve njenega direktorja, ki jih je tožnica že v pritožbi grajala kot nedopustno novoto, in sicer da je ves čas ocenjeval delavke, namreč ne zadoščajo, saj le-ta ni pojasnil, na kakšen način je delavke ocenjeval, o tem pa tudi ni predložil listinskih dokazov. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi skladno z določili 27. in 81. člena KP sploh imela izdelana merila za ocenjevanje delovne uspešnosti in da bi uspešnost delavk ugotavljala na podlagi enoletnega ali vsaj trimesečnega povprečja ocen delovne uspešnosti. Tudi sicer pa sodišči druge in prve stopnje v sodbah še vedno nimata razumljivih razlogov o tem, zakaj ocenjujeta, da so bili kriteriji za določitev presežnih delavcev uporabljeni pravilno, zaradi česar je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko z dne 25. 1. 1994 za delovno mesto izvajalec laboratorijskih analiz z zadolžitvijo. Tožnica nikoli ni delala kot zdravstveni tehnik ali medicinska sestra, bistvena vsebina njenega dela pa je bilo tudi vodenje laboratorija. Ker sodbi sodišča druge in prve stopnje nimata razlogov o tem, zakaj sta glede vsebine tožničinega dela verjeli zakonitemu zastopniku tožene stranke in ne tožnici, je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da je razlog za odpoved resen ter utemeljen in da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč obrazložili vse potrebne razloge, zakaj ocenjujeta, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ali pa so njuni razlogi npr. o tem, da so bili kriteriji za določitev presežnih delavcev, kot jih določa KP, ustrezno uporabljeni, pa je vprašanje uporabe materialnega prava.

8. V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče že odločalo, in sicer je s sklepom VIII Ips 398/2007 z dne 25. 5. 2009, ker je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč nista bili opredelili do uporabe KP in v njej določenih kriterijev za določitev presežnih delavcev.

9. V ponovno izvedenem postopku sta sodišči druge in prve stopnje upoštevaje napotke revizijskega sodišča sicer pravilno presodili, da je toženo stranko ob podaji izpodbijane odpovedi zavezovala KP in v njej določeni kriteriji za določitev presežnih delavcev, vendar pa sta pri tem zmotno zaključili, da je tožena stranka predvidene kriterije uporabila pravilno.

10. Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni razveljavil kolektivnih pogodb, ki so veljale ob njegovi uveljavitvi. Veljale so še naprej in kot take so jih bili delodajalci, za katere so veljale, dolžni upoštevati. Ni bila torej njihova prosta odločitev, ali bodo spoštovali kolektivno pogodbo ali ne. In kolikor je kolektivna pogodba, ki zavezuje toženo stranko, določala kriterije, po katerih se določajo presežni delavci, je bila tožena stranka te kriterije dolžna uporabiti.

11. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da tožena stranka tožnice kot presežne delavke ni določila na podlagi kriterijev po KP, ki bi jih bila dolžna upoštevati, ampak na podlagi kriterijev iz 100. člena ZDR. Pri tem sta prezrli, da so kriteriji za določitev presežnih delavcev v prvem odstavku 100. člena ZDR našteti le primeroma. Ta določba tako predstavlja zgolj usmeritev za dogovarjanje o izbiri upoštevnih kriterijev za določitev presežnih delavcev in njihovo vrednotenje oziroma za morebitno ureditev v kolektivnih pogodbah. Res je tožena stranka kot enega izmed kriterijev upoštevala tudi delovno uspešnost, ki predstavlja temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve po KP. Vendar pa, kot v reviziji pravilno izpostavlja tožnica, zgolj ugotovitev, da je bila delovna uspešnost (kot eden od kriterijev za določitev presežnih delavcev) upoštevana, ne zadošča. Glede na določila KP je namreč odločilno tudi, kako je bila le-ta upoštevana.

