Jedro

Delavcu ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti, če to stori z védenjem in v soglasju z zakonitim zastopnikom družbe, zlasti ko gre za primer, kot je obravnavani: ko sta tožnica in direktor toženke zakonca, toženka pa kot pravna oseba njuno družinsko podjetje, v katerem sta oba tudi družbenika. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da tožnica in direktor kot družbenika ne bi smela na ta način razpolagati s premoženjem družbe, vendar je to lahko le predmet ugotavljanja skladnosti poslovanja družbe z zakonom. Za vprašanje, ali je mogoče tožničino ravnanje opredeliti kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pa je ključnega pomena prav njuno medsebojno razmerje in razmerje do pravne osebe ter dosedanja praksa in dogovori glede razpolaganja s premoženjem družbe.

Izrek

I. Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine in se postopek z revizijo nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2015, za ugotovitev, da tožnici pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo delovno razmerje in je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas trajanja delovnega razmerja, vključno s pripadajočo plačo in za plačilo denarnega povračila v znesku 9.500 EUR bruto. Ugotovilo je, da je tožnica za toženko opravljala delo računovodje in komercialista in da si je v letu 2015 protipravno prilastila 7.600 EUR, ker je toženki izstavila preko svojega s.p. račune za delo, ki ni bilo opravljeno in si takšen znesek od januarja do junija 2015 tudi izplačala. Presodilo je, da to predstavlja utemeljen odpovedni razlog, upoštevajoč, da sredstva, ki si jih je izplačala na račun svoje dejavnosti kot s.p. vsaj v določenem obsegu niso bila rezultat opravljenega svetovanja, ampak so imela naravo nakazil za pokrivanje stroškov osebne porabe tožničine in direktorjeve družine (bila sta zakonca). Kršitev je po stališču sodišča prve stopnje podana, ker so bila nakazana z računa toženke, ki je gospodarska družba in zato niti tožnica niti direktor (oba sicer družbenika) s sredstvi družbe ne bi smela tako razpolagati.

2. Sodišče druge stopnje je ponovilo dejanske ugotovitve in pravne razloge sodišča prve stopnje, zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zlasti zaradi tega, ker sta sodišči razmerje med tožnico in direktorjem A. A., ki je bil njen mož, presojali zgolj z vidika razmerja delavec - delodajalec. Zmotno sta šteli, da družinsko ozadje ni pomembno. V tem sporu je odločilnega pomena, saj do izredne odpovedi ne bi prišlo, če se tožnica ne bi odločila, da bo zapustila svojega moža (v času podaje odpovedi je bil v teku razvezni postopek). Toženka, ki je gospodarska družba, je bila njuno skupno premoženje, skupaj sta jo ustanovila kot družinsko podjetje in med njima nikoli ni obstajal hierarhični odnos direktor - zaposlena. Tudi na delovnem mestu sta bila mož in žena. A. A. ji je po tem, ko ga zapustila, začel nagajati do faze izredne odpovedi. Če bi sodišče ravnanja, ki so tožnici očitana v izredni odpovedi, presojalo v tej luči, bi ugotovilo, da ni storila očitane kršitve. Ker sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo, mu očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Tudi ni mogoče ločiti pravne osebe od oseb, ki tvorijo njene organe in preko katerih pravna oseba oblikuje svojo voljo. Zato je védenje A. A. šteti za védenje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je navedlo, da direktorju ne verjame, da za opravljeno delo ni vedel, obenem pa ni navedlo, za kakšno delo je šlo. Četudi A. A. za same račune ni vedel, to ne pomeni, da ni vedel za nakazila. Doma sta se o službenih zadevah pogovarjala, da opravlja neko delo za toženo stranko je tudi vedel, torej tudi, da za to prejema plačilo, hkrati pa je vedel tudi to, da s svojo plačo ne more pokriti potreb družine. Tožnica je dokazala, da je vse, kar je prejela, porabila za potrebe družine. Tudi otroka sta vsaj glede časa, ko so še živeli skupaj, opisala, kako je potekalo poslovanje. Ker sodišče glede tega ni zavzelo stališča, je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev ne more temeljiti le na izpovedi B. B., iz katere je sodišče le sklepalo na to, da direktor za račune prej ni vedel. Kršitve ne more biti, če sta se tožnica in direktor dogovorila, da bo tožnica izstavljala račune za svetovanje in potem s plačanimi sredstvi krila potrebe družine. Takšen dogovor je med strankama veljal več let, zato ne more predstavljati ravnanja, ki je opredeljeno kot kršitev delovne obveznosti.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Po vložitvi revizije je tožnica podala predlog za obnovo postopka, v katerem navaja, da je A. A. v kazenskem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. II K 36424/2015, priznal, da je tožnico lažno obtoževal nepravilnosti pri računovodenju ter ji grozil z odpovedjo, da napake niso obstajale in da je domnevne napake le izkoristil za to, da bi ji lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Uveljavlja obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP ter predlaga, da sodišče nadaljuje postopek z revizijo, postopek s predlogom za obnovo postopka pa do odločitve o reviziji prekine.

6. Če niso podani pogoji iz prvega, drugega in tretjega odstavka 402. člena ZPP (v tem primeru niso), sodišče v vseh drugih primerih po četrtem odstavku 402. člena ZPP, v katerih stranka vloži revizijo, sočasno ali pozneje pa predlog za obnovo postopka, odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo; pri tem upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki. Glede na okoliščine, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, je Vrhovno sodišče sledilo predlogu tožnice, da postopek z revizijo nadaljuje in prekine postopek s predlogom za obnovo postopka (I. točka izreka tega sklepa).

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizija je utemeljena.

9. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožnica na več mestih uveljavlja v reviziji, ni utemeljen. Revizija očita sodišču druge stopnje, pa tudi sodišču prve stopnje to kršitev, ker naj bi se ne opredelili do odločilnih dejstev - vsa se nanašajo na to, ali so v tem sporu pomembne sorodstvene vezi in družinske razmere med tožnico in direktorjem toženke v družbi, ki sta jo skupaj ustanovila in je predstavljala družinsko premoženje zakoncev, ki sta sicer bila v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi v razveznem postopku. Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje sta do teh dejstev zavzeli stališče, v nekaterih delih vsaj posredno, v nekaterih pa izrecno, in sicer da sorodstvene vezi in družinske razmere za ta spor niso relevantne, ker se pravila, ki veljajo med zakonci, bistveno razlikujejo od pravil, ki veljajo za razmerja iz pogodbe o zaposlitvi (7. točka sodbe sodišča druge stopnje) in da tudi, če so imela plačila, ki si jih je nakazovala tožnica, naravo nakazil za pokrivanje stroškov osebne porabe družine, ni mogoče spregledati dejstva, da niso bila plačana z direktorjevega računa, pač pa iz sredstev podjetja (8. točka sodbe sodišča prve stopnje). Zato bistvena kršitev ni podana. Ali je takšno stališče pravilno, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

10. Materialno pravo je zmotno uporabljeno.

11. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je bila tožnica skupaj z direktorjem toženke, ki je družinsko podjetje, njena ustanoviteljica oziroma družbenica. Zaposlena je bila kot računovodkinja in komercialistka, hkrati pa je imela status samostojnega podjetnika (v nadaljevanju s.p.), preko katerega naj bi za toženko opravljala naloge svetovanja. Toženka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi si na račun svojega s.p. v letih 2013 do 2015 nakazovala določena sredstva, in sicer za naloge svetovanja, ki niso bile opravljene. Sodišči sta se osredotočili le na nakazila, izvršena v letu 2015 in ugotovili, da si je tožnica v tem času res na svoj s.p. nakazala 7.600 EUR, čeprav svetovanja vsaj v tolikšnem obsegu ni bilo. Direktor toženke (tožničin mož, s katerim je bila v času odpovedi v razveznem postopku), je za račune, ki so bili podlaga za izplačila na tožničin s.p., izvedel šele 28. 9. 2015. Nakazila so bila le v določenem obsegu namenjena plačilu dejanskega svetovanja, sicer pa je šlo za nakazila, ki so krila stroške tožničine in direktorjeve družine.

12. Toženka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožničino ravnanje naj bi predstavljalo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti, ter hkrati imelo znake kaznivega dejanja poneverbe. Sodišči se z obstojem znakov kaznivega dejanja nista ukvarjali, saj je sodišče druge stopnje na splošno pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Nosilni razlog, ki ga je razbrati iz sodbe sodišča druge stopnje, je naveden v 10. točki obrazložitve, in je v tem, da je tožnica v letu 2015 brez védenja toženke z njenega na račun svojega s.p. nakazovala sredstva za davčno svetovanje, za katerega ni bilo dokazano, da ga je opravila. Pri tem je za nepomembna štelo dejstva, ki jih je navajala tožnica glede družinskih razmer, češ da se pravila, ki veljajo za razmerja med zakoncema, razlikujejo od pravil, ki veljajo za razmerja iz pogodbe o zaposlitvi in da je pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi treba v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju.

13. Po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je odpovedni razlog podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Res je sicer, da ravnanje računovodje, ki potrjuje in realizira plačila za delo, ki ni bilo opravljeno in sicer celo za račun lastnega s.p., lahko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa delavcu kršitve delovne obveznosti ni mogoče očitati, če to stori z védenjem in v soglasju z zakonitim zastopnikom družbe, zlasti ko gre za primer, kot je obravnavani: ko sta tožnica in direktor toženke zakonca, toženka pa kot pravna oseba njuno družinsko podjetje, v katerem sta oba tudi družbenika. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da tožnica in direktor kot družbenika ne bi smela na tak način razpolagati s premoženjem družbe, vendar pa je to lahko le predmet ugotavljanja skladnosti poslovanja družbe z zakonom. Za vprašanje, ali je mogoče tožničino ravnanje opredeliti kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pa je ključnega pomena prav njuno medsebojno razmerje in razmerje do pravne osebe ter dosedanja praksa in dogovori glede razpolaganja s premoženjem le-te. Dejstvo, ali je direktor za izdane račune v letu 2015 res izvedel šele 28. 9. 2015, ni relevantno, saj je bistveno, kakšen je bil njun dogovor oziroma ali je za nakazila in za tak način razpolaganja s premoženjem družbe vedel in z njim soglašal. Sodišči okoliščin v zvezi s tem zaradi zmotne materialnopravne presoja nista ugotavljali, saj sodišče prve stopnje ugotavlja le, da so imela sredstva, ki si jih je tožnica nakazovala, naravo nakazil za pokrivanje stroškov osebne porabe njene in direktorjeve družine, sodišče druge stopnje pa niti do tega ni zavzelo stališča, ampak se je ustavilo le pri stališču, da pravil, ki veljajo med zakonci, v tem primeru ni mogoče upoštevati.

14. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva (kako je potekalo poslovanje zakoncev v družbi, kako sta ravnala z njenim premoženjem družbe, ali je obstajala soglasna praksa razpolaganja s premoženjem, kot jo je zatrjevala tožnica, ali je glede na dotedanjo prakso direktor vedel za sporna nakazila in soglašal z njimi itd.), je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka tega sklepa). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi navedena odločilna dejstva in o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ponovno odloči. 15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).