Jedro

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pri presoji ustrezno podane pojasnilne dolžnosti bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), in da je predhodno že najel kredit v tuji valuti. Merilo presoje sodišča prve stopnje tako ni bilo objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, ampak subjektivno, kar je materialnopravno zmotno.

V tem pogledu je pretirano poudarilo pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke.

V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu točke I izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da sta Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. MS01 305595045 z dne 17. 10. 2007 in notarski zapis SV 906/07 z dne 17. 10. 2007, nična.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke ID pravice ... pri nepremičnini ID znak: parcela 127 ..., ID: ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi Notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 17. 10. 2007, opr. št. SV 906/07, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa v korist tožene stranke pod ID zaznambe: ..., neveljavna in se izbriše."

II. V preostalem delu točke I izreka (glede zahtevka na plačilo zneska 39.155,99 EUR) in v točki II izreka (glede odločitve o plačilu stroškov postopka) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, na plačilo 39.155,99 EUR in na neveljavnost vknjižbe hipoteke ter na izbris vknjižbe (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 5.217,79 EUR (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) v pravočasni pritožbi v bistvenem navaja, da niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede pojasnilne dolžnosti. Tožnika podajata zaključek, da jima ni bilo ustrezno pojasnjeno valutno tveganje, saj jima je bila predstavljena le možnost nihanja "malo gor - malo dol". Navedeno izhaja iz dokazne ocene sodišča prve stopnje glede tožnikove izpovedbe, ki se sklada z reklamnim letakom iz leta 2004, v katerem je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) navedla, da je stanovanjski kredit z valutno klavzulo idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala, pri čemer iz njega izhaja zapis "oprite se na trdno valuto". Naveden letak je toženka uporabljala kot prodajano orodje tudi leta 2006, ko je sklenila obravnavani kredit, kar je izpovedala tudi zaslišana uslužbenka banke. Tožnika opozarjata na prakso toženke, ki je pri sklepanju kreditov prikazala gibanje v preteklosti, s čimer se je dokazovalo, da valuta švicarski frank (v nadaljevanju CHF) sicer niha in tečaj ni ravna črta. Toženka tako ni pojasnila, da so možne tudi velike spremembe tečaja. Tožnika uveljavljata neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov glede zaslišanja prič drugih kreditojemalcev, ki bi lahko izpovedali glede poslovne prakse toženke pri sklepanju pogodb. Menita, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da slaba vera toženke ni podana, ker ni mogla predvideti, kako se bo gibala vrednost tečaja. Sklicujeta se na zadevo Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) Andriciuc in Paribas, na odločbo Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) Up-14/21 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) II Ip 8/2022. Tožnika sodišču druge predlagata, da njuni pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da niso podani zakonski pogoji za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Meni, da je ustrezno opravila pojasnilno dolžnost, in pojasnjuje sodno prakso SEU in VSRS v tej zvezi. Iz izpovedbe prvotožnika izhaja, da je razumel valutno tveganje, da se obveznost neprestano spreminja. Tožnika tudi nista prejela zagotovil, da bo šlo zgolj za minimalne spremembe. Iz ravnanja prvotožnika leta 2011 izhaja, da je bil ustrezno poučen, saj bi sicer menil, da je nekaj narobe, pa ni. Pričakovanja tožnikov, ki sta podcenila možnosti sprememb tečaja, niso pomembna. Ker sta že predhodno sklenila kredit v CHF, sta bila s tveganjem seznanjena. Tožnika sta na podlagi amortizacijskih načrtov imela možnost oceniti ekonomske posledice spremembe valutnega razmerja.

