Jedro

Tožena stranka je tožniku 10. 12. 2007 izdala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkrati vabilo na zagovor. Poučen je bil, da lahko zagovor poda tudi pisno in da mora delodajalec na njegovo zahtevo o nameravani izredni odpovedi pisno obvestiti sindikat, katerega član je. Zagovor je bil predviden za 14. 12. 2007, tako da je imela tožnik za pripravo na zagovor na razpolago dovolj časa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2007, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 15. 12. 2007, nezakonita (točka I/1 izreka), da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja in mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 5. 2007 ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pa do odločitve sodišča prve stopnje (točka I/2 izreka), da mu tožena stranka obračuna bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do določitve sodišča prve stopnje v višini kot jo določa pogodba o zaposlitvi ter mu izplača neto znesek plače skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja (točka I/3 izreka) in da mu tožena stranka namesto vzpostavitve delovnega razmerja plača odškodnino v višini osemnajstih, mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (točka I/4 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe selektivna in abstraktna, saj se sodišče prve stopnje ne spušča v bistvo zadeve. Prvenstveno bi bilo potrebno v tej zadevi ugotoviti, ali je bil celoten postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljan pravočasno in pravilno in šele po tem bi bilo potrebno ugotoviti, če bi seveda to bilo sploh še potrebno, ali je tožnik kršil delovno obveznost. Dejstvo je, da je tožnik o svojem ravnanju toženo stranko obvestil že 17. 7. 2007, kar izhaja tako iz njegovega ugotovitvenega poročila, kot tudi iz ugotovitvenega zapisnika z dne 7. 12. 2007, ki ga je izdal A.K.. Glede na to, da tožena stranka sama priznava datum, ko je bila o dogodku obveščena, pričetek teka zastaralnega roka ne more biti vprašljiv. Ker iz izpovedi prič A.K. in M.K. izhaja, da pri tem primeru ni šlo za običajen postopek in običajen zapisnik, bi bilo pričakovati večjo pozornost in skrbnost tožene stranke. Navedbe sodišča prve stopnje, da je opravičilo za pozen začetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da so zaradi ugotovitve tihotapstva na več mejnih prehodih, kjer naj bi sodelovali tudi cariniki, podrobneje pregledovali nekatere postopke in poročila in tako ugotovili domnevno sporno poročilo tožnika, ne vzdržijo. Če tožena stranka ni skoraj pet mesecev imela časa pregledati ugotovitvenega poročila tožnika, za to ne more odgovarjati tožnik. Dejstvo je, da zoper tožnika ni bil, razen postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, uveden noben drug postopek, in tako ne vzdrži navedba sodišča prve stopnje, da se konec koncev lahko izda izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ves čas zastaralnega roka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Bistvo je, kdaj bi tožena stranka lahko in morala poznati domnevne razloge za izredno odpoved, to pa je dne 17. 7. 2007. Ne glede na to, da tožnik meni, da je zaradi zastaranja postopka izredna odpoved nezakonita, pa iz previdnosti izpodbija navedeno sodbo tudi zaradi napak v postopku. Tožena stranka je bistveno kršila postopek, saj sama ni spoštovala rokov, ki jih je za izjasnitev postavila tožniku. Kljub temu, da je bil tožniku dan osemdnevni rok za izjasnitev o navedbah na ugotovitvenem zapisniku z dne 7. 12. 2007, pa je bil zagovor že 14. 12. 2007. Nadalje je vprašljiva tudi pravilnost vloge sindikata v celotnem postopku, saj je tožnik dne 14. 12. 2007 na samem zagovoru zahteval prisotnost in sodelovanje sindikata, čeprav bi moral biti sindikat že obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sindikatu bi tudi moral biti dan osemdnevni rok za podajo mnenja. Ker sindikat v postopek ni bil vabljen, oziroma je bil povabljen šele na dan zagovora, so bile tožniku kršene pravice do vložitve začasne odredbe za učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Paradoks je, da je direktor Carinskega urada ... v vabilu tožniku na zagovor z dne 10. 12. 