Jedro

Toženka, ki je bila na podlagi denacionalizacijske odločbe zavezanka za vrnitev nepremičnin v naravi, je po utrjeni sodni praksi tudi zavezanka za plačilo odmene po 72. členu ZDen.

Pravilno je stališče sodbe o neobstoju v pobot uveljavljene terjatve, ker je toženka prepozno navedla dejstva, s katerimi je utemeljevala pobotni ugovor.

Izrek

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki njenega izreka spremeni tako, da se znesek 116,06 EUR nadomesti z zneskom 192,22 EUR.

II. Sicer se pritožba tožečih strank in pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeče stranke in tožena stranka sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v zapuščino po pokojni M. M. v zadevi Okrajnega sodišča D 394/2003 plačati 163.846,69 EUR, v zapuščino po pokojnem D. D. v zadevi Okrajnega sodišča v Kranju D 496/2003 pa znesek 54.615,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 (II. točka izreka sodbe), zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati v zapuščino po pokojni M. M. znesek 250.465,37 EUR in v zapuščino po pokojnem D. D znesek 83.488,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 411.561,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2008 (IV. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka vsakemu od tožnikov, navedenih v V. točki izreka povrniti, 116,06 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožeče stranke in toženka.

3. Tožeče stranke se pritožujejo zoper izrek o stroških (V. točka izreka sodbe), iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani stroškovni sklep spremeni tako, da izključno tožniku G. G. , ki je hkrati skrbnik za poseben primer, prizna stroške v višini 12.057,92 EUR in pritožbene stroške.

Zmotno je stališče sodbe, da je tožeča stranka glede na celotni zahtevek uspela s 40 % svojega zahtevka. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala tako po temelju kot višini, zato je končni uspeh tožečih strank 70 %.