Toženka nadalje opozarja na možnost pogodbene konverzije, ki pomeni tudi pojasnilo o izpostavljenosti valutnemu tveganju. Meni, da možnost konverzije predstavlja učinkovit instrument zavarovanja pred valutnim tveganjem. Povzema sodno prakso višjih sodišč v tej zvezi in navaja, da sta bila tožnika ustrezno opozorjena na valutno tveganje že v sami pogodbi, da sta bila kreditno sposobna tako za kredit v EUR, kot tudi za kredit v CHF, ki sta ga izbrala, ker je bil bolj ugoden, in da sta razumela mehanizem kreditne pogodbe in znala oceniti, kako vpliva znatna sprememba tečaja. Prav tako se toženka sklicuje na načelo skrbnosti, ki velja tudi za potrošnika. Izračuni hipotetičnega bodočega gibanja kredita niso potrebni za pojasnitev tveganja.

Tudi ni podana kršitev, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog glede zaslišanja drugih kreditojemalcev, saj je bistveno neposredno dokazovanje, ki je bilo tožnikom omogočeno. Prav tako reklamni letak iz leta 2004 ni bil primeren dokaz za dokazovanje poslovne politike toženke v času sklepanja pogodbe. Toženka ugovarja tudi zastaranju kondikcijskega zahtevka in zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tak uradni preizkus ni pokazal procesnih kršitev, prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, ki jo pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnikov z zaslišanjem prič - drugih kreditojemalcev, ki bi lahko izpovedali glede poslovne prakse toženke pri sklepanju pogodb.

7. Načelo kontradiktornosti je eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka določeno v 5. členu ZPP1 in je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).2 Le-ta na področju dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov pa na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.3 Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.4

8. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v drugem odstavku točke 5 obrazložitve, je bil v obravnavani zadevi pomemben le način informiranja tožnikov v razmerju med njima in toženko ter drugi kreditojemalci ne bi mogli izpovedati o tem, kakšne informacije je toženka dejansko dala tožnikoma. S strani tožnikov predlagani dokazi z zaslišanjem drugih kreditojemalcev tako niso bili primerni za dokazovanje odločilnih dejstev, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo in jih je zavrnilo, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

9. Je pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo materialno pravo (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Odločitev sodišča prve stopnje:

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - stranki sta sklenili Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. MS01 305595045 z dne 17. 10. 2007 in notarski zapis SV 906/07 z dne 17. 10. 2007 (priloga A3), ki se nanaša na potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto CHF, ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere, vezane na LIBOR, kredit pa je bil namenjen dokončanju izgradnje hiše, - tožnika sta v pogodbi potrdila, da ju je toženka seznanila z rizikom najetja kredita v tuji valuti CHF in ga izrecno prevzela (20. točka kreditne pogodbe), - tožnikoma je bilo s strani toženke predstavljeno dejstvo nihanja tečaja in valutnega tveganja, vsebina opozoril in informacij pa je bila takšna, da sta se tožnika na njihovi podlagi zavedala, da lahko pride do spremembe tečajnih razmerij in s tem do zvišanja anuitete in njunih pogodbenih obveznosti, izraženih v EUR, tožnika pa sta že predhodno sklenila kreditno pogodbo v CHF in sta tako lahko že zaznavala, da se anuiteta spreminja (17. točka obrazložitve sodbe), tožnikoma je bilo s strani uslužbencev toženke predstavljeno dejstvo nihanja tečaja, pri čemer niso dajali napovedi glede gibanja tečaja, glede dejstva, da sta tožnika razumela nihanje, pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbo prvotožnika, da je bilo tveganje pojasnjeno kot "malo gor in malo dol", ob tem je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), ki je morala vedeti, kaj pomeni zaveza za kredit v tuji valuti, - toženka ukrepov švicarske centralne banke, ki so povzročili spremembo tečaja, ni mogla predvideti, - toženka se je pred valutnim tveganjem zavarovala, izpostavljena pa je bila kreditnemu tveganju, - toženka tožnikov ni zavedla ali jima vsilila kredita v CHF, predstavila jima je tudi kredit v EUR.

11. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila pojasnilna dolžnost banke ustrezno izpolnjena, saj je bil tožnik seznanjen s posledicami pogodbe, vključno z možnostjo zvišanja vrednosti pogodbene obveznosti v domači valuti, pri čemer ni bila podana slaba vera toženke, niti znatno neravnotežje položajev strank (45. točka obrazložitve sodbe).

