Jedro

V obravnavani zadevi se izpodbijani akt (zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja) ne glasi na denarno vrednost, saj v tem aktu pravica oziroma obveznost stranke ni izražena na ta način. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek. Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.

Pavšalna in niti verjetno izkazana navedba o bodočih negotovih zahtevkih, za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta na zadošča, ob tem, da negotova posledica, ki jo revidentka navaja, ni posledica izpodbijanega akta ampak je posledica neizpolnjenih pogodbenih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, št. 351-1890/2014-41 z dne 12. 11. 2014, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil njeno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta Poljanski nasip 10, Ljubljana, na tam navedenem zemljišču. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da rekonstrukcija obsega tudi preboj medetažnih plošč, to je poseg v skupne dele objekta. Za tak poseg bi morala tožeča stranka izkazati soglasje vseh etažnih lastnikov stavbe, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Pritožbo zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zavrnila z odločbo št. 35108-199/2014/8-1109 z dne 9. 2. 2015. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podredno smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka, vendar jih ne specificira.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Navedeno pomeni, da je ta pogoj izpolnjen le, če je v izpodbijanem aktu oziroma sodbi obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ta pa mora presegati z zakonom določeno vrednost. 6. V obravnavani zadevi se izpodbijani akt ne glasi na denarno vrednost, saj v tem aktu pravica oziroma obveznost stranke ni izražena na ta način. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.(1) Tega ne spremeni revidentkino drugačno razumevanje citirane določbe ZUS-1, niti njeno navajanje, da vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR in navedba punctuma 70.000,00 EUR v uvodu revizije.

7. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 687/2007 z dne 17. 6. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010, X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011, X Ips 455/2012 z dne 24. 4. 2013, X Ips 258/2014 z dne 28. 8. 2014, X Ips 227/2015 z dne 26. 8. 2015) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Opisanega trditvenega in dokaznega bremen revidentka ni izpolnila. Zelo hude posledice je utemeljila z navedbo, da je mogoče pričakovati, da bosta pogodbenika, katerima je za visoke pogodbene zneske prodala oziroma oddala dva medetažna lokala, zoper njo uveljavljala določene zahtevke zelo visoke vrednosti, ker bo brez tekočih stopnic, ki omogočajo lažji dostop starejšim in invalidom, oteženo njuno poslovanje. Ta pavšalna in niti verjetno izkazana navedba o bodočih negotovih zahtevkih za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne zadošča, ob tem, da negotova posledica, ki jo revidentka navaja, niti ni posledica izpodbijanega akta ampak je posledica (neizpolnjenih) pogodbenih obveznosti.

10. Glede na navedeno pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Revidentka stroškov revizijskega postopka ni specificirala, zato Vrhovno sodišče o njih ni odločalo (prvi in drugi odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Enako npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011.