Jedro

Predmet zapuščine so stvari in pravice, ki so pripadale zapustnici v trenutku smrti. Če obstaja spor ali določeno premoženje spada v zapuščino, mora sodišče stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (212. in 213. člen ZD). To je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Ker dedinja tožbe ni vložila, je ravnalo pravilno, ko je v postopku ugotovilo, da v zapuščino sodi le premoženje, glede katerega je to nesporno. Za vse ostalo, kar dedinja misli, da bi ji šlo, bo morala vložiti ustrezno tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, kaj sodi v zapuščino in določilo za zakonita dediča zapustnikovega sina B. in zapustničino hčerko M., vsakega z dednim deležem do ½.

2. Zoper sklep se v delu, ki se nanaša na obseg zapuščine, pritožuje zapustničina hči. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri bankah o prometu na računu zapustnice za obdobje od avgusta 2008 do zapuščinske obravnave. Dedinja je to smiselno predlagala v pripravljalnem spisu s 14. 7. 2014, v katerem je navajala, da je zapustnica prestala možgansko kap, zaradi katere je bila nepokretna, ni mogla pisati, bila je slepa, nepogovorljiva in nemotivirana. Trdi, da je smiselno navajala, da obstaja premoženje zapustnice v smislu terjatve do osebe, ki je dvigovala sredstva na bančnih računih. Sodišče v zapuščinskem postopku ugotavlja obseg zapuščine, zato bi moralo izvesti dokaz s poizvedbami o prometu v navedenem obdobju, ne pa zgolj v času zapustničine smrti.

3. Pritožba je bila vročena dediču B., ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek v primeru: če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino in če je med dediči spor zaradi zahteve zapustnikovih potomcev, ki so živeli z njim v skupnosti, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja (212. člen Zakona o dedovanju(1)).

6. Prvostopenjsko sodišče je zapuščinski postopek prekinilo, saj je med zakonitima dedičema prišlo do spora o obsegu zapuščine. Zapustničina hči (pritožnica) je trdila, da sodijo v zapuščino tudi nepremičnine, ki jih je zapustnica s pogodbo o preužitku prenesla na sina. Sodišče jo je zato napotilo na pravdo, da zoper drugega dediča vloži tožbo na razveljavitev pogodbe o preužitku in ugotovitev, da sodijo sporne nepremičnine v zapuščino.

7. Ker na pravdo napotena dedinja tožbe ni vložila, je sodišče zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in jo dokončalo. V pritožbi sedaj dedinja sodišču očita, da ni opravilo poizvedb pri bankah o prometu na računu zapustnice v obdobju od avgusta 2008 do zapuščinske obravnave. Meni, da bi sodišče moralo to narediti po uradni dolžnosti, saj bi moralo ugotoviti obseg zapuščine. Navaja še, da naj bi to smiselno predlagala v pripravljalni vlogi s 14. 7. 2014. Taki pritožbeni očitki niso utemeljeni.

8. Prvostopenjsko sodišče je napravilo poizvedbe o zapustničinem stanju na osebnem računu, hranilnih knjižicah in depozitih na dan smrti in na dan odgovora banke ter o neizplačanih prejemkih, ki jih je imela zapustnica pri ZPIZ. O tem je sodišče seznanilo dediče na naroku 7. 7. 2014. Zapustničina hči je s pripravljalno vlogo 14. 7. 2014 navedla, da je imela zapustnica pokojnino 1.100,00 EUR ter dodatek za postrežbo 200,00 EUR ter da je bila lastnica polovice stanovanja, ki ga je zapustničin sin dajal v najem in pobiral najemnino. Ker na računih zapustnice ni bilo denarja, je predlagala, naj sodišče naredi poizvedbe o prilivih in odlivih na bančnih računih, da bo lahko predlagala zahtevek v zapuščinsko maso oziroma vložila ustrezno tožbo. Sodišče je zapuščinski postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo za vložitev tožbe na razveljavitev pogodbe o preužitku. Dedinja tožbe ni vložila.

9. Predmet zapuščine so stvari in pravice, ki so pripadale zapustnici v trenutku smrti. Če obstaja spor ali določeno premoženje spada v zapuščino, mora sodišče stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo (212. in 213. člen ZD). To je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Ker dedinja tožbe ni vložila, je ravnalo pravilno, ko je v postopku ugotovilo, da v zapuščino sodi le premoženje, glede katerega je to nesporno. Za vse ostalo, kar dedinja misli, da bi ji šlo, bo morala vložiti ustrezno tožbo. Sodišče po uradni dolžnosti postopek vodi le, če je to posebej predpisano v zakonu. Sodišče je ugotavljalo in ugotovilo premoženje, ki je pripadalo zapustnici v trenutku njene smrti. Sodišče ni bilo dolžno ugotavljati prometa na računih zapustnice od avgusta 2008 do zapuščinske obravnave, niti ni tega pritožnica predlagala v vlogi 14. 7. 2014, kot sedaj zatrjuje v pritožbi. Pritožnica je v vlogi predlagala, naj sodišče naredi poizvedbe o prilivih in odlivih na zapustničinih računih. Sodišče je ugotovilo stanje na zapustničinih računih na dan smrti in na dan, ko so bili podatki sporočeni. Več mu po uradni dolžnosti ni bilo treba ugotavljati.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).(2) Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 15/76 in naslednji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.