Materialnopravna podlaga:

12. Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, za nejasna določila pa je določeno, da jih je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

13. Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu, izpolnjena zahteva jasnosti in razumljivosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člen 4(2) Direktive 93/13).

14. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo.5 Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da v svojo ureditev ne bo prenesla omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti (transparentnosti) pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti.6 Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.7

15. Pravo EU izhaja iz visokega varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah), pri čemer se navedeno varstvo povezuje z zavezanostjo socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).

16. Sodišče druge stopnje se tako pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna,8 ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega. Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa sodišče druge stopnje v skladu z načelom lojalne razlage sledi tudi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo SEU. Navedeno pomeni, da če je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

17. Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama,9 s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).10

18. Sodišče druge stopnje pri tem sledi zahtevi Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju (USRS), da morajo sodišča zavzeti ustavnoskladno razlago slovenske zakonske ureditve, ki upošteva splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS), ne samo skozi negativni (obrambni) vidik pogodbene svobode, ampak celovito tudi skozi njen pozitivni (socialni) vidik, ki se nanaša na družbeno vpetost pogodbenega razmerja in s tem na povezavo z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena URS.11 Zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti je negativni (obrambni) vidik postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim (socialnim) vidikom.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja glede pojasnilne dolžnosti:

19. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišča prve stopnje zmotno presodilo, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot).

20. Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo razlago SEU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.12 Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja.13

21. Tako so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je pri presoji ustrezno podane pojasnilne dolžnosti bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), in da je predhodno že najel kredit v tuji valuti. Merilo presoje sodišča prve stopnje tako ni bilo objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, ampak subjektivno, kar je materialnopravno zmotno.

22. V tem pogledu je pretirano poudarilo pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nepravilnega materialnopravnega izhodišča, da za dosego standarda ustreznega pojasnila zadošča že, če potrošnik razume, da se bo njegova obveznost odplačila v domači valuti lahko spremenila. Zgolj zavedanje, da lahko pride do nihanja tečaja, ni odločilnega pomena. Izjava tožnika o prevzemu valutnega tveganja, kot ta izhaja iz 20. člena obravnavane kreditne pogodbe, na kar se je oprlo sodišče prve stopnje, je presplošna. Tožnika sta sicer prejela splošne informacije o morebitnem zvišanju obveznosti in sta prejela amortizacijski načrt, ki je pokazal prihodnje stanje dolga v času sklenitve pogodbe (ta ničesar ne pojasnjuje glede prihodnjega valutnega tveganja), kar pa ne zadošča. Tudi dejstvo, da je bil to drugi tožnikov kredit v tuji valuti, nima pomena, saj je lahko tožnik zgolj zaznal to, kar sodišče prve stopnje napačno šteje kot odločilno, da prihaja do nihanja, nič pa o možnosti velike intenzivnosti tega nihanja.

23. Ob tem sodišče prve stopnje tudi ni dalo odločilnega pomena reklamnemu letaku toženke iz leta 2004 (priloga A22), saj ni bil neposredno iz obdobja, ko se je sklepala obravnavana pogodba, čeprav je samo štelo kot pomembno dejstvo, da je v preteklem obdobju tožnik že najemal kredit, vezan na tujo valuto. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil navedeni letak, v času sklepanja sporne kreditne pogodbe, strankam še na voljo v poslovnih prostorih toženke, zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da je slednji vendarle imel določeno težo, saj je v letaku toženka oglaševala stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto CHF kot "idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala".

24. Zato bi tožnika morala prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva, v povezavi z obrestnim tveganjem, na višino odplačila kredita v domači valuti, na obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Tožnika na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačila kredita v domači valuti.

