Jedro

Pravilna je takšna razlaga 6. člena ZDDPO, po kateri je (bilo) javno podjetje, ki je (bilo) le deloma v javni lasti, oproščeno plačila davka od dobička pravnih oseb samo od sorazmernega dela dobička (ki pripada proračunu Republike Slovenije oziroma občine). Ob upoštevanju takšne razlage je tožeča stranka v davčnih obračunih za leti 2006 in 2007 zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij uveljavila v previsokih zneskih, saj je pri pokrivanju davčne izgube iz leta 2001 in leta 2002 upoštevala davčno izgubo v znesku, preračunanem na celotni kapital oziroma celotni (100 %) lastniški delež, in ne v višini, kakršna je bila (pravilno) izkazana v davčnih obračunih za navedeni leti. Za takšen preračun ni imela pravne podlage, tudi ne zaradi spremembe davčne zakonodaje (ZDDPO-1), po kateri se obdavčuje celotni dobiček javnih podjetij. Tako po določbah ZDDPO-1 (29. člen) kot po določbah ZDDPO-2 (36. člen) se davčna osnova lahko zmanjša na račun izgub iz preteklih davčnih obdobij in s tem izgub, ki so bile ugotovljene v davčnih obračunih za pretekla davčna obdobja v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Prav zato je pomembno, da se v davčnem obračunu ugotovi davčna izguba v pravilni višini, kajti (le) tako ugotovljena davčna izguba lahko zniža davčno osnovo v naslednjih davčnih obdobjih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT-0610-187/2008-0203-03 z dne 2. 2. 2009, je Davčna uprava RS, Posebni davčni urad kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007, tožeči stranki dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 v znesku 2.425.528,08 EUR in obračunal pripadajoče obresti v znesku 184.021,16 EUR; obračunal je tudi obresti v znesku 80.335,37 EUR od razlike v višini akontacije davka za mesece od januarja do decembra 2007, od poteka roka za plačilo posamezne mesečne akontacije do 30. 4. 2008; dodatno je odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 189.279,39 EUR in pripadajoče obresti v znesku 7.150,51 EUR; akontacijo davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 141.959,55 EUR za mesece od januarja do septembra 2008 in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo posamezne akontacije do dneva izdaje odločbe v znesku 4.437,15 EUR (točke I.1 do I.4 izreka). Tožeči stranki je še naložil plačilo odmerjenega davka, akontacij ter obresti v skupnem znesku 3.032.711,21 EUR v plačilo v roku 30 dni (II. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil pri tožniku opravljen postopek davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za leti 2006 in 2007. Ob tem je bila opravljena preveritev pravilnosti zmanjšanja davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij v obrazcu obračuna davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju obrazec DDPO) za obravnavani leti. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v predloženem obrazcu DDPO oseb za leto 2006 pod zaporedno št. 13 izkazal davčno osnovo v znesku 4.205.175.791,00 SIT. Z upoštevanjem zmanjšanja davčne osnove za pokrivanje izgube v znesku 3.687.153.851,00 SIT in davčnih olajšav v znesku 518.021.940 SIT, osnove za davek pod zaporedno št. 16 ni izkazal. V postopku je bila opravljena preveritev pravilnosti vštevanja vrednosti zmanjšanja davčne osnove v davčnem obračunu za leto 2006 na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij v obrazec DDPO, s poudarkom na pokrivanja davčnih izgub iz davčnih obdobij od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 in 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je tožnik v obrazcu DDPO za leto 2000 izkazal davčno izgubo v znesku 4.428.987.285,00 SIT in za leto 2001 v višini 2.968.896.299,00 SIT. Davčno izgubo za navedeni leti je tožnik ugotovil na podlagi vključitve