Sodba nepravilno uporabi določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Glede na vrednost predmeta (vsp 552.416,00 EUR) ter ob upoštevanju 12. člena ZOdvT je nagrada 2.175,00 EUR. Navedeni znesek se pri odmeri nagrade za postopek po tarifni številki 3100 poveča za faktor 1,3, dodatno pa, po tarifni številki 1200 (povišanje za vsako dodatno odvetnikovo stranko za 0,3, vendar največ do količnika 2) pa še za faktor 2. Nagrada za postopek zato v konkretnem primeru znaša 7.177,50 EUR (znesek 2.175,00 EUR povečan s faktorjem, 3,3). Ob upoštevanju nagrade za narok po tarifni številki 3102 v znesku 2.610,00 EUR (2.175,00 EUR x 1,2), materialne stroške in 22 % DDV znašajo stroški 11.965,15 EUR. S k njim prištetimi potnimi stroški pooblaščenca, stroški sodne takse in izvedenca gradbene stroke, znašajo skupno stroški tožeče stranke 20.079,08 EUR. Upoštevaje končni uspeh tožeče stranke 70 % in po pobotanju stroškov pravdnih strank je tožena stranka dolžna vsakemu od znanih tožnikov povrniti 574,19 EUR in ne le 116,06 EUR, kot nepravilno prisodi sodba. Tožniki predlagajo, da se vsi priznani stroški priznajo in izplačajo le G. G., ki je hkrati tožnik in skrbnik za poseben primer in je vse stroške postopka zalagal, kot je razvidno iz računa in dopisov priloženih pritožbi.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Sodba ne upošteva ugovora pasivne legitimacije. Materialnopravno napačen in v nasprotju z 51. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je zaključek sodbe, da je zavezanec za vrnitev stvari v naravi tudi zavezanec za plačilo odškodnine po 72. členu ZDen. Po določbi četrtega odstavka 51. člena ZDen je zavezanec za plačilo odškodnine v denarju Republika Slovenija in ne tožena stranka. Materialnopravno napačno je trenutno stališče sodne prakse. Sodba mu nekritično sledi, nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodba glede na vsebino odločbe o denacionalizaciji sicer uporabi pravilno metodo za ugotavljanje koristi iz naslova vrnjenih nepremičnin, zmotno pa ugotovi dejansko stanje. Nekritično sledi izvedenskemu mnenju gradbenega izvedenca B. G., čeprav je slednje pomanjkljivo in si nasprotuje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno zavrne predlog za dopolnitev mnenja, čeprav izvedenec ob zaslišanju mnenja ni znal prepričljivo obrazložiti in je bil vzpostavljen najmanj dvom v njegovo pravilnost. Nepravilna uporaba tretjega odstavka 254. člena ZPP je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve in je podana bistvena kršitev pravil postopka. Izvedenec pri izračunih ni upošteval vseh okoliščin, ki bi vplivale na stroške vzdrževanja, upravljanja, ni upošteval in primerjal morebitnih dovoljenj, ki so potrebna za pridobitno dejavnost in predstavljajo obvezen strošek upravljavca in na zaslišanju ni obrazložil metode izračuna. Pri izračunih ni upošteval vseh podatkov, ki jih je v mnenju sicer navedel, podatke je napačno izračunal, ni upošteval dejstva, da je v bližini brezplačno parkirišče, zaradi česar bi bila odplačna oddaja parkirišč otežena, če ne nemogoča. Pobotni ugovor ni bil prepozen, saj je tožena stranka trditve, na katerih temelji, podala pravočasno, v pripravljalni vlogi 9. 2. 2016. V vlogi 10. 2. 2017 pa je podane navedbe konkretizirala in definirala pravno podlago, to je neupravičeno pridobitev. Zmotno je stališče sodbe, da se dejstvo, da je tožeča stranka po vrnitvi v last lahko uporabljala objekt in pridobivala dobiček ne nanaša več na razmerje iz naslova denacionaliziranega premoženja. Pobotni ugovor toženke temelji na dejstvu, da je tožeča stranka po vrnitvi v last lahko uporabljala tudi objekt, ki ga tam sicer ne bi bilo. Pobotni ugovor predstavlja obrambno sredstvo tožene stranke, ki ga lahko uveljavlja do konca glavne obravnave. Vrednost objekta je razvidna iz mnenja izvedenca Ž. Ž., ki je del trditvene podlage tožeče stranke in iz izvedenskega mnenja B. G., sicer pa je pravočasno predlagala tudi vpogled v portal GURS. Tožniki so takoj po vrnitvi začeli objekt uporabljati, zato je imel določeno vrednost, ki jo je tožeča stranka neupravičeno pridobila. Denacionalizacijska odločba je predstavljala le pravno podlago za vrnitev nepremičnine z ruševino, ne pa z objektom, ki je neposredno po vrnitvi tožeče stranke prinašal dobiček. Preuranjen in protispisen je zaključek sodbe, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka objekt starega bazena po vrnitvi obnovila.

Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

5. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnikov in predlagala njeno zavrnitev. Tožniki na pritožbo toženke niso odgovorili.

6. Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

O pritožbi toženke

7. Sodba ima prepričljive in jasne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodba se do ugovora toženke glede pasivne legitimacije obrazloženo opredeli (12. točka obrazložitve). Drugačna razlaga določbe 72. člena ZDen, za katero se zavzema pritožba, bi lahko predstavljala kvečjemu nepravilno uporabo materialnega prava, ne pa očitane bistvene kršitve.

8. Materialnopravno pravilna in v skladu z utrjeno sodno prakso je razlaga sodbe (12. točka obrazložitve), da je toženka, ki je bila na podlagi denacionalizacijske odločbe zavezanka za vrnitev spornih nepremičnin v naravi, tudi zavezanka za plačilo odmene po drugem odstavku 72. člena ZDen, ker se je korist od premoženja, na katerega se zahtevek zaradi nezmožnosti uporabe nanaša, stekala k zavezancu za vrnitev tega premoženja v naravi. Pritožba s sklicevanjem na določbo 51. člena ZDen ne ponudi tehtnih razlogov za odstop od utrjene sodne prakse, ki je po pritožbenem stališču materialnopravno napačna. Za drugačno razlago 72. člena ZDen, na katero se pritožba sklicuje, ni podlage. Pri presoji vprašanja pasivne legitimacije sodna praksa1 izpostavlja specifično pravno naravo zahtevkov iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Ne gre niti za odškodnino v smislu odškodninskega prava niti za obogatitvene zahtevke v smislu pravil o neopravičeni obogatitvi. Gre za nadomestilo (odmeno, povračilo) oziroma odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. 9. Pri ugotavljanju navedene koristi je po ustaljeni sodni praksi, kot pravilno obrazloži sodba, mogoče upoštevati več metod, odvisno od okoliščin posameznega primera in metode, ki jo izbere tožeča stranka. Sodba upošteva metodo hipotetične najemnine, to je vrednost najemnine, ki bi jo tožniki dobili, če bi nepremičnine v vtoževanem obdobju oddajali v najem.

10. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je bil v denacionalizacijskem postopku z zemljišči vrnjen tudi na njih stoječ objekt zimskega bazena, ki pa ni bil predmet podržavljanja.2 Navedeni objekt je bil v času izdaje denacionalizacijske odločbe praktično ruševina in objekt brez vrednosti, predviden za rušenje. Sodba pri določitvi odmene na podlagi 72. člena ZDen upošteva zgolj zemljišče brez objekta zimskega bazena, ker zavzema stališče, da tožeče stranke ne morejo terjati odmene zaradi nemožnosti uporabe objekta zimskega bazena, ker denacionalizacijskim upravičencem ni bil odvzet. 11. Pritožba izbiri metode metode ne nasprotjuje. Gradi na očitku bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nekritično opre dosojeno višino odmene na izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke B. G. (v nadaljevanju izvedensko mnenje). Očitane kršitve niso podane.

12. S pavšalnimi, nekonkretiziranimi trditvami pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost navedenega mnenja. Na pripombe toženke, ki jih v pritožbi sicer ponavlja pavšalno in nekonkretizirano, je izvedenec odgovoril, do njih pa se v zadostni meri in pravilno izreče že sodba (26., 27. točka obrazložitve). Pritožba ne opredeli, na katera vprašanja, ki bi bila pravno relevantna za prisojo odmene, izvedenec ni odgovoril in bi bila zato potrebna dopolnitev mnenja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče z zavrnitvijo predloga dopolnitve mnenja nepravilno uporabilo tretji odstavek 254. člena ZPP.

13. Pritrditi je pritožbi, da je pobotni ugovor mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar pa le na podlagi do prvega naroka za glavno obravnavo podanih trditev in dokazov3, kot pravilno obrazloži že sodba (31. točka obrazložitve).

14. Toženka je pobotni ugovor, ki ga temelji na neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ), podala po prvem naroku (dne 16. 3. 2016), v pripravljalni vlogi 10. 2. 2017. Ker je prepozno navedla dejstva, s katerimi je utemeljevala pobotni ugovor, podan tik pred zaključkom postopka na prvi stopnji4, je pravilno stališče sodbe o neobstoju v pobot uveljavljene terjatve5. Toženka ni izkazala nekrivdnega razloga za nepravočasno uveljavljanje teh trditev. Ne gre le za konkretizacijo trditev, podanih že v pripravljalni vlogi 9. 2. 2016, kot poskuša prikazati pritožba.

15. Neutemeljeni pa so tudi očitki o zmotnosti stališča, da iz toženkinih navedb ne izhaja zaključek o obstoju terjatve, uveljavljene v pobot, ki ga toženka temelji na neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Toženka ni konkretizirano prerekala trditev tožečih strank (7., 8. stran pripravljalne vloge) o tem,da je po vrnitvi zemljišča z objektom starega zimskega bazena, skrbnik za poseben primer G. G. , v dogovoru s sedanjo toženo stranko navedeni objekt obnovil in se zato štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je zmotno stališče sodbe, da je med strankama nesporno dejstvo, da so ga tožeče stranke obnovile. Tožeče stranke, kot pravilno obrazloži že sodba, niso postale lastnice in posestnice zemljišč, katerih del je tudi sporni objekt, brez pravnega temelja. Podlaga za vrnitev zemljišč (vključno) z objektom je bila pravnomočna denacionalizacijska odločba in je zmotno drugačno pritožbeno stališče. 16. Morebitne zahtevke iz naslova povečane vrednosti nepremičnine, ki je predmet vračanja po ZDen, bi morala toženka uveljavljati v denacionalizacijskem postopku (25. člen ZDen). Od morebitnega uveljavljanja teh zahtevkov je bila namreč odvisna odločitev denacionalizacijskih upravičencev, ali bodo zahtevali vrnitev v naravi ali v odškodnini.

