Jedro

Terjatev za priznanje napredovanja za dva plačna razreda po svoji vsebini ni čista denarna terjatev, zato je pogoj za dopustnost sodnega varstva, da delavec v zvezi z uveljavljanjem te terjatve izkoristi t.im. notranjo pot pri delodajalcu, torej da vloži zahtevo za uveljavljanje pravic. V takšnem primeru nato rok za odpravo kršitve teče z vložitvijo zahteve in ne more imeti učinka za nazaj.

Izrek

a) Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II/1 in II/2 in točki III. izreka delno spremeni, tako da se v tem delu v celoti glasi: „II/1 Odločba ... z dne 5. 3. 2007 št. ... se delno spremeni tako, da se razveljavi 2. točka izreka odločbe šifra ... z dne 30. 9. 2004 z dnem 5. 3. 2007 (in ne 14. 2. 2007) izdana tožniku in da se tožniku od 5. 3. 2007dalje (in ne od 15. 2. 2007 dalje) količnik poveča za dodatke v višini 40 %, dodatke v višini 0,2500 količnika, dodatek za stalnost in dodatek za delovno dobo, v preostalem pa se zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5. 3. 2007 zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 15. 2. 2007 do vključno 5. 3. 2007 obračunati razliko v bruto plači in sicer med bruto plačo, ki se nanaša na dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,8000 količnika, dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto delovne dobe ter dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto delo na vojaški dolžnosti nad pet let, ki jih je tožnik prejemal po odločbi št.... z dne 30. 9. 2004 ter med bruto plačo, ki se nanaša na dodatke v višini 40 % dodatke v višini 0,2500 količnika, dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let in dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto delovne dobe, ki jih tožnik prejema po odločbi št. ... z dne 5. 3. 2007, poravnati vse predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači pa se zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 842,72 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“ b) V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnika pa se zavrne v celoti in se potrdita nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

c) Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 172,12 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

d) Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I/1 točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razporeditev v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače v višini 5,40 od 7. 6. 2004 dalje in zavrglo tožbo tožnika v delu, kjer je zahteval, da se mu od 1. 10. 2007 dalje na ta količnik prizna napredovanje za dva plačilna razreda. Zavrnilo je del njegovega tožbenega zahtevka, da mu je dolžna tožena stranka za čas od 7. 6. 2004 do 30. 9. 2007 izračunati in izplačati razlike v plači med količnikom 4,80, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatka v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto delovne dobe ter dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let ter med količnikom v višini 5,40, povečanim za enake dodatke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I/2 točka izreka). V I/3 točki izreka je zavrglo tožbo tožnika v delu, kjer je vtoževal, da mu je dolžna tožena stranka za čas od 1. 10. 2007 dalje izračunati in izplačati razliko v plači med količnikom v višini 5,40, povečanim za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto delovne dobe ter dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let ter med količnikom v višini 5,90, povečanim za enake dodatke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II/1 točki izreka je razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 5. 3. 2007, v II/2 točki izreka pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 15. 2. 2007 dalje obračunati razliko v bruto plači po odločbi z dne 30. 9. 2004 in bruto plači po odločbi z dne 5. 3. 