Jedro

Tožena stranka sicer res ni izrecno navedla, ali tožnikovim izjavam verjame ali ne, vendar pa iz obrazložitve odločbe smiselno izhaja, da jim verjame, mednarodne zaščite pa mu ni priznala zato, ker dogajanja, ki jih je opisal, ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je določena v ZMZ. Tožnika naj bi namreč preganjal nedržavni subjekt, skladno s 3. alinejo 24. člena ZMZ pa se lahko nedržavni subjekt šteje kot subjekt preganjanja ali resne škode le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka pa je ocenila, da so državni subjekti sposobni nuditi zaščito pred preganjanjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik, državljan Tunizije, vložil pri toženi stranki prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je navedel, da je izvorno državo zapustil zato, ker so ga leta 2011 pretepli Salafisti in mu požgali desno nogo. Tudi leta 2012 so v mesecu januarju in februarju Salafisti pretepli vso družino. Januarja 2012 so jim požgali hišo, v maju in juniju 2012 pa so jih ponovno pretepli ter požgali očetov avto. Vzrok za to je, da je bil njegov oče policist v času režima Ben Alija. Drugi razlog, da so jih Salafisti pretepali, pa je ta, ker je bila njihova družina napredna. Na vprašanje, ali so prijavili požig hiše, je tožnik povedal, da je oče odšel na policijo prijavit požig hiše, tam pa so mu dejali, da mu ne morejo nič pomagati. Če bi se vrnil v izvorno državo, bi ga Salafisti ubili.

2. Tudi na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da se je v januarju 2011 prvič srečal z islamskimi skrajneži Salafisti, ki so mu ožgali desno nogo in tudi pretepli so ga. To se je zgodilo v hiši njegovih staršev. Pretepli so tudi očeta, mater, brata ter sestre. K njim so prišli zato, ker je bil njegov oče policist v starem režimu Bena Alija. Na vprašanje, ali je družina dogodek prijavila policiji, je tožnik odgovoril, da je oče odšel na policijo, vendar so mu dejali, da jih to nič ne briga. Salafisti so januarja 2012 njihovo hišo požgali. Pobegnili so najprej k sorodnikom, potem pa v kraj Hammamet. Oče jih je nato zapustil in odšel v neznano. Požig hiše so prijavili policiji, na policijo je odšel njegov oče. Tudi v Hammametu so ga Salafisti pretepli, v začetku aprila so ga pretepli, ker je bil pijan. V mesecu maju pa so ga pretepli skupaj z njegovimi tremi sestrami. Odšli so na obalo na plavanje, Salafisti pa so jih pretepli iz razloga, ker so bile njegove sestre oblečene v kopalke, kar je proti islamski veri. V mesecu juniju pa so ga pretepli zato, ker je sedel v kavarni in je govoril grde besede zoper islamsko vero, zoper Alaha.

3. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je njegova družina v izvorni državi preganjana s strani islamskih skrajnežev iz razloga, ker je bil njegov oče v času režima Ben Alija zaposlen kot policist in iz razloga, ker člani njegove družine niso upoštevali stroga pravila obnašanja v družbi. V njegovih izjavah ni mogoče zaslediti večjih neskladnosti. Kljub temu tožena stranka v konkretnem primeru ni zasledila elementov preganjanja. V skladu s 3. točko 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) se kot subjekti preganjanja ali resne škode lahko štejejo nedržavni organi, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Iz tožnikove prošnje je sicer razvidno, da je njegov oče prijavil policiji požig hiše in da so očetu rekli, da mu ne morejo pomagati. Vendar pa tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik osebno sam še v treh primerih napaden s strani islamskih skrajnežev, pa ni v nobenem primeru poiskal zaščite s strani ustreznih organov, niti mu ni uspelo pojasniti, iz katerih razlogov ni poiskal ustrezne zaščite v izvorni državi, kljub temu da je to možnost imel. Na podlagi informacij tožena stranka ugotavlja, da je policija voljna pomagati tožniku in nuditi pomoč svojim državljanom. Prav tako tožena stranka meni, da se policija v tožnikovi izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima. Tožena stranka je v postopku preverjanja izjav tožnika uporabila članke, poročila in informacije, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec in ki bi lahko potrdile verodostojnost tožnikovih izjav. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzema vsebino teh informacij. Na podlagi navedenih informacij tožena stranka ugotavlja, da izvorna država tožnika sprejema ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, saj vodi učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev dejanj preganjanja oziroma resne škode. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni ustrezno poizkušal iskati zaščite v izvorni državi, čeprav bi mu država ob upoštevanju navedenih informacij zaščito zagotovo nudila. Informacije potrjujejo, da izvorna država tožnika ne tolerira islamskih skrajnežev Salafistov, ki so v veliko primerih povezani s terorizmom. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, prav tako pa ni zatrjeval in tudi ni znano, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Nadalje je tožena stranka preverjala, ali bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda iz 2. točke 28. člena ZMZ in sicer zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Po oceni tožene stranke tožnik v postopku ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena taka škoda. Zgolj pavšalne navedbe, da bi ga v izvorni državi Salafisti ubili, v ničemer ne konkretizirajo njegovega domnevnega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo. Ker je tožena stranka razloge za mednarodno zaščito obravnavala v sklopu preverjanja pogojev za podelitev statusa begunca, kjer je bilo ugotovljeno, da Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekt preganjanja, saj je izvorna država sposobna nuditi zaščito prosilcem, tožena stranka ugotavlja, da Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti resne škode, saj izvorna država tožniku nudi zaščito. Tožnik ni navedel nobenega dodatnega razloga, zaradi katerega bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni in ker tožena stranka ni našla nobenih informacij, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da bo ob vrnitvi tožnika v izvorno državo kršeno načelo nevračanja, tožena stranka zaključuje, da tožnik v postopku ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je obrazložitev odločbe pomanjkljiva in pri tem navaja, da tožena stranka na prvih štirih straneh povzema zapisnik prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora, citira 2. člen ZMZ in nato povzema ponovno tožnikovo izjavo. Večji del obrazložitve sestoji iz povzemanja tožnikovih izjav, citiranja zakonov in prevodov informacij o državi izvora. Ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto, ter razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov, pa iz izpodbijane odločbe niso razvidni. Tožena stranka ni podala nikakršne dokazne ocene tožnikovih izjav. Tožnik sklepa, da so po oceni tožene stranke v njegovih izjavah določene neskladnosti bile in v tem primeru bi morala tožena stranka tožnika z njimi soočiti in oceniti njihov pomen v luči tožnikove verodostojnosti. Do tožnikove verodostojnosti pa se tožena stranka ni opredelila. Ne drži ugotovitev, da bi tožnik izpovedoval skopo. Njegovi odgovori so bili izčrpni, jasni in ustrezni glede na postavljena vprašanja. Razen tega je tožena stranka zapisala, da je njegov oče policiji sicer prijavil požig hiše, vendar pa je bil sam še v treh primerih napaden s strani islamskih skrajnežev, pa ni v nobenem primeru poiskal zaščite s strani ustreznih organov, niti mu ni uspelo pojasniti, iz katerih razlogov ni poiskal ustrezne zaščite. Ta trditev je napačna že zato, ker je tožnik izpovedoval o številnih, ne