Jedro

Ne glede na to, da je odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podan, če delavec krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja (za razliko od odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, kjer je odpovedni razlog izrecno opredeljen s hujšo kršitvijo, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti), je zato treba tudi v tem primeru izhajati iz delavčeve krivde. To, da v 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni določena oblika krivde, ne pomeni, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove, če se le objektivno ugotovi kršenje pogodbenih in drugih obveznosti.

Pri ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za odločanje o ravnanju delodajalca, ampak za odločanje o ravnanju delavca.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke zoper odločitev o odškodnini (denarnem povračilu) namesto reintegracije spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tretjem odstavku II. točke izreka spremeni tako, da se znesek 19.894,30 EUR zniža na znesek 9.912,15 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne.“ Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo (pravilno: ugotovilo nezakonitost) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2012 in tožniku priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami od 9. 10. 2012 do 12. 6. 2014, vključno z nadomestilom plače za ta čas ter odškodnino namesto reintegracije v višini 19.894,30 EUR. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik s tem, ko je ob vstopu v pisarno B. D. začel uničevati pohištvo in druge predmete, toženi stranki povzročil materialno škodo, kar je objektivno gledano v nasprotju s 35. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), saj se ni vzdržal ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ugotovilo je tudi, da ima ravnanje vse objektivne znake kaznivega dejanja iz 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in sicer poškodovanje tuje stvari. Vendar pa ni bil podan subjektivni element, ker tožnik v času očitane kršitve ni bil sposoben obvladovati svojega ravnanja. Ob ugotovljeni neprištevnosti je presodilo, da ni vzpostavljena njegova odgovornost za kršitev, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu je, upoštevaje vse okoliščine primera, pogodbo o zaposlitvi razvezalo z datumom zaključka glavne obravnave, to je z 12. 6. 2014 in tožniku prisodilo odškodnino namesto reintegracije v višini desetih plač.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, in sicer, da je tožnik s tem, ko je 24. 9. 2012 med 22.00 uro in 22.30 uro v pisarni vodje obrata B. D. pričel z razbijanjem in uničevanjem pohištva, računalnika, televizorja, stenskih slik in ostalega inventarja, kršil delovno obveznost in izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar pa zaradi zdravstvenih razlogov (osebnostna motenost s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, dne 24. 9. 2012 pa je prišlo tudi do kratkotrajne akutne psihotične motenje - reaktivne psihoze), ni bil prišteven in zato ni odgovoren za storjeno kršitev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sprašuje se, kaj je tisto pravilno dolžnostno ravnanje delodajalca v primeru hujše kršitve delovne obveznosti, ki ogroža druge delavce, storjena pa je v neprištevnosti. Na to vprašanje sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Pričakuje jasno stališče, kako naj delodajalec zaščiti ostale zaposlene v takem primeru. Navaja, da odgovornost oziroma prištevnost ob podanih objektivnih znakih kaznivega dejanja delavca ni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas je trajno, osebno in zaupno pogodbeno razmerje. Za razliko od klasičnih civilno-pravnih odnosov za nedoločen čas, kjer lahko vsaka stranka v vsakem trenutku poda odpoved, je v delovnem pravu takšno odpovedovanje omejeno na zakonske razloge. Ti pa so takšni, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati, ko je delodajalcu resno onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Ali je smiselno, v duhu zakona in družbeni ureditvi primerno, da se sili delodajalca, da trpi delovno razmerje z delavcem, ki izpolni objektivne znake kaznivega dejanja, ogrozi premoženje in zdravje ljudi? Tožena stranka izpostavlja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne temelji na „sankcioniranju nepravilnosti“, pač pa na tem, da delodajalec z delavcem, ki krši delovne obveznosti, ne more nadaljevati delovnega razmerja. Tega se očitno zavedata tudi nižji sodišči, saj sta obe presodili, da takšnega delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Zato se revident sprašuje, zakaj tega delovno-pravnega odnosa sam delodajalec ne more prekiniti, sodišča pa ga lahko? Meni, da takšna interpretacija nima nobenega pravnega smisla in je popolnoma arbitrarna. Zakon ne govori o tem, da bi morala biti podana krivda delavca za podajo odpovedi. Sklicevanje sodišča druge stopnje na splošna pravila civilnega prava šteje za nesmiselno. Pravila civilnega prava so po njenem mnenju jasna: če ena pogodbena stranka ne izpolni obveznosti, je tudi druga prosta svoje obveznosti, ne glede na krivdo. Dokazno breme tožene stranke pri tem nima nobene vloge. Dokazano je bilo, da je tožnik neprišteven in da je izpolnil objektivne znake hujše kršitve. Ni tudi nepomembno, na kakšen način se je tožnik spravil v stanje neprištevnosti, ali je bil tožnik nasilen že prej, kakšen je bil prispevek njegove žene A. B. itd., zaradi česar bi bilo potrebno pridobiti dopolnitev izvedeniškega mnenja. Tega je tožena stranka predlagala pravočasno. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na stališče sodišča prve stopnje, da bi se delodajalec moral in mogel seznaniti z okoliščinami primera oziroma s tožnikovo neprištevnostjo že prej. Nadalje navaja, da ni pojasnjeno zakaj je sodišče izbralo pri določitvi datuma razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 za tožnika najugodnejši datum. Sodišče bi moralo odločiti o sodni razvezi glede na vse okoliščine primera in za prostodušno priznanje, da se določene okoliščine na strani delodajalca ne bodo upoštevale, tožena stranka v zakonu ne najde opore. Glede na to, da so razlogi za sporno situacijo na tožnikovi strani in da toženi stranki ni mogoče ničesar očitati, je tudi odločitev o prisojeni odškodnini (10 plač) nerazumljiva. Zlasti, ker glede na predložene finančne podatke sodišče lahko razbere, da toženi stranki plačilo predstavlja resno breme. Meni, da je tudi pri odmeri odškodnine pomembno: kaj so bili razlogi za eksces, prizadevanje tožene stranke, da bi tožnika umirila, škoda povzročena s strani toženca in skrbnost tožene stranke v postopku, ki ga je vodila zakonito in korektno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka, podredno pa določitev drugega datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in znižanje prisojene odškodnine.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija pavšalno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih večinoma ne konkretizira. Sodišču druge stopnje dovolj določno očita le preskopo obrazloženost sodbe, vendar revizijsko sodišče temu očitku ne more pritrditi. Izpodbijana sodba je obrazložena in vsebuje odgovore na vse relevantne pritožbene navedbe. Drugi dovolj jasen očitek bistvene kršitve se nanaša na predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja, ki naj bi bil neutemeljeno zavrnjen. Tega, da je tožena stranka predlagala dopolnitev izvedeniške naloge, preden je bilo mnenje izdelano (z dodatnimi vprašanji, ki jih sodišče ni štelo za pomembna), ni mogoče šteti za dokazni predlog, ki naj bi ga sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Zato je ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni predlagala niti dopolnitve izvedeniškega mnenja niti zaslišanja izvedenke, pravilna.

