Jedro

Pri postopku po 31. a členu ZCS-1 in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero je bilo poseženo z istim dejanjem, gre za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Postopek po 31. a členu ZCS-1 se ne „nadaljuje“ v upravnem sporu v smislu, kot se „nadaljuje“ dokončani dvostopenjski upravni postopek. Pritožba iz 31. a člena ZCS-1 niti po tem zakonu niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika kot pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost. Vložitev pritožbe in pritožbeni postopek na podlagi 31. a člena ZCS-1 zato po presoji Vrhovnega sodišča ni procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu in ne vpliva na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, določen v prvem odstavku 23. člena ZUS-1, zaradi istega dejanja uradne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo na ugotovitev nezakonitosti posega v njegovo človekovo pravico in temeljno svoboščino – svobodo gibanja, storjenega s posamičnim dejanjem pooblaščene uradne osebe Carinske uprave Republike Slovenije, Izpostave Petrina, dne 11. 8. 2010 z ukazom tožniku, da na mednarodnem mejnem prehodu Petrina ne sme izstopiti iz države, temveč se mora vrniti v njeno notranjost. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da med strankama sicer ni sporno, da ravnanje carinskega uslužbenca ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, vendar pa je sodišče presodilo, da na podlagi tožbenih navedb in opisa obravnavanega dejanja ni mogoče sklepati, da so z ravnanjem carinskega uslužbenca tožniku nastale posledice v tolikšni meri, da bi moralo o tožbi odločati meritorno. Iz tožbenih navedb namreč ni razvidno, kakšne dejanske posledice je imela za tožnika onemogočitev prehoda državne meje.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje nezakonito in protiustavno, saj bi moralo pri odločanju neposredno uporabiti določbe Ustave Republike Slovenije – URS. Prvostopenjsko sodišče je s tem, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, kršilo tožnikovo človekovo pravico iz četrtega odstavka 15. člena URS, ki sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja brez pooblastil zakonodajalcu, da v zakonu postavlja dodaten pogoj za njeno uresničevanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče s sodbo spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v meritorno sojenje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbah 36. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu dopustna, če so podane v prvem odstavku tega člena določene procesne predpostavke. Ena izmed njih, ki mora biti podana v vsakem upravnem sporu, je predpostavka pravočasnosti tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožba je pravočasna, če je vložena v roku, ki ga določa zakon.

6. Splošni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Ta rok znaša 30 dni. Če se s tožbo izpodbija upravni akt, teče ta rok od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Toda če se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, začne rok za tožbo teči takrat, ko je bilo takšno posamično dejanje storjeno (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).

7. Iz tožbenih navedb je razvidno in med strankama tudi ni sporno, da je bilo posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico, storjeno 11. 8. 2010. Iz dohodnega zaznamka na izvirniku tožbe pa je razvidno, da je tožba prispela na sodišče 2. 12. 2010, in da je bila vložena priporočeno na pošti dne 1. 12. 2010. Tožnik je pravočasnost tožbe utemeljeval z navedbami, da je na podlagi 31. a člena Zakona o carinski službi – ZCS-1 v odprtem roku vložil pri Generalnem carinskem uradu Carinske uprave Republike Slovenije pritožbo zaradi nezakonitega in protiustavnega dejanja pooblaščene uradne osebe Carinskega urada Ljubljana, Izpostava Petrina, in kratenja ustavne pravice in svoboščine. Postopek po pritožbi je bil končan dne 2. 11. 2010, ko je prejel dopis Generalnega carinskega urada z oznako „odgovor na pritožbo“, podpisan s strani generalnega direktorja Carinske uprave RS. Ker je po 20. členu Pravilnika o reševanju pritožb v carinski službi (Ur. l. RS, št. 40/2005, v nadaljevanju Pravilnik) odgovor pritožniku zaključni akt komisije, tožnik in sodišče prve stopnje očitno menita, da je rok za vložitev tožbe začel teči šele z zaključitvijo tega pritožbenega postopka in da je ta pritožbeni postopek procesna predpostavka za dopustnost tožbe v smislu prvega odstavka 6. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Takšno pravno naziranje po presoji Vrhovnega sodišča ni sprejemljivo. Določbi prvega odstavka 6. člena in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se namreč nanašata na primere, ko je predmet tožbe presoja upravnega akta oziroma akta, ki ga kot upravni akt definira 2. člen ZUS-1. Predpostavka, ki jo urejata navedeni določbi (in ki vpliva na začetek teka roka za vložitev tožbe), se zahteva v primeru, kadar se upravni akt izdaja in preizkuša v dvostopenjskem upravnem (ali z njim izenačenem) postopku. Toda v obravnavani zadevi ni izpodbijan upravni akt, ampak posamično dejanje.

9. Glede posamičnega dejanja uradne osebe carinskega organa sicer ZCS-1 v 31. a členu določa, da se posameznik, ki meni, da so bile z ravnanjem pooblaščenih uradnih oseb kršene njegove pravice ali svoboščine, lahko v roku 30 dni od trenutka, ko je izvedel za kršitev, pritoži na generalni carinski urad. Toda postopek po pritožbi se po Pravilniku, ki je bil izdan na podlagi drugega odstavka 31. a člena ZCS-1, ne konča z upravno odločbo, ampak z odgovorom pritožniku, torej z dokumentom, ki po določbah ZCS-1 (niti po določbah Pravilnika) nima narave upravnega akta.

10. Navedeno pomeni, da gre pri postopku po 31. a členu ZCS-1 in pri upravnem sporu zaradi varstva ustavne pravice, v katero je bilo poseženo z istim dejanjem, za dve medsebojno ločeni zadevi, ki nista povezani tako, kot sta sicer pritožba v dvostopenjskem upravnem postopku in tožba v upravnem sporu. Postopek po 31. a členu ZCS-1 se ne „nadaljuje“ v upravnem sporu v smislu, kot se „nadaljuje“ dokončani dvostopenjski upravni postopek. Pritožba iz 31. a člena ZCS-1 niti po tem zakonu niti po določbah ZUS-1 ni obvezno procesno dejanje prizadetega posameznika kot pogoj za sodno varstvo njegove ustavne pravice v upravnem sporu, temveč je le njegova fakultativna možnost. Vložitev pritožbe in pritožbeni postopek na podlagi 31. a člena ZCS-1 zato po presoji Vrhovnega sodišča ni procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu in ne vpliva na začetek teka roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, določen v prvem odstavku 23. člena ZUS-1, zaradi istega dejanja uradne osebe.

11. Glede na navedeno je bila po presoji Vrhovnega sodišča tožba vložena prepozno (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) in sodišče prve stopnje bi jo moralo zavreči že iz tega razloga.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo, vendar iz drugih razlogov, saj bi jo kot prepozno moralo zavreči iz razloga po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker zamuda roka za vložitev tožbe učinkuje absolutno (razen v primeru vrnitve v prejšnje stanje, ki pa v obravnavani zadevi ni podan), dejstvo, da sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ni oprlo na to zakonsko določbo, ne vpliva na njegovo zakonitost. Iz istega razloga je bilo razglabljanje sodišča prve stopnje o tem, da izpodbijano dejanje ni imelo pravno relevantnih posledic, postopkovno nepotrebno. Zato se Vrhovno sodišče v vprašanje njegove pravilnosti niti ni spuščalo.

13. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1.