25. Sodišče prve stopnje je glede ustreznega obsega informacij (in v tem oziru glede profesionalne skrbnosti banke) zmotno izhajalo iz okoliščine, da toženka kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.14 Takega pojasnila tožnika v obravnavani zadevi s strani toženke nista prejela. Prav navedena zadržanost pri pojasnjevanju, ki jo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi nepravilno šteje kot ustrezno, utemeljuje zaključek o tem, da toženka ni izpolnila dolžne skrbnosti pri pojasnilni dolžnosti.

26. Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank:

27. Prav tako je sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni podana kršitev načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere s strani toženke, kot elementa presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

28. Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.15 Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. 29. Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti, praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.16

30. Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.17 Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.18 Sodišče tako presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na, s strani banke, vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.19

31. Sodišče druge stopnje meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na pojasnjeno neobičajno, nepredvidljivo veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja, pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin, utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna in nepredvidljiva. Potrošnik zato utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da njegova obveznost odplačila v domači valuti ne bo enostransko povsem prepuščena denarnemu in valutnemu trgu (tožnika nista bila izpostavljena le neobičajnemu, nepredvidljivemu, zelo velikemu valutnemu tveganju, ampak tudi obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

32. Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi. Taka pogodbena vsebina, glede na besedilo navedenega določila, ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

33. V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko na nepremičnini tožnikov. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot za potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

34. Toženka ni upoštevala, da imata tožnika dohodke le v domači valuti in sta bila s tem povsem izpostavljena valutnemu tveganju in valutnemu trgu, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto, oziroma nevtralno devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno zelo velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti, s čimer bi zaradi plačilne nesposobnosti lahko zapadla v spiralo zadolženosti.

35. Po obrazloženem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja, oziroma slednja ni bila v dobri veri, ker pri sklepanju kreditne pogodbe, kjer je šlo za izrazito asimetrično razmerje med banko in potrošnikom, ob neustreznih pojasnilih, niso bili upoštevani tudi zgoraj navedeni socialni vidiki.20

36. Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno izpostavilo sodišče prve stopnje. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti valute CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.21 Zato v obravnavani zadevi ni pravno relevantno, ali je toženka tožnike morebiti zavedla ali ne, kar sicer kot bistveno upošteva sodišče prve stopnje, ampak le, ali je banka ravnala s profesionalno skrbnostjo.

37. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo, da ni podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). SEU navedene predpostavke ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resni poseg v pravni položaj.22 Za tak primer pa gre že, če so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam, v celoti nositi valutno in obrestno tveganje, kar je podano v obravnavani zadevi.

Glede možnosti konverzije:

38. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi lahko tožnika pogodbo konvertirala v evrski kredit, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da na splošno možnost spremembe (konverzije) v evrski kredit, ki je po svoji vsebini novacija kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto, potrošniku še ne zagotavlja učinkovite obrambe pred škodljivimi posledicami obravnavanega valutnega tveganja, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje.

39. Od povprečnega potrošnika, ki ni bil ustrezno poučen o možnosti tudi zelo hudih negativnih posledic sklenjene pogodbe, kot je bil primer v obravnavani zadevi, ni mogoče pričakovati, da bo ustrezno uporabil možnost konverzije. Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.

40. V obravnavani kreditni pogodbi pa možnost konverzije niti ni bila dogovorjena, kot zmotno meni toženka. V 20. členu sporne kreditne pogodbe sta opredeljeni le možnost predčasnega plačila celotnega kredita s pripadajočimi obrestmi in možnost, da kreditojemalec poda banki vlogo za refinanciranje obstoječega kredita z novim, v obeh primerih pa je dolžan kreditojemalec plačati stroške predčasnega poplačila (dokaz A3). V obeh primerih je tako v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. Kreditojemalec ima le možnost podaje vloge, pri čemer ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja, ki je po vsebini zgolj najem novega kredita za poplačilo prejšnjega. Tako ohranja banka položaj močnejše stranke, ki v bistvenem določa usodo pogodbe.