celotnih prihodkov in odhodkov v davčni izkaz. Za leto 2002 je tožnik izkazal davčno izgubo v znesku 39.542.843,00 SIT, ki jo je ugotovil na podlagi vključitve sorazmernega dela prihodkov in odhodkov, ki se je v tem letu nanašal na zasebni kapital (20,5 %). V naslednjih davčnih obračunih tožnik ni izkazal davčne izgube, je pa izkazal zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij. Zmanjšanje davčne osnove za pokrivanje izgube je izkazal tudi v letih 2006 in 2007 in to za davčno izgubo, izkazano v obračunih za leto 2001 in 2002. Tožeča stranka je v večinski lasti države in je zato v navedenih letih, skladno s 6. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl., v nadaljevanju ZDDPO) morala davčno izgubo izkazovati v sorazmernem delu izgube, ki se nanaša na zasebni kapital. Z uveljavitvijo Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 33/06, v nadaljevanju ZDDPO-1) pa je postala zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb v celoti. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik pri ugotovitvi davčne izgube za leti 2000 in 2001, navedene obveznosti glede izkazovanja izgube ni upošteval, upošteval pa jo je pri ugotovitvi davčne izgube za leta 2002, 2003 in 2004. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil pri tožniku v letu 2004 s strani Davčnega urada Ljubljana opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in zakonitosti plačevanja davka o od dobička pravnih oseb za leti 2001 in 2002 ter v zvezi s tem dne 27. 2. 2004 izdana odločba št. 48010-334/2003-30-0894/198. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ z odločbo št. DT-499-02.46/2007 z dne 12. 12. 2007 v pretežnem delu zavrnil. Ugodil ji je le v delu, ki se je nanašal na zamudne obresti (glede na odločitev Ustavnega sodišča RS). Z navedeno odločbo z dne 27. 2. 2004 je bilo med drugim tudi odločeno, da je tožnik v obračunih davka od dobička pravnih oseb za leti 2001 in 2002 nepravilno izkazoval izgubo v celotni višini in ne le v deležu, kjer Republika Slovenija ni izkazovala lastniškega deleža (v letu 2001 previsoko za 2.572.711.819,00 SIT in v letu 2002 za 31.181.934,00 SIT). V postopku je bilo tako ugotovljeno, da bi moral tožnik v davčnih obdobjih 2001 in 2002 izkazati davčno izgubo le v sorazmernem delu izgube, ki se nanaša na zasebni kapital. Ker je bila po odločbi z dne 27. 2. 2004 davčna izguba za davčni obdobji 2001 in 2002 izkazana v sorazmernem delu izgube, ki se nanaša na zasebni kapital, je bil tožnik tudi v davčnem obračunu za leti 2006 in 2007 pri zmanjšanju davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij, dolžan upoštevati skladno z odločbo izkazan znesek davčne izgube iz let 2001 in 2002. Vrednost zmanjšanja davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij v davčnem obračunu 2006 in 2007, je tako ugotovljena z izpodbijano odločbo. Prvostopenjski organ je ugotovljene zneske nepokrite davčne izgube za leta 2000, 2001 in 2002 upošteval pri izvedbi davčnega obračuna za leto 2006 in za to leto davčno osnovo zmanjšal v znesku 1.362.139.660,00 SIT na račun pokrivanja davčnih izgub iz davčnega obdobja 1. 1. 2000 do 31. 12. 2000 v znesku 957.594.270,00 SIT, iz davčnega obdobja od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001 v znesku 396.184.480,00 SIT in iz davčnega obdobja od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 v znesku 8.360.910,00 SIT (str. 7 in 8 izpodbijane odločbe). Glede na vse podatke je bilo pokrivanje davčne izgube v letu 2006 zmanjšano za v nadzoru ugotovljeno znižano vrednost pokrivanja davčne izgube v tem letu, tako da skupni znesek pokrivanja davčne izgube v znaša 1.362.139.660,00 SIT. Ker je bil tudi izkazani znesek ostanka nepokrite davčne izgube zmanjšan za v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno znižano vrednost ostanka nepokrite davčne izgube v znesku 243.482.942,00 SIT, tožnik za leto 2006 ostanka nepokrite davčne izgube ne izkazuje več. Tožnik torej v davčnem obračunu za leto 2006 pri zmanjšanju davčne osnove na račun pokrivanje davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij ni upošteval zneska davčne izgube iz davčnih obdobij 2001 in 2002, kot je izhajal iz odločbe z dne 27. 