Jedro

Izčrpnost obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je odvisna tudi od konkretiziranosti pritožbenih navedb, deloma pa tudi od njihove očitne (ne)utemeljenosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka v zapuščino po pokojni A. A. plačati 163.846,69 EUR (zapuščinska zadeva Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. D 394/2003), v zapuščino po pokojnem B. A. pa 54.615,56 EUR (zapuščinska zadeva Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. D 496/2003), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 dalje (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 250.465,37 EUR v zapuščino po pokojni A. A. in nadaljnjih 83.488,46 EUR v zapuščino po pokojnem B. A., prav tako oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 411.561,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2008 (IV. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (V. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v stroškovnem delu, t. j. njeni V. točki izreka. V preostanku je pritožbo tožnikov zavrnilo. Pritožbo toženke je zavrnilo v celoti. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

**Dejanski okvir spora**

5. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - toženka je bila na podlagi odločbe o denacionalizaciji, ki je postala pravnomočna 11. 11. 2008, zavezanka za vrnitev več nepremičnin, katerih lastnika sta bila pred podržavljenjem A. A. (do ¾) in B. A. (do ¼); - na eni od teh nepremičnin je bil po podržavljenju zgrajen objekt zimskega bazena, ki pa je bil v času izdaje denacionalizacijske odločbe že praktično ruševina oziroma objekt brez vrednosti, predviden za rušenje; - nepremičnine so bile dedičem takrat že pokojnih denacionalizacijskih upravičencev vrnjene v naravi; - po vrnitvi premoženja so tožniki bazen obnovili.

6. Tožniki so v pravdi zahtevali še plačilo nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja pred njegovo vrnitvijo.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz modela hipotetične najemnine, ki bi jo tožeča stranka dosegla, če bi v upoštevnem obdobju nepremičnine sama oddajala v najem. Hipotetična najemnina je bila izračunana za zemljišče brez objekta. Podržavljeno je bilo namreč zgolj zemljišče, bazen je bila zgrajen šele kasneje, nepremičnine pa so bile vrnjene v naravi ravno zato, ker je bil bazen takrat že brez vrednosti in predviden za rušenje.

8. Toženkin pobotni ugovor je bil po presoji sodišča prve stopnje prepozen. Podala ga je (skupaj z navedbami, ki so ga konkretizirale) šele v vlogi z dne 10. 2. 2017, kar je bilo po prvem naroku za glavno obravnavo z dne 16. 3. 2016. Tudi sicer pa je pobotni ugovor po presoji prvostopenjskega sodišča neutemeljen. Temelji namreč na tezi, da naj bi bili tožniki neupravičeno obogateni za vrednost bazena, kar pa ne drži, saj je za vrnitev obstajala pravna podlaga (pravnomočna odločba o denacionalizaciji). Poleg tega je toženka s pobotnim ugovorom uveljavljala sedanjo vrednost bazena, torej vrednost obnovljenega objekta, čeprav so ga tožniki sami obnovili po vrnitvi premoženja, ob vrnitvi pa je šlo za objekt brez vrednosti.

9. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkine pritožbene očitke v zvezi s pobotnim ugovorom. Ni šlo, kot je poskušala prikazati pritožba, le za konkretizacijo navedb, prvotno podanih v pravočasni pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2016. Poudarilo je tudi, da bi morala toženka morebitne zahtevke iz naslova povečane vrednosti nepremičnine uveljavljati že v denacionalizacijskem postopku (25. člen ZDen), saj je bila od tega odvisna odločitev, ali bo premoženje vrnjeno v naravi ali kot odškodnina.

