Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V odločbi, s katero upravni organ odloči o izdaji vodnega soglasja, obveznost ali pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil, za zatrjevane zelo hude posledice pa ni predložil nobenega dokaza, pogoja za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazana.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, Urada za upravljanje z vodami, Oddelka porečja reke Drave, št. 35507-12/2010 z dne 5. 7. 2010. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo vodnega soglasja k legalizaciji poslovnega objekta na tam navedenih zemljiščih. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da se zemljišča nahajajo na priobalnem zemljišču vodotoka Bistrica in da gradnje, ki se legalizira, ni mogoče šteti za rekonstrukcijo, zato zanjo ni mogoče uporabiti določbe 201. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da prepoved gradnje na priobalnem zemljišču po 37. členu ZV-1 ne velja za obstoječe objekte in naprave, ki se nahajajo na priobalnem zemljišču, če gre za njihovo rekonstrukcijo, adaptacijo ali obnovo, ki bistveno ne spreminja namembnosti in velikosti objekta. Tožena stranka je z odločbo, št. 3555-6/2010-4 z dne 14. 9. 2010, revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski upravni akt zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo vodnega soglasja. V odločbi, s katero upravni organ odloči o izdaji vodnega soglasja, pa obveznost ali pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni niti revidentova navedba, da je predmet postopka poslovna stavba, katere vrednost bistveno presega 20.000,00 EUR. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

9. V prejšnji točki te obrazložitve opisanega trditvenega in dokaznega bremena revident ni izpolnil. V reviziji je navedel samo to, da gre v konkretni zadevi za razrešitev pomembnega pravnega vprašanja, o katerem revizijsko sodišče še ni odločalo. Taka splošna in nekonkretizirana navedba pa za dovoljenost revizije ne zadošča. Revident bi moral jasno in konkretno navesti, katero je tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Revident pa pravnega vprašanja ni niti definiral niti izpostavil, zato zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja in po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revident je v zvezi s tem navedel, da lahko izpodbijana odločitev v končni fazi pomeni, da mu bo izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta. To pa zanj pomeni konec proizvodnje in njegovega obstoja ter tudi izgubo zaposlitve več deset pri njem zaposlenih delavcev. Zato ima izpodbijana odločitev lahko zanj pogubne posledice.

12. S temi navedbami revident zelo hudih posledic ni izkazal. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012), bi moral navesti ne le, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ampak bi moral vse to tudi izkazati. Revident pa za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza, zato zatrjevanih zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).