Jedro

Kljub temu da se je tožnik v času bolniškega staleža večkrat dalj časa zadrževal v gostinskih lokalih, ni naklepoma huje kršil pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita. Z opisanim ravnanjem tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili svoje osebne zdravnice in specialista psihiatra, da popolna izolacija ni ustrezna in da se priporoča aktivno vključevanje v življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 4. 2008, opr. št. KPP/PS-1/2008, ki jo je podala tožena stranka tožniku (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja od 24. 5. 2008 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu izplačati nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka, v znesku 961,60 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne ter mu naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi je tožena stranka navedla, da je tožnika neposredno pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi trikrat pisno opozorila na kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer dne 19. 10. 2007 in 12. 12. 2007 zaradi malomarnega, površnega in nevestnega opravljanja dela, dne 29.1.2008 pa zaradi tega, ker je odklonil odrejeno delo. V vseh treh opozorilih je tožena stranka tožnika posebej opozorila, da mu lahko v primeru ponovne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pogodbo o zaposlitvi redno ali izredno odpove iz krivdnih razlogov. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo da tretje opozorilo, to je opozorilo z dne 29. 1. 2008, ki se je nanašalo na tožnikovo odklonitev dela dne 11. 1. 2008, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika zaključilo, da je tožnik tega dne odklonil odrejeno delo zaradi težav z zdravjem in sicer bolečin v mehurju. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje, čeprav je bil za ta dan tožniku stalež odobren, ugotavljati z izvedencem, zakaj je bil tožniku stalež odobren, saj izbrani zdravnik brez ustreznih specialističnih pregledov ne more ugotoviti bolečin v mehurju. Ker sodišče ni postavilo izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi odgovoril, ali je tožnik tega dne res trpel bolečine in bil nesposoben za delo s sesalcem je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka prepričana, da je tožnik odklonil delo neupravičeno in so tožnika začele pestiti močne bolečine šele, ko mu je bilo delo odrejeno, predhodno pa je prišel na delo, torej pomeni, da je bil zdrav. Tožnik je bil v času od 11. 2. 2008 do 8. 4. 2008 v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav in imenovani zdravnik je tožniku izdal dne 10. 3. 2008 odločbo, s katero je ugotovil tožnikovo nezmožnost za delo v času od 12. 3. 2008 do 31. 3. 2008 ter odredil, da mora tožnik, v tem času doma, na svojem domu mirovati ali izvajati fizično aktivnost, ki mu jo odredi osebni zdravnik. Odhod od doma mu je dovolil le za odhod na zdravniški pregled oziroma na predpisano terapijo. Iz zaslišanja tožnikove izbrane zdravnice je razvidno, da v tožnikovem bolniškem kartonu ni imela zavedenih omejitev glede terapije, vendar ni izjavila, da bi tožniku posebej naročila gibanje med ljudmi, torej tožniku ni povedala, da se lahko v času bolniškega staleža nemoteno zadržuje po gostilnah. Podobno pa je izpovedal tudi izbrani zdravnik psihiater A.V., dr. med., ki je povedal, da se ne spomni, da bi se s tožnikom pogovarjal o tem, kako naj se ta vede med bolniškim staležem. Tožnik je torej v času bolniškega staleža razpolagal z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS, Območna enota ..., ne pa tudi z mnenji svojih izbranih zdravnikov, saj zaslišana nista potrdila, da bi mu glede terapije med bolniškim staležem dajala posebna navodila. Tožnik pa se je v času bolniškega staleža, po poročilu detektivske agencije R. z dne 27. 3. 2008, ki jo je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno štelo za mirodajno in kateri tožnik ni oporekal po vsebini, dne 10. 3. 2008 nahajal v gostinskem lokalu od 11.20 do 11.40 ure; dne 13. 3. 2008 od 11.05 do 12.20, od 12.45 do 13.30 ure ter od 14.15 do 15.30 ure, torej je tega dne preživel v gostinskih lokalih skupaj pet ur; dne 25. 3. 2008 od 12.40 do 14.05 in nato ponovno od 16.10 ure, tako da je tega dne skupaj preživel v gostinskem lokalu tri ure in pol. Prav tako se je v gostinskem lokalu nahajal tudi dne 26. 3. 2008, ko so detektivi omenjene agencije pristopili k njemu in opravili neposredno kontrolo. Po mnenju pritožbe je nemogoče, neživljenjsko in nesprejemljivo, da bi več urno dnevno zadrževanje v gostinskih lokalih, za katerokoli diagnosticirano bolezen pomenilo pravilno terapijo, še posebej pa za ozdravljenega alkoholika, kot je to tožnik. Tožnik je vedel, da se mora po odločbi imenovanega zdravnika nahajati doma, vedel je, da mu izbrani zdravnik ni naložil, da se mora zadrževati po gostinskih lokalih in prav tako je vedel, da takšno početje ne predstavlja socializacije ozdravljenega alkoholika, kar dejansko pomeni zlorabo bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje bi moralo v sporni zadevi, ob vseh ugotovljenih dejstvih, postaviti izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi lahko objektivno in merodajno odgovoril na vprašanje, kaj pomeni tožnikovo ravnanje glede na odrejen bolniški stalež, vendar je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe še dodaja: Po določbi 6. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je eden od taksativno določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije (ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja). S tem je zakon opredelil več oblik zlorabljanja odsotnosti z dela zaradi bolezni, pri čemer za izredno odpoved zadošča že ugotovitev ene od teh.

