Jedro

Delodajalec lahko tudi zaradi kršitev, ki jih zakon opredeljuje kot razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ta je možna vselej, kadar delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja.

Bistvo zdravnikovih navodil je usmerjanje poteka zdravljenja. Zato je ravnanja, ki so „formalno“ v nasprotju z danimi zdravnikovimi navodili, treba presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 4. 2008 in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestila plač s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožnik v času od 10. 3. 2008 do 26. 3. 2008 ni kršil navodil svojega osebnega zdravnika, niti navodil specialista psihiatra s tem, ko se je v tem času večkrat zadrževal v različnih gostinskih lokalih. Oprlo se je na izpoved osebne zdravnice, da je glede na naravo bolezni popolna izolacija od prijateljev ali svojcev za tožnika neustrezna. Pomembna je bila socializacija, kar pomeni, da ni bil absolutno – 24 ur na dan - vezan na dom in mirovanje. Sicer pa je po stališču sodišča prve stopnje odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker je nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije v času odsotnosti z dela zaradi bolezni lahko le razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz osme alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in ne odpovedni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in dodalo, da je bistveno, kakšna navodila so bila tožniku dana v času zadržanosti z dela. Ker je bilo ugotovljeno, da s stališča zdravljenja niti ni bilo zaželeno zgolj mirovanje doma, ampak je bilo pomembno, da se tožnik aktivno vključi v življenje, je potrdilo zaključek sodišča prve stopnje, da ni kršil navodil osebnega zdravnika oziroma navodil specialista psihiatra.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožniku nikoli ni očitala kršitve navodil osebnega zdravnika in zdravnika specialista (lečečega psihiatra), ampak kršitev navodil imenovanega zdravnika. Tožnik je bil prvič k psihiatru napoten šele 28. 3. 2008 in zato v spornem obdobju (od 10. 3. 2008 do 26. 3. 2008) njegovih navodil sploh še ni imel. Iz izpovedi osebne zdravnice pa izhaja le to, da tožnik v času zdravljenja ni imel predpisanih izrecnih omejitev, kot na primer, da bi se moral ves čas zadrževati doma in mirovati ter da je bila zanj pomembna socializacija, torej druženje s prijatelji in svojci. V spornem obdobju je bil tožnik v bolniškem staležu na podlagi odločbe ZZZS z dne 10. 3. 2008. Kršil je navodila, ki so izhajala iz te odločbe. Tudi sicer je neživljenjsko in nesprejemljivo, da večurno dnevno zadrževanje v gostinskih lokalih za katerokoli diagnosticirano bolezen pomeni pravilno terapijo. Še posebej pa ne za ozdravljenega alkoholika, kot je tožnik. Tožnik je vedel, da se mora po odločbi imenovanega zdravnika nahajati doma, vedel je, da mu osebna zdravnica ni naložila, da se mora zadrževati po gostinskih lokalih, vedel je, da takšno početje ne predstavlja socializacije ozdravljenega alkoholika, v tem obdobju pa je obiskoval tudi fiziatra, kar pomeni, da je imel težave z gibanjem, pa se je vseeno odločil, da bo večji del dnevne aktivnosti namenil obisku gostinskih obratov in tam posedal. Če to ni zloraba bolniškega staleža, potem tožena stranka ne ve, kako naj v tovrstnih primerih postopa. Sodišče bi moralo v tej zadevi postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko objektivno odgovoril na vprašanje, kaj pomeni tožnikovo ravnanje glede na odrejen bolniški stalež. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem obeh sodišč, da kršitev, ki se je očitala tožniku, ne more biti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je v osmi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR navedena kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakon ne prepoveduje, da delodajalec delavcu zaradi kršitev, ki so sicer lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, le-to odpove redno iz krivdnega razloga. Zato tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev pritožbi, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ki kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca opredeljuje kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Iz tega razloga je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko ga je pred tem trikrat pisno opozorila na izpolnjevanje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer 19. 10. 2007, 12. 12. 2007 in 29. 1. 2008 ter mu po pisni obdolžitvi omogočila zagovor.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja naslednje: tožnik je bil začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 10. 2. 2008 do 30. 3. 2008; z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10. 3. 2008, ki jo je izdal imenovani zdravnik, je bilo naloženo, da se mora tožnik zadrževati doma, oziroma izvajati fizično aktivnost, ki jo odredi zdravnik; tožnika je dne 10. 3. 2008, 13. 3. 2008, 25. 3. 2008 in 26. 3. 2008 opazoval zasebni detektiv; tožnik je v navedenih dneh obiskoval različne gostinske lokale in se v njih dalj časa zadrževal. 8. Po obsežnem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik s tem, ko je bil v času bolniškega staleža večkrat viden v različnih gostinskih lokalih, ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije. Obstoj očitane kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja je torej potrdilo (stran 11 obrazložitve), nato pa napravilo presenetljiv in pravno zmoten zaključek, da nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni odpovedni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ampak bi lahko bil le razlog iz osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče druge stopnje se do tega stališča sodišča prve stopnje sicer ni izrecno opredelilo, je pa očitno z njim soglašalo, saj je sprejelo njegove dejanske in pravne zaključke. Revizija utemeljeno poudarja, da delodajalec lahko tudi zaradi kršitev, ki jih zakon opredeljuje kot razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ta je možna vselej, kadar delavec naklepno ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Ravnanje v skladu z navodili pristojnega zdravnika je obveznost, ki jo je dolžan izpolnjevati delavec v času, ko je odsoten z dela zaradi bolezni. Kršenje te obveznosti lahko pomeni kršenje obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni je sicer res tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg obstoja odpovednega razloga, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni več možno. Če tega pogoja ne ugotovi, lahko delodajalec zakonito redno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi tretje alineje 88. člena ZDR.