2. 2004 (v sorazmernem delu izgube, ki se nanaša na zasebni kapital) in je v davčnem obračunu za leto 2006 previsoko izkazal zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij v skupnem znesku 2.325.014.191,00 SIT. Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij v celoti izkoristil v davčnem obračunu za leto 2006, zato zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij v obračunskem obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 ni več dopustno. Ker pa je tožnik v davčnem obračunu za leto 2007 prav tako izkazal zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih let in zmanjšal davčno osnovo v znesku 822.953,87 EUR, je prvostopenjski organ ustrezno uskladil izkaz za leto 2007. Prvostopenjski organ je nato obsežne pripombe tožeče stranke na zapisniške ugotovitve zavrnil kot neutemeljene in določil novo davčno osnovo za posamezna davčna obdobja ter na tej podlagi in na podlagi določb ZDDPO-1 in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in nasl., v nadaljevanju ZDavP-2) izračunal davek, davčno obveznost in obveznost za doplačilo davka ter obresti od premalo plačanih obrokov akontacije davka v višini in zneskih, kakršni so razvidni iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je odločbo izpodbijal s pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo z odločbo št. DT 499-14-18/2009-12 z dne 30. 9. 2010. V obrazložitvi svoje odločbe drugostopenjski organ poudari, da je predmet spora zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja izgube in da je tožnik delniška družba, ki je bila ob koncu leta 2007 v 79,5 % lasti Republike Slovenije. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na določbe ZDDPO-1 in ZDDPO-2, po katerih je tožnik zavezanec za davek od dobička pravnih oseb. Glede na določbo ZDDPO iz 6. člena, pa javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so v lasti Republike Slovenije ali občin, davka od dobička pravnih oseb niso plačevale. Poudari, da je bila tožniku, glede na podatke upravnih spisov, v letu 2004 po inšpekcijskem pregledu pravilnosti in zakonitosti plačevanja davka o od dobička pravnih oseb za leto 2001 in 2002, dne 27. 2. 2004 izdana odločbo št. 48010-334/2003-30-0894/198, ki je bila nato po vloženi pritožbi s strani drugostopenjskega organa z odločbo št. DT-499-02.46/2007 z dne 12. 12. 2007 v pretežnem delu potrjena (pritožbi je bilo ugodeno le v delu, ki se je nanašala na zamudne obresti glede na odločitev Ustavnega sodišča RS). Ker zoper odločbo tožnik tožbe ni vložil, je odločitev pravnomočna. Z navedeno odločbo z dne 27. 2. 2004 je bilo med drugim odločeno, da je tožnik v obračunih davka od dobička pravnih oseb za leti 2001 in 2002 nepravilno izkazoval izgubo v celotni višini in ne le v deležu, kjer Republika Slovenija ni izkazovala lastniškega deleža. Z navedeno odločitvijo je bila tako pravnomočno ugotovljena višina davčne izgube pri tožniku za leti 2001 in 2002 in že zaradi tega lahko tožnik zmanjšuje davčno osnovo s pokrivanjem davčne izgube za leti 2001 in 2002 le v tako ugotovljeni višini. Zavrne tudi ugovor, da je prvostopenjski organ pri inšpiciranju za leti 2001 in 2002 odločal v nasprotju s sodno prakso, in glede sklicevanja na sodbo Upravnega sodišča št. U 2241/2005 z dne 4. 3. 