Jedro

Tudi vojaške osebe se glede na določbe ZJU in ZObr-D obravnavajo kot uradniki, saj so bila tudi za pripadnike Slovenske vojske vzpostavljena pravila, ki so sicer veljala za uradnike v smislu določb ZJU, s specifično ureditvijo poimenovanja nazivov in določitvijo količnikov za določitev osnovne plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razporeditev tožnika v plačni razred 5,40 od 7. 6. 2004 dalje, tožbo za priznanje napredovanja na ta količnik od 1. 10. 2007 dalje pa je zavrglo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 7. 6. 2004 do 30. 9. 2007 in zavrglo tožbo za plačilo razlike v plači od 1. 10. 2007 dalje. Delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 5. 3. 2007 in naložilo toženi stranki plačilo razlike v plači v delu glede dodatkov. Ugotovilo je, da je bil tožnik s 7. 6. 2004 imenovan na novo formacijsko dolžnost in v naziv major. Ugovora zoper ukaz po službeni poti ni vložil. Z odločbo z dne 30. 9. 2004 je bil razporejen v plačilni razred s količnikom 4,80, priznani pa so mu bili tudi dodatki, vključno z dodatkom za delo v upravi. Tudi zoper to odločbo tožnik ugovora ni vložil, je pa 24. 9. 2007 na toženo stranko naslovil zahtevo za uveljavljanje pravic. Ker tožnik priznanja dveh napredovanj od 1. 10. 2007 ni zahteval najprej pri toženi stranki, niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Razporeditev v plačilni razred 4,80 in plača je bila tožniku določena z dokončno in pravnomočno odločbo, v skladu s katero mu je bila plača tudi izplačevana. Pritrdilo pa je stališču tožnika, da ga ni mogoče šteti za višjega upravnega delavca, zaradi česar mu gre tudi dodatek za delo v upravi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. V tem delu se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in v ugodilnem delu prvostopno sodbo spremenilo tako, da odločba tožene stranke z dne 5. 3. 2007 glede dodatkov učinkuje od 5. 3. 2007 dalje. Drugače kot sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik višji upravni delavec. S sklepom je sodišče druge stopnje dopustilo revizijo.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačna odločitev sodišča o zavrženju tožbe za čas od 1. 10. 2007 dalje. Tožnik je šele naknadno, ko se mu je znižala plača zaradi ukinitve dodatka za delo v upravi, ugotovil, da ni bilo pravilno odločeno o njegovi pravici do plače. Zato je 20. 9. 2007 vložil zahtevo za uveljavljanje pravic in zahteval povečanje količnika od 7. 6. 2004 dalje. Zmoten je zaključek sodišč, da zahteva za uveljavljanje pravic po 100.a členu ZObr ni izredno pravno sredstvo in zato tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za čas od 7. 6. 2004 do 30. 9. 2007 s sklicevanjem na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 30. 9. 2004. Zmotna pa je odločitev sodišča druge stopnje, ker je tožnika štela za višjega upravnega delavca.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

6. Dejanske ugotovitve, ki so za odločitev bistvene, pa so naslednje: tožnik je bil z ukazom Načelnika General štaba Slovenske vojske s 7. 6. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost pomočnik za usposabljanje v Poveljstvu sil in v naziv major; ugovora zoper ta akt po službeni poti ni vložil, z odločbo št. 105-01-1/2004-1252 z dne 30. 9. 2004 je bil tožnik od 7. 6. 2004 dalje razporejen v plačilni razred s količnikom 4,80, povečanim za določene dodatke, med drugim tudi za dodatek za delo v upravi po 16. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uredba); ugovora zoper to odločbo tožnik ni vložil, z odločbo, št. 1005-1/2007-1503 z dne 5. 3. 2007 je bila odločba z dne 30. 9. 2004 z veljavnostjo od 15. 2. 2007 dalje spremenjena v 2. točki izreka, to je glede dodatkov, tako, da je bil črtan dodatek za delo v upravi in dodan dodatek zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti dela po 8. členu Uredbe; tožnik je zoper to odločbo vložil ugovor, o katerem tožena stranka ni odločila, tožnik je 21. oziroma 24. 9. 2007 pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic, s katero je uveljavljal povečanje količnika za določitev osnovne plače iz 4,80 na 5,40 od 7. 6. 2004 dalje ter plačilo razlike, s sklepom, št. 1002-2/2007-1669 z dne 20. 11. 2007 je bil tožnik na podlagi napredovanja od 1. 10. 2007 dalje razporejen v plačilni razred s količnikom 5,30; zoper ta sklep tožnik ugovora ni vložil. 7. Iz zahtevkov tožnika je mogoče ugotoviti, da gre za tri zahtevke: za določitev količnika in plačilo razlike v plači za obdobje od 7. 6. 2004 do 1. 10. 2007, za določitev količnika in plačilo razlike v plači od 1. 10. 2007 dalje ter za razveljavitev odločbe z dne 5. 3. 2007 v delu, s katerim se ukinja dodatek za delo v upravi. Ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob upoštevanju veljavnih pravnih podlag je odločitev sodišč pravilna.

