Jedro

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav.

Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite.

Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je izvorna država sposobna in nudi zaščito, kar je razvidno tudi iz informacij o izvorni državi.

ZMZ določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo in pri odločanju je pomembna tudi stopnja natančnosti oziroma podrobnosti opisa, ki ga poda prosilec. Prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, je bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno, kar je tudi ena od ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z tožnikovi izjavami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-135/2012/5 (1312-12) z dne 31. 1. 2013, s katero je v rednem postopku na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne oblike zaščite. Sklicuje se na 71. člen ZUS-1 ter poudarja, da v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter ji tudi v zvezi s tožbenimi ugovori pritrjuje.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tožbenih ugovorih, da je izpodbijana odločba tožene stranke pomanjkljivo obrazložena, ne vsebuje obveznih sestavin, zaradi česar se je ne da preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje pa je taki pomanjkljivi utemeljitvi v celoti sledilo, zato je nezakonita tudi izpodbijana sodba. Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila zmotno oziroma nepopolno, saj je izpovedoval o številnih dogodkih in če mu ni verjela glede posameznih dogodkov, bi morala to navesti in obrazložiti. Glede iskanja zaščite pri policiji pa poudarja, da ga tožena stranka za nobenega od treh primerov, ki jih sodišče izpostavlja, ni vprašala, ali je iskal zaščito pri policiji. Sodišče napačno zaključuje, da iz dejstva, da tega sam ni izpovedal, izhaja, da nobenega dogodka ni prijavil policiji. Od prosilca za mednarodno zaščito namreč ni mogoče pričakovati, da bo vedel, katera dejstva so pravno relevantna in o njih izpovedal sam. Tudi na uradni osebi, ki izvaja zaslišanje, je odgovornost, da s pravilnimi vprašanji vzpodbudi čim bolj natančen opis pravno relevantnih dejstev.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Tožena stranka je v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ v zvezi s 23. členom ZMZ).

8. Pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe niso utemeljeni, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je obrazložitev odločbe tožene stranke, na katero se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje prvostopenjsko sodišče dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Glede na takšen način obrazložitve izpodbijane sodbe se Vrhovno sodišče neposredno opredeljuje do obrazložitve odločbe tožene stranke.

9. Obrazložitev vsebuje tožnikove navedbe, saj so te del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev. Tožnik je po svojih izjavah rojen ... 1992, je državljan Tunizije, neporočen, muslimanske vere, po poklicu frizer in je izvorno državo zapustil konec maja 2012, z letalom je odpotoval v Turčijo, kjer je v Istanbulu bival deset dni. V Slovenijo je prišel ilegalno, po kopnem, v tovornem vozilu, ki ga med potjo ni nikoli zapustil. Voznik ga je odložil v jutranjih urah v bližini avtoceste, poklical je taxi ter se z njim odpeljal v središče mesta, poiskal je policijsko postajo, kjer je zaprosil za zaščito. Ob podaji prošnje je navedel, da so ga leta 2011 pretepli Salafisti in mu pri tem žgali desno nogo. Tudi leta 2012 (januarja in februarja) so Salafisti pretepli vso družino. Januarju 2012 so jim požgali hišo, maja in junija so jih ponovno pretepli ter zažgali očetov avtomobil. Kot vzrok za to nasilje je navedel, da je bil njegov oče policist v času režima Ben Alija, za kar so se Salafisti maščevali; in naprednost družine, saj si njegove sestre niso pokrivale obraza in so nosile kratka krila ter niso hodili v džamijo na molitve. Na posebna vprašanja pa je dodatno pojasnil, da je oče izgubil službo, ko se je zamenjala oblast. Požig hiše je oče šel prijaviti na policijo, vendar naj bi mu rekli, da mu ne morejo pomagati. Po požigu so pobegnili v Hamammet k sorodnikom. Na osebnem razgovoru pa je navedene izjave še dopolnil ter med drugim pojasnil, da so hišo polili z bencinom in zažgali. Tudi v času bivanja pri sorodnikih v Hamammetu je imel težave s Salafisti, saj so ga aprila 2012 pijanega na poti domov pretepli. Napadli so ga tudi maja 2012, ko je šel s sestrami, ki so bile v kopalkah, na obalo na plavanje, saj to nasprotuje islamski veri. Tudi junija 2012 so ga pretepli, ko je sedel v kavarni in govoril zoper islamsko vero ter Alaha.