2008 pojasni, da ni prišlo do odločanja v nasprotju s sodno prakso, saj je bila sodba izdana štiri mesece po odločitvi drugostopenjskega organa. Prav tako pa tudi vsebinska odločitev ni v nasprotju s kasnejšo odločitvijo sodišča. Iz sodbe namreč izhaja, da je davčna oprostitev po ureditvi ZDDPO omejena na tista javna podjetja in javne gospodarske zavode, ki so bile v 100 % lasti Republike Slovenije oziroma občin. To pa v kontekstu sodbe pomeni, da tovrstnim pravnim osebam ni bilo potrebno plačevati davka od dobička pravnih oseb, saj bi bil obdavčen dobiček, ki je tako ali tako pripadel proračunu. Zavrne tudi ugovor glede tolmačenja 2. alinee 6. člena ZDDPO v tem smislu, da so bile davka od dobička lahko oproščene le tiste pravne osebe, ki so bile v 100 % lasti RS ali občin. Razlaga sodišča se ne nanaša (kot zatrjuje tožnik) na delež lastništva, temveč na vprašanje neposrednega oziroma posrednega lastništva Republike Slovenije oziroma občin, kar pa je bilo tudi temeljno vprašanje upravnega spora, v katerem je bila izdana obravnavana sodba. Glede trditve, da bi moral prvostopenjski organ pri upoštevanju višine izgube preteklih obdobij upoštevali celotno izgubo in ne le izgube, ki se nanaša na sorazmerni delež, ki ni v lasti države oziroma občine poudari, da so bila javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so bili le v delni lasti Republike Slovenije oziroma občine, oproščeni plačevanja davka od dobička pravih oseb le od sorazmernega dela dobička, ki pripada proračunu Republike Slovenije. To posledično pomeni, da so tudi davčno izgubo (ki je diametralno nasprotna kategorija davčnega dobička) ugotavljali le v sorazmernem delu glede na lastništvo. Tako ZDDPO-1 in ZDDPO-2 govorita o pokrivanju davčne izgube preteklih obdobij, kar pomeni, da lahko davčni zavezanec pokriva le davčno izgubo v višini, ki jo je bil upravičen izkazovati. Obrazloži tudi odločitev o stroških.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo najprej vložil tožbo zaradi molka tožene stranke v zvezi z vloženo pritožbo. Po tem, ko je drugostopenjski organ odločil o pritožbi, pa je sodišču sporočil, da vztraja pri vloženi tožbi. V tožbi pretežno ponavlja pritožbene ugovore in se opredeljuje do navedb drugostopenjskega organa. Meni, da ni pravilno tolmačenje 6. člena ZDDPO s strani prvostopenjskega organa in se sklicuje na sodno prakso. Navaja, da so bila javna podjetja, ki niso bila v 100 % lasti Republike Slovenije ali občin, dolžna plačevati davek od dobička pravnih oseb na celoten rezultat. Davčni organ mora ugotoviti resnično dejansko stanje in pri tem ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist davčnemu zavezancu, zato mora biti davčna izguba priznana v višini, kot je ugotovljena za celotno poslovanje v letih, ko je še veljal ZDDPO. Metodologija, ki jo je za izpolnjevanje obrazca DDPO zahteval DURS, je bila namenjena samo temu, da bi se obveznost za plačilo davka izkazala v skladu z mnenjem DURS (cilj je bil samo pravilen podatek o ugotovljeni davčni obveznosti). Zaradi spremembe davčne zakonodaje je tožnik pridobil pravico, da pri obračunu davčne obveznosti za leto 2005 in kasneje, upošteva podatke, ki bi veljali, če bi takšna ureditev veljala že v prejšnjih letih. Ker se po letu 2005 v davčno osnovo vključuje tudi dobiček, ki pripada Republiki Sloveniji in občinam, ne bi bilo zakonito, če se pri ugotavljanju davčne osnove ne bi priznal tudi tisti del davčne izgube, ki se nanaša na davčno izgubo, izkazano v preteklih letih. Glede sklicevanja prvostopenjskega organa na 9. člen Zakon o financiranju javne porabe (Uradni list RS, št. 48/90 do 79/99 v nadaljevanju ZFJP) meni, da so zaključki prvostopenjskega organa napačni in vztraja pri opredelitvi, da je treba določbo 6. člena ZDDPO razlagati ozko. Meni, da je odgovor drugostopenjskega organa v zvezi s tem pavšalen in kontradiktoren ter ponavlja svoje tolmačenje 6. člena ZDDDPO. Glede sklicevanja na določbe ZFJP opozarja, da gre pri tem za kršitev načela zakonitosti, saj se organ sklicuje na neveljavno zakonodajo. Omenjeni zakon je namreč prenehal veljati z dnem 15. 