8. O pravicah iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister (za obrambo, prvi odstavek 100. a člena ZObr). Zoper odločitev (odločbo) o njegovih pravicah ima delavec pravico vložiti ugovor, o katerem prav tako odloči minister (drugi in peti odstavek 100. a člena ZObr). Zoper odločitev o pravicah javnega uslužbenca iz delovnega razmerja je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe (peti odstavek 24. člena ZJU). Sodišče zavrže tožbo, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba ni bila vložena (drugi odstavek 42. člena ZDSS-1).

9. Kadar se o pravicah javnega uslužbenca odloča z enostranskim sklepom delodajalca, je po ZJU temeljno pravilo, da mora sklep postati „dokončen“, preden se lahko uveljavlja sodno varstvo. Javni uslužbenec mora vložiti pritožbo (po ZObr ugovor), če je ne, sodno varstvo ni dovoljeno in sodišče tožbo zavrže. 10. Tudi v primerih, ko o neki pravici še ni odločeno, oziroma ko nima podlage v pisnem sklepu, neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 204. člena ZDR ni mogoče. O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje višjega plačnega količnika oziroma plačnega razreda, mora v skladu s sistemom javnih uslužbencev najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Zoper sklep o zavrnitvi take zahteve (ali zaradi neodločitve o zahtevi v predpisanem roku) oziroma, če se z odločitvijo ne strinja, mora javni uslužbenec najprej vložiti pritožbo, šele potem lahko vloži tožbo. Vendar ne kot denarni zahtevek za plačilo denarnih zneskov v višini zatrjevane razlike zaradi prenizke plače, temveč kot tožbo zoper odločitev delodajalca.

11. Enako velja tudi v primerih, ko javni uslužbenec meni, da mu gre spremenjena, drugačna ali druga pravica kot pa je določena z dokončnim sklepom. Zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja iz drugega odstavka 100. a člena ZObr ni izredno pravno sredstvo zoper dokončne in pravnomočne odločitve delodajalca. Z vložitvijo take zahteve zato javni uslužbenec ne more za nazaj spreminjati takih odločitev.

12. Tožniku je bila za obdobje od 7. 6. 2004 do 1. 10. 2007 izplačevana plača v skladu z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2004. Tudi sodišče v tem sporu take odločbe ni moglo spreminjati: enako kot tožnik in tožena stranka je bilo nanjo vezano.

13. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 236/2008 in enako tudi v sodbi VIII Ips 155/2009 z dne 8. 3. 2011, odločilo o vprašanju, ki je za tožnika tako pri določitvi plačilnega razreda z odločbo z dne 30. 9. 2004 kot pri odločitvi o ukinitvi dodatka za delo v upravi z odločbo z dne 5. 3. 2007 sporno, to je, ali je tožnika šteti za višjega upravnega delavca.

14. V primerljivi zadevi VIII Ips 155/2009 je tako navedlo, da se je dne 28. 6. 2003 začel uporabljati novi Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki je v prvem odstavku 194. člena določil, da se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev plače. V petem odstavku 194. člena ZJU je bilo izrecno določeno, da se prevedba nazivov v Slovenski vojski izvede ob smiselni uporabi prvega odstavka navedenega člena z vladno uredbo. Za čas do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) je ZJU v prvem odstavku 195. člena določil kategorije uradniških nazivov glede na količnike za določitev osnovne plače, kakršni izhajajo iz 1. do 18. točke tega določila. Za pripadnike Slovenske vojske, pa se skladno drugim odstavkom 195. člena ZJU do začetka uporabe ZSPJS določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi prvega odstavka istega člena. Tudi v 30. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/04) je bilo določeno, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačena z imenovanjem na formacijsko dolžnost po zakonu o obrambi, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja. Neutemeljeno je torej stališče, da tožnik nima statusa uradnika. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 236/2008 z dne 10. 5. 2010 že pojasnilo, da se tudi vojaške osebe glede na navedene določbe ZJU in ZObr-D obravnavajo kot uradniki, saj so bila z gornjimi določbami tudi za pripadnike Slovenske vojske vzpostavljena pravila, ki so sicer veljala za uradnike v smislu določb ZJU, s specifično ureditvijo poimenovanja nazivov in določitvijo količnikov za določitev osnovne plače. Taka ureditev je bila skladna z določbami tretjega in petega odstavka 12. člena ZJU pa tudi z ZObr, ki v 88. členu določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če ta zakon ne določa drugače. 15. V skladu z prvim odstavkom 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih določajo predpisi za višje upravne delavce, za višje upravne delavce štejejo uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje. Naziv "major" sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Glede na 31.a člen Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi pravilo o ohranitvi plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce - torej tudi ne za tožnika. Njegova zahteva za uveljavljanje pravic z dne 21. 9. 2007 je bila zato tudi po vsebini neutemeljena.

16. Ker za tožnika veljajo pravila za višje upravne delavce, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do dodatka za delo v upravi. Po določbi drugega odstavka 16. člena Uredbe višjim upravnim delavcem ta dodatek ne pripada.

17. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).