Jedro

Postopek melioracije predstavlja za prvo toženo stranko koristni strošek. Glede na stanje nepremičnine ob nastopu posesti s strani tožnikovega pravnega prednika, in stanje v letu 2002, je prva tožena stranka obogatena za razliko, ki omogoča podlago za določitev višjega zneska zakupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1,180.733 SIT (sedaj 4.927,11 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2002 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (znesek 787.518 SIT – sedaj 3.286,25 EUR) je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja vrednost melioracije zemljišč s parc. št. 635 in 637/1 k.o. ..., ki so bila v posesti tožeče stranke.

2. Pritožbo prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Prva tožena stranka Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da prva tožena stranka višini denarnega zahtevka zaradi melioracije, ki ga je tožnik utemeljeval s cenitvijo, izdelano pred pravdo, ni konkretizirano ugovarjala. Navedla je namreč, da je tožnik s 50 letno obdelavo in rabo tujega zemljišča imel od lastnih vlaganj že takšne koristi, da so presegle tudi vrednost njihovega neamortiziranega dela. Zato ni mogoče reči, da ugovor tožene stranke v taki smeri ni bil substanciran. Čeprav je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje, ki ga je pred pravdo pridobil tožnik, vzelo le kot del tožbenih navedb, je nanj vendarle oprlo tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Tudi to je tožena stranka prerekala. Z ničemer drugim pa tožnik višine zahtevka ni dokazal. Gre za presojo dejstva, ali ob prenehanju posesti sploh še obstoja neto vrednost tistega, kar naj bi bilo pred podržavljenjem vloženo v tuje zemljišče. Pri odločitvi, da ima tožnik pravico do povrnitve koristnih stroškov tudi kot nedobroverni posestnik, ni bilo opredelitve do kvalitete posesti, zaradi česar izpodbijana sodba ni jasna in razumna (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker so bile melioracije opravljene pred nacionalizacijo nepremičnin, uporaba določbe petega odstavka 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR) ni možna. Vsi zahtevki v zvezi z zemljiščem so prenehali z njegovim podržavljenjem. Odškodnina je bila prejšnjemu lastniku plačana po stanju ob nacionalizaciji, zato nedobrovernemu posestniku ni mogoče še enkrat izplačati odškodnine. Tožnik tudi ni v civilnopravnem (obligacijskem) razmerju s prvo toženo stranko. Strošek melioracije za prvo toženo stranko ni bil koristen. Napak je odločeno tudi o teku zamudnih obresti. Ker gre za nečisto denarno terjatev, je mogoče zamude obresti od dosojenega zneska dosoditi šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nepremičnino s parc. št. 637/1 k.o. ... je prevzel tožnikov oče v posest že leta 1952, tožnikova družina pa jo je nemoteno uživala do leta 2002. V okviru teh dejanskih ugotovitev je sprejeta tudi odločitev (neprerekana tudi od toženih strank), da je nepremičnina v letu 1952 bila v naravi zaraščen travnik, v januarju 2002, ko je tožniku bila odvzeta, pa je zemljišče bilo meliorirano. Površina v izmeri 3500 m2 je bila obdelovana kot njiva, v površini 4317 m2 pa kot vinograd in sadovnjak. To je omogočilo sklepanje o bistvenem izboljšanju kvalitete zemljišča, s tem pa tudi o opaznem povečanju njegove vrednosti.