10. 1999. Opozarja tudi na ravnanje DU Ljubljana v davčnem inšpekcijskem postopku za leti 2001 in 2002 in meni, da bi bil kot davčni zavezanec v letu 2001 in 2002, v skladu z 6. členom ZDDPO, dolžan v davčni obračun vključiti celotne prihodke in odhodke, na podlagi česar bi v davčnem obračunu ugotovil tudi drugačno davčno osnovo (davčno izgubo). Meni, da so bila v zvezi z dokazovanjem dejstev kršena tudi pravila postopka. Tožnik kot davčni zavezanec je bil dolžan v zadevnih letih v obračun davka od dobička vključiti prihodke in odhodke v celotni vrednosti in na podlagi teh podatkov ugotoviti davčno osnovo in znesek davka, ki pa ga je bil, glede na prakso davčnega organa, dolžan plačati le v višini, ki je ustrezala deležu zasebnega kapitala v celotnem kapitalu.

Oporeka tudi navedbi, da je v letih 2002, 2003 in 2004 sam upošteval mnenje DURS in izkazal davčno izgubo le v sorazmernem delu izgube, ki se nanaša na zasebni kapital. Tožnik je namreč po letu 2002, v izogib zavračanju davčnega obračuna ugodil zahtevam davčnega organa in v obračun DDPO vključil samo sorazmerni del prihodkov in odhodkov. Pri tem poudarja, da tako pripravljeni obrazci ne morejo biti podlaga za ugotavljanje davčne izgube, ki je izvirala iz davčnega obračuna. Glede prenosa izgube v prihodnja davčna obdobja bi morala biti upoštevana zakonska možnost zniževanja davčne osnove zaradi v preteklosti ugotovljene davčne izgube. Z uveljavitvijo ZDDPO-1 je tožnik postal zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb v celoti in ne le v delu, ki je sorazmeren delu zasebnega kapitala v njegovi lastniški strukturi. V obrazec DDPO je tako dolžan vnašati podatke o prihodkih in odhodkih v celotnem znesku, zato je jasno in logično, da se tudi davčna izguba iz preteklih let prenaša v celoti. Meni, da je bilo v obravnavanem primeru povzročeno nezakonito oškodovanje tožnika kot davčnega zavezanca in navaja hipotetičen primer. Sklicuje se tudi na obrazložitev predloga ZDDPO-2 in navaja, da je bil predlog oblikovan na načelu pravičnosti in sledi cilju, da se doseže obdavčitev zavezancev po njihovi gospodarski moči, ter da se na ta način vzpostavi davčni sistem, ki bo nevtralen z vidika konkurenčnosti. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in priglaša stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih obrazložitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZDDPO je v 6. členu določal davčne oprostitve. Med drugim po teh določbah davka ne plačujejo javna podjetja, ki so v lasti Republike Slovenije oziroma občin (2. alinea 6. člena). Situacija, ko je javno podjetje le deloma v javni lasti, z zakonom ni posebej predvidena, zato je v tem pogledu potrebna njegova razlaga. Razlaga, po kateri je javno podjetje v takšnem primeru oproščeno plačila davka od dobička pravnih oseb samo od sorazmernega dela dobička, ki pripada proračunu Republike Slovenije oziroma občine, je po presoji sodišča skladna z namenom obravnavane oprostitve, po kateri obdavčitev dobička, ki kot vir prihodkov v celoti pripade proračunu, ni potrebna. Sodišče zato drugačno razlago zakona, ki jo uveljavlja tožeča stranka in po kateri je v primeru delnega lastništva oprostitev davka izključena, zavrača kot nepravilno ter kot pravilno sprejema tisto, ki jo zastopa tožena stranka. Na tak način izveden davčni obračun izhaja tudi iz odločbe prvostopenjskega organa z dne 27. 2. 2004, ki je po odločitvi drugostopenjskega organa, ki je obdavčitvi pritrdil, postala tudi pravnomočna.

