Jedro

Med strankama ni sporno, da ravnanje carinskega uslužbenca ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi, kar je tožena stranka priznala tako v pritožbenem postopku, kakor tudi v tožbi, pripoznala pa je tudi odškodnino v višini 1,00 EUR. Na podlagi tožbenih navedb in opisa spornega dejanja ni mogoče sklepati, da so z ravnanjem carinskega uslužbenca tožniku nastale posledice v takšni meri, da bi moralo sodišče o tožbi meritorno odločati. Tožniku je bil res onemogočen prehod državne meje, vendar iz tožbenih navedb ne izhaja, kakšne dejanske posledice je to imelo zanj. Na zanemarljivost posledic kaže tudi višina zahtevane odškodnine, katero je že tožnik sam označil kot „simbolično“.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zaradi nezakonitosti posamičnega dejanja, s katerim je pooblaščena uradna oseba Carinske uprave RS posegla v njegovo človekovo pravico in temeljno svoboščino – svobodo gibanja. V tožbi navaja, da je dne 11. 8. 2010 z osebnim avtomobilom pripeljal na mednarodni mejni prehod Petrina z namenom, da izstopi iz države in vstopi v Republiko Hrvaško. Z njim sta bila v avtu tudi soproga ter pes, za katerega pa ni imel s seboj potnega lista za hišne živali, zato je policistu izročil le svojo in soprogino osebno izkaznico. Ko je carinik skozi okno opazil psa, ga je vprašal, ali ima dokument za hišne živali. Pojasnil je, da ga žal nima s seboj. Takrat mu je carinik dejal, naj zapelje stran, pri tem pa je obdržal njegovo in soprogino osebno izkaznico. Ukazal mu je, naj obrne vozilo in vstopi nazaj v notranjost države, kjer mu bo vrnil njune zadržane osebne dokumente. Z avtom je nato prečkal slovensko mejno črto, nakar mu je na mejnem prehodu carinik izročil obe osebni izkaznici. Takrat je zahteval naj pokliče svojega nadrejenega, ki je pojasnil, da je šlo za nesporazum in da ni šlo za prepoved izstopa iz države njemu in njegovi soprogi, temveč le njunemu psu. Na podlagi 31.a člena Zakona o carinski službi je vložil pritožbo zaradi nezakonitega in protiustavnega dejanja pooblaščene uradne osebe Carinskega urada Ljubljana. V odgovoru na pritožbo je generalni direktor Carinske uprave Republike Slovenije priznal protipravnost ravnanja carinika, zapisal je, da „zaradi preširoke razlage Uredbe Sveta 998/2003 ES, je carinik napačno ocenil, da mora preverjati dokumente hišnih živali tudi pri izstopu in da zaradi nepredložitve dokumentov psu izstopa iz skupnosti ne sme dovoliti, posledično pa tudi ne vam in vaši soprogi kot lastnikoma psa, saj je Carinska uprava RS pri nekomercialnih premikih hišnih živali pristojna le pri njihovem vstopu na ozemlje skupnosti. Zato je komisija opozorila Carinski urad Ljubljana, vodjo izpostave Petrina in carinika A.A. na obstoječa navodila in pravilnost ravnanja v takšnih primerih“. Meni, da je sporno dejanje carinika pravno nepravilno kvalificirano, saj ne gre za „preširoko razlago“ in „napačno oceno“, temveč za prekoračitev pooblastil s strani pooblaščene uradne osebe pri opravljanju službe, ki je imela za neposredno posledico kršitev tožnikove človekove in ustavne pravice do svobode gibanja. Uveljavljal je tudi nepremoženjsko škodo in sicer v višini 1,00 EUR.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo med drugim navajala, da je carinski uslužbenec sicer pravilno ravnal, ko je potnika opozoril na neizpolnjevanje pogojev za premik hišne živali in na težave zaradi nepredložitve dokumentov za psa pri ponovnem vstopu na ozemlje skupnosti, vendar zaradi tega ne bi smel omejiti pravice izstopa iz skupnosti lastniku psa. Pripoznala je tožbeni zahtevek po višini 1,00 EUR.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 5. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt ali dejanje, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. Gre za procesno predpostavko, ki se nanaša na pomembnost spora za stranko ali za pravni red.

Med strankama ni sporno, da ravnanje carinskega uslužbenca ni bilo v skladu z veljavnimi predpisi. Tožena stranka je nepravilnost oziroma nezakonitost dejanja priznala tako v pritožbenem postopku, sproženem na podlagi Zakona o carinski službi, kakor tudi v tožbi, pripoznala je tudi odškodnino v višini 1,00 EUR. ZUS-1 ne predvideva sodbe na podlagi pripoznave, zato bi priznanje dejstev in pripoznava zahtevka terjala ugoditev tožbi. Vendar je sodišče presodilo, da na podlagi tožbenih navedb in opisa spornega dejanja ni mogoče sklepati, da so z ravnanjem carinskega uslužbenca tožniku nastale posledice v takšni meri, da bi moralo sodišče o tožbi meritorno odločati. Presodilo je torej, da tožnik sodnega varstva v tem primeru ne potrebuje. Tožnik je sicer podrobno opisal vse okoliščine dogodka, ni pa navajal posledic, ki bi izhajale iz ravnanja carinskega uslužbenca. Tožniku je bil res onemogočen prehod državne meje, vendar iz tožbenih navedb ne izhaja, kakšne dejanske posledice je to imelo zanj. Na zanemarljivost posledic kaže tudi višina zahtevane odškodnine, katero je že tožnik sam označil kot „simbolično“. Zato je presodilo, da sodno varstvo zaradi zaščite tožnikovega lastnega pravnega položaja ni potrebno.

Ker morata biti obe okoliščini, izostanek nezanemarljivih posledic in dejstvo, da v sporni zadevi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, kumulativno izpolnjeni, je sodišče presojalo tudi, ali je treba o zadevi odločiti zaradi pomembnosti pravnega vprašanja. Tožena stranka je v postopku izrazila pravilno stališče, da tožniku prehod državne meje ne bi smel biti onemogočen, zato to pravno vprašanje v upravnem sporu ni več sporno. Meritorna odločitev v tej zadevi po presoji sodišča ni potrebna tudi iz razloga, ker je že komisija opozorila Carinski urad Ljubljano, vodjo izpostave in A.A. na pravilnost ravnanj v takih primerih. Zato po presoji sodišča tudi ne gre za pomembnost spora z vidika prakse tožene stranke.

Iz vpisanih razlogov je sodišče na podlagi 5. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrglo.