Jedro

Izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na (pravnomočni) ugotovitveni odločbi o državljanstvu z dne 13. 11. 2002, zato tožbeni ugovori, da bi moral biti državljanski status pravnega prednika tožnika ugotovljen na dan 9. 5. 1945 in ne na dan 28. 8. 1945, ne morejo vplivati na odločitev o zadevi.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo in sklepom, št. ... z dne 1. 8. 2007, v 1. točki izreka odločbe zavrnil zahtevo za vrnitev nepremičnine s parc. št. 331, vl. št. 58, k.o. A., ki je bila podržavljena A.A., roj. 7. 12. 1912, na podlagi odločbe Mestne zaplembene komisije v B., št. ... z dne 13. 9. 1945, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v C., št. ... z dne 1. 4. 1958, v 2. točki izreka odločbe, da stroškov postopka ni, v 1. točki izreka sklepa pa, da se zavrže zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Drugostopni organ pa je z odločbo, št. ... z dne 27. 8. 2007, zavrnil pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo in sklep. Upravna organa sta ugotovila, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo zaplenjene nepremičnine s parc. št. 331, vl. št. 58, k.o. A., ob podržavljenju last A.A., roj. 7. 12. 1912, do 1/3. Pravni temelj podržavljenja je Odlok Avnoja o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju odsotnih oseb in zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, in na tej podlagi izdana odločba Mestne zaplembene komisije v B., št. ... z dne 13. 9. 1945, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v C., št. ... z dne 1. 4. 1958. Med postopkom je bil sprožen postopek ugotavljanja državljanstva upravičenca na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Upravna enota D. je izdala odločbo, št. ... z dne 13. 11. 2002, s katero je ugotovila, da se A.A., roj. 7. 12. 1912 v E., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Zoper odločbo je bila vložena pritožba, ki jo je pristojni drugostopni organ zavrnil, nato pa je bil sprožen tudi upravni spor, v katerem je Upravno sodišče tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa nato zavrnilo še revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča. Sodba Upravnega sodišča je postala pravnomočna 1. 1. 2007. Zahteva tožnika za denacionalizacijo zato nima podlage v določbi 9. člena ZDen. Za ugotavljanje državljanstva kot pogoja za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen je pomemben državljanski status upravičenca ob podržavljenju in po 9. 5. 1945, ko je 28. 8. 1945 pričel veljati Zakon o državljanstvu FLRJ. Datum 28. 8. 1945 je zato pravno pomemben za ugotovitev državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. Ugovori tožnika, da je bil A.A. ob podržavljenju 6. 2. 1945 državljan Kraljevine Jugoslavije glede na to, da je bil 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino E., ter, da je bil jugoslovanski državljan 9. 5. 1945, zato niso utemeljeni. Ker je upravni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, je pa zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine po določbi 26. člena ZDen-B zavrgel. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi je navedel, da je odločitev organa napačna. Določba 9. člena ZDen vsebuje tri kumulativne pogoje za pridobitev statusa upravičenca: 1. da gre za fizično osebo iz določbe 3., 4. in 5. člena ZDen, 2. da je bila ta fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan, 3. da je bilo tej fizični osebi po 9. 5. 1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. A.A. je bilo premoženje podržavljeno na temelju Odloka Avnoja, ki je naveden kot predpis v 20. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, z uveljavitvijo Odloka Avnoja, t.j. 6. 2. 1945 je prišlo ex lege do zaplembe premoženja. Prvostopni organ, ki je odločal o državljanstvu, o vprašanju o državljanskem statusu A.A. na dan 6. 2. 1945 v izreku odločbe ni odločal, je pa le-ta razviden iz obrazložitve, ko organ navaja, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v bivšo občino E. in da je bil jugoslovanski državljan - državljan Kraljevine Jugoslavije. Ker mu to jugoslovansko državljanstvo in domovinska pristojnost od 6. 4. 1941 nista prenehali, je bil jugoslovanski državljan tudi na dan zaplembe premoženja 6. 2. 1945. Navedeno pomeni, da sta tako izpolnjena dva pogoja, v zvezi s podanostjo tretjega pogoja pa je tožnik navedel, da prvostopni organ, ki je odločal o državljanstvu, ni ugotavljal državljanskega statusa upravičenca na dan 9. 5. 1945 in do 28. 8. 1945, kar pa bi glede na določbo 9. člena ZDen moral. Predpostavljati je potrebno, da je zakonodajalec, ki je postavil mejo 9. 5. 1945 in ne 28. 8. 1945, vedel, da je bil prvi povojni zakon o državljanstvu sprejet 28. 8. 1945. Če bi želel, da je pogoj za pridobitev premoženja državljanstvo povojne nove Jugoslavije, katerega pridobitev je urejal Zakon o državljanstvo DFJ, bi to tudi zapisal v zakon. Od 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 je vprašanje državljanstva urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. Šele Zakon o državljanstvu DFJ je določil, da z uveljavitvijo zakona prenehajo veljati vsi predpisi o državljanstvu, ki so bili izdani do 6. 4. 1941. Ker državljanski status upravičenca na dan 6. 2. 1945 in niti na dan 9. 5. 1945 ni bil ugotovljen, je napačen zaključek upravnega organa, da pogoji za pridobitev upravičenja do denacionalizacije niso podani. Zato je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov v roku 15 dni.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali bivši lastnik A.A., roj. 1912, izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva po določbi 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) kot enega izmed pogojev za priznanje upravičenja do denacionalizacije.