zgolj o treh dogodkih. Neutemeljena pa je tudi zato, ker je tožena stranka tožnika o iskanju policijske pomoči povprašala le glede požiga hiše, ne pa tudi glede drugih navedenih dogodkov. V zvezi s tem mu je postavila tri vprašanja, pri čemer je s prvim in tretjim vprašanjem nedvomno spraševala o dogodku s požigom hiše, drugo vprašanje pa je bilo nejasno in ni razvidno, kateri dogodek je imela tožena stranka resnično v mislih. Tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnik poiskal zaščito s strani ustreznih organov, saj ga o tem ni spraševala, od tožnika pa ni moč pričakovati, da bo vedel, katera dejstva so pravno relevantna in o njih izpovedal sam. Poleg tega iz predloženih informacij o državi izvora izhaja, da se policija s Salafisti spopada neuspešno, saj se skupine Salafistov in verskih skrajnežev krepijo, napadi pa so vedno hujši, policija pa je vedno bolj nemočna. Tožnik meni, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji prošnje je povedal, da so ga že leta 2011 pretepli Salafisti in ga ožgali po desni nogi, januarja in februarja 2012 so pretepli njega in njegovo družino, požgali so jim hišo. Pojasnil je tudi vzrok za nasilje, to je, da je bil njegov oče načelnik policijske postaje v režimu Ben Alija. Zanje pa je bilo nesprejemljivo tudi to, da so bili napredna družina. Tožnik v Tuniziji nima pogojev za bivanje, Salafisti so požgali njihovo hišo in avto, nad njim so izvajali v daljšem časovnem obdobju fizično nasilje, bil je tudi pregnan v drugo mesto. V primeru vrnitve obstaja utemeljen razlog, da bo soočen z utemeljenim tveganjem resne škode, kot jo določa 28. člen ZMZ. Tožnik je predložil konsistentno izjavo, ki je skladna s splošno dostopnimi informacijami o stanju v Tuniziji, njegov pooblaščenec pa je toženi stranki posredoval tudi vrsto člankov o vzponu islamskih skrajnežev. V tem primeru bi lahko tožena stranka prošnjo zavrnila le tedaj, če bi ovrgla vsak dvom v to, da tožnik ni predložil zadostnih dokazov, ki kažejo utemeljene razloge za možnost, da bo tožniku kršena pravica iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, če bo vrnjen v izvorno državo. Tožena stranka ni našla nobenih informacij, ki bi tožnikove informacije ovrgle, članke je povzela le v delih, ki ustrezajo njenim trditvam, da izvorna država tožnika sprejema ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, tožena stranka je tudi izpeljala napačen sklep, da tožniku država zaščito nudi. Iz članka Tunizija na trnih zaradi nočnih terorističnih napadov izhaja, da so vse od revolucije leta 2011 radikalci v vzponu, Tunizijce pozivajo, naj protestirajo proti religioznim kršitvam, na družabnem omrežju Facebook se je pojavil video posnetek, v katerem radikalni imam poziva k vstaji muslimanske populacije, Salafisti so okrepili nasilje v Tuniziji, napadajo policijske postaje in bare, kritiki pa se sprašujejo, ali je država prešibka. Teh informacij tožena stranka ni prevedla. Pomanjkljiva je ocena tožene stranke, da na podlagi informacij ugotavlja, da izvorna država tožnika sprejema ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je njegova družina v izvorni državi preganjana s strani islamskih skrajnežev iz razloga, ker je bil njegov oče v času režima Ben Alija zaposlen kot policist in iz razloga, ker člani njegove družine niso upoštevali stroga pravila obnašanja v družbi, da v njegovih izjavah ni mogoče zaslediti večjih neskladnosti, vendar pa tožnik ni povedal, da bi sam poskušal poiskati zaščito s strani ustreznih organov, na podlagi informacij o izvorni državi pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da se policija v tožnikovi izvorni državi uspešno spopada s kaznivimi dejanji v okviru pooblastil, ki jih ima, in da izvorna država tožnika sprejema ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite iz razlogov, kot so v odločbi navedeni.

8. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je dokazna ocena tako pomanjkljiva, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti ter da se tožena stranka ni opredelila do tega, ali šteje tožnikove izjave za verodostojne. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da v tožnikovih izjavah ni mogoče zaslediti večjih neskladnosti. Tožena stranka sicer res ni izrecno navedla, ali tožnikovim izjavam verjame ali ne, vendar pa iz obrazložitve odločbe smiselno izhaja, da tožnikovim izjavam verjame, mednarodne zaščite pa mu ni priznala zato, ker dogajanja, ki jih je opisal, ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je določena v ZMZ. Tožnika naj bi namreč preganjal nedržavni subjekt, skladno s 3. alinejo 24. člena ZMZ pa se lahko nedržavni subjekt šteje kot subjekt preganjanja ali resne škode le v primeru, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožena stranka pa je ocenila, da so državni subjekti sposobni nuditi zaščito pred preganjanjem. Tožena stranka je tudi pravilno povzela izjave tožnika, da so islamski skrajneži tožnika napadli večkrat, kot je razvidno iz povzetka na strani 3 in 4 odločbe. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da ni dovolj jasno, kateri dogodek je imela v mislih tožena stranka na osebnem razgovoru, ko je tožnika že drugič vprašala, ali je oče prijavil dogodek o vdoru v hišo policiji. Iz povzetka osebnega razgovora je namreč razvidno, da se je tožnik v januarju 2011 prvič srečal z islamskimi skrajneži, kar se je zgodilo v hiši njegovih staršev. Za tem je sledilo vprašanje, ali je njihova družina ta dogodek prijavila policiji in je tožnik odgovoril, da je oče odšel na policijo. Torej je po tožnikovem pripovedovanju oče odšel na policijo že leta 2011, ko Salafisti še niso požgali hiše, ampak so pretepli družino. Za tem pa je na osebnem razgovoru še enkrat bilo tožniku postavljeno vprašanje, ali so požig hiše prijavili na policiji, na kar je tožnik odgovoril pritrdilno. Torej je glede na tožnikovo pripovedovanje oče dva dogodka prijavil policiji in sicer dogodek iz leta 2011 in dogodek v zvezi s požigom hiše. Tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da ga ni konkretno vprašala, ali je sam iskal pomoč policije. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dobil vprašanje (str. 6): „Ko so vam požgali hišo, ali ste se pritožili na policijo in če, kaj je ta naredila?“ Iz tega vprašanja sledi, da se vprašanje ni glasilo le na to, ali se je na policijo obrnil njegov oče, ampak na splošno, ali se je kdorkoli obrnil na policijo, vključno s tožnikom. Nadalje ga je tožena stranka na osebnem razgovoru (stran 3) konkretno vprašala glede dogodka iz leta 2011: „Ali ste ta dogodek, ko so vdrli k vam v hišo, prijavili policiji?“ Tudi to vprašanje je bilo postavljeno tako, da se je glasilo, ali je kdorkoli iz družine, vključno s tožnikom, dogodek prijavil policiji. Podobno pa je bilo postavljeno vprašanje tudi glede požiga hiše iz januarja 2012. Torej so bila vprašanja postavljena tako, da so se glasila, ali je kdorkoli iz družine, vključno s tožnikom, dogodke prijavil policiji. Sodišče pri tem ugotavlja, da tožnik ni bil navzoč na policiji, ko je oče prijavil oba dogodka, vsaj povedal ni tega, sam pa ni zatrjeval, da bi on osebno kateregakoli od dogodkov, ki se je njemu zgodil, prijavil policiji, niti v tožbi ne zatrjuje, da bi on sam katerikoli dogodek prijavil policiji in da bi ga ta zavrnila pri nudenju pomoči, temveč očita zgolj to, da mu tožena stranka ni postavila vprašanja, ali je on pri katerem dogodku odšel na policijo in prijavil dogodke. Iz navedenega je zato mogoče sklepati, da tožnik sam ni nobenega od dogodkov prijavil policiji in je po mnenju sodišča zato tožena stranka to okoliščino pravilno upoštevala pri oceni, ali je izvorna država tožniku sposobna nuditi pomoč. Tožnik v tožbi pod točko III povzema dogodke, ki so se mu zgodili, in zatrjuje, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite po 2. členu ZMZ. Sodišče sicer meni, da ni sporno, da je tožnik te dogodke doživel, vendar pa meni, da mu je izvorna država sposobna nuditi pomoč pred preganjanjem nedržavnega subjekta, kar je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila. Iz priloženih člankov namreč tudi po mnenju sodišča izhaja, da je izvorna država sposobna nuditi pomoč prebivalstvu pred islamskimi skrajneži in tudi če bi bil tisti del članka, kot je naveden v tožbi, preveden, odločitev ne bi mogla biti drugačna. Iz tega neprevedenega v tožbi citiranega dela članka namreč izhaja, da so radikalci od leta 2011 v vzponu in da hujskajo prebivalstvo ter da napadajo policijske postaje in bare. Vendar pa iz tega še vedno ne izhaja, da bi bila policija nesposobna zaščiti prebivalstvo. Sodišče zato meni, da je ocena tožene stranke o predloženih informacijah popolna in da ni pomanjkljiva ali napačna, obrazložitev pa je prepričljiva.

9. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.