Drugačnega stališča tudi ni sprejelo sodišče v zadevi z opr. št. U 2241/2005, kot je to pravilno ugotovljeno v obeh obravnavanih davčnih odločbah. Omenjena sodba se namreč ukvarja z razlago pojma posrednega oziroma neposrednega lastništva javnega podjetja in ne z vprašanjem lastniških deležev. Ob upoštevanju takšne razlage zakona so davčni obračuni tožeče stranke, sestavljeni oziroma predloženi v času veljavnosti citirane zakonske določbe, tudi tisti za leti 2001 in 2002, ugotovljeni z odločbo z dne 27. 2. 2004, po presoji sodišča skladni z zakonom. Po nespornih podatkih upravnih spisov je namreč pri tožeči stranki kot javnem podjetju v delni lasti Republike Slovenije, davčna izguba za leti 2001 in 2002 z odločbo z dne 27. 2. 2004 izkazana v sorazmernem deležu, ki se nanaša na zasebni kapital. To pa pomeni, da je tožeča stranka v davčnih obračunih za kontrolirano davčno obdobje (leti 2006 in 2007) zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, uveljavila v previsokih zneskih. Iz podatkov upravnih spisov je namreč razvidno, med strankama pa tudi ni sporno, da je pri pokrivanju davčne izgube iz leta 2001 in leta 2002 upoštevala davčno izgubo v znesku, preračunanem na celotni kapital oziroma celotni (100 %) lastniški delež in ne v višini, kakršna je bila (pravilno) izkazana v davčnih obračunih za navedeni leti. Za takšen preračun tožeča stranka ni imela pravne podlage, tudi ne zaradi spremembe davčne zakonodaje (ZDDPO-1), po kateri se obdavčuje celotni dobiček javnih podjetij, kot je to pravilno ugotovil in obrazložil že prvostopenjski organ, ko je obširno odgovoril na pripombe na zapisnik. Tako po določbah ZDDPO-1 (29. člen) kot po določbah ZDDPO-2 (36. člen) se davčna osnova lahko zmanjša na račun izgub iz preteklih davčnih obdobij in s tem izgub, ki so bile ugotovljene v davčnih obračunih za pretekla davčna obdobja v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Prav zato je pomembno, da se v davčnem obračunu ugotovi davčna izguba v pravilni višini, kajti (le) tako ugotovljena davčna izguba lahko zniža davčno osnovo v naslednjih davčnih obdobjih (komentar k 36. členu ZDDPO-2, Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, 1. točka, str. 328). Za drugačno upoštevanje davčne izgube oziroma preračunavanje bi morala obstajati izrecna pravna podlaga, ki pa je v danem primeru v ZDDPO-1 in ZDDPO-2 ni zaslediti. Izpodbijana razlaga zakona in posledično izpodbijana odločitev pa tudi ne nasprotuje načelu pravičnosti. Ne gre namreč za ravnaje, skladno z načelom pravičnosti, ko v primeru pozitivne davčne osnove javno podjetje obračuna in plača davek le z upoštevanjem deleža zasebnega kapitala, v primeru izgube pa zmanjšuje davčno osnovo v bodočih davčnih obdobjih za izgubo, ugotovljeno z upoštevanjem 100 % lastniškega deleža. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno in nedosledno prakso davčnih organov, saj je iz zbranih podatkov, konkretno iz davčnih obračunov, ki ju je predložila za leti 2000 in 2001, očitno, da je bila, ne glede na zatrjevano spremembo metodologije za izpolnjevanje obrazca in nejasna navodila s strani davčnih organov, pravočasno seznanjena s pravilno uporabo zakona, ki jo je v predloženih davčnih obračunih tudi upoštevala.

V ostalem pa se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.