Jedro

Vsak toženec na podlagi sodbe najprej odgovarja le toliko, kolikor mu je z njo naloženo. Njegovega položaja praviloma ne spremeni status oseb, ki jim je naložena izpolnitev obveznosti z njim. Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je namreč izjema od splošnega pravila, dopustna le v določenih primerih, ki jih mora sodišče posebej utemeljiti.

V pravdah zaradi neupravičene obogatitve kljub že izdani sodbi med pravdnima strankama načeloma ni mogoče izključiti presoje, da je imelo opravljeno plačilo v višini, ki presega s sodbo naloženo, podlago v materialnem pravu, tudi v določbah o spregledu pravne osebnosti. A le v obsegu podanih trditev in dokazov ter ob predpostavki, da o tem še ni pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Med pravdnima strankama je že pred tem tekel sodni spor. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II P 934/2009 z dne 9. 11. 2012 v zvezi s sklepom o popravi z dne 8. 3. 2013 in odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1448/2013 z dne 4. 3. 2014 odločilo, da sta tožnik (tam toženec) in družba A., d. o. o., dolžna tožencem (tam tožnikom) plačati posamezne zneske. Tožnikovo odgovornost je utemeljilo na podlagi pravila o spregledu pravne osebnosti iz 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

2. Tožnik je plačal celotne zneske posameznemu tožencu. Trdi, da jim je plačal več, kot jim je bil dolžan. Po njegovi oceni mu sodba nalaga le plačilo polovice zneska vsakemu izmed tožencev, preostalo polovico pa družbi. S tožbenim zahtevkom je zahteval polovico plačanega zneska od posameznega toženca.

3. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ocenilo je, da bi morala biti solidarnost tožnika in družbe izrecno navedena v izreku sodbe. Ker ni bila, je bil tožnik dolžan plačati le polovico določenega zneska posameznemu tožencu. Presojalo je še vprašanje, ali je tožnik vedoma plačal nekaj, kar ni bil dolžan, in ocenilo, da tega ni vedel. 4. Tretja toženka se zoper sodbo ni pritožila. Odločitev o njenem vračilu je tako postala pravnomočna.

5. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi ostalih tožencev in sodbo sodišče prve stopnje glede njih spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da tožnikovo zavedanje o tem, ali je bil dolžan plačati ali ne, ni pomembno. Pa tudi ne to, ali bi morala biti solidarna zaveza tožnika in družbe izrecno navedena v izreku prvotne sodbe. Gospodarska družba je bila namreč že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje izbrisana iz sodnega registra. Prvostopenjska sodba zoper izbrisano pravno osebo je tako le navidezna. Ker družba ni mogla biti zavezana za plačilo denarnih zneskov, prisojenih s sodbo, je na podlagi spregleda pravne osebnosti edini zavezanec za njihovo plačilo tožnik. Pravnomočnost prvotne zadeve pa po njegovi oceni pomeni, da toženci z dobljenim zneskom niso mogli biti obogateni. V nadaljevanju je pojasnilo pomen uzakonitve spregleda pravne osebnosti, ki je v tem, da pod določenimi pogoji iz 8. člena ZGD-1 za obveznost družbe odgovarjajo tudi njeni družbeniki. Z izbrisom gospodarske družbe pa njena obveznost ne preneha, ampak odgovorni družbenik v celoti vstopi v položaj dolžnika.

**Revizijski postopek**

6. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog revizijo dopustilo s sklepom II DoR 248/2016 z dne 6. 10. 2016 glede vprašanj, (1) ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru, če eden od obeh tožencev, katerima je bila v plačilo naložena deljiva obveznost, ob izdaji sodbe ne obstaja, drugi od tožencev dolžan izpolniti celotno obveznost; in (2) ali je postopkovna in materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnikov zahtevek neutemeljen zaradi njegove odgovornosti kot družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti.

7. Tožnik vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov vložene revizije.

Pojasnjuje, da tožniki njegovega solidarnega plačila niso niti zahtevali in da mu s sodbo ni bila naložena več kot polovica zneska. Izpostavlja, da neobstoje ene izmed strank ne more privesti do odgovornosti druge za celotno obveznost. Nasprotno stališč sodišča druge stopnje ocenjuje kot arbitrarno. V nadaljevanju izpostavlja še dilemo, ali lahko toženci uspejo z ugovorom, da odgovarja na podlagi spregleda pravne sposobnosti. Odgovor je po njegovi oceni nikalen, saj so to uveljavljali že v prvotnem postopku, pritožbeno sodišče pa je z drugačno odločitvijo poseglo v pravnomočno odločitev. Tudi sicer toženci po njegovem mnenju niso podali ustreznih trditev za tak ugovor.

8. Četrti toženec je na revizijo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

Pojasnjuje tek prvotnega postopka in pomen instituta spregleda pravne osebnosti. Nasprotuje tožnikovi oceni, da v postopku ni bilo ustreznih trditev za postavljen zaključek sodišča druge stopnje. Po njegovi oceni je tožnik z vloženo tožbo želel poseči v pravnomočno sodbo, saj izrek zavezuje skupaj z obrazložitvijo.