2007 (vse ob upoštevanju pripadajočih dodatkov), poravnati vse predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petega dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 300,17 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj opisano odločitev prvostopenjskega sodišča sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper sklep o zavrženju, posledično pa tudi glede odločitve o pravdnih stroških, iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi in v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožbo vložil na podlagi molka tožene stranke zoper dokončno odločbo. To pravico mu daje 100.a člen ZObr. Po gramatikalni razlagi tega člena zahteva za uveljavljanje pravic ni vezana na rok (na 15 dnevni rok je vezan le ugovor). Po vsebini je torej zahteva za varstvo pravic izredno pravno sredstvo zoper dokončno odločbo. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec zahtevi lahko ugodi, če pa jo zavrne ali o njej ne odloči, pa sodišče tožbenemu zahtevku ne more ugoditi, ker je vezano na pravnomočno odločbo. To v bistvu pomeni, da lahko delavec z zahtevo za uveljavljanje pravic uspe samo, kadar delodajalec tej zahtevi ugodi, če pa jo zavrne ali o njej ne odloči, delavec izgubi pravico do sodnega varstva. S takšno razlago je kršen člen 15/4 in člen 22 Ustave RS. Zmotna je tudi odločitev prve stopnje v delu, ko navaja, da je sodišče vezano na pravnomočno obračunsko osnovo plače delavca. Načelo stroge formalne legalitete (vezanosti na izvršilni naslov) velja v postopkih izvršitve pravnomočnih in dokončnih odločb. Ker je tožnik šele bistveno kasneje, kot je prejel odločbo z dne 30. 9. 2004, izvedel za nepravilnost pri izdaji te odločbe, je s tožbo zahteval odpravo te nepravilnosti. S tožbo torej zahteva odpravo nepravilnosti iz odločbe, to pa je predmet odločanja prvostopenjskega sodišča, na kar nakazuje tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 243/2002 oziroma sklep VDSS opr. št. Pdp 934/2005 in opr. št. Pdp 441/2005. Noben predpis ne določa, da delavec ne bi smel vložiti zahteve za uveljavljanje pravic zoper dokončno odločbo, zato bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v celoti meritorno odločiti o njegovem tožbenem zahtevku. Institut zahteve za uveljavljanje pravice je namenjen prav za primere, ko postanejo odločbe dokončne, pa delavec naknadno ugotovi, da je delodajalec kršil njegove pravice. Ker tožena stranka ni odgovorila na zahtevo, je imel tožnik pravico do sodnega varstva in do meritorne sodne odločitve o njegovi zahtevi. Nerazumljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže v delu po 1. 10. 2007 zato, ker tožnik ni postopal po 204. členu ZDR. Tožnik se sprašuje, kako bi lahko 24. 9. 2007 vložil zahtevo za uveljavljanje pravice zoper odločbo iz novembra 2007, ki jo je prejel šele decembra 2007. Poleg tega je tožbeni zahtevek tožnika v tem delu denarni zahtevek, zato ima tožnik za obdobje po 1. 10. 2007 direktno sodno varstvo. Tožnik še pojasnjuje, da pravnega interesa za vložitev ugovora zoper sklep z dne 20. 11. 2007 ni imel, saj bil ta sklep v njegovo korist, ker je napredoval. Dejstvo pa je, da je tožnik vložil tožbo za obdobje po 1. 10. 2007, saj gre za denarno terjatev (izplačilo razlike v plači), ki izhaja iz kršitev, storjenih pri izdaji odločbe z dne 30. 9. 2004. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških v delu, ko mu sodišče teh stroškov ni priznalo.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, ta del izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kot vojaška oseba ni uradnik in zanj ne velja 196. člen ZJU. Na podlagi člena 88/1 ZObr veljajo za delavca na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Pojem delavca na obrambnem področju je obrazložen v 14.a točki 5. člena ZObr. ZObr je do ZJU specialni predpis. Po členu 1/1 ZJU je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. 