Jedro

V našem procesnem pravu je uveljavljen princip substanciranega prerekanja navedb (kar se vidi iz določbe 212. čl. ZPP, pa tudi 1. odst. 286. čl. ZPP, ki nalagata izjavno breme obema strankama). Za oporekanje ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava". Sodišče prve stopnje je zato ob procesni neaktivnosti prve tožene stranke glede odločilnih dejstev utemeljeno izhajalo iz trditev tožnika, ki niso bile konkretizirano oporekane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku 1.180.733,00 SIT (4.927,11 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.02.2002 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v višini 118.481,00 SIT (494,41 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.06.2006 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji zahtevek zoper prvotoženo stranko, to je za znesek 787.518,00 SIT (3.286,25 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.02.2002 dalje in v celoti zahtevek zoper drugotoženo stranko, je zavrnilo. Tožniku je tudi naložilo, da je dolžan drugi toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 88.000,00 SIT (367,22 EUR).

Zoper sodbo se je pritožila prva tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni oporekala višini vrednosti melioracije in nasadov, ki jih je zahteval tožnik s cenitvijo, ki ga je priložil pritožbi. Prva tožena stranka je nasprotovala vsem navedbam tožnika, razen tistim, ki jih je izrecno priznala. Nikoli pa ni priznala tožnikovih navedb o višini stroškov za melioracijo zemljišča. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju s podatki iz spisa. To je imelo za posledico tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Višine stroškov melioracije tudi ni mogoče opreti ne cenitev, ki je bila izdelana po naročilu tožnika pred pravdo in ki ji je prvotožena stranka nasprotovala. Iz navedb prve tožene stranke tudi izhaja, da so se vlaganja amortizirala s 50 letno uporabo in da so izrabljena s koristjo, ki jo je imel tožnik. Teh okoliščin tožnikov cenilec ni upošteval. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov oče ni bil dobroverni posestnik nepremičnine, ki jo je melioriral in nato desetletja uporabljal. Ustna darilna pogodba že pojmovno izključuje dobro vero. Že dvesto let na tem območju velja, da lastnine na nepremičnini ni mogoče pridobiti z ustno pogodbo. Ustna pogodba ne more biti podlaga za dobro vero pridobitelja, kar je vsakomur znano. Sodišče je zmotno presodilo trditve tožnika o realizirani ustni pogodbi, ki naj bi bila podlaga za dobroverne posege v nepremičnino in zmotno je uporabilo določbo 5. odst. 39. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). To določbo bi bilo mogoče uporabiti samo napram prejšnji lastnici nepremičnine, dokler ni bila nacionalizirana. Ob nacionalizaciji 08.10.1972 je zemljišče prešlo v družbeno lastnino po samem zakonu in ker je tožnik opravil melioracijo pred tem letom, je prešlo v družbeno lastnino meliorirano zemljišče. Vsebino zahtevka je potrebno presojati po predpisih, ki so veljali ob podržavljanju. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zato zahtevek zavrniti, saj so zahtevki nedobrovernih tretjih izključeni. Sicer bi bila posledica nacionalizacije dvojno plačilo vlaganj, najprej odškodnine za odvzeto zemljišče, nato še samostojni zahtevek nedobrovernega posestnika. Prvotožena stranka je nastala šele v letu 1993. Takrat so bila nanjo prenešena kmetijska zemljišča po samem zakonu. Tožniku ne dolguje ničesar. Vlaganja v melioracijo zemljišča so se amortizirala s časom in skozi koristi od teh vlaganj. Pri tem pa ne gre za problem pobota in ugotavljanja višine vlaganj ter koristi, ampak za pravno presojo dejstva, ali ob prenehanju posesti sploh še obstaja kakšna neto vrednost koristi tistega, kar naj bi bilo pred podržavljanjem vloženo v tujo uzurpirano zemljišče. Prvotožena stranka je ob ugovarjanju cenitve opozorila na to dejstvo. Špekulativni so razlogi, da je zakupnina višja zaradi tožnikovih vlaganj. O tem ni nobenih konkretnih ugotovitev. Prvotožena stranka je oddala v najem to, kar je po zakonu pridobila in koristi, ki jih ima od tega, nimajo nobene zveze s posegi v zemljišče, ki so bili izvršeni pred pol stoletja. Zato prva tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se tožnikov zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Tožnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je sodišče po razveljavitvi izvedlo dokaze, ki jih je predlagal on, tožena stranka pa dokaznih predlogov ni imela, oziroma se je sklicevala na njegove. Ni res, da bi prvotožena stranka nasprotovala v postopku višini ocenjene melioracije in nasadov. Ugovarjala je samo temelju tožbenega zahtevka, zato sodišče ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ustna darilna pogodba izključuje dobro vero. Če bi to držalo, bi pomenilo, da naš pravni red ne pozna priposestvovanja. Tudi pritožbene navedbe, da tožniku ne pripada pravica do povračila za koristne investicije, ker ni bil zemljiškoknjižni lastnik in je bila ob nacionalizaciji plačana zemljiškoknjižnemu lastniku odškodnina, niso utemeljene, saj zemljiškoknjižnemu lastniku ni bila plačana odškodnina za povečano vrednost stvari. Prvotožena stranka je tekom postopka pavšalno ugovarjala tožnikovemu zahtevku korist, ki naj bi jo imel od uporabe stvari. Za te trditve ni ponudila nobenega dokaza, zato je sodišče pravilno odločilo, da gre za pravno neupoštevne navedbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Prva tožena stranka je v 3. tč. odgovora na tožbo navajala, da je tožnik zasadil rastline v tujo zemljo, da so z vkoreninjenjem postale last lastnika zemljišča in da tudi v primeru, če bi zakupnik zasadil trajne rastline brez soglasja zakupodajalca, ne bi imel ob prenehanju zakupne pogodbe pravice do povračila neamortizirane vrednosti nasadov, toliko manj to velja za neupravičenega posestnika nepremičnine. V pripravljalni vlogi na list. št. 25 spisa pa je navajala, da je korist, ki jo je imel tožnik od uporabe tujega zemljišča, ki ga je uporabljal pol stoletja, bistveno presegla sedanjo vrednost neamortiziranih vlaganj in da zato tožnik ni v ničemer prikrajšan. Iz povzetih navedb se vidi, da konkretizirani višini denarnega zahtevka zaradi melioracije, ki ga je tožnik utemeljil s cenitvijo strokovnjaka, prva tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala. Tudi pritožbeni kritiki v zvezi s cenitvijo, ki jo je tožnik dal izdelati pred pravdo, ni mogoče pritrditi prav zaradi postopanja prve tožene stranke v tej pravdi. Prva tožena stranka se je še sama v dokazne namene sklicevala na to cenitev (predlagani dokazi pod 3. točko odgovora na tožbo), zato v pritožbi neutemeljeno očita kršitev postopka. Sicer pa je iz sodbe razvidno (obrazložitev na 4. strani), da te cenitve sodišče niti ni upoštevalo kot dokaz, ampak je to cenitveno poročilo štelo kot del tožnikovih tožbenih navedb. Ob takšnih podatkih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prva tožena stranka konkretnih ugovorov zoper vrednost melioracije, ki jo je tožnik konkretiziral, ni podala in da tudi ni navajala konkretnih okoliščin in ponudila dokazov, da se je tožnik okoristi z uporabo te nepremičnine do vrednosti, ki jo je v tem sporu iztoževal. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno odločilo, ko je v sodbi ugotovilo, da glede višine denarnega zahtevka, ki ga tožnik terja zaradi večvredne nepremičnine na račun melioracije ni konkretnih ugovornih navedb, niti ni konkretnih navedb in dokazov glede tožnikovih koristi. V našem procesnem pravu je uveljavljen princip substanciranega prerekanja navedb (kar se vidi iz določbe 212. čl. ZPP, pa tudi 1. odst. 286. čl. ZPP, ki nalagata izjavno breme obema strankama). Za oporekanje ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava". Sodišče prve stopnje je zato ob procesni neaktivnosti prve tožene stranke glede odločilnih dejstev utemeljeno izhajalo iz trditev tožnika, ki niso bile konkretizirano oporekane.

Držijo pritožbene navedbe, da se je prva tožena stranka branila proti denarnemu zahtevku tožnika tudi z navedbami, da je imel tožnik v brezplačni uporabi nepremičnino 50 let in že s to dolgoletno uporabo zemljišča naj bi se njegova investicija odplačala. Tudi v zvezi s tem ugovorom pritožbeno sodišče pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da ni dovolj določbo opredeljen, da bi ga moralo sodišče upoštevati pri odločanju. Čeprav ne gre za pobotni zahtevek, ali za nasprotno tožbo, je tožena stranka, ki se brani s tem, da ima nasprotno pravico, ki ne dopušča obsodbe po zahtevku, dolžna svoj ugovor konkretizirati z dejstvi in dokazi.