10. Vendar pa opisana zmotna materialnopravna presoja na pravilnost odločitve ni vplivala, saj sta sodišči prve in druge stopnje odpoved pogodbe o zaposlitvi presojali tudi vsebinsko in se pri tem oprli na drugi odstavek 81. člena ZDR, po katerem delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in na drugi odstavek 88. člena ZDR, po katerem lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer med drugim ugotovili, da tožnik ni kršil navodil osebnega zdravnika in specialista psihiatra, pri čemer sta prezrli, da tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zato, ker bi kršil navodila osebnega zdravnika oziroma navodila zdravnika specialista (slednjih v času, ko naj bi bila kršitev storjena, sploh še ni imel). Zato je ta njuna ugotovitev brezpredmetna.

11. Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker se je tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni večkrat dalj časa zadrževal v različnih gostinskih lokalih, čeprav bi moral skladno z navodili imenovanega zdravnika mirovati doma oziroma izvajati le fizično aktivnost, ki jo odredi osebni zdravnik. Dolžnosti delavca v času zadržanosti z dela zaradi bolezni urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94 in naslednji), ki v drugem odstavku 233. člena določajo, da mora biti delavec, ki se zdravi, v tem času na svojem domu; odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita.

12. Zdravnikova navodila niso sama sebi namen. Osebi, ki se zdravi, pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanjem, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Bistvo navodil je torej usmerjanje poteka zdravljenja. Zato je ravnanja, ki so „formalno“ v nasprotju z danimi zdravnikovimi navodili, treba presojati z vidika vpliva na potek zdravljenja. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav in nespečnosti. Njegova osebna zdravnica, ki je odprla bolniški stalež 10. 2. 2008, mu navodil v smislu mirovanja in prepovedi odhoda z doma ni dala. Zaradi narave njegove bolezni popolna izolacija ni bila priporočljiva, nasprotno, zanj je bila pomembna socializacija oziroma aktivna vključitev v življenje, zaradi česar po njeni izpovedi, kot tudi izpovedi specialista psihiatra, z vidika zdravljenja zadrževanje v gostinskih lokalih (kjer ni užival alkoholnih pijač), ni bilo sporno.

13. Navodila imenovanega zdravnika v odločbi ZZZS z dne 10. 2. 2008 na splošno povzemajo določbo drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in glede fizične aktivnosti napotujejo na navodila osebnega zdravnika. Osebna zdravnica pa tožniku omejitev v smislu mirovanja in zadrževanja doma ni predpisala. Glede na to, da tožnikova „fizična aktivnost“ ni bila v nasprotju s tistim, kar je odredila osebna zdravnica, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno presodili, da razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil utemeljen.

14. Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca, ki bi podal objektivno mnenje o vplivu tožnikovega ravnanja na potek zdravljenja, je bil utemeljeno zavrnjen Kot sta pravilno poudarili že nižji sodišči, je bila tožnikova odgovornost za očitano kršitev odvisna od navodil, ki jih je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni dobil od pristojnih zdravnikov, konkretno od osebne zdravnice. Kakšna so bila oziroma v kakšnem smislu jih je bilo mogoče razumeti, pa je ta izpovedala sama (1).

15. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): V zvezi s spoštovanjem navodil pristojnega zdravnika je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je glede presoje delavčevih ravnanj v času bolniške odsotnosti sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec kršil navodila zdravnika za zdravljenje (prim. VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006, VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008, VIII Ips 374/2009 z dne 7. 6. 2011)