Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. alineji člena 111/1 ZDR, je nezakonita zato, ker tožnik v času spornega ravnanja (tožnik je v pisarni vodje obrata pričel z razbijanjem in uničevanjem pohištva, računalnika, televizorja, stenskih slik in ostalega inventarja, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari), zaradi zdravstvenih razlogov (osebnostna motenost s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, spornega dne pa je prišlo tudi do kratkotrajne akutne psihotične motnje - reaktivne psihoze), ni bil prišteven.

Pri odločanju o sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi se uporabljajo določbe zakona, ki je veljal v času odločanja o sodni razvezi (ZDR-1).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 3. 10. 2012. V prvem odstavku II. točke izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (to je od dne 9. 10. 2012) do dne 12. 6. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače. Kar je zahteval tožnik glede navedenega več (priznanje pravic iz delovnega razmerja od 3. 10. 2012 do 8. 10. 2012 ali drugače, to je vrnitev na delo), je v drugem odstavku II. točke izreka zavrnilo. V tretjem odstavku II. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v osmih dneh obračunati denarno odškodnino namesto reintegracije v višini 19.894,30 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku roka, določenega v tej točki izreka, do plačila. V četrtem odstavku II. točke izreka je v presežku (za znesek petih plač v višini 9.947,15 EUR in za izplačilo ustreznega neto zneska po odvodu davkov in prispevkov) zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 1.201,80 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot to izhaja iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da meni, da so podani vsi razlogi za njegovo reintegracijo k toženi stranki. Pričanje A.A., na katerega je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, je bilo subjektivno, poleg tega pa je bila navedena priča zaposlena na centrali tožene stranke v kraju B., ne pa v enoti, kjer je delal tožnik. Zato ta priča ne more poznati celotnega dogajanja in razmer v enoti, kjer je tožnik delal. Sodišče ne more odločiti o trenutni zaposlitvi delavca za nadaljnje delo na podlagi dogodka izpred 10 let. Tožnik v letu 2004 ni prejel nobenega obvestila, o katerem je govorila priča. Postopek v letu 2005 se je končal v tožnikovo korist, torej je bilo očitno ugotovljeno, da kršitve niso bile storjene. V letu 2009 tožnik C.C. ni fizično napadel, saj je ob tem, ko je želel pomagati, z vozičkom za kruh v naglici zadel C.C.. Ta se je razburil, tožnika in D.D. pa je grdo ozmerjal. V zvezi s tem bi morala biti zaslišana tožnik in D.D., vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Velik del tožnikovih psihičnih težav je povezan s situacijami na delovnem mestu, ki jih je tožnik doživljal kot stresne, te pa so bile povezane z odnosom nadrejenih do tožnika. Tožena stranka bi mu morala zagotoviti primerne razmere za delo, vendar tega ni storila. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi tožnikove sodelavce, da bi lahko ugotavljalo dejansko delovanje tožnika v odnosu do nadrejenih kot tudi v odnosu do podrejenih. Izpovedba tožnika, da med sodelavce ni štel niti C.C. niti E.E., je izvzeta iz konteksta. S to izjavo je tožnik želel le povedati, da navedena nista opravljala svoje funkcije, da nista bila dostopna z delavci oz. da z njima ni sodeloval. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da v tem trenutku ni sposoben opravljati svojega dela, saj je še vedno v fazi zdravljenja, ki ne bo zaključeno še kakšno leto. To pomeni, da s tožnikovo reintegracijo ne bi bila ogrožena varnost delovnega okolja tožene stranke. Po zaključenem zdravljenju bo tožnik svojo osebnostno motnjo sposoben uspešno nadzorovati, s tem pa bi bil sposoben tudi za nadaljnje delo pri toženi stranki. Do spornega incidenta je bil tožnik zelo dober delavec, kar je povedala tudi tožena stranka. Do spornega dogodka je prišlo zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja in odnosa nadrejenega C.C.. Tožnik je storil vse, da bi dogodek preprečil (vzel je zdravila, izvajal je vaje umirjanja). Podredno se tožnik pritožuje tudi zoper višino odškodnine, saj meni, da je ta odmerjena prenizko. Tožnik zaposlitve zaradi zdravstvenih razlogov ne more iskati. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka, saj je tožnik zahteval tudi plačilo 15 bruto plač, kar pomeni, da je vrednost spornega predmeta višja. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da ugodilni del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oz. podrejeno, da datum prenehanja delovnega razmerja določi na dan 3. 10. 2012, zahtevek za plačilo odškodnine pa zavrne ali pa prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo sodišče prve stopnje pri sprejemanju in obrazložitvi odločitve skrbno in prizadevno, vendar pa je kljub temu izpodbijana sodba v nekaterih pogledih nepravilna. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je teža kršitve hujša, kot pri odpovedi iz krivdnih razlogov, subjektivni element krivde ni nikjer predviden, zato vprašanje prištevnosti delavca ne more biti vezano na zakonitost ali nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po pravilih civilnega prava je v situaciji, ko je izpolnitev nezmožna zaradi dogodka, za katerega ne odgovarja nobena stranka (ko je delavec brez krivde), vsaka stranka prosta nadaljnjih obveznosti do nasprotne stranke (člen 116 OZ). Rešitev, ki jo ponuja sodišče prve stopnje, da tožena stranka nosi breme socialne varnosti tožnika, ker ni bil prišteven, za nameček pa mu mora plačati še odškodnino, je krivična, boleča in nelogična. Po 1. alineji člena 111/1 ZDR krivda delavca sploh ni potrebna, dovolj je, da delavec krši obveznost, medtem ko je v 2. alineji člena 111/1 ZDR potrebna njegova odgovornost (naklep ali huda malomarnost). Zakonodajalec je tako ločil, kdaj zadošča, da so podani objektivni znaki kršitve obveznosti delovnega razmerja, kdaj pa je potrebna tudi delavčeva odgovornost. Drugačna interpretacija bi pomenila, da bi lahko neprištevni delavec v podjetju počel karkoli, saj mu delodajalec ne bi mogel veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Odgovornost stranke je element vsakega kaznivega dejanja, vendar pa ZDR govori o znakih kaznivega dejanja in ne o elementih kaznivega dejanja. Znaki so objektivni elementi kršitve, ravnanja brez presoje krivde, odgovornosti oz. prištevnosti. Navedenega pa sodišča prve stopnje pri svojem odločanju ni upoštevalo, saj je krivda element in ne znak kaznivega dejanja. Tožena stranka v trditveno podlago ni bila dolžna zajemati trditev o odgovornosti tožnika, pač pa le to, da ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Navsezadnje je to sprejelo tudi tožilstvo in sprožilo zoper tožnika kazenski postopek, saj so bili znaki kaznivega dejanja izpolnjeni, vendar pa se je izkazalo, da tožnik ni odgovoren. Sodišče prve stopnje je preslabo raziskalo dejansko stanje glede tega ali je tožnik vedel (oz. bi lahko ali moral in mogel vedeti), da se bo glede na dogodke izpostavil tolikšnemu stresu, da bo odreagiral psihotično. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti poizvedbe pri PP o nasilnem vedenju tožnika in o njegovi predkaznovanosti, saj bi lahko le tako ugotovilo, ali se je tožniku takšen psihotični odziv primeril prvič ali pa bi moral vedeti, da lahko s siljenjem v ustrezno situacijo odreagira na družbeno nesprejemljiv način. V zvezi s tem tudi mnenje izvedenke ni prepričljivo. K lastnemu prispevku tožnika šteje tožena stranka tudi vmešavanje tožnikove žene v dogajanje, ki je pripomoglo k tožnikovi stiski oz. celo neposredno povzročilo njegovo stisko (če bi tožnikova žena tožnika odpeljala domov, do ekscesa ne bi prišlo). Tožena stranka se z okoliščinami primera oz. tožnikovo neprištevnostjo ni mogla seznaniti. Tožniku je zagovor omogočila, drugih možnosti pa ni imela, saj ni mogla pridobiti podatkov o zdravstvenem stanju tožnika. Ker je dr. F.F. ocenil, da je tožnik lahko delo opravljal polni delovni čas in brez omejitev, je tožena stranka sklepala, da tožnik ne boleha za nobeno posebno boleznijo, še najmanj pa za psihotičnimi motnjami oz. za psihiatričnimi boleznimi. Poleg tega bi lahko tožnik (tudi preko svoje pooblaščenke) pojasnil okoliščine svojega ravnanja, jih izvedensko dokumentiral, se opravičil C.C. ter sodelavcem in podobno, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Tožena stranka pa glede na predpise o varstvu osebnih podatkov takih raziskav (o zdravstvenem stanju tožnika) ni smela izvajati. Sodišče prve stopnje bi moralo v izreku izpodbijane sodbe jasno zapisati odločitev o sodni razvezi (ta pomanjkljivost sicer ne predstavlja absolutne kršitve določb postopka), to pa je razvidno le iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče ni obrazložilo kriterijev za odločitev, da je tožniku prisodilo skoraj dve leti delovnega razmerja in 21 plač, kar predstavlja približno 45.000,00 EUR bruto stroškov za toženo stranko. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo na skrajni možni zadnji dan, čeprav je tožena stranka predlagala, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem podaje odpovedi, kar bi pomenilo pravično korekcijo, ki bi sledila ugotovitvi, da drugače ni mogoče odpovedati delovnega razmerja nekomu, ki je sodelavcem nevaren za njihovo življenje in zdravje, pa tudi za premoženje delodajalca. Odškodnina po 118. členu ZDR je odmerjena previsoko, nevzdržnosti delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pa ni povzročila tožena stranka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih interesov in okoliščin, ki so toženi stranki v korist, niti tega, da je tožena stranka zaradi ravnanja tožnika utrpela približno 10.000,00 EUR škode, od katerih je 5.000,00 EUR izkazane z računi. Tudi to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odmeri odškodnine.

Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki uveljavljata v pritožbah, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v zvezi z odločitvijo o višini denarnega povračila po členu 118/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), vendar pa to ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 3. 10. 2012 podala tožniku po 1. alineji člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) nezakonita zato, ker tožnik v času spornega ravnanja (tožnik je 24. 9. 2012 med 22.00 uro in 22.30 uro v pisarni vodje obrata C.C. pričel z razbijanjem in uničevanjem pohištva, računalnika, televizorja, stenskih slik in ostalega inventarja, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari), zaradi zdravstvenih razlogov (osebnostna motenost s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, dne 24. 9. 2012 pa je prišlo tudi do kratkotrajne akutne psihotične motnje - reaktivne psihoze), ni bil prišteven. Zato je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, tožniku prisodilo vse pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne 12. 6. 2014 (datum zadnje glavne obravnave), tožniku je iz naslova denarnega povračila prisodilo tudi znesek v višini desetih tožnikovih bruto plač, toženi stranki pa je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov. V preostalem je del tožnikovega tožbenega zahtevka za reintegracijo in prisojo preostalih pravic iz delovnega razmerja ter za višje denarno povračilo (še v višini petih bruto plač) zavrnilo.

Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, da se ni opredelilo do tožnikove navedbe, da je v fazi zdravljenja, zaradi česar se v tem delu izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi tožnikovo sedanje zdravstveno stanje sodišče prve stopnje štelo kot odločilno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Po stališču pritožbenega sodišča sicer zdravstveno stanje delavca v času odločanja sodišča prve stopnje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča samo po sebi ne more biti tisti odločilni kriterij, ki bi vplival na odločitev sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Po zaključku pritožbenega sodišča so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 13. točki (pravilno 14 točki) člena 339/2 ZPP (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Ta naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, razvezalo z dnem zadnje glavne obravnave, kar naj bi bila za tožnika najugodnejša skrajnost, predvidena v 118. členu ZDR. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da predstavlja pravno podlago za to odločitev 118. člen ZDR-1 in ne 118. člen ZDR, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje in kot to zmotno zatrjujeta pravdni stranki tega individualnega delovnega spora. Z ozirom na uveljavljeno sodno prakso (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 467/2009, VIII Ips 119/2014, VIII Ips 61/2014) se za sodno razvezo uporabljajo določbe tistega zakona, ki je veljal v času odločanja sodišča o takšnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej določbe ZDR-1. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kljub dejstvu, da je tožnik 24. 9. 2012, potem ko je (ponovno) vstopil v pisarno C.C., začel uničevati pohištvo in druge predmete (televizijo, slike, računalnik, ...), s čimer je toženi stranki povzročil tudi materialno škodo. Iz podatkov spisa je razbrati, da naj bi bil povod za sporno dogajanje napotitev tožnika na letni dopust (izpovedba A.A., C.C. in tožnika). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je zgoraj opisano tožnikovo ravnanje pomenilo kršitev 35. člena ZDR, imelo pa je tudi vse znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 220. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), vendar pa je ugotovilo tudi, da je do tega ravnanja tožnika prišlo v posledici njegove bolezni oz. akutne in prehodne psihotične motnje, zaradi česar je bil tožnik v spornem času neprišteven. V času spornega dogajanja namreč tožnik ni mogel razumeti pomena svojega dejanja, niti ni imel v oblasti svojega ravnanja. Do teh zaključkov je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedbe, izpovedbe prič G.G. in H.H. ter na podlagi izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke psihiatrične stroke I.I., dr. med.. Ta je v svojem izvedenskem mnenju z dne 16. 4. 2014 ugotovila, da gre pri tožniku v osnovi za osebnostno motenost, predvsem s paranoidnimi in shizoidnimi potezami, ki ves čas funkcionira na meji možne psihotične dekompenzacije. Ugotovila je tudi, da tožnik v času škodnega dogodka dne 24. 9. 2012 ni imel v oblasti svojega ravnanja oz. ga ni bil sposoben obvladovati, prav tako pa je bila povsem ukinjena njegova sposobnost presoje realnosti. Poleg tega je sodna izvedenka v svojem izvedenskem mnenju zaključila, da tožnik nikakor ni mogel vedeti, da bo reagiral psihotično in tega tudi ni mogel preprečiti. Tega stanja si tožnik ni povzročil sam, saj ni mogel pričakovati, da bo ponovna komunikacija z dolgoletnim sodelavcem v njem sprožila psihotično reakcijo.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku zaradi njegovega ravnanja dne 24. 9. 2012, do katerega je prišlo med 22.00 uro in 22.30 uro, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 3. 10. 2012 (A4) na podlagi 1. alineje člena 111/1 ZDR. Ta določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Delovno razmerje je po svoji naravi pogodbeno razmerje, v katerem se pogodbeni stranki (delavec in delodajalec) s pogodbo o zaposlitvi dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih, ki sta jih dolžna tudi izvrševati (člen 4 ZDR). V primeru neizvrševanja oziroma kršenja teh obveznosti s strani ene od strank tega pogodbenega razmerja lahko druga stranka izvede določene aktivnosti in sprejme določene ukrepe za sankcioniranje (gre za sankcije civilnopravne narave) kršenja obveznosti s strani druge pogodbene stranke. Druga stranka pa je lahko zakonito sankcionirana zaradi kršenja svoje obveznosti, če se je svojega nepravilnega ravnanja zavedala ali bi se tega morala