41. Ob tem je odločilno tudi, da možnost ali celo realizacija pojasnjene novacije ne odreka potrošniku varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če potrošnik izrazi voljo, da svojih pravic ne uveljavlja, potem ko je bil o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjen, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi.23 Slovenska ureditev jasno določa, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (326. člen Obligacijskega zakonika - OZ). V tej zvezi je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.24 Zaradi morebitne možnosti konverzije tako še ni odpravljena nepoštenost pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto.

Glede ničnosti pogodbe:

42. Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero,25 kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). SEU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.26

43. V obravnavani zadevi je sicer podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13. Zato odpade pomislek, ali za potrošniške pogodbe uporabiti prilagojeno razumevanje splošne ureditve OZ glede ničnosti skozi ustavnoskladno razlago varstva šibkejšega, ki zahteva učinkovito sodno varstvo glede na izhodišča in cilje, ki so sorodni tistim v pravu EU z vidika visokega varstva potrošnikov v javnem interesu, ki presega posamezno sodno zadevo. SEU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).27

44. Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13),28 kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom.29 V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno.30 SEU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja.31 Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem,32 vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta veljavnosti kreditne pogodbe prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

45. Zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja je tako nična celotna kreditna pogodba, s tem pa tudi akcesorna pogodba o ustanovitvi hipotekarnega zavarovanja. Posledično je podan tudi zakonski razlog za neveljavnost in izbris hipoteke iz zemljiške knjige (neveljavnost zemljiškoknjižnega dovolila zaradi ničnosti zavarovalnega posla - 2. točka prvega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

Odločitev sodišča druge stopnje:

46. Po obrazloženem je pritožba utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo v zvezi z ničnostnim in izbrisnim zahtevkom, kot izhaja iz točke I izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP).

47. V preostalem delu, glede zahtevka na plačilo denarnega zneska, je pritožba prav tako utemeljena, sodišče druge stopnje pa ji je ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, kot izhaja iz točke II izreka te odločbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč o denarnem zahtevku, ki temelji na materialnopravni podlagi neupravičene pridobitve, še ni vsebinsko odločalo. Sodišče druge stopnje pa ne sme v celoti in prvič odločati o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje na prvi stopnji. Zaradi tega mora, glede ustreznih ugotovitev sodišča prve stopnje, biti strankam zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS, s tem pa tudi pravica do izjave, ki je vsebovana v 22. členu URS.33

48. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 5. člen ZPP določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 2 22. člen URS določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 3 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 4 Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. 5 Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve. 6 SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch, kjer se je sklicevalo na zadevo Caja de Ahorros. 7 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor. 8 O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., navedeno delo. 9 SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve 10 USRS Odločba Up-14/21, 26., 27. , 39. in 40. točka obrazložitve. 11 Prav tam, 21. in 39. točka obrazložitve. 12 SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance. 13 VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea. 14 VSRS sodba II Ips 8/2022. 15 SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve. 16 VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve. 17 SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc. 18 Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve. 19 Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020. 20 Tudi USRS v odločba Up-14/21 kot ustavno neskladen opredeli položaj, kjer bi bil potrošnik pri izrazito tvegani ključni življenjski odločitvi (glede financiranja) povsem prepuščen prostemu trgu (28. točka obrazložitve). Pri tem opredeli naslednje okoliščine, ki se nanašajo na pozitivni vidik pogodbene svobode: financiranje nakupa eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine; neobičajno, neomejeno, neobvladljivo tveganje za stanovanjski kredit; odplačevanje kredita s tekočimi prihodki družine, zato je lahko ogrožen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja družine (26. točka obrazložitve). 21 VSRS sodba II Ips 8/2022. 22 SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve. 23 SEU C-452/18, Ibercaja Banco SA. V tej povezavi o nepomembnosti možnosti konverzije za neravnotežje položajev tudi VSL sklep I Cpg 644/2020, 41. in 42. točka obrazložitve. 24 VSRS sklep II Ips 7/2022. 25 SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve. 26 SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai. 27 SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito. 28 SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 29 SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve. 30 SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve. 31 SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve. 32 Prav tam, 53. točka obrazložitve. 33 Tako odločba USRS Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.