**Presoja revizijskega sodišča**

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. **O prvem dopuščenem vprašanju**

11. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje najprej izhaja iz predpostavke, da je bila družba, ki ji je bilo s tožnikom naloženo plačilo v prvotnem postopku, izbrisana iz sodnega registra, in zato ni mogla biti zavezana niti za polovico naloženih zneskov. Kot je razumeti, tožnik prav zato odgovarja za celotno plačilo.1

12. Takšno stališče je zmotno. Vsak toženec na podlagi sodbe najprej odgovarja le toliko, kolikor mu je z njo naloženo. Njegovega položaja praviloma ne spremeni status oseb, ki jim je naložena izpolnitev obveznosti z njim. Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je namreč izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih (npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, …).2 Pritožbeno sodišče tožnikove odgovornosti na teh izjemnih okoliščinah ni utemeljilo.

13. Odgovor na prvo zastavljeno vprašanje, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru, če eden od obeh tožencev, katerima je bila v plačilo naložena deljiva obveznost, ob izdaji sodbe ne obstaja, drugi od tožencev dolžan izpolniti celotno obveznost, je zato lahko le negativen.

**O drugem dopuščenem vprašanju**

14. Odgovor na drugo zastavljeno vprašanje, ali je postopkovna in materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnikov zahtevek ni utemeljen zaradi njegove odgovornosti kot družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti, pa je bolj zapleten. Podlag dolžnikove obveznosti plačati določen znesek upniku je lahko več: sodba ali druga odločba, zakon, pogodba, ..., kakor opozarja že sam tožnik. Kolikšna je lahko obveznost, ki izvira iz pravnomočne sodbe, je revizijsko sodišče že prej odgovorilo.

15. Pritožbeno sodišče se sicer ni jasno opredelilo, na čem temelji tožnikovo odgovornost, da mora tožencem plačati več, kot po oceni sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne sodbe, izdane v prvotnem pravdnem postopku. To je namreč menilo, da je pravnomočna sodba tožniku naložila le polovico tistega, kar je tožencem (v zmoti) plačal.3

16. Če drugačen zaključek pritožbenega sodišča, da je tožnik dolgoval celoto, izhaja le iz zmotnega stališča, da to nalaga izbris družbe iz sodnega registra, je lahko le napačen. Ker pa iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da bi bil tožnik za plačilo preostalega dela obveznosti lahko odgovoren tudi na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti, revizijsko sodišče dodaja tudi presojo teh razlogov.

17. Odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka je tedaj v odgovoru na vprašanje, koliko je ob plačilu znašala terjatev posameznega toženca do njega. Le, če je bila ta nižja od plačanega zneska, je mogoč zaključek, da je tožnik plačal nekaj, za plačilo česar ni bilo nobene pravne podlage, in so bili toženci v tej višini neupravičeno obogateni na njegov račun.4

18. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovi oceni, da je pri tem treba presoditi dvoje: − ali je bilo o tem že pravnomočno odločeno in − ali sta pravdni stranki ponudili trditve, ki omogočajo presojo, da je imelo plačilo veljavno pravno podlago izven izdane sodbe.

19. V pravdah zaradi neupravičene obogatitve kljub že izdani sodbi med pravdnima strankama načeloma ni mogoče izključiti presoje, da je imelo opravljeno plačilo v višini, ki presega s sodbo naloženo, podlago v materialnem pravu, tudi v določbah o spregledu pravne osebnosti. Osrednje vprašanje tovrstnih pravd je namreč to, ali je upnik prejel več, kot je bila njegova terjatev. Tožencem je zato treba načelno dopustiti ugovor, da ima plačilo podlago izven izdane sodbe.

20. Tovrstnega ugovora pa sodišče ne sme presojati tedaj, ko je bilo o tem že pravnomočno odločeno, kot trdi tožnik. Objektivne meje pravnomočnosti namreč ne izključujejo le tožbe z enakim tožbenim zahtevkom, o katerem je že pravnomočno odločeno, pač pa tudi ugovore, ki temeljijo na istem življenjskem dogodku, kot izdana sodba. Pri presoji dopustnosti si gre tako pomagati z vprašanjem, ali bi lahko toženci vložili tožbo, s katero bi zahtevali od tožnika še plačilo preostalega dela terjatve.5 Če jo lahko vložijo, je tudi njihova istovrstna obramba dopustna. Presoja pritožbenega sodišča je v tem delu povsem izostala, saj iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati niti, ali so toženci (tedaj kot tožniki) od tožnika (tedaj toženca) plačilo celotnih zneskov zahtevali niti ali je bilo o tem (v ugodilnem ali zavrnilnem delu) že pravnomočno odločeno s prvotno sodbo.

21. Pri presoji vsakega ugovora pa je pravdno sodišče vezano na trditve in dokaze, ki mu jih ponudita stranki (2. in 212. člen ZPP). O tem, ali so toženci dejstva, ki bi omogočila zaključek, da so plačila dobili na veljavni pravni podlagi (na podlagi zakona in v njem urejenega spregleda pravne osebnosti), podali, imata pravdni stranki v revizijskem postopku različni stališči. Pritožbeno sodišče pa bo moralo svojega še podati.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških**

22. Zmotno izhodišče pritožbenega sodišča, zaradi katerega je izostala presoja pravno odločilnih vprašanj, je revizijskemu sodišču preprečilo, da bi lahko presodilo, ali so toženci sedaj še sporno plačilo prejeli brez pravne podlage.

23. Reviziji je zato ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje ob gornjem procesnem in materialnopravnem izhodišču presoditi, ali je sedaj sporno tožnikovo plačilo imelo pravno podlago.

1 Primerjaj razloge pritožbenega sodišča v 9. točki obrazložitve. 2 Primerjaj dr. A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 175 in naslednja. 3 Četrti toženec v odgovoru na revizijo tej razlagi sicer nasprotuje. 4 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). 5 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 304/2014.