Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je tožnica v spornem letu z nakazovanjem sredstev tožene stranke brez njene vednosti na račun, ki ga je imela tožnica kot s. p., naklepoma in huje kršila prepoved škodljivega ravnanja, kot jo določata 37. člena ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2015, da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in je trajalo od 28. 10. 2015 do vključno sodbe sodišča prve stopnje, da je za ta čas tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med temi tudi bruto plače, od katerih za tožnico obračuna in vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da je tožena stranka dolžna od bruto denarnega povračila v višini 9.500,00 EUR obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa ji plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen v delu odločitve, da tožena stranka krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve enakega varstva pravic, kakor tudi iz razloga 22. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe o dokaznem bremenu. Bistvo konkretnega primera je, da je tožena stranka družinsko podjetje tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke A.A., pri čemer so se poslovne odločitve prepletale s siceršnjim življenjem skupne družine. Tako zadeve ni mogoče presojati zgolj kot razmerje delavec - delodajalec. Glede na navedeno tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zmotno uporabilo določilo 8. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni verjelo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, da ni vedel, da tožničin s. p. opravlja neko delo za toženo stranko, ne da bi pojasnilo, za katero delo naj bi šlo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je zakoniti zastopnik tožene stranke vedel, da tožničin s. p. opravlja neko delo za toženo stranko, potem je vedel, da za to delo tožnica prejema plačilo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali je tožena stranka vedela za izplačila oziroma nakazila, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju tožnice je ob upoštevanju izpovedb obeh otrok prepričljivejša njena izpovedba o tem, da je direktor tožene stranke pregledoval bančne izpiske tožene stranke. Zato bi moralo verjeti tožnici, da je tak dogovor obstajal tudi v letu 2015 in da je zakoniti zastopnik tožene stranke za nakazila vedel. Po oceni tožnice je sodišče v ponovljenem postopku neutemeljeno verjelo izpovedbi B.B., zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni presodilo, ali je med strankama obstajal dogovor o tem, da bo tožnica za toženo stranko opravljala delo davčnega svetovanja in za to izstavljala račune preko svojega s. p.-ja toženi stranki. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. V konkretnem primeru sta se tožnica in delodajalec dogovorila, da bo tožnica izstavljala račune preko svojega s.p.-ja za opravljeno svetovanje tako, da bo lahko tožnica krila dodatne potrebe njune družine. Dokazno breme, da je izredna odpoved zakonita je na strani delodajalca, to je tožene stranke. Slednja je v postopku zatrjevala le, da njen zakoniti zastopnik vse do septembra 2015 ni vedel, da je tožnica izdajala račune toženi stranki preko s.p.-ja. Zmotno in nepopolno je sodišče ugotovilo dejansko stanje, češ da tožnica ni dovolj natančno pojasnila opravljenega svetovanja po izstavljenih računih, oziroma da izdelava ekonomske in finančne analize poslovanja za poslovne odločitve, kot so nakup strojev in nepremičnin, ni bila obveznost tožnice po pogodbi o zaposlitvi.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice v celoti zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Očitka kršitve 22. člena Ustave RS pritožnica ne konkretizira. Tudi sicer je takšen pavšalni očitek neutemeljen, saj iz celotnega postopka ne izhaja, da bi bila kršena pravica stranke do izjave oziroma enako varstvo procesnih pravic.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nestrinjanje z drugačno dokazno oceno izpovedbe B.B. v ponovljenem postopku ne pomeni očitane procesne kršitve. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj jasno navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ni pa dolžno posebej in izrecno odgovarjati na vsako navedbo tožeče stranke o pravočasnosti odpovedi in družinskem ozadju konkretnega delovnega spora, ki niso odločilnega pomena. Pravila, ki veljajo za razmerja med zakoncema, se namreč bistveno razlikujejo od pravil, ki veljajo za razmerja iz pogodbe o zaposlitvi. Pri urejanju razmerij iz pogodbe o zaposlitvi je potrebno v prvi vrsti upoštevati položaj delavca in delodajalca, vključno z njunimi pristojnostmi v tem razmerju.

8. V zvezi s tem se tožnica v pritožbi sklicuje tudi na kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Tožnica z navedbo te procesne kršitve dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v drugem odstavku 109. člena določa, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Tožena stranka je tožnici očitala, da si je v letu 2015 protipravno prilastila znesek 7.640,00 EUR tako, da je brez podlage in védenja tožene stranke nakazala zneske, razvidne iz posameznih računov, na svoje podjetje (Knjigovodstvo in svetovanje C.C., s. p.). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da direktor tožene stranke vsaj za račune in zneske za leto 2015 ni vedel vse do 28. 9. 2015, kar je potrdila priča B.B., oziroma do prejema pisnega zagovora dne 21. 10. 2015, ko mu je tožnica priložila 12 računov. Ker ti računi predstavljajo podlago za nakazilo sredstev tožene stranke na tožničin s. p., direktor tožene stranke pa se je z njimi seznanil v pisnem zagovoru, je pravilna presoja, da je izredna odpoved z dne 27. 10. 2015 podana pravočasno, tj. znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka. Četudi je direktor tožene stranke vedel, da tožničin s. p. opravlja neko delo za toženo stranko, to še ne pomeni, da je vedel za posamezne zneske oziroma nakazila, ki so predmet odpovedi. Bistveno je, da za posamezna nakazila v letu 2015 direktor tožene stranke ni izvedel pred 28. 9. 2015. Pri tem je nepomembno sklicevanje na izpovedi otrok, ki v letu 2015 tudi sicer nista več dnevno živela pri starših.

10. Pritožba zmotno gradi svoja izvajanja na tezi, po kateri je celotno dokazno breme na strani tožene stranke kot delodajalca. Ker je bila podana izredna odpoved s strani delodajalca, je bilo sicer materialno dokazno breme res na njegovi strani (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Vendar pa materialno dokazno breme delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva in ponudi dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (212. člen ZPP). Vseh zaračunanih storitev tožničinega s. p. iz naslova davčnega svetovanja v letu 2015 tožnica v tem sporu ni dokazala. Ni pa tožena stranka dolžna dokazovati negativnih dejstev, tj. da storitev davčnega svetovanja ni potrebovala ter da tožnica teh del ni opravila. Bistveno je, da je tožena stranka dokazala, da je tožnica v letu 2015 z nakazovanjem sredstev tožene stranke brez njene vednosti na račun, ki ga je imela tožnica kot s. p., naklepoma in huje kršila prepoved škodljivega ravnanja, kot jo določata 37. člena ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2009. 11. Protispisna je pritožbena navedba, da tožnica po pogodbi o zaposlitvi ni bila zadolžena za izdelavo ekonomske in finančne analize poslovanja za poslovne odločitve, kot so nakup strojev in nepremičnin. Iz vsebine 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 1009 je razvidno, da navedeno opravilo spada med delovne obveznosti računovodje in komercialista v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.