23. člen ZJU določa vrste javnih uslužbencev, 17. točka 6. člena ZJU opredeljuje pojem javnih nalog, delovno področje Generalštaba SV pa je urejeno v členu 11/2 Uredbe o organih v sestavi ministrstev. Že na podlagi navedenih določb je potrebno tožnika kot vojaško osebo, ki opravlja vojaško službo, šteti za uradnika, za katerega veljajo predpisi kot za ostale javne uslužbence, razen tistih posameznih vprašanj, ki so zaradi svoje specifičnosti urejena drugače. Tudi iz prvega in drugega odstavka 195. člena ZJU izhaja, da je treba vojaške osebe šteti za uradnike. Enako izhaja tudi iz 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 40/04). Tudi vojaška oseba je imenovana v naziv, kar pa je pogoj za opravljanje dela na uradniških delovnih mestih, saj po 84/1 členu ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu. Naziv majorja je skladno s členom 195/1 ZJU in 195/2 ZJU ter prilogo I.A Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03,...) naziv V. stopnje, ki sodi med višje upravne delavce, zato je potrebno upoštevati 196. člen ZJU. Ker se tožnik glede na določbe ZJU šteje za višjega upravnega delavca, mu glede na 16. člen Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih dodatek v višini 0,55 količnika ne pripada. Do tega dodatka tožnik ni bil upravičen že od samega začetka, ko je postal višji upravni delavec, zato tega dodatka tudi ne more obdržati. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik višji vojaški uslužbenec. Tožnik je bil upoštevaje določbe ZJU z ukazom z dne 1 6. 2004 imenovan v naziv majorja. Priloga I.A Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji,... ločuje naziv podčastnik, častnik, vojak, nižji in višji vojaški uslužbenec. Ker je bi tožnik z ukazom z dne 1. 6. 2004 imenovan v častniški naziv major, v spornem obdobju del in nalog nikakor ni opravljal v nazivu višjega vojaškega uslužbenca. Po stališču tožene stranke je tudi VDSS v zadevi opr. št. Pdp 1185/2006, na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče, zmotno tolmačilo določbo 196. člena ZJU, ko vojaške osebe ni štelo za uradnika oziroma za višjega upravnega delavca v smislu navedene določbe ZJU. V tej zadevi je tožena stranka vložila tudi revizijo, o kateri pa še ni bilo odločeno. Do enakih zaključkov kot tožena stranka je prišlo tudi Računsko sodišče RS, ki je v revizijskem poročilu o predlogu zaključnega računa proračuna RS za leto 2005 med drugim navedlo, da je bil častniku Slovenske vojske, imenovanem v uradniški naziv, ki sodi v naziv tretje stopnje, v nasprotju s 16. členom Uredbe izplačan dodatek za delo v upravi v višini 0,55 količnika za določitev osnovne plače, in ne pripada višjim upravnim delavcem, s katerimi je s predpisi o javnih uslužbencih zaposleni izenačen. V skladu z 8. členom v zvezi z 9. členom Uredbe pripada višjim upravnim delavcem dodatek v višini 5 % osnovne plače. Ker je bila pravna podlaga za sporni dodatek 16. člen Uredbe, za ta spor ni bistveno, če je bila odredba, s katero je minister za obrambo določil spremembo formacije SV, objavljena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu s tožbo, ki je bila vložena pri prvostopenjskem sodišču 11. 6. 2007, zahteval razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5. 3. 2007, obračun in izplačilo razlike v plači, ki se nanaša na dodatke, ki jih je prejemal po odločbi z dne 30. 9. 2004 in dodatke, ki jih prejema po odločbi z dne 5. 3. 2007. Poleg tega je tožnik 21. 12. 2007 vložil tudi tožbo, s katero je od 7. 6. 2004 vtoževal razporeditev v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače v višini 5,40, od 1. 10. 2007 dalje pa naj bi mu tožena stranka priznala na ta količnik še napredovanje za dva plačilna razreda. Posledično je opisno vtoževal izplačilo razlike v plači med količnikom v višini 4,80, povečanim za vse pripadajoče dodatke in količnikom 5,40 povečanim za pripadajoče dodatke za obdobje od 7. 6. 2004 do 30. 9. 2007. Za obdobje od 1. 10. 2007 dalje pa je opisno vtoževal razliko v plači med količnikom 5,40 s pripadajočimi dodatki in količnikom 5,90 s pripadajočimi dodatki. V obeh sporih je zahteval tudi povračilo pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi člena 300/1 ZPP obe zadevi združilo za skupno obravnavanje in po dokaznem postopku, v katerem je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, delno ga je zavrnilo, medtem ko je del njegove tožbe zavrglo, ker je ugotovilo, da za meritorno odločanje o tem delu tožbenega zahtevka niso bile podane vse procesne predpostavke.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za razporeditev v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače v višini 5,40 za obdobje od 7. 6. 2004 dalje, prav tako pa je ravnalo pravilno, ko je zavrglo del njegove tožbe, v okviru katerega je zahteval priznanje napredovanja za dva plačilna razreda od 1. 