Odločba prvostopnega organa, ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ, je po presoji sodišča pravilna. Prav tako se sodišče strinja z upravnima organoma, da je z odločbo Upravne enote D., št. ... z dne 13. 11. 2002, ki je postala pravnomočna 1. 1. 2007, izdano v postopku, vodenem na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen (in predvidenem za primer, kot je obravnavani, ko za bivšega lastnika ni bilo predloženo potrdilo o vpisu v evidenco o državljanstvu), izkazano, da bivši lastnik ni štel za jugoslovanskega državljana, kar je po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen pogoj za priznanje upravičenosti do denacionalizacije. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov oziroma v okviru ali na način, kot to izhaja iz določb 3., 4. in 5. člena tega zakona, upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. V obravnavani zadevi pa je bilo za bivšega lastnika z odločbo z dne 13. 11. 2002 ugotovljeno, da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91-I in naslednji, ZDrž) od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da ugotovitvena odločba o državljanstvu z dne 13. 11. 2002 ne bi mogla predstavljati podlage za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo bivšega lastnika, ker naj z njo ne bi bilo odločeno o njegovem državljanskem statusu v času podržavljenja, ki je glede na podržavljenje z Odlokom AVNOJ 6. 2. 1945, ter je že drugostopni organ tožniku pravilno odgovoril na enak pritožbeni ugovor, da določba 1. odstavka 9. člena ZDen zahteva izkazovanje jugoslovanskega državljanstva prejšnjega lastnika, ugotovljenega na podlagi prvega Zakona o državljanstvu nove Jugoslavije, kar za pravnega prednika tožnika ni izkazano, pa tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, v kateri je Ustavno sodišče ocenilo, da določbe 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen niso v neskladju z Ustavo, ne izhaja, da se v primeru, ko se v denacionalizaciji zahteva vračilo premoženja, podržavljenega na podlagi Odloka AVNOJ, za ugotavljanje državljanskega statusa bivših lastnikov ne bi uporabljali isti predpisi in na enak način, kot velja za primere, ko je bilo premoženje podržavljeno na drugih pravnih temeljih.

Ker se po ZDen državljanski status bivšega lastnika dokazuje s potrdilom o državljanstvu (določba 2. odstavka 62. člena ZDen, točka b), oziroma če bivši lastnik v to evidenco ni vpisan, z ugotovitveno odločbo o državljanstvu (določba 3. odstavka 63. člena ZDen), se tožnik brez podlage sklicuje na posamična navedena dejstva v obrazložitvi ugotovitvene odločbe z dne 13. 11. 2002 (o domovinski pristojnosti bivšega lastnika v bivšo občino Muta ter da je bil jugoslovanski državljan - državljan Kraljevine Jugoslavije) ter na njihovi podlagi zaključuje o jugoslovanskem državljanstvu bivšega lastnika v času uveljavitve Odloka AVNOJ, oziroma brez podlage zatrjuje, da bi z ugotovitveno odločbo o državljanstvu moral biti ugotovljen državljanski status bivšega lastnika po 9. 5. 1945 in ne od 28. 8. 1945 dalje. Ker izpodbijana odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na (pravnomočni) ugotovitveni odločbi o državljanstvu z dne 13. 11. 2002, navedeni tožbeni ugovori tako na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, saj ta organ o državljanskemu statusu bivšega lastnika v postopku ni odločal, pač pa se je v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen oprl na dejstva, ugotovljena z ugotovitveno odločbo o državljanstvu.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.