zavedati (če je lahko razumela pomen svojega ravnanja) in če je imela možnost vplivati na to svoje ravnanje (torej če je imela oz. če bi lahko imela svoje ravnanje v oblasti). Ravnanja pogodbene stranke, ki ne ve za svojo obveznost, ni mogoče sankcionirati zato, ker te obveznosti ni izvršila oziroma jo je kršila. Prav tako ni mogoče sankcionirati stranke, ki je bila v opravičljivi zmoti, zaradi katere je bila prepričana, da ji te obveznosti ni potrebno izpolniti. Navedeno izhaja že iz splošnih pravil civilnega prava. Enako velja tudi za primere, ko delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi v primeru teh kršitev, ki so ob zakonsko določenih pogojih lahko podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je za zakonitost takšne odpovedi potrebno, da je bil delavec sposoben razumeti pomen svojega dejanja in da je imel v oblasti svoje ravnanje. Iz 2. alineje člena 111/1 ZDR izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana po tej alineji, zakonita le (ob sicer izpolnjenih preostalih pogojih za zakonitost - pravočasnost, zagovor, pogoj iz člena 110/2 ZDR, ...), če se ugotovi, da delavec krši svojo pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja s hujšo stopnjo krivde (naklep oz. huda malomarnost). Prva alineja člena 111/1 ZDR sicer zares ne določa stopnje krivde delavca, kar tožena stranka navaja v pritožbi, vendar pa glede na zgoraj navedeno delavec, ki sicer krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, za to svoje ravnanje ne odgovarja, če ni mogel razumeti pomena svojega dejanja oz. če svojega ravnanja ni mogel imeti v oblasti. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ji tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka), da tožnik zaradi zdravstvenih razlogov dne 24. 9. 2012 svojega dejanja ni mogel razumeti, niti ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, tudi po zaključku pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (podobno tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 1301/2005 z dne 20. 10. 2006). Dokazno breme za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo na toženi stranki (člen 82/2 ZDR), tožena stranka pa tega dokaznega bremena ni zmogla, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Z ozirom na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je glede na določbo 1. alineje člena 111/1 ZDR za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tej določbi dovolj, da delavec stori kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer naj ne bi bilo bistveno, ali je delavcu mogoče v zvezi s spornim ravnanjem očitati kakršnokoli krivdo. Ker je bila v konkretni zadevi dokazana neprištevnost tožnika v času kršitve pogodbene obveznosti, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Tožena stranka sicer v pritožbi pravilno navaja, da so znaki kaznivega dejanja samo objektivno določeni elementi, (pri nekaterih kaznivih dejanjih je kot znak kaznivega dejanja izrecno opredeljena tudi stopnja krivde) in da je imelo tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar pa je odločilno dejstvo, da tožnik v kritičnem času ni mogel razumeti pomena svojega dejanja, niti ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja. Tudi v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji iz prve alineje člena 111/1 ZDR (torej, če je kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja storjena in ima ta kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja), je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če je delavec to kršitev storil v stanju neprištevnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje preslabo raziskalo dejansko stanje glede tega, da je tožnik vedel, oz. bi moral vedeti, da se bo s svojimi ravnanji, ki so bila predhodna spornemu škodnemu dogodku, izpostavil takšnemu stresu, da bo odreagiral psihotično. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti glede stanja, v katerem se je znašel, ko je prišlo do spornega dogodka. Tožnik ni mogel vedeti, da bo reagiral psihotično, tega ni mogel niti predvideti niti preprečiti, prav tako pa si tega stanja ni povzročil sam. Ob teh ugotovitvah sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opravljati poizvedb na Policijski postaji o morebitni predkaznovanosti tožnika oz. o njegovem morebitnem predhodnem nasilnem vedenju, saj ti dokazi ne bi mogli vplivati na pravilnost zgornjih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, tožnik za sporni dogodek ni bil odgovoren in da se v stanje, v katerem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ni spravil sam.