10. 2007 dalje. V postopku je namreč ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 30. 9. 2004 izdala odločbo (A7), s katero ga je razporedila v plačilni razred s količnikom 4,80, ki se mu je povečal za pripadajoče dodatke, ki izhajajo iz 2. točke izreka te odločbe. Ugotovilo je, da tožnik citirane odločbe ni izpodbijal, zaradi česar je postala dokončna in pravnomočna. Ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plače skladno s citirano odločbo, je v tem delu njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, datirano z dne 21. 9. 2007 (A1), o kateri pa tožena stranka v roku iz osmega odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) ni odločila. Glede na to so obstajale procesne predpostavke za meritorno odločanje o tem delu tožbenega zahtevka, ki pa je bil vsebinsko neutemeljen (saj je tožena stranka tožniku plačo izplačevala v obsegu, ki je bil določen z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 30. 9. 2004). Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša z ustrezno in podrobno obrazložitvijo sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje le sklicuje.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožnikove tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za priznanje napredovanja za dva plačilna razreda od količnika 5,40 od 1. 10. 2007 dalje in za izplačilo razlike v plači iz tega naslova. V zvezi s tem je ugotovilo, da tožnik glede tega dela tožbenega zahtevka ni najprej uveljavljal takoimenovane notranje poti pri toženi stranki. Tožnik je pri toženi stranki dne 21. 9. 2007 sicer vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja (A1), ki se je nanašala na priznanje količnika za določitev osnovne plače od 4,80 na 5,40, vendar pa je bilo v postopku še ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 20. 11. 2007 izdala sklep (A8), s katerim ga je od 1. 10. 2007 razporedila v plačilni razred s količnikom v višini 5,30 (upoštevajoč napredovanja), pri čemer mu je bil kot osnovni količnik za določitev osnovne plače določen količnik v višini 4,80. Glede na to, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik v zvezi s citiranim sklepom vložil zahtevo za varstvo pravic (oziroma ugovor), je postal dokončen in pravnomočen, tako da je tožnik od 1. 10. 2007 dalje (kot to izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa) upravičen do plače, kot mu je bila določena s tem sklepom.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da predstavlja zahteva za uveljavljanje pravic iz člena 100.a ZObr izredno pravno sredstvo zoper dokončno odločbo. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot jo opredeljuje drugi odstavek člena 100.a ZObr (podobno kot zahteva, kot jo opredeljuje prvi oziroma drugi odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je institut, s katerim delavec od delodajalca, ki s svojim ravnanjem krši pogodbene obveznosti (bodisi da teh obveznosti ne izpolnjuje, bodisi da krši delavčeve pravice iz delovnega razmerja) zahteva izpolnjevanje obveznosti oziroma odpravo kršitve. S pisno zahtevo iz 100.a člena ZObr si torej delavec zagotovi varstvo svoje pravice, v katero delodajalec posega z dejanskim ravnanjem, torej ko pisna odločitev o posegu v delavčeve pravice ne obstaja. V takšnem primeru predstavlja zahteva akt, s katerimi se pri delodajalcu začne postopek v zvezi z odpravo kršitve. Glede na navedeno zahteva iz 100.a člena ZObr ni izredno pravno sredstvo zoper dokončno odločbo delodajalca, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Če delavec meni, da je bila z odločbo delodajalca, zoper katero ni v roku iz tretjega odstavka 100.a člena ZObr vložil ugovora, kršena pravica, ima sicer možnost, da z vlogo zahteva odpravo te kršitve, vendar začne v takšnem primeru postopek za odpravo te kršitve teči šele z vložitvijo zahteve, tako da odločitev v zvezi s to zahtevo ne more imeti učinka za nazaj. Glede na to so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi in ga od 7. 6. 2004 dalje razporediti v plačilni razred s količnikom za določitev osnovne plače v višini 5,40 in mu posledično izplačati tudi vtoževano razliko v plači. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožnika v delu, v okviru katerega je zahteval od 1. 10. 2007 priznanje napredovanja za dva plačilna razreda in posledično izplačilo ustrezne razlike v plači. Ta terjatev (tako kot terjatev za razporeditev v plačilni razred) po svoji vsebini ni čista denarna terjatev, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi, zato je pogoj za dopustitev sodnega varstva, da delavec v zvezi z uveljavljanjem te terjatve najprej izkoristi takoimenovano „notranjo pot“ pri delodajalcu, torej da v zvezi z njo vloži zahtevo za uveljavljanje pravic po drugem odstavku 100.a člena ZObr. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik takšno zahtevo v zvezi s priznanjem napredovanja za dva plačilna razreda vložil (tožnikova zahteva z dne 21. 9. 2007 navedenega ne vsebuje), tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo pogojev za sodno varstvo. Osmi odstavek 100.a člena ZObr namreč določa, da v primeru, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru oziroma če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60. dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30-ih dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Na podlagi navedene določbe je potrebno zaključiti, da je pogoj za dopustnost sodnega varstva predhoden postopek pri delodajalcu. Izpolnitev tega pogoja za dopustnost sodnega varstva pa ni potrebna pri čistih denarnih terjatvah, saj se četrti odstavek 204. člena ZDR, ki se na podlagi prvega odstavka 88. člena ZObr in 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) uporablja tudi za delavce, za katere velja ZObr. Kot je bilo že ugotovljeno, terjatev iz naslova napredovanja oziroma razporeditve v plačilni razred (ki ji sledi terjatev razlike v plači iz tega naslova) pa ni čista denarna terjatev.

Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 243/2002 z dne 17. 6. 2003, saj se ta zadeva nanaša na vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe v primeru, ko je delavec uveljavljal preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po izteku 15 dnevnega roka od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas (v obdobju veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja; Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je do uveljavitve ZDR uporabljal kot predpis RS). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje tožnika na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 441/2005 z dne 15. 12. 2005 oziroma opr. št. Pdp 934/2005 z dne 24. 11. 2005, ki se prav tako nanaša na pravočasnost vložitve tožbe in ne na dopustnost sodnega varstva v povezavi z izvedbo (ali neizvedbo) predhodnega postopka pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu ni zavrglo dela tožnikove tožbe zato, ker ne bi bila vložena pravočasno.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožnika na sklep tožene stranke z dne 20. 11. 2007 (A8), na podlagi katerega je bil tožnik razporejen v višji plačilni razred, je potrebno ugotoviti, da je tožnik s tem sklepom napredoval v plačilni razred s količnikom v višini 5,30 ob upoštevanju zadnje razporeditve v plačilni razred s količnikom v višini 4,80 (torej ob upoštevanju razporeditve v plačilni razred po odločbi tožene stranke z dne 30. 9. 2004 – A2, B1), zoper katero pa tožnik ni vložil ugovora (tako da je postala dokončna in pravnomočna). Če bi tožnik želel, da bi se mu od 1. 10. 2007 dalje, ko je pričel veljati sklep z dne 20. 11. 2007 (kar izhaja iz izreka tega sklepa) plača obračunavala od višjega količnika, kot pa je bil določen s tem sklepom, bi moral v zvezi s tem sprožiti ustrezne postopke pri toženi stranki skladno s 100.a členom ZObr. Ker tega ni storil, je sklep z dne 20. 11. 2007 pričel veljati z vsemi iz njega izhajajočimi pravnimi posledicami (ne glede na njegovo morebitno vsebinsko pravno nepravilnost). Sodišče prve stopnje z razlago o posledicah pravnomočne odločbe, ki jo izda delodajalec, tudi ni kršilo člena 15/4 in člena 22 Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Na takšno pravnomočno odločbo je vezano tudi sodišče (če ni v ustreznem postopku razveljavljena).