2007 navedel, da se mora na njegovo zahtevo sindikat pisno obvestiti o postopku, potem pa je bila ta tožnikova pravica kršena. Poleg tega pa tožnik sodbo izpodbija tudi zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Tožniku se očita, da naj bi kršil delovne obveznosti s tem, da naj bi samovoljno brez izvedenega ustreznega carinskega postopka izpustil tovorno vozilo madžarske registracije ..., ki naj bi prišlo iz R Hrvaške v R Slovenijo in s tem v Evropsko skupnost. Iz vseh izvedenih dokazov ni razvidno in ni dokazano, da je ta tovornjak vstopil iz R Hrvaške. Ker sta skladno s Protokolom o sodelovanju carinskih organov R Slovenije in R Hrvaške sistema obeh carinskih organov povezana, bi moral biti v primeru prihoda spornega tovornjaka iz R Hrvaške avtomatsko najavljen vstop tega tovornjaka v R Slovenijo in s tem na območje EU, vendar tega tovornjaka za dneva 14. 7. 2007 in 15. 7. 2007 ni v evidenci izstopov iz R Hrvaške in ne v evidenci vstopov v R Slovenijo, kar dokazuje, da tovornjak ni prišel iz R Hrvaške. Enako dokazuje tudi izpis iskanja po programu SICIS, ki povezuje obe carinski službi in podatki, da to vozilo v spornem času ni prevozilo cestninske postaje B., ki se nahaja tik pred mejnim prehodom. Ta dokaz je sodišče sicer štelo za prepozen. Vse to potrjuje tožnikove tožbene navedbe, da je torej šlo za napako voznika tovornega vozila in carinskih delavcev pred njim, ki so na nepravilen način preusmerili tovorno vozilo. Tožnik je nesporazum le razrešil in mu tako ni mogoče očitati kakršnekoli malomarnosti ali naklepa pri tovrstni zadevi, še manj pa kršitve delovnih obveznosti, ki bi lahko vodila k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi njegovega ravnanja pa tudi ni nastala nobena škoda. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ji prizna nadaljnje stroške pritožbe, ki jih tudi priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev postopka, niti ni zagrešilo tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa navaja: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj je ugotovila, da je tožnik pri opravljanju dela iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je namreč s tem, ko je dne 15. 7. 2007 sestavil ugotovitveno poročilo, ne da bi predhodno raziskal, ali je bil za predloženo blago določen skupnostni status blaga, ali je bila za to blago odobrena carinsko dovoljena raba ali uporaba blaga oziroma, ali se blago sploh nahaja na vstopnem tovornem terminalu Izpostave O., kršil 1. in 2. točko navodila Carinskega urada ... „Izvajanje postopkov na vstopnem terminalu za tovorna vozila“ z dne 28. 12. 2005 in 1. in 2. točko navodila „Izvajanje postopkov in carinskega nadzora na vstopnem terminalu za tovorna vozila“ z dne 28. 2. 2007, ki podrobno določata postopke, ki jih je dolžan opravljati carinik pri izvajanju tovrstnih postopkov in naloge višjega carinika – vodje izmene, prav tako pa tudi ni ravnal skladno s 1. točko 1. odstavka Zakona o carinski službi in Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Carinski upravi RS št. ... s spremembami in dopolnitvami, s tem pa je ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 31. člena ZDR ter 32. in 35. členom istega zakona.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo z ugotovitvenim zapisnikom z dne 7. 12. 2007, ki ga je pripravil višji carinski svetovalec I – inšpektor A.K., ugotovljeno, da je tožnik izrabil pooblastila pri izvajanju naloge vodje izmene, s tem, da je izdelal ugotovitveno poročilo, v katerem je navedel napačna oziroma neresnična dejstva in sicer, da je vozilo ... vstopilo na izpostavi O. na zapornici pri potniškem vstopu iz smeri Republike Slovenije, čeprav je iz sistema za prepoznavo registrskih tablic razvidno, da je vozilo vstopilo na carinski vstopni plato iz smeri Republike Hrvaške ter da blago ni predmet carinske obravnave carinskih organov, saj gre za skupinsko blago, čeprav ni imel dokazil o skupnem statusu blaga in da je takšno ravnanje imelo za posledico nezakonito odstranitev (neskupnostnega) blaga izpod carinskega nadzora, zaradi česar je nastal carinski dolg, ki ni bil vknjižen v skladu z Uredbo Sveta (EGS). Tako tožena stranka s tožnikovim ravnanjem ni bila seznanjena že ob prejemu tožnikovega ugotovitvenega poročila, sestavljenega dne 17. 7. 2007, ampak šele z ugotovitvenim zapisnikom o opravljeni kontroli odobrenih carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga za predloženo blago, ko je bilo kontrolirano ugotovitveno poročilo z dne 15. 7. 2007. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpeljan pravočasno oziroma, da je zastaral, saj se je tožena stranka s tožnikovim ravnanjem seznanila 7. 12. 2007, pogodbo o zaposlitvi pa mu je izredno odpovedala 14. 12. 2007 in je spoštovala tako objektivni kot tudi subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka s tem, ko naj ne bi sama spoštovala rokov, ki jih je za izjasnitev postavila tožniku, ni kršila postopka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku dne 10. 