Z ozirom na to, da tožena stranka glede izdelanega izvedenskega mnenja stalne sodne izvedenke za področje medicina - psihiatrija ni predlagala niti dopolnitve tega mnenja niti zaslišanja sodne izvedenke (na to mnenje je sicer imela le določene pripombe, ki so se nanašale na ravnanje tožnikove žene in na odobritev letnega dopusta tožnika, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča za odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistvenega pomena), v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi bilo izvedensko mnenje sodne izvedenke neprepričljivo, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno oz. zmotno ugotovilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da ji ni mogoče očitati ničesar glede izpodbijane izredne odpovedi pogodbo o zaposlitvi, saj ni vedela za tožnikovo zdravstveno stanje, je potrebno pojasniti, da je predmet sodnega preizkusa zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne morebitna volja delodajalca o tem, zakaj je to izredno odpoved podal oz. ali je podana njegova subjektivna odgovornost za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z določili zakona, je nezakonita, ne glede na to, ali je bil delodajalec v času njene podaje seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki bi lahko vplivale na zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ob tem le primeroma navaja, da je nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo delodajalec delavcu poda zaradi neupravičenega izostanka z dela, pa delavec šele naknadno (npr. v sodnem postopku) dokaže, da je z dela izostal iz upravičenih razlogov (npr. zaradi bolniškega staleža).

Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank zaključi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje (in delavcu poleg tega prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem postopku poleg ugotovitve nezakonitosti sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. njene razveljavitve primarno uveljavljal zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki. Tožena stranka je v svojih pripravljalnih vlogah predlagala, da se tožniku (v primeru, če bo prišlo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) prizna trajanje delovnega razmerja le do dneva škodnega dogodka oz. do dneva, ko je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja oz. datuma razveze pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo okoliščin, na katere se sklicuje tožena stranka (škoda, ki jo je tožnik povzročil, samovolja tožnika, odklanjanje avtoritete, pomanjkanje obžalovanja, prelaganje odgovornosti na drugega). To pomeni, da okoliščin, ki jih je tožena stranka štela kot bistvene za prenehanje delovnega razmerja z datumom pred zadnjim narokom za glavno obravnavo sodišča prve stopnje (torej z datumom škodnega dogodka oz. datumom podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), sodišče prve stopnje ni štelo za odločilne oz. takšne, zaradi katerih bi bilo treba tožniku delovno razmerje zaključiti pred dnevom zadnje glavne obravnave, izvedene pred sodiščem prve stopnje. Zato ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, je v nadaljevanju presojalo tudi utemeljenost predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s to svojo odločitvijo se je sodišče prve stopnje sicer nepravilno sklicevalo na 118. člen ZDR namesto na 118. člen ZDR-1, saj se, kot je bilo že pojasnjeno, pri odločanju o sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi uporabljajo določbe zakona, ki je veljal v času odločanja o sodni razvezi. Kljub temu pa tudi ta, sicer zmotna uporaba materialnega prava po zaključku pritožbenega sodišča ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede sodne razveze in glede prisojenega denarnega povračila. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da odloči sodišče o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v primeru, ko je pogodba o zaposlitvi prenehala na nezakonit način), če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Predlog za takšen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko podata delavec ali delodajalec. V tem individualnem delovnem sporu je predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze podala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta predlog tožene stranke utemeljen, ker je prišlo do neprimernega obnašanja tožnika že v preteklosti, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se nekateri delavci tožene stranke tožnika bojijo oz. da se bojijo njegovih ravnanj in posledic, ki bi jih lahko tožnik s svojo jezo in nasiljem povzročil toženi stranki. Navedene ugotovitve tudi po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo za zaključek, da so podani pogoji za sodno razvezo tožnikove pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene (tudi tiste, v katerih tožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje o sodni razvezi odločilo na podlagi dogodka izpred desetih let). Slabe odnose med tožnikom in nadrejenim delavcem C.C. pa je v svoji izpovedi omenila tudi tožnikova žena.

