Jedro

Nepravilno je tožnikovo stališče, da bi moral upravni organ z izdajo odločbe počakati do konca postopka legalizacije objekta. Glede na 152. člen ZGO-1 je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati, ko ugotovi, da je bil objekt zgrajen brez zahtevanega gradbenega dovoljenja (nelegalna gradnja). V skladu z njegovo določbo gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja nelegalnega objekta takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s prvostopenjsko odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje planšarske koče z lopo za živino na ... na zemljišču parc. št. 741/2 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njeno gradnjo, v 2. točki pa, da jo v roku dveh mesecev odstrani in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, sicer bo v skladu s 4. točko izreka to storila druga oseba v izvršilnem postopku. V 3. točki izreka je za objekt izrekla tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik začel z gradnjo spornega objekta, ne da bi za to pridobil gradbeno dovoljenje, zato gre za nelegalno gradnjo, za katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe odpravil 3. točko izreka prvostopenjske odločbe (glede prepovedi iz 158. člena ZGO-1) in jo nadomestil z novo, enako pa je storil s 5. točko izreka (da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep) in jo nadomestil z novo, ki se glasi, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je drugostopenjski organ ugotovil, da inšpekcijski zavezanec ni edini lastnik zemljišča, na katerem stoji obravnavani objekt. Ker se prepovedi iz 158. člena ZGO-1 lahko nanašajo samo na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca, je odpravil prepoved vpisa in sprememb vpisov v zemljiški knjigi, ki se nanaša na zemljišče in na objekte, ki se nahajajo na zemljišču parc. št. 741/2 k.o. ... Drugostopenjski organ je poleg tega dodal prepoved uporabe ali opravljanja gospodarskih ali drugih dejavnosti v spornem objektu. Poudaril je, da postopek legalizacije, ki je v teku, nima vpliva na zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je drugostopenjski organ kršil določbo prvega odstavka 256. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o dvomesečnem roku za odločitev o pritožbi. Ne strinja se s stališčem, da postopek legalizacije sporne gradnje za odločitev ni relevanten, zaradi česar bi moral upravni organ z izdajo odločb počakati do konca postopka legalizacije. V tem primeru namreč lahko izdaja odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1 pripelje do absurdnih situacij, ko se nelegalna gradnja poruši, nato pa se v postopku ista gradnja legalizira. Namen države ni rušitev, ampak legalizacija objektov. Kršeno je bilo načelo sorazmernosti, pri čemer se sklicuje na drugi odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem postopku (pravilno: Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN). ZGO-1 v 152. členu tudi ne določa, da mora pristojni organ takoj izdati odločbo, zato bi lahko toženka, ki je bila seznanjena s potekom aktivnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja, počakala z odločitvijo. Z izdajo izpodbijanih odločb pa je bila tožniku kršena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Bil je namreč prvi in eden redkih lastnikov pastirskih koč, ki je sprožil postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja, medtem ko so vse druge pastirske koče črne gradnje, kar pa gradbenih inšpektorjev očitno ne moti, zato bodo druge koče stale še naprej. Meni, da iz navedenega izhaja neenakost pred zakonom. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je predlagala zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je utemeljeno, zakaj gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, v primeru katere je treba izreči inšpekcijski ukrep in prepovedi v skladu z določbami ZGO-1. V zadevi namreč ni sporno, da tožnik za gradnjo planšarske koče z lopo za živino ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato se sodišče sklicuje na razloge upravnih aktov in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati zatrjevana kršitev prvega odstavka 256. člena ZUP, po kateri mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo 7. 12. 2010, o njej pa je bilo odločeno z odločbo upravnega organa druge stopnje z dne 10. 8. 2011, kar pomeni, da je bil zakonski rok prekoračen. Ker pa prekoračitev roka za izdajo odločbe ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb upravnega postopka, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da je ta kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev, je sodišče ta tožbeni ugovor kot neupošteven zavrnilo.

Nepravilno je tudi stališče, da bi moral upravni organ z izdajo odločbe počakati do konca postopka legalizacije. Glede na 152. člen ZGO-1 je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati, ko ugotovi, da je bil objekt zgrajen brez zahtevanega gradbenega dovoljenja (nelegalna gradnja). V skladu z njegovo določbo gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja nelegalnega objekta takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Zakon torej ne določa nikakršnega „čakanja“ – drugače kot pri neskladni gradnji, ko gradbeni inšpektor na podlagi 153. člena ZGO-1 le odredi ustavitev gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja oz. do konca postopka za pridobitev spremembe. Navedeno je razumljivo, saj je namen zakonodajalca, izražen v prvem odstavku 3. člena ZGO-1, jasen: gradnja novega objekta, rekonstrukcija in odstranitev objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

Z izrekom izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa tudi ni bilo kršeno načelo sorazmernosti, saj je izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1 obligatoren, predviden pa tudi ni kakšen drug inšpekcijski ukrep za primer nelegalne gradnje. To pomeni, da gradbeni inšpektor nima podlage za izrek kakršnegakoli drugega ukrepa in s tem v zvezi za tehtanje, kateri ukrep bi bil za zavezanca ugodnejši. Neutemeljeno je stališče, da je bila tožniku z izdajo izpodbijanih odločb kršena pravica iz 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom), ker da gradbeni inšpektorji v drugih primerih nelegalno zgrajenih pastirskih koč ne ukrepajo, medtem ko je sam sprožil ustrezne postopke za legalizacijo.

Po prvem odstavku 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na /.../ ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Drugi odstavek istega člena določa, da so pred zakonom vsi enaki. Po oceni sodišča v obravnavanem primeru zatrjevana kršitev ni podana. ZGO-1 namreč nalaga gradbenemu inšpektorju ukrepanje v vseh primerih, ko ugotovi, da gre za nelegalno gradnjo, torej enako ravnanje. Zakaj naj bi bila taka ureditev v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, tožnik ne pojasni. Poleg tega tožnik s sklicevanjem na navedeno določbo ne more doseči, da gradbeni inšpektor v njegovem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da je nelegalno gradil, ne bi ukrepal. S tem bi namreč kršil dolžnost, ki mu jo nalaga zakon.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).