10. Izpodbijana odločba vsebuje tudi povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik. Na njihovi podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikova izvorna država sprejema ustrezne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, saj vodi učinkovit pravni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev dejanj preganjanja oziroma resne škode. Iz povzetkov teh informacij je namreč razvidno, da v tožnikovi izvorni državi prihaja do nasilja islamskih skrajnežev, ki med drugim napadajo policijske postaje, sodne stavbe, točilnice in prodajalce alkohola, vendar pa država preganja to nasilje, policija se spopada s skrajneži ter preprečuje njihovo nasilje tudi z orožjem in vodnimi topovi.

11. Prav tako obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke vsebuje navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, s čimer se strinja tudi tožnik v pritožbi.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav, saj je tožena stranka navedla, da v njih ni mogoče zaslediti večjih neskladnosti, jih je pa ocenila kot pavšalne in v določenih delih skope. Tožniku torej ne očita, da mu ne verjame ali da so njegove izjave nekonsistentne ali protislovne.

13. Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pri tem se je pravilno oprla tudi na določbe 24. in 26. člena ZMZ, ki določata subjekte preganjanja ali resne škode in lastnosti dejanja preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite.

14. Prav tako je pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite (28. člen ZMZ), saj tožnik ni uveljavljal resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, niti ni zatrjeval in tudi iz splošno znanih dejstev ne izhaja, da bi mu v izvorni državi grozila resna nevarnost za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Glede druge alineje 28. člena ZMZ pa je tožena stranka pravilno pojasnila, da groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjanja, saj je izvorna država sposobna in nudi zaščito, kar je razvidno tudi iz informacij o izvorni državi.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je, kot že navedeno, povzela tožnikove navedbe ter povzetek informacij o izvorni državi, povzela je (med drugim) tudi tožnikovo izjavo glede dogodka v domači hiši v letu 2011, kar sicer posebej očita pritožba kot pomanjkljivost, kar vse je pojasnilo že tudi sodišče prve stopnje, ko je odgovarjalo na tožbene ugovore.

16. Pritožba glede iskanja pomoči pri policiji ob dogodkih (poudarja tri konkretne primere, ko se je pijan vračal domov, ko so bile njegove sestre na obali oblečene v kopalke in ko je uporabil grde besede zoper islamsko vero in Alaha), ki so se zgodili tožniku, tudi očita, da mu tožena stranka ni postavila dovolj vprašanj oziroma ni bil izrecno vprašan, ali je iskal zaščito pri policiji, in da iz dejstva, da tega ni sam izpovedal, ni mogoče zaključiti, da pomoči pri policiji ni iskal, ter da od prosilcev tudi ni mogoče pričakovati, da bodo vedeli, katera dejstva so pomembna.

17. Ti pritožbeni ugovori po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. Res je, na kar opozarja pritožba, da mora uradna oseba, ki vodi zaslišanje, s pravilnimi oziroma primernimi vprašanji spodbuditi prosilca oziroma mu pomagati, da poda čim bolj natančen opis pravno relevantnih dejstev (prvi odstavek 22. člena in prvi odstavek 43. člena ZMZ). Kot je razvidno iz zapisnikov o podaji prošnje za mednarodno zaščito in o osebnem razgovoru so bila tožniku postavljena jasna vprašanja, vprašan je bil, ali jih razume. Izrecno pa je bil vprašan, ali je dogodek prijavil policiji glede vdora v hišo januarja 2011, ko so mu tudi ožgali nogo, ter vdora v hišo konec januarja 2012, ko so hišo zažgali. Za oba dogodka je povedal, da je oče odšel na policijo. Ob vseh ostalih navedbah pa res ni bil posebej vprašan, ali je dogodke prijavil policiji. Vendar je bil tožnik tudi izrecno opozorjen, da mora tudi sam navesti vsa dejstva in okoliščine, da mora odgovarjati čim bolj natančno, še posebej pa je bil vprašan, če ima še kaj za dodati, kar ni bil vprašan. Tudi ZMZ določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo (21. člen ZMZ) in pri odločanju je pomembna tudi stopnja natančnosti oziroma podrobnosti opisa, ki ga poda prosilec. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na sodbo I U 502/2010, v kateri pa je pojasnjeno, da je prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno, kar je tudi ena od ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z tožnikovi izjavami. Te dejansko ne vsebujejo nobenih podrobnosti, odgovori na vprašanja so zelo kratki in pavšalni. Ob tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da tožnik še vedno le očita, da mu niso bila postavljena vprašanja glede iskanja pomoči pri policiji, ne pove pa ne v tožbi ne v pritožbi, ob tem, da sedaj ima tudi strokovno pomoč svetovalca, ali je to pomoč res iskal. 18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.