12. KP v 27. členu določa, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost, pri čemer se le-ta ugotavlja na podlagi enoletnega povprečja ocen delovne uspešnosti iz 81. člena te kolektivne pogodbe. Če zavod ni izvajal ocenjevanja delovne uspešnosti po tem členu, je treba v postopku ugotavljanja presežnih delavcev delovno uspešnost ugotavljati vsaj tri mesece ob uporabi osnov in meril, ki jih določa 81. člen te kolektivne pogodbe. Slednji v prvem odstavku določa kriterije, ki se praviloma upoštevajo za ugotavljanje uspešnosti dela (kvaliteta dela, znanje in strokovnost, kvantiteta dela, iniciativnost in sposobnost prilagajanja, odnos do dela in delovnih sredstev, uspešnost vodenja in organiziranja dela), v drugem odstavku pa določa, da so lahko kriteriji za posamezne skupine delavcev različni ter da se pri delih, kjer uspešnosti ni mogoče ali ni racionalno meriti, le-ta ocenjuje, in sicer jo ocenjuje delavec, ki organizira in vodi delovni proces. V tretjem odstavku navedenega člena KP pa je še določeno, da merila za določanje in ocenjevanje delovne uspešnosti v zavodu pripravijo strokovne službe zavoda, sprejme pa jih organ upravljanja ali direktor zavoda, ter da je pred sprejemom meril direktor zavoda dolžan pridobiti mnenje sindikata.

13. Iz razlogov izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožena stranka pri podaji izpodbijane odpovedi upoštevala citirana določila KP. V ugotovitvah glede kriterijev za določitev presežnih delavcev z dne 17. 3. 2004 je tožena stranka delovno uspešnost tožnice ocenila z minusom, ostali dve primerljivi delavki pa s plusom. Navedene ocene niso obrazložene in jih glede na kriterije iz 81. člena KP ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer tožena stranka ni dokazala, da bi sploh imela izdelana merila za določanje in ocenjevanje delovne uspešnosti, kot to predvidevajo določila 81. člena KP, niti da bi uspešnost delavk ugotavljala na podlagi enoletnega ali vsaj trimesečnega povprečja ocen delovne uspešnosti. Izpovedba direktorja tožene stranke, da je delo delavk v laboratoriju spremljal ves čas, v tem oziru ne zadošča. 14. Ob gornjih ugotovitvah sta sodišči druge in prve stopnje, ko pri presoji zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista upoštevali, da tožena stranka izbire tožnice ni opravila skladno z določili obravnavane kolektivne pogodbe dejavnosti, zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo prvega odstavka 7. člena ZDR sta namreč delodajalec in delavec pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi med drugim dolžna upoštevati tudi določbe kolektivnih pogodb. Ob takšni zakonski normi zahteve po dosledni uporabi KP, ki zavezuje toženo stranko, tudi ne gre označiti za nepotreben formalizem, kot se je to v obrazložitvi sodbe zapisalo sodišču prve stopnje. Pri tem ne zdrži kritične presoje niti zaključek obeh sodišč, da bi upoštevanje kriterija delovne uspešnosti v vsakem primeru (tudi po KP) privedlo do enakega izida oz. ugotovitve, torej da je tožnica presežna delavka. Kot je bilo že poudarjeno, je bila v KP delovna uspešnost predpisana kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve, predpisan pa je bil tudi način ugotavljanja oziroma ocenjevanja delovne uspešnosti. Glede na takšno ureditev v KP, ni mogoče izključiti možnosti, da bi lahko dosledno upoštevanje kriterijev za določitev presežnih delavcev iz KP privedlo tudi do drugačnih ugotovitev oziroma ocen delovne uspešnosti tožnice in primerljivih delavk. Sodišči nista ugotovili, da bi bila tožena stranka delovno uspešnost tožnice in primerljivih delavk ugotavljala oziroma ocenjevala na predpisan način. Kaj bi bilo, če bi jih, pa ni stvar sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga, ostale revizijske navedbe niso odločilnega pomena in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

16. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče pravnomočno sodbo delno spremenilo, in sicer tako kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem pa je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista ukvarjali in opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).