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe in sklep o zavrženju, saj glede tega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353. ZPP, člen 365/2 ZPP v zvezi s členom 366 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5. 3. 2007, posledično pa za obračun ter izplačilo razlike v plači za obdobje od 15. 2. 2007 dalje (II/1 in II/2 točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnik je v tem postopku vtoževal tudi razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5. 3. 2007 (A3), s katero se je z dnem 14. 2. 2007 razveljavila 2. točka izreka odločbe z dne 30. 9. 2004 (A2, B1), tako da je bil tožniku od vključno 15. 2. 2007 dalje količnik za plačo povečan za dodatek v višini 40,00 %, dodatek v višini 0,2500 količnika, dodatek za stalnost in dodatek za delovno dobo. S citirano odločbo je tožnik torej izgubil pravico do dodatka za delo v upravi v višini 0,55 količnika, ki mu je sicer pripadal na podlagi odločbe tožene stranke z dne 30. 9. 2004. Zoper odločbo z dne 5. 3. 2007 je tožnik dne 12. 3. 2007 vložil ugovor (A4), o katerem pa drugostopenjski organ pri toženi stranki ni odločal. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da veljavna delovnopravna zakonodaja toženi stranki ni nudila pravne podlage, da bi z odločbo o določitvi dodatkov h količniku za določitev plače, ki po svoji vsebini pomeni odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zoper katero pritožba ne zadrži izvršitve (člen 24/3 ZJU), posegla v obdobje pred njeno izdajo. Ker je torej izpodbijana odločba tožene stranke posegla v pridobljeno tožnikovo pravico (pravico do dodatka za delo v upravi) za nazaj, čeprav za takšno odločitev ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano odločbo tožene stranke, tako da je odločilo, da je imel tožnik pravico do dodatka za delo v upravi vse do 5. 3. 2007, ko je bila izdana izpodbijana odločba (in ne le do 14. 2. 2007) posledično pa je potrdilo ugodilni del sodbe, ki se je nanašal na obračun in plačilo razlike v plači za to obdobje in sicer med plačo, ki bi jo tožnik prejel upoštevaje odločbo z dne 30. 9. 2004 in plačo, ki mu jo je tožena stranka obračunala in izplačala skladno z odločbo z dne 5. 3. 2007. V preostalem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke utemeljena. Prvi odstavek 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah vlade RS in v upravnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 35/96 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju, je med drugim določal, da pripada zaposlenim v vladnih službah in v upravnih organih dodatek za delo v upravi in sicer delavcem na delovnih mestih v VII. tarifni skupini v višini 0,55 količnika. Drugi odstavek 16. člena Uredbe pa je določil, da prvi odstavek tega člena Uredbe ne velja za višje upravne delavce, razen za višje upravne delavce, ki opravljajo naloge inšpekcijskega nadzorstva ter za delavce iz 14. in 15. člena te Uredbe (14. in 15. člen Uredbe je določal dodatek za posebne napore, za psihofizične obremenitve oziroma za delo s strankami upravnim in strokovno-tehničnim delavcem, ki zaradi teh posebnosti ne prejemajo nobenih drugih dodatkov).

Bistveno za odločitev v tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev odločbe tožene stranke dne 5. 3. 2007 (A3), s katero je bil tožniku dejansko ukinjen dodatek za delo v upravi, ki mu je bil z odločbo z dne 30. 9. 2004 (A2) sicer priznan, je, če je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe izpolnjeval pogoje za priznanje tega dodatka, kot so izhajali iz 16. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni višji upravni delavec in da 196. člen ZJU za tožnika ne velja, ker tožnik ni uradnik temveč višji vojaški uslužbenec, katerega dolžnost niti ni uvrščena med vojaške položaje.