Sodišče prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikovo pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z dnem 12. 6. 2014, ko je opravilo zadnjo glavno obravnavo v tem individualnem delovnem sporu. 118. člen ZDR-1 omogoča, da sodišče delavcu kljub nezakonitemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi (v posledici te ugotovitve bi bil delavec praviloma upravičen do vrnitve na delo k delodajalcu) in kljub nasprotovanju delavca pogodbo o zaposlitvi razveže, s čimer delavcu delovno razmerje pri delodajalcu (kljub njegovemu nasprotovanju) preneha. Ker je takšna odločitev (v primeru nasprotovanja delavca) za delavca neugodna (saj se njegov tožbeni zahtevek za reintegracijo v takšnem primeru zavrne), je potrebno po prepričanju pritožbenega sodišča to določbo razlagati tudi v smislu načela "in favorem laboratoris". Sodišče prve stopnje se bo lahko kljub nasprotovanju delavca odločilo za uporabo 118. člena ZDR-1, ker bo ugotovilo, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, vendar pa bo v takem primeru praviloma ugotovilo trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Pred tem datumom bo delovno razmerje zaključilo le, če bo delodajalec dokazal, da za to obstajajo tehtni razlogi (npr., da je delavec že pred zaključkom zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, ...). Ker okoliščine, ki jih je tožena stranka navajala kot razlog za to, da se tožniku pogodba o zaposlitvi razveže pred datumom zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tožena stranka incidenta ni mogla preprečiti, tožnik bi lahko dejanje ponovil, samovoljnost tožnika, odklanjanje avtoritete, ...), niso takšne, da bi bilo tožnikovo pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezati z datumom pred dnevom zadnje glavne obravnave, so pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija pravilnost sodišča prve stopnje o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, neutemeljene. Glede na to, da že člen 118/1 ZDR-1 določa, da sodišče v primeru sodne razveze prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP s tem, ko ni izrecno obrazložilo svojih kriterijev za prisojo vseh pravic tožniku iz delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze. Kriteriju obrazloženosti tega dela svoje odločitve je sodišče prve stopnje zadostilo v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o sodni razvezi. V izreku je naveden datum prenehanja delovnega razmerja, v obrazložitvi pa razlog za takšno odločitev, zato zatrjevana kršitev ni podana. Sodišču v izrek sodbe ni potrebno pisati, da je datum prenehanja delovnega razmerja posledica sodne razveze.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožnika, s katerimi zatrjuje neverodostojnost oz. subjektivnost priče A.A.. Iz izpovedbe navedene priče izhaja, da je bila kot vodja kadrovske službe pri toženi stranki seznanjena z odnosom tožnika do tožene stranke oz. njenih delavcev. Te ugotovitve ne more spremeniti niti dejstvo, da je bila priča zaposlena v centrali v kraju B. in ne v enoti, v kateri je delal tožnik. A.A. je tako v svoji izpovedbi med drugim jasno navedla, da so imeli s tožnikom že en konflikt (glede katerega je dobil v letu 2004 pisni opomin zaradi neprimernega obnašanja, vpitja in groženj v odnosu do tehnologa J.J. in vodje proizvodnje K.K., da je bil tožnik sicer vzkipljiv in da so se nadrejeni z njim veliko ukvarjali, da so našli skupno ustrezno komunikacijo). Pojasnila je tudi, da je bil tožnik sicer dober delavec in da so imeli pri toženi stranki interes, da ostane zaposlen v podjetju. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da niti tožnik niti njegova pooblaščenka na izpovedbo navedene priče nista imela pripomb (čeprav sta bila prisotna na glavni obravnavi na kateri je navedena priča izpovedovala), niti nista predlagala drugih dokazov, ki bi omajali izpovedbo A.A., ni utemeljenega razloga, da bi sodišče prve stopnje podvomilo v verodostojnost izpovedbe navedene priče. Razen tega je tudi tožnik izpovedal, da je že v letu 2005 imel nek incident pri toženi stranki, zaradi česar je dobil knjižico, podrobnosti v zvezi s tem pa se ni spominjal. Tudi tožnikova izpovedba tako potrjuje verodostojnost izpovedbe A.A. o preteklem obnašanju tožnika.