Tožena stranka je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga na podlagi tretje alinee prvega odstavka 88. člena ZDR in tožniku očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovne razmerja s tem, da se je v obdobju od 10. 3. 2008 do 26. 3. 2008, ko je bil v bolniškem staležu, večkrat dalj časa zadrževal v različnih gostinskih lokalih, čeprav je bil v bolniškem staležu zaradi terapevtskega postopka in bi se moral skladno z navodili imenovanega zdravnika, zadrževati doma oziroma izvajati fizično aktivnost, ki jo odredi osebni zdravnik, odhodi z doma pa so mu bili dovoljeni le za odhod na zdravniški pregled ali na predpisano terapijo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaradi psihičnih težav v bolniškem staležu v času od 11. 2. 2008 do 31. 3. 2008, kar izhaja tudi iz zdravniškega potrdila z dne 29. 2. 2008 in 31. 3. 2008 (priloga A5 in A6). Tožena stranka je z namenom spremljanja tožnika v času bolniškega staleža najela zasebnega detektiva, ki je tožnika opazoval dne 10. 3. 2008, 13. 3. 2008, 25. 3. 2008 in 26. 3. 2008 in je o svojih ugotovitvah podal poročilo dne 27. 3.2008. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2008 temelji torej na ugotovitvi, da je tožnik s tem, ko se je v obdobju od 10. 3. 2008 do 26. 3. 2008, ko je bil v bolniškem staležu večkrat dalj časa zadrževal v različnih gostinskih lokalih, ravnal v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika in s tem naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to opredelitev je bistveno, kakšna so bila navodila tožniku v času zadržanosti od dela. Dolžnost zavarovanca oziroma delavca v času zadržanosti z dela, zaradi zdravstvenih razlogov, urejajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadaljnji), ki v 2. odstavku 233. člena določajo pristojnosti osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil v zvezi s tem. Osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija morajo zavarovancu dati navodilo o ravnanju v času zadržanosti z dela, torej ali mora pacient strogo ležati, počivati ali so mu odrejeni sprehodi itd. Odsotnost od doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Glede na odpovedni razlog je torej odločilno dejstvo, kakšna navodila je pristojna zdravnica dala tožniku ob odobritvi bolniškega staleža in če je tožnik ta navodila v celoti spoštoval. Zato je neutemeljeno pritožbeno zaterjevanje, da sodišče ni usposobljeno za takšno presojo ter bi moralo v postopek pritegniti izvedenca medicinske stroke, saj za to oceno ni potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je iz odločbe imenovanega zdravnika razvidno, da mora biti tožnik v času, ko se zdravi na svojem domu in mora mirovati ali izvajati fizično aktivnost, ki jo odredi osebni zdravnik. Iz zdravniškega potrdila osebne zdravnice R.J., dr. med. z dne 3. 4. 2008 izhaja, da je bil tožnik 11. 2. 2008 sprejet v bolniški stalež in napoten na kontrolni pregled k psihiatru in da mu niso bile predpisane omejitve v smislu mirovanja ali zadrževanja doma. Prav tako je osebna zdravnica izpovedala, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi psihičnih težav in zaradi nespečnosti ter ne zaradi terapevtskega postopka – nadaljevanja zdravljenja odvisnosti od alkohola. Glede na naravo bolezni tožnika pa je osebna zdravnica izpovedala, da popolna izolacija s strani prijateljev ali svojcev za tožnika ni bila ustrezna in da je bila pri tožniku pomembna socializacija, kar za tožnika pomeni, da v času bolniškega staleža, ni 24 ur vezan na dom. Tudi A.V., dr. med., specialist psihiater je izpovedal, da s stališča zdravljenja tožnika ni bilo zaželeno, da bi bil tožnik v času bolniškega staleža doma in bi miroval, ampak je bilo pomembno, da se je tožnik aktivno vključil v življenje in zanj ni bilo sporno, da je bil tožnik v času bolniškega staleža viden na različnih lokacijah, tudi v gostinskih lokalih, kjer ni užival alkoholnih pijač. Izpovedal je, da je bilo za tožnika zaželeno, da se čimprej vključi v življenje in v delo, zato tudi krajše zadrževanje v gostinskih lokalih, kjer tožnik ni užival alkoholnih pijač ni bilo sporno. Glede na navedene dejanske ugotovitve in ob uporabi 233. čl. Pravil, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili svojega osebnega zdravnika, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je imel odobritev osebne zdravnice, kot tudi specialista psihiatra.

V zvezi z materialnopravno presojo je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 2. odstavka 81. člena ZDR, po katerem delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in določbe 2. odstavka 88. člena istega zakona, po katerem lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi s prejšnjega odstavka (med temi tudi krivdni razlogi) resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 4. 2008 nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni dokazala, da bi v času od 10. 3. 2008 do 26. 3. 2008 kršil navodila svojega osebnega zdravnika oziroma navodila specialista psihiatra in s tem naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pravilno razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugodilo zahtevku tožnika.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2008 nezakonita že iz navedenih razlogov, se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati še glede uveljavljenih pritožbenih razlogov, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tretje opozorilo z dne 29. 1. 2008, ki ga je tožena stranka podala tožniku v zvezi z odklonitvijo dela dne 11. 1. 2008, ni bilo utemeljeno.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.