Jedro

Iz dokazil v postopku izhaja, da se je z gradbenimi deli prostornina prvotnega objekta bistveno povečala. V obravnavanem primeru zato ni mogoče govoriti o adaptaciji obstoječega skladiščnega objekta, za katerega bi bilo mogoče uporabiti izjemo iz prvega odstavka 201. člena ZV-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za izdajo vodnega soglasja k legalizaciji poslovnega objekta na parc. št. 6/1 in 6/2, obe k.o. … V obrazložitvi navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 3555-6/2010 z dne 18. 3. 2010. V ponovljenem postopku je bila v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZUP pa je bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V skladu s pridobljeno dokumentacijo je bilo ugotovljeno, da je objekt, ki je predmet legalizacije, bistveno spremenjen, tako glede namembnosti kot glede zunanjega objekta. Poslovni objekt je zidani objekt etažnosti P+1 s tlorisnimi dimenzijami 14,19 x 11, 69 m, med tem ko iz zapisnika o cenitvi nepremičnin z dne 3. 11. 1997 sodno zapriseženega cenilca A.A. izhaja, da je bil na obravnavani lokaciji postavljeni objekt nadstrešnica v podaljšku hale I. tlorisnih dimenzij 11,4 x 6,85 m. Upravni organ tako zaključuje, da obravnavane gradnje ni mogoče šteti za rekonstrukcijo in s tem ni možno uporabiti določbe 201. člena Zakona vodah (ZV-1), ki določa, da za obstoječe objekte in naprave, ki se nahajajo na vodnem ali priobalnem zemljišču, ne veljajo določbe 37. člena tega zakona, če gre za rekonstrukcijo, adaptacijo ali obnovo, ki bistveno ne spreminja namembnosti in velikosti objekta. Ugotavlja, da obravnavana legalizacija poslovnega objekta pomeni poseg na priobalno zemljišče vodotoka Bistrica. Po določbi 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), je treba pred začetkom izdelave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobiti projektne rešitve, k projektnim rešitvam pa soglasja vseh pristojnih soglasodajalcev. V postopku zahteve za izdajo vodnega soglasja je bilo ugotovljeno, da je investitor z objektom posegel v priobalno območje oz. zemljišče vodotoka, v skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZV-1 pa na vodnem in pri obalnem zemljišču ni dovoljeno posegati v prostor, razen v taksativno naštetih primerih gradnje, ko je določena izjema graditve po navedenem določilu na pri obalnem zemljišču. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 3555-6/2010-4 z dne 14. 9. 2010. Odgovorilo je tudi na pritožbene navedbe, da v predmetni zadevi ne gre zgolj za novogradnjo ampak za nadomestno gradnjo oz. rekonstrukcijo objekta in da v zvezi s tem dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V konkretnem primeru je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da se je tlorisna površina predmetnega objekta, glede na podatek o njegovi velikosti iz citiranega cenilnega zapisnika in v zvezi s projektno dokumentacijo, povečala za več kot 10% (po izračunu za 212%) in da v skladu z ZGO-1, ki v 7. točki prvega odstavka 2. člena določa kaj je rekonstrukcija objekta, očitno ne gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta temveč za gradnjo novega objekta.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločitev in ponavlja pritožbene ugovore, da gre v zadevi za rekonstrukcijo objekta in da je bilo industrijsko poslopje zgrajeno že leta 1957 in da od takrat dalje na današnjem mestu tudi obratuje. Ni bilo pojasnjeno, iz kakšnih razlogov je prvostopni upravni organ spregledal ugotovitve iz cenilnega zapisnika o tem, da je bila stena objekta ob rečici Bistrica zidana, da je nosilna konstrukcija pleskana, da je vgrajen betonski tlak in obstoječega elektroinstalacija, kar vse pritrjuje dejstvu, da gre za rekonstrukcijo objekta. Tožeča stranka pa je ponovno zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, saj je svojo odločitev oprla tudi na fotografije neznanega izvora, ki ne odražajo dejanskega stanja. Glede na starost in dejansko stanje proizvodno industrijskega poslopja je bila namreč sanacija kontaktnega vogala industrijske stavbe potrebna, in z novogradnjo je bil razpadajoči vogal rekonstruiran in utrjen. Tožeča stranka oz. drugostopni upravni organ nista odgovorila na pritožbene navedbe, zakaj posega ni mogoče šteti za rekonstrukcijo. Tožeča stranka prav tako ni ugotovila pravilnega dejanskega stanja in zaradi tega ob podanih postopkovnih kršitvah tudi nepravilno uporabila 201. člen ZV-1. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožeči stranki izda vodno soglasje k legalizaciji poslovnega objekta na parc. št. 6/1 in 6/2 obe k.o. … oziroma da se zadeva vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki oz. prvostopnemu upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z vodnim soglasjem se odloča o dopustnosti posameznega posega glede na njegov vpliv na vodni režim in stanje voda (prvi odstavek 150. člena ZV-1). Kot poseg se šteje bodisi izvajanje gradnje, bodisi izvajanje dejavnosti. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana zavrnilna odločba izdana na podlagi tretjega odstavka 50. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ker je upravni organ kot soglasodajalec ugotovil, da projektne rešitve niso v skladu s projektnimi pogoji, ki jih je določil na podlagi prvotno predložene projektne dokumentacije. Ena od teh zahtev pa je bila, da morajo biti objekti vključno z morebitno ograjo, skladno s 14. in 37. členom ZV-1 odmaknjeni od meje vodnega zemljišča, to je od zgornjega roba brežine vodotoka, 15 m pri vodotokih prvega reda oz. 5 m pri vodotokih drugega reda. Prav tako je potrebno pas priobalnega zemljišča v območju ureditve v PGD označiti in kotirati. Glede na to, da je projektne pogoje tožeča stranka zahtevala za legalizacijo novogradnje poslovnega objekta (to je razvidno tudi iz predloženega PGD) sodišče soglaša s stališčem upravnega organa, da obravnavana legalizacija poslovnega objekta ne pomeni gradnje v smislu 201. člena ZV-1, za katero bi veljala izjema določena v 37. členu ZV-1, pač pa da gre za nedovoljen poseg na priobalnem zemljišču. Zato sodišče tožbene trditve, da naj bi na omenjeni parceli že v letu 1997 bil postavljen objekt, ki je bil s citirano novogradnjo le rekonstruiran, zavrača kot neutemeljene. Treba je namreč upoštevati, da se soglasje daje k projektnim rešitvam oz. k predloženemu delu PGD, ki je v zvezi s predmetom soglašanja (prvi v zvezi s tretjim odstavkom 50. a člena ZGO-1). Za izdajo soglasja so torej pomembni podatki, ki jih vsebuje ta dokument in ne izjava stranke. Iz predloženega PGD pa je razvidno, da gre za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo obstoječega skladiščnega objekta. Upravni organ zato niti ni bil dolžan ugotavljati resničnosti zatrjevanj tožeče stranke, drugačnih od tistih, ki so navedena v samem projektu.

Ne glede na navedeno pa sodišče še pojasnjuje, da tudi sicer zatrjevanje, da gre za poseg na nekdanjem skladišču, ki je bil predmet cenitve leta 1997, ni utemeljeno. Že upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbenih ugovorov, ki jih ponavlja tožnik tudi v tožbi, pojasnil, da se po določbi točke 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 kot rekonstrukcijo objekta šteje spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta k spremenjeni namembnosti ali k spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10%. Iz izračunov na podlagi podatkov o tlorisni površini spornega objekta, pa je razvidno, da se je prostornina povečala za več kot 10 krat. V obravnavanem primeru (če odmislimo, da PGD obravnava novo gradnjo) zato ni mogoče govoriti o adaptaciji obstoječega skladiščnega objekta, za katerega bi bilo mogoče uporabiti izjemo iz prvega odstavka 201. člena ZV-1. Zato so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo pravil postopka (da stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o fotografijah, ki ne odražajo dejanskega stanja in za katere upravni organ ni pojasnil, kako jih je pridobil).

Ker je upravni organ pravilno ugotovil, da v zadevi ni podlage za obravnavanje načrtovanega posega kot posega iz prvega odstavka 201. člena ZV-1 in ker ni sporno, da gre za objekt zgrajen na priobalnem zemljišču, taka gradnja pa po 37. členu ZV-1 ni dovoljena, je izpodbijana odločitev zakonita in pravilna, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.