**Povzetek revizijskih navedb**

10. Revidentka vztraja, da je bil pobotni ugovor pravočasen, saj naj bi v vlogi z dne 10. 2. 2017 zgolj konkretizirala predhodno (že v vlogi z dne 9. 2. 2016) pravočasno podane navedbe. Sodišče druge stopnje naj bi ne pojasnilo, katerih navedb naj bi toženka ne podala že v vlogi z dne 9. 2. 2016, čeprav je toženka v pritožbi citirala izsek iz te vloge. Takrat naj bi zatrjevala svoje prikrajšanje in obogatitev na drugi strani ter vzročno zvezo; kasneje naj bi zgolj definirala pravno podlago in navedla konkretno številko obogatitve. Vrednost objekta naj bi bila sicer že prej znana in zatrjevana. Revidentka zanika tudi nespornost dejstva, da so tožniki bazen obnovili. Kljub temu pa vrednost obnovitvenih del niti ni odločilna, temveč sta odločilna le vrednost in stanje objekta ob vrnitvi, do česar pa naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo. Objekt naj bi takrat ne bil ruševina, saj ga sicer tožniki ne bi mogli začeti takoj uporabljati. Zmoten naj bi bil tudi sklep, da je za pridobitev bazena obstajal pravni temelj. Denacionalizacijska odločba naj bi pomenila zgolj temelj za vrnitev zemljišča z ruševino, ne pa z objektom, ki je takoj po vrnitvi tožnikom že prinašal dobiček. Gre za toženkino prikrajšanje, saj naj bi denacionalizacijski organ tožnikom ne smel vrniti zemljišča v naravi. Zmotno naj bi bilo stališče, da naj bi toženka to morala uveljavljati v denacionalizacijskem postopku. Tam je bilo namreč ugotovljeno, da je objekt ruševina; šele v tej pravdi pa se je izkazalo, da temu očitno ni tako.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

12. Revizija sodbi sodišča druge stopnje prvenstveno očita pomanjkljivo obrazloženost (s tem pa procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku, v nadaljevanju ZPP) zlasti glede pritožbenega očitka o pravočasnosti navedb v zvezi s pobotnim ugovorom ter o vrednosti objekta na vrnjenem zemljišču. 13. Standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe je načeloma nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje – to velja takrat, kadar je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje. Poleg tega je izčrpnost obrazložitve odvisna od konkretiziranosti pritožbenih navedb, deloma pa tudi od njihove očitne (ne)utemeljenosti.

14. V obravnavani zadevi je v zvezi s pravočasnostjo navedb, ki naj bi substancirale pobotni ugovor, pritožnica citirala izsek iz svoje druge (pravočasne) pripravljalne vloge, kot sledi: »[...] stroškov dejansko ni nosila tožeča stranka, nastali pa vseeno so in to tistemu, ki je zgradil objekt. V nasprotnem primeru bi se tožeča stranka neupravičeno okoristila na škodo tožene stranke.« Pritožnica je menila, da je s temi navedbami pravočasno podala trditveno podlago za pobotni ugovor, ki ga je resda postavila šele kasneje, v šesti pripravljalni vlogi. Pravočasen naj bi bil tudi dokaz z vpogledom v portal GURS. Sodišče druge stopnje je na to odgovorilo, da »[n]e gre le za konkretizacijo trditev, podanih že v pripravljalni vlogi 9. 2. 2016, kot poskuša prikazati pritožba.«1

15. Taka obrazložitev po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru zadošča. Že na prvi pogled je namreč razvidno, da je v šesti pripravljalni vlogi toženka govorila o nečem drugem kot v drugi pripravljalni vlogi. V slednji je namreč govorila o stroških gradnje bazena,2 v vlogi, kjer je postavila pobotni ugovor, pa o tem, da bazen ni ruševina in da toženki pripada njegova vrednost v višini, kot jo vrednoti GURS, to je 411.561,00 EUR. Stroški gradnje bazena (teh toženka zneskovno ni nikjer opredelila oziroma vsaj ne pojasni, kje naj bi jih) niso isto kot sedanja vrednost bazena, niti niso isto kot vrednost bazena v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Navedbe o obogatitvi za stroške gradnje zato ne morejo pomeniti substanciranja pobotnega ugovora, ki zneskovno temelji na sedanji vrednosti bazena. Že sodišče prve stopnje je toženki tudi pojasnilo, da je v smislu neupravičene obogatitve povsem zgrešeno zatrjevanje vrednosti objekta v sedanjem, obnovljenem stanju.

16. Povsem očitno torej v toženkini kasnejši vlogi ni šlo zgolj za konkretizacijo navedb iz zgodnejše vloge. Glede na navedeno je pravilna že presoja, da pobotni ugovor ni bil pravočasno substanciran, zato presoja nadaljnjih revizijskih očitkov, povezanih z vsebinsko odločitvijo o tem ugovoru, ni potrebna.

**Odločitev o reviziji**

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

1 14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 2 O njih pa je govorila le v kontekstu trditev, da če bi bilo odločeno, da tožnikom kot nadomestilo za nemožnost uporabe podržavljene nepremičnine pripada najemnina, kot bi jo bilo mogoče iztržiti od zemljišča z objektom, potem naj bi sodišče moralo pri izračunu višine najemnine upoštevati tudi stroške gradnje objekta, ki jih je nosila toženka.