12. 2007 izdala obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkrati vabilo na zagovor (A5). Poučen je bil, da lahko zagovor poda tudi pisno in da mora delodajalec na njegovo zahtevo o nameravani izredni odpovedi pisno obvestiti sindikat, katerega član je. Kot izhaja iz ugotovitvenega zapisnika (A4 in B7), je bil 8 dnevni rok določen le za to, da osebe, ki jim je bil zapisnik vročen, podajo nanj pripombe. Postopek v zvezi z izredno odpovedjo je bil uveden z dnem izdaje obvestila t.j. 10. 12. 2007 in tako je imel tožnik za pripravo na zagovor dne 14. 12. 2007 na razpolago dovolj časa. Ker je tožena stranka tožnika že z obvestilom poučila, da ima pravico zahtevati, da se o uvedbi postopka obvesti sindikat in je to pravico tožnik izkoristil šele na zagovoru dne 14. 12. 2007, je pravilno tudi ravnanje tožene stranke, ki je sindikat o začetem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z listinami, t.j. ugotovitvenim zapisnikom, obvestilom in vabilom na zagovor ter kopijo zapisnika zagovora, obvestila takoj dne 14. 12. 2007 in začasno prekinila postopek, ki ga je sicer nadaljevala že istega dne, ko se je predsednik sindikata udeležil nadaljevanja tožnikovega zagovora. Tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da je bila tožniku kršena pravica o obvestilu sindikatu, saj je sindikat mnenje, da se glede krivde tožnika ne more izjasniti, podal, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, in tako, glede na podano mnenje sindikata tožniku tudi ni bila kršena pravica do podaje začasne odredbe po 85. členu ZDR.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo v nočni izmeni od 19.00 ure dne 15. 7. 2007 do 7.00 ure zjutraj dne 16. 7. 2007, da je sporno vozilo dne 15. 7. 2007 ob 7: 16: 18 uri vstopilo iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in s tem na območje Evropske unije, da je tožnik sestavil ugotovitveno poročilo za razbremenitev evidence carinskega nadzora, s čemer je prekoračil pooblastila pri izvajanju nalog vodje izmene, ki jih opredeljuje akt tožene stranke „Izvajanje postopkov na vstopnem terminalu za tovorna vozila“ (B1 in B2). Tožnik namreč za sestavo tega poročila ni imel pooblastila. Pri ugotovitvi dejanskega stanja je upoštevalo skladne izpovedi zaslišanih prič: M.K., A.K., M.Ž. in B.G. ter listinske dokaze: izpis iz evidence predloženega blaga na platoju O. (B4), izpis iz sistema za branje registrskih tablic (SRT) (B5), izpise iz dežurne knjige (B2) in dopisa M.B. (B19). Sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze utemeljeno ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da sporno vozilo v R Slovenijo ni prispelo iz Hrvaške. Tako je popolnoma neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da iz izvedenih dokazov ni razvidno, da je tovornjak prispel iz R Hrvaške. Tožeča stranka se sklicuje na izpise iskanja po programu SICIS, ki povezuje carinski službi obeh držav Slovenije in Hrvaške na podlagi Protokola o načinu delovanja na meji med R Slovenijo in R Hrvaško za sprostitev prometa in izboljšanje sodelovanja v boju proti carinskim goljufijam (v nadaljevanju: Protokol, Ur. l. RS – mednarodne pogodbe št. 11/2007), po katerem bi moral biti v primeru prihoda spornega tovornjaka iz R Hrvaške avtomatsko najavljen vstop tega tovornjaka v R Slovenijo. Ker tega tovornjaka za 14.7.2007 in 15.7.2007 ni niti v evidenci izstopov iz R Hrvaške niti v evidenci vstopov v R Slovenijo ni bilo, to po mnenju tožeče stranke dokazuje, da tovornjak ni prišel iz R Hrvaške. Iz 2. člena Protokola izhaja, da je ta namenjen izboljšanju sodelovanja podpisnic v boju proti carinskim goljufijam in njegove določbe ne vplivajo na obveznosti, ki jih imata pogodbenici na podlagi mednarodnih sporazumov in konvencij, po 3. členu pa pogodbenici ne prevzemata nikakršne odgovornosti glede verodostojnosti podatkov, ki so navedeni na dokumentih o prevozu ali pridobljeni z elektronsko izmenjavo podatkov, zlasti glede podatkov o dejanski prisotnosti blaga na vozilu in da v primeru napačno deklariranega blaga izvajata sankcije v skladu s svojimi notranjimi predpisi. Tako po stališču pritožbenega sodišča izostanek spornega tovornjaka iz evidence SICIS še ne pomeni, da ta iz R Hrvaške ni vstopil v R Slovenijo, še posebej, ker ga je SRT ob vstopu v Slovenijo registriral. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona, sama krije svoje pritožbene stroške.