Pritožbeno sodišče z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne soglaša. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil tožnik, ki je imel VII/1 strokovne izobrazbe, z ukazom z dne 1. 6. 2004 imenovan na novo formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu major, z odločbo z dne 30. 9. 2004 pa mu je bil določen količnik za določitev osnovne plače in dodatki (med katerimi je bil tudi dodatek za delo v upravi po 16. členu Uredbe). Dne 5. 3. 2007 pa je tožena stranka tožniku izdala izpodbijano odločbo, s katero mu je dodatek za delo v upravi ukinila, sklicujoč se na odredbo ministra za obrambo z dne 15. 2. 2007, s katero je ukinil dodatek za delo v upravi po 16. členu Uredbe v vseh formacijah Slovenske vojske (v višini 0,55 količnika), priznal pa se jim je dodatek zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti v skladu z drugim odstavkom 8. člena Uredbe v višini 5 % osnovne plače. Po stališču pritožbenega sodišča sicer glede na določbo 16. člena Uredbe, ki je akt Vlade RS, minister z odredbo ni mogel pravno veljavno ukiniti dodatka za delo v upravi, saj je bilo priznanje tega dodatka odvisno od izpolnjevanja pogojev iz 16. člena Uredbe. Po 16. členu Uredbe, ki je bila izdana na podlagi in v zvezi z zakoni, ki so bili v veljavi pred uveljavitvijo ZJU, pa dodatek za delo v upravi ni pripadal višjim upravnim delavcem (razen izjem iz drugega odstavka 16. člena Uredbe). Pred uveljavitvijo ZJU je delovno razmerje, plače in ostale pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev v državnih organih poleg Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) urejal tudi Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 5/90 in nadalj.). ZDDO je v 14. členu delavce v upravi razvrstil v tri kategorije in sicer v višje upravne delavce, v upravne delavce in v strokovno-tehnične delavce. Na podlagi 88. člena ZObr so za delavce na obrambnem področju veljali predpisi o delavcih v državni upravi, če s tem zakonom ni bilo določeno drugače. ZObr posebnih določb o višjih upravnih delavcih ni vseboval. Posledica uveljavitve ZJU je bila tudi sprememba prvega odstavka 88. člena ZObr, na podlagi katerega veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožnik skladno z določbami ZDDO statusa višjega upravnega delavca ni imel, saj s strani Vlade RS ni bil nikoli imenovan za višjega upravnega delavca. ZJU je drugače kot ZDDO opredelil pojem delavca v javnem sektorju, saj je javne uslužbence (med katere spadajo na podlagi 1. člena ZJU, 22. člena ZJU in prvega odstavka 88. člena ZObr tudi poklicni pripadniki SV) razdelil na uradnike in javne uslužbence, ki v organih opravljajo druga spremljajoča dela (strokovno-tehnični javni uslužbenci). To pomeni, da glede na določbe ZJU javni uslužbenci niso imeli več statusa bodisi višjih upravnih delavcev bodisi upravnih delavcev. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ZJU v prehodnih in končnih določbah urejal tudi položaj delavcev, ki ga je pred njegovo uveljavitvijo urejal ZDDO. Tako so v 193. členu ZJU navedeni pogoji, pod katerimi se šteje, kdaj izpolnjujejo uradniki, ki so pridobili naziv višjega upravnega delavca ali upravnega delavca po prejšnjih predpisih, pogoj glede strokovnega izpita. 194. člen ZJU je določal prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače, pri čemer se je prevedba nazivov v SV izvedla ob smiselni uporabi prvega odstavka 194. člena ZJU z vladno uredbo. 195. člen ZJU je določal količnike za določitev osnovne plače za uradniške nazive in sicer do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, pri čemer so se za pripadnike SV do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju določali količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 195. člena ZJU. Po prvem odstavku 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od I. do VI. stopnje (torej uradniki, za nazive katerih je bil glede na prvi odstavek 195. člena ZJU določen količnik za določitev osnovne plače od 8,00 do vključno 4,40). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je 196. člen ZJU glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce (torej zakoni in drugi predpisi, ki so bili sprejeti na podlagi zakonodaje, ki je veljala do uveljavitve ZJU) v bistvu izenačil uradnike v nazivih prve do šeste stopnje z višjimi upravnimi delavci. S to določbo ZJU (podobno kot s 193. členom ZJU) se je zakonodajalec izognil pravni praznini oziroma nejasnostim, do katerih bi prihajalo v obdobju do uskladitve predpisov, sprejetih na podlagi prej veljavne zakonodaje, z določbami ZJU. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno (odločba z dne 30. 