Na podlagi 38. člena ZTLR, ki se je uporabljal v času, ko je bila nepremičnina tožniku odvzeta, dobroverni posestnik ob izročitvi stvari lastniku ni bil dolžan plačati za uporabo stvari. Kvaliteta tožnikove posesti v izpodbijani sodbi ni določno opredeljena, zato niso točne pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje izreklo o nedobroverni posesti tožnika oz. njegovega pravnega prednika. Odgovoru na to vprašanje se je v obrazložitvi sodbe izognilo, ker se je oprlo odločitev na določbo 5. odst. 39. člena ZTLR, po kateri ima tudi nedobroverni posestnik pravico do povračila koristnih stroškov. Izhajalo je iz stališča, da je tožnik upravičen do spornega zneska ne glede na kvaliteto posesti, ker prva tožena stranka svoje nasprotne pravice, ki jo postavlja v bran tožnikovemu zahtevku, glede višine denarnega zahtevka ni konkretizirala. Pritožbene navedbe, v katerih prva tožena stranka utemeljuje, da je bila posest tožnika nedobroverna s trditvijo, da že ustna darilna pogodba izključuje dobro vero, so zato brezpredmetne, sicer pa tudi zmotne, saj po našem pravu zadošča za priposestvovanje efektivna posest. Ob splošno znanem neurejenem zemljiškoknjižnem poslovanju v preteklosti sodna praksa posestniku, ki je dokazal, da je nastopil posest nepremičnine na podlagi realizirane ustne pogodbe, po poteku potrebne priposestvovalne dobe ni odrekala pridobitve lastninske pravice.

Izhodišče izračunane vrednosti obogatitve na račun melioracije je bila razlika vrednosti med stanjem nepremičnine, ki jo je tožnik oz. njegov oče prevzel v posest v letu 1952, ko je ta nepremičnina bila v naravi travnik in stanjem nepremičnine v januarju 2002, ko je zakupnik prve tožene stranke prevzel od tožnika nepremičnino, ki je v naravi predstavljala delno obdelano njivo, delno vinograd in delno sadovnjak. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je melioracija zemljišča vsekakor povečala vrednost nepremičnine tudi za prvo toženo stranko, ki gospodari s to nepremičnino in da gre pri tem za koristen strošek v smislu 5. odst. 39. čl. ZTLR, kot ga je opredelilo sodišče prve stopnje. Ob izhodišču za izračun te vrednosti, ki ga je uporabil cenilec v konkretni zadevi, so zato odveč pomisleki tožene stranke o amortizaciji, saj je cenilec upošteval vrednost nepremičnine v času vložitve tožbe in je bila priznana samo razlika med vrednostjo v času, ko je tožnikov pravni prednik nastopil posest in vrednostjo, ko je to posest tožnik izgubil. Ob takšnem izračunu koristi niso utemeljene niti pritožbene navedbe o dvojnem plačilu odškodnine, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ob nacionalizaciji bivšemu lastniku bila plačana odškodnina po podatkih iz katastra in ne po stanju v naravi, ki je bilo prav zaradi melioracije bistveno spremenjeno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da prva tožena stranka ni pasivno legitimirana. Koliko je bilo ob splošnih navedbah prve tožene stranke plačano odškodnine za nacionalizirano zemljišče je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasnilo, s to obrazložitvijo pritožbeno sodišče kot je povedano soglaša. Zato plačana odškodnina zemljiškoknjižnemu lastniku v času nacionalizacije ne more vplivati na tožnikov zahtevek. Pasivno legitimacijo za povračilo koristnih stroškov, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno izvajalo iz določbe 10. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, po kateri pridobiva sklad sredstva za gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči. Če pa pridobiva sredstva iz zakupnin je logično, da mora tudi koristno investicijo v zemljišče, ki ga je dala v zakup, povrniti tistemu, ki je takšna sredstva vložil, prav prva tožena stranka.

Ker na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka, niti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, materialno pravo pa je bilo tudi pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).

Prva tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Odgovor tožnika na pritožbo pa tudi ni v ničemer prispeval k boljši pojasnitvi zadeve, zato so z njim nastali stroški bili nepotrebni (155. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.