8. V ostalem se očitek bistvenih kršitev nanaša na pravna stališča, zavzeta v sodbi sodišča druge stopnje. Zaradi stališč, s katerimi se revident ne strinja, sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve, saj gre za pravno presojo, ki se lahko izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Z navedbami v zvezi z ugotovitvijo tožnikove neprištevnosti revizija uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog.

9. Materialno pravo je delno zmotno uporabljeno.

10. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kljub dejstvu, da je tožnik 24. 9. 2012, potem, ko je ponovno vstopil v pisarno B. D. (pred tem sta že imela krajši razgovor), začel uničevati pohištvo in druge predmete, s čimer je toženi stranki povzročil materialno škodo, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik to storil zaradi bolezni oziroma akutne in prehodne psihotične motnje, zaradi česar je bil v spornem času neprišteven - ni mogel razumeti pomena svojega dejanja, niti ni imel v oblasti svojega ravnanja. Do teh zaključkov je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke. Iz njega izhaja, da gre pri tožniku za osebnostno motenost, predvsem s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, ki ves čas funkcionira na meji možne psihotične dekompenzacije. Pojasnila je, da tožnik v času škodnega dogodka ni imel v oblasti svojega ravnanja oziroma ga ni bil sposoben obvladovati, prav tako je bila povsem ukinjena njegova sposobnost presoje realnosti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik ni mogel vedeti, da bo reagiral psihotično in tega tudi ni mogel preprečiti. Stanja si ni povzročil sam, saj ni mogel pričakovati, da bo ponovna komunikacija z dolgoletnim sodelavcem v njem sprožila psihotično reakcijo.

11. Zavzemanje revizije za to, da je tožniku ob taki situaciji upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je storila vse, kar je v danih razmerah lahko, ni sprejemljivo. Prav tako tudi ne njeno stališče, da bi morala biti v primeru, kot je sporni, odpoved pogodbe o zaposlitvi možna brez očitka o krivdi, ker naj bi bil delodajalec pred takim delavcem, kot je tožnik, dolžan zaščititi druge zaposlene in sebe. ZDR kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja opredeljuje kot krivdni razlog, zaradi katerega se na podlagi prvega odstavka 88. člena pogodba o zaposlitvi odpove redno, ob obstoju okoliščin iz 110. člena ZDR pa izredno. Ne glede na to, da je odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podan, če delavec krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja (za razliko od odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, kjer je odpovedni razlog izrecno opredeljen s hujšo kršitvijo, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti), je zato treba tudi v tem primeru izhajati iz delavčeve krivde. To, da v 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni določena oblika krivde, ne pomeni, da se pogodba o zaposlitvi lahko odpove, če se le objektivno ugotovi kršenje pogodbenih in drugih obveznosti.