Glede na to, da tožnik v zvezi z izpovedbo C.C., v kateri je ta opisoval tudi konflikt med njim in tožnikom v letu 2009, tega konflikta ni zanikal, je pa navajal, da ga je povzročil C.C. (in v zvezi s tem predlagal zaslišanje D.D.), sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča ni kršilo načela kontradiktornosti, ker D.D. ni zaslišalo. Ugotovilo je namreč, da je do konfliktnih situacij med tožnikom in nekaterimi drugi delavci tožene stranke prihajalo tudi v preteklosti, kar je predstavljalo enega od razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločitve sodišča po členu 118 ZDR-1. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje del tožnikove izpovedbe o tem, da med svoje sodelavce ne šteje niti C.C. niti E.E., izvzelo iz konteksta, je potrebno ugotoviti, da je tudi C.C. izpovedal, da tožnik E.E. ni akceptiral kot vodje in njemu nadrejene, že iz razloga, ker je bila ženska. Pred E.E. je bila na tem delovnem mestu L.L., ki je imela po C.C. izpovedbi podobne težave (zato te v tistem času razporede za Pekarno in navodila delala C.C. osebno). Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so podane okoliščine za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku sicer nezakonito odpovedana.

Po zaključku pritožbenega sodišče je tudi znesek denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku, primeren glede na kriterije, ki jih določa člen 118/2 ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem delu tožnikovega (podrednega) tožbenega zahtevka pravilno štelo, da škoda, ki jo je tožnik spornega dne povzročil toženi stranki, nima nikakršnega vpliva na višino denarnega povračila po členu 118/2 ZDR-1. Denarno povračilo po členu 118/2 ZDR-1 namreč predstavlja (podobno kot po členu 118/2 ZDR določena odškodnina) odmeno za to, da se delavec, kateremu je pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, ne vrne na delo k delodajalcu. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila v zadostni meri upoštevalo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (18 let), možnost nove zaposlitve tožnika glede na njegovo izobrazbo (tožnik je električar - energetik s končano IV. stopnjo strokovne izobrazbe, pri toženi stranki pa je delal kot mesitelj, torej je opravljal dela in naloge peka), upoštevalo pa je tudi socialne in ekonomske razmere tožnika (štirje mladoletni otroci, tožnikova žena je zaposlena s plačo okoli 700,00 EUR mesečno, prejem otroških dodatkov ...), čemur tožena stranka sicer v pritožbi niti ne oporeka. Z ozirom na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini 10 tožnikovih bruto plač primerno, višje vtoževano denarno povračilo (še za plačilo 5 bruto plač) pa ni utemeljeno tudi iz razlogov okoliščin, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo že ugotovljeno, je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik v času spornega ravnanja dne 24. 9. 2012 neprišteven in ne zato, ker bi bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi npr. postopkovnih napak tožene stranke pri podaji te odpovedi oz. zaradi dejstva, da tožnik očitanega ravnanja ni storil. Pritožbeno sodišče ugotavlja še, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pravdne stroške obeh strank tega individualnega delovnega spora. Tožnik je namreč v okviru primarnega tožbenega zahtevka poleg razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja uveljavljal tudi reintegracijo k toženi stranki, kar pomeni, da se je sodišče prve stopnje glede ugotavljanja vrednosti predmeta utemeljeno sklicevalo na 2. odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe strank ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njunih pritožb niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbi ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke in o stroških odgovora na pritožbo obeh strank ni odločalo, ker niso bili priglašeni.