O pritožbi tožnikov

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških moralo upoštevati ločeno uspeh po temelju in po višini. V predmetnem postopku niso podane take okoliščine (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki bi nudile podlago za ločeno upoštevanje uspeha po temelju. Res da je tožena stranka ugovarjala tudi temelju, vendar je bil pretežni del postopka namenjen ugotavljanju višine.

18. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila ZOdvT. Glede na vrednost predmeta (552.416,00 EUR) znaša nagrada 2.175,00 EUR (12. člen ZOdvT). Od te vrednosti je treba odmeriti nagrado za postopek po tarifni številki 3100 (povečanje za faktor 1,3, povišano zaradi zastopanja več oseb po tarifni številki 12006 (povišanje za količnik 2). Pravilno je zato stališče pritožbe, da zato znaša nagrada za postopek 7.177,50 EUR (znesek 2.175,00 EUR, povečan s faktorjem 3,3) in ne 4.350,00 EUR, kot priznava sodba. Po tarifni številki 3002 nagrada za narok znaša 2.610,00 EUR (2.175,00 EUR x 1,2) in ne 2.160,00 EUR, kot prizna sodba.7 Upoštevaje stroške, ki jih sodba sicer pravilno prizna (njihove odmere pritožba ne izpodbija), zato pravilno priznani stroški tožeče stranke znašajo 20.079,08 EUR in ne 16.080,53 EUR, kot prizna sodba. Glede na 40 % uspeh tožnikov so tožniki upravičeni so stroškov v višini 8.031,63 EUR. Ob upoštevanju s sodbo prisojenih stroškov toženki (odmere ne izpodbija nobena od strank) in po medsebojnem pobotanju, mora tožena stranka tožnikom povrniti skupno 4.036,74 EUR, oziroma vsakemu od 21 tožnikov, navedenih v stroškovnem izreku, 192,22 EUR in ne 116,06 EUR, kot prisodi sodba.

19. Tožeče stranke so v tožbi s tožbenim zahtevkom zahtevale, da tožena stranka stroške povrne tožečim strankam in ne le G. G., kot se zavzema pritožba. Pritožbeno sodišče zato pritožbenemu predlogu ni sledilo.

20. Po povedanem glede odločitve o glavni stvari uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi tožnika zoper stroškovno odločitev je delno ugodilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje v njeni V. točki spremenilo tako, da je znesek, ki ga mora tožena stranka povrniti vsakemu od tožnikov, zvišalo za 76,16 EUR (na 192,22 EUR).

21. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški toženke za odgovor na pritožbo tožeče stranke, glede na njegovo vsebino, niso bili potrebni (155. člen ZPP). Tožeče stranke so s pritožbo (pritožile so se le zoper stroškovno odločitev sodbe) uspele samo s sorazmerno majhnim delom (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

22. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Primerjaj VS RS sodba II Ips 66/2013 z dne 14. 5. 2015 (7. točka obrazložitve) z odločbami, navedenimi v njej. 2 Po nacionalizaciji, leta 1964, ga je zgradilo Športno društvo iz lastnih sredstev. 3 Po določbi 286. člena ZPP morata stranki najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in dokaze, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. 4 Pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2017 je vložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 10. 2. 2017. 5 Primerjaj VSL sodba in sklep II Cp 775/2017 z dne 12. 7. 2017, VSL sodba I Cpg 488/2016 z dne 13. 6. 2017. 6 Po navedeni določbi se nagrada za postopek za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi poviša za 0,3, vendar največ do količnika 2. 7 V sodbi naveden znesek je pripisati očitni pisni pomoti.