9. 2004 – A2; odločba z dne 5. 3. 2007 – A3), da je bil tožniku za formacijsko dolžnost, na katero je bil imenovan (ki se je opravljala v nazivu major) določen količnik za določitev osnovne plače v višini 4,80 (naziv V. stopnje), je po stališču pritožbenega sodišča potrebno tožnika glede na 196. člen ZJU v zvezi s prvim odstavkom 195. člena ZJU v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih je za višje upravne delavce določala Uredba, šteti za višjega upravnega delavca (čeprav sicer tožnik po določbah prej veljavnega ZDDO ni imel statusa višjega upravnega delavca). Ob upoštevanju navedenega tožnik ni izpolnjeval pogojev za pridobitev dodatka iz prvega odstavka 16. člena Uredbe, zato je izpodbijana odločba tožene stranke z dne 5. 3. 2007 (za obdobje po 5. 3. 2007) v zvezi s tem zakonita. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP ta del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev citirane odločbe tožene stranke, posledično pa tudi njegov zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači iz tega naslova (razen za obdobje pred izdajo izpodbijane odločbe).

Ob upoštevanju tega, da je bil tožnik z ukazom z dne 1. 6. 2004 imenovan v naziv major, z ozirom na prilogo I.A k Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v spornem obdobju delo opravljal v nazivu častnik in ne višji vojaški uslužbenec, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je tožnik tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanega dodatka za delo v upravi utemeljeval z določbo 16. člena Uredbe, uporaba te določbe pa je bila odvisna od tega, če se je tožnik štel za višjega upravnega delavca glede na določbo 196. člena ZJU, dejstvo, da sprememba formacije ni bila objavljena, ni bistvenega pomena za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP.

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških obeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v tem individualnem delovnem sporu neuspešen praktično v celoti, zato je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (člen 154/3 ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo dveh odgovorov na tožbo po tarifni št. 15/1/b 3. alinea Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) dvakrat 300 točk, za sestavo pripravljalnih vlog z dne 1. 10. 2007 in 28. 3. 2008 dvakrat 225 točk (tarifna št. 15/2 OT), za sestavo pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2007 v priglašeni višini 150 točk (tarifna št. 15/2), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 300 točk (tarifna št. 15/3/a), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 25. 1. 2008 in 10. 4. 2008 dvakrat 150 točk (tarifna št. 15/3/b) in 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT), kar ob vrednosti točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (0,459 EUR) znaša 842,72 EUR, ki jih je dolžan tožnik toženi stranki povrniti v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče toženi stranki preostalih pravdnih stroškov ni priznalo, ker niso bili priglašeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela praktično v celoti, ji je dolžan tožnik povrniti tudi pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih pritožbenih stroškov za sestavo pritožbe priznalo stroške v višini 375 točk po OT (tarifna št. 15/4) in jih odmerilo na 172,12 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo višjih priglašenih stroškov za sestavo pritožbe, saj so bili priglašeni v nasprotju z določbami veljavne Odvetniške tarife in stroškov za poročilo stranki, saj so ti stroški že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe.

Ker predmetni individualni delovni spor ne spada med spore, v katerih je revizija izrecno dovoljena (1., 2., 3., in 4. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1,Ur. l. RS, št. 2/2004), je bilo potrebno skladno s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti o dopustitvi revizije. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea prvega odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea prvega odstavka 32. člena ZDSS-1). Po odločitvi pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, glede katerega se Vrhovno sodišče RS še ni opredelilo, razen tega pa pred pritožbenim sodiščem obstaja različna sodna praksa glede uporabe 196. člena ZJU, kot to izhaja iz sodnih odločb pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 1185/2006 z dne 17. 5. 2007, opr. št. Pdp 356/2008 z dne 29. 11. 2007, opr. št. Pdp 183/2008 z dne 2. 12. 2008). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija v tem individualnem delovnem sporu dopusti.