12. V zvezi z revizijsko navedbo, da tožena stranka v tem primeru ni naredila nič narobe je treba poudariti, da pri ugotavljanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne gre za odločanje o ravnanju delodajalca, ampak za odločanje o ravnanju delavca. Ne gre torej (vedno) (1) za to, ali je delodajalec ravnal prav ali ne, temveč za to, ali je delavec očitano kršitev storil. V primeru, kot je obravnavani, sodišče ne presoja, kakšno je pravilno dolžnostno ravnanje delodajalca (2), ampak ali delavec lahko izgubi zaposlitev kljub temu, da za kršitev, ki je sicer objektivno podana, ni odgovoren. Kršenje pogodbenih in drugih obveznosti res pomeni kršenje tistega, kar se je delavec v razmerju do delodajalca zavezal izpolnjevati. Vendar pa je delavca mogoče z odpovedjo „kaznovati“ le, če je za dejanje odgovoren. Izguba zaposlitve vendarle je sankcija za kršitev, zato stališča, da odpoved pogodbe o zaposlitvi v takem primeru nima kaznovalne narave, ni mogoče sprejeti.

13. Ob ugotovitvi, da tožnik v času očitanega dejanja ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja niti ni imel v oblasti svojega ravnanja (in si tega stanja ni povzročil sam niti ni mogel pričakovati, da bo tako ravnal), je presoja sodišč druge in prve stopnje, da za očitano kršitev ni odgovoren, pravilna.

14. Revizija neutemeljeno problematizira sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in jo označuje kot paradoks, ker naj bi bila sodišču dovoljena, medtem ko delodajalcu iz istih razlogov in v enakih okoliščinah ne. Sodna razveza (prenehanje pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča) ima podlago v zakonu, konkretno v 118. členu ZDR-1 (3) in pride v poštev, kadar sodišče ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče več nadaljevati.

15. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku nekritično priznalo trajanje delovnega razmerja do zaključka glavne obravnave. Tožena stranka je sicer že v začetku postopka predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar ne tedaj ne med postopkom (tega tudi v reviziji ne stori) ni navedla niti ene relevantne okoliščine, na katero bi sodišče lahko vezalo razvezo pogodbe o zaposlitvi pred datum zaključka glavne obravnave. Splošni podatki o recesiji in poslovnih rezultatih ne zadoščajo, predloga, da bi se pogodba o zaposlitvi razvezala takoj naslednji dan po podani odpovedi pa sodišče tudi ni moglo resno obravnavati. Pomemben kriterij bi lahko bilo npr. zmanjševanje števila zaposlenih, upad dela na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik, možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu, ki je tožnik ni iskal, kakšno tožnikovo kasnejše dejanje in podobno. Nič od tega ni bilo zatrjevano, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da pogodbo o zaposlitvi razveže pred datumom zaključka glavne obravnave, ki je skrajni datum, do katerega je na podlagi 118. člena ZDR-1 delovno razmerje mogoče priznati.

16. Pač pa revizija utemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 določi sodišče višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je pri odmeri upoštevalo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (18 let), možnost ponovne zaposlitve ter socialne in ekonomske razmere tožnika in njegove družine. Upoštevalo je tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki pa jim je po oceni revizijskega sodišča dalo premajhno težo. Prav v primeru, kot je obravnavani, ko delodajalcu kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče ničesar očitati, je teža teh okoliščin znatna. Glede na to in dejstvo, da je tožnik do prenehanja delovnega razmerja uveljavil pravice za obdobje dvajsetih mesecev (trajanje postopka), je dosojeno denarno povračilo previsoko. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tem spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo z znižanjem zneska 19.894,30 EUR na znesek petih plač (9.912,15 EUR), v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

17. V ostalem je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Dolžnostno ravnanje delodajalca se nanaša na zakonske zahteve v zvezi z odpovedjo, npr. pisna obdolžitev, zagovor, vročanje itd. Op. št. (2): Delodajalcu ob delavčevi kršitvi, ki je bila objektivno podana, za okoliščine, ki so bile ugotovljene kasneje, pa ni vedel, dejansko ni mogoče ničesar očitati.

Op. št. (3): Glede na to, da je v času odločanja pred sodiščem prve stopnje že veljal ZDR-1, se za odločanje o razvezi pogodbe o zaposlitvi uporabi ta zakon; za ugotavljanje obstoja odpovednega razloga in zakonitosti podane odpovedi pa je treba uporabiti določbe ZDR.