Jedro

Z novelo ZDR-A je bilo spremenjeno besedilo drugega odstavka 110. člena: rok za podajo izredne odpovedi ne začne (več) teči od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, temveč od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Iz tako spremenjenega besedila je predvsem bolj jasno določeno, da rok ne začne teči že s trenutkom, ko delodajalec zve za neko ravnanje delavca, ki lahko je ali pa tudi ne razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za trenutek, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2007. Posledično je zavrnilo tudi zahtevke za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in plačilo odškodnine namesto reintegracije. Ugotovilo je, da je bila odpoved dana pravočasno in da je bil o nameravani odpovedi obveščen sindikat takoj, ko je tožnik to zahteval. Tožena stranka je uspela dokazati, da je tožnik iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je celotni dogodek, ki je bil podlaga za izredno odpoved, natančno opisal in prijavil toženi stranki z ugotovitvenim poročilom z dne 15. 7. 2007, ki je bil prevzet s strani pristojnega delavca tožene stranke dne 17. 7. 2007. Tega dne pričnejo teči zastaralni roki za ugotovitev in izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi iz obvestila Sektorja za plačilo cestnine z dne 13. 11. 2007 izhaja, da je tožena stranka za dejanje tožnika vedela že veliko prej, kot sama priznava. V predmetni zadevi je šlo za nenavaden dogodek, predvsem pa za dogodek, ki ga je tožnik takoj prijavil, ni pa ga na noben način želel prikriti, skriti ali mu kakorkoli zmanjšati pomen. Zato ni mogoče govoriti o naklepu oziroma hudi malomarnosti tožnika, ki morata biti podana za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je bil dan osemdnevni rok za izjasnitev o navedbah v zapisniku z dne 7. 12. 2007, že 14. 12. 2007 pa je bil na zagovoru zaradi odpovedi. Tožnik je neposredno na zagovoru zahteval prisotnost in sodelovanje sindikata. Predsednik sindikata je na zagovor sicer pristopil in se do odgovornosti tožnika ni mogel opredeliti, izostalo pa je pisno obvestilo sindikatu in rok za podajo mnenja. Sodišče je bistveno kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ker je neupravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z dopisom sektorja za plačilo cestnine z dne 13. 11. 2007. Kršena je bila tudi določba 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v izpodbijanih sodbah nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in samimi listinami: konkretno tožnik navaja nasprotje med stališčem sodišča o pravočasnosti odpovedi in ugotovitvenim poročilom z dne 15. 7. 2007. Tožnik je vložil tudi dopolnitev revizije, ki pa je ni mogoče upoštevati, saj je vložena prepozno.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Tožnik je listino z dne 13. 11. 2007 (priloga A17) predložil šele na naroku dne 12. 11. 2008 in to v tujem jeziku, ni pa želel povedati, od koga jo je prejel in tudi z ničemer ni utemeljil, da je brez svoje krivde ni mogel predložiti že prej. Navedel je le, da jo je prejel dan pred narokom. Zato je bila tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta listina kot dokaz ne upošteva.

8. S sklicevanjem na nasprotje med razlogi sodbe in listino z dne 15. 7. 2007 tožnik zgolj navidezno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko se ne strinja dokazno oceno sodišča o tem, kdaj je začel teči rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. ZDR v 110. členu določa rok, v katerem mora biti izredna odpoved podana. Gre za prekluzivni in ne zastaralni rok. Kdaj začne ta rok teči, je dejansko vprašanje. Z novelo ZDR-A je bilo spremenjeno besedilo drugega odstavka 110. člena: rok za podajo izredne odpovedi ne začne (več) teči od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, temveč od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Iz tako spremenjenega besedila je predvsem bolj jasno določeno, da rok ne začne teči že s trenutkom, ko delodajalec zve za neko ravnanje delavca, ki lahko je ali pa tudi ne razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za trenutek, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Ugotovitveno poročilo z dne 15. 7. 2007, ki ga je sestavil tožnik, ne pomeni ugotovitve, da je v njem opisano ravnanje utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi to pomenilo dejansko samoobtožbo. V poročilu je le opis dogajanja z vozilom in postopanjem tožnika. Z dodatnimi poizvedbami v kontrolnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik v poročilu z dne 15. 7. 2007 navedel napačna in neresnična dejstva. Katera so ta dejstva ter ugotovitve kako bi moral tožnik postopati oziroma katera pravila je kršil, pa izhaja iz Ugotovitvenega zapisnika z dne 7. 12. 2007. Šele na podlagi ugotovitev v tem zapisniku je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter ga navedla v obvestilu in vabilu na zagovor z dne 10. 12. 2007. Ob taki dejanski ugotovitvi pa je pravilna odločitev sodišča, da je bila odpoved podana pravočasno.

12. Neutemeljene so ob tem navedbe tožnika, da se je „postopek“ izredne odpovedi pričel s predložitvijo zapisnika z dne 7. 12. 2007 in da je bil s tem zapisnikom tožniku določen osemdnevni rok za zagovor. Zapisnik je bil izdan v okviru kontrole izvajanja carinskih postopkov, ne pa kot akt v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbami drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR je bilo tožniku vročeno vabilo na zagovor, ki je vsebovalo tudi obrazložen razlog odpovedi.

13. Na zahtevo tožnika je bil o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obveščen sindikat, katerega član je delavec. Določba drugega odstavka 84. člena ZDR ne preprečuje, da sindikat poda svoje mnenje prej kot v osmih dneh, lahko tudi takoj, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Bistveno je, da iz pisnega mnenja (prilog A8) povsem jasno izhaja, da sindikat odpovedi ne nasprotuje. Pa tudi če bi ji, to ne preprečuje odpovedi same, delavcu zagotavlja le možnost zahtevati zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poteka roka za sodno varstvo in uveljavljanja začasne odredbe v sodnem postopku (85. člen ZDR).

14. Tožniku se ne očita odgovornost za ravnanje oziroma domnevnih napak voznika in carinskega delavca v izmeni pred tožnikom. Očita se mu, da je izdelal ugotovitveno poročilo (dne 15. 7. 2007), ne da bi v okviru svojih pooblastil predhodno raziskal vse okoliščine, potrebne za izvedbo predpisanega carinskega postopka v takih primerih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (stran 9 obrazložitve prvostopne sodbe), da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti, kar mu je očitala tudi tožena stranka. V tem delu revizija (enako tudi pritožba) ugotovitvam sodišča ne oporeka.

15. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).