7. Do tu se revizija z razlogi izpodbijane sodbe strinja. V ostalem, predvsem pri opredelitvi zneska povečane vrednosti nepremičnine, pa izpodbijani sodbi očita procesne pomanjkljivosti (očitno iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 212. in 286. členom ZPP). Ne strinja se z oceno, da svojega ugovora v tej smeri ni konkretizirala oziroma, da ni navedla konkretnih okoliščin in dokazov, da se je tožnik okoristil z uporabo nepremičnine do vrednosti lastne koristi od nje. Vendar pa revizijsko sodišče z navedenim očitkom ne soglaša. Prva tožena stranka se je celo sama sklicevala na tožbeno trditveno podlago o opredelitvi vrednosti melioracije (predlagani dokazi pod točko 3 odgovora na tožbo). O cenitvi vtoževane koristi ni določeno in konkretizirano ugovarjala, zato sta sodišči druge in prve stopnje utemeljeno šteli, da korist predstavlja takšen znesek (1,180.733 SIT, sedaj 4.927,11 EUR), kot ga je navedel tožnik v tožbi in sicer ne glede na to, ali je mogoče pred pravdo pridobljeno cenitev šteti le za del tožbene trditvene podlage. Trditev, da se je vrednost melioracije že izrabila s koristmi, ki jih je imel tožnik od 50-letne uporabe nepremičnine, namreč pomeni le zavračanje tožbenega zahtevka po njegovem (pravnem) temelju, glede ocene vrednosti pa ne vsebuje substanciranega prerekanja, do katerega bi moralo sodišče zavzeti stališče. 8. Tudi vprašanje koristi, ki naj bi jo ob prevzemu nepremičnine imela prva tožena stranka, revizija postavlja glede na razloge izpodbijane sodbe v okvir bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da se izpodbijana sodba ni opredelila do kvalitete posesti, ki je pomembna za uporabo določbe petega odstavka 39. člena ZTLR, po kateri ima tudi nedobroverni posestnik (sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo, da tožnikov pravni prednik in tožnik nepremičnine nista uživala v dobri veri) pravico do povrnitve koristnih stroškov, če so koristni osebno za lastnika. Izpodbijana sodba naj bi v tej smeri tudi ne bila „dovolj jasna in razumna“. Vendar pa navedenega revizijskega očitka zaradi nedoločnosti ni mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v svojih razlogih, ki se nanašajo na kvaliteto posesti tožeče stranke, ocenilo razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na uporabo določbe petega odstavka 39. člena ZTLR, z razlago, da se je s citatom, „da ima tudi nedobroverni posestnik pravico do povračila koristnih stroškov“ izognilo oceni o kvaliteti posesti. Pri tem je navedlo okoliščine o neurejenem zemljiškoknjižnem poslovanju v preteklosti in o konvalidaciji pogodb, ki jim manjka oblika. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je ob takšni razlagi mogoče zavrniti očitek o nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe.

9. V izpodbijani sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ugotovljeno dejansko stanje o povečani vrednosti nepremičnine ob njeni predaji zakupniku, ki ga je najela prva tožena stranka omogoča sklepaje, da melioracija zemljišča za prvo toženo stranko predstavlja koristen strošek v smislu petega odstavka 39. člena ZTLR. Vrednost nepremičnine je bila ocenjena po stanju ob vložitvi tožbe, korist, ki jo je pridobila prva tožena stranka, pa v razliki med vrednostjo v času, ko je tožnikov pravni prednik nastopil posest, in vrednostjo, ko je nepremičnina bila tožniku odvzeta. Pravna razlaga, ki jo v tej smeri ponuja revizija, ni utemeljena. Zemljišče je res bilo podržavljeno leta 1972, torej 20 let po njegovi obdelavi in melioraciji, vendar to ne pomeni, da so zahtevki, ki so predmet te pravde tedaj prenehali, ker niso bili sporočeni „razlastitelju“. Efektivna posest je namreč tožnikovemu pravnemu predniku in tožniku ostala še nadaljnjih 30 let, pri čemer je po dejanskih ugotovitvah, ki jih vsebuje sodba sodišča prve stopnje, ob podržavljenju bila tedanji lastnici plačana odškodnina po katastrskih podatkih, torej za zaraščen travnik in ne za zemljišče, ki je bilo kvalitetno spremenjeno v njivo in sadovnjak. Revizijski očitek o dvojnem plačilu odškodnine torej ne drži. 10. Povedano je že, da postopek melioracije predstavlja za prvo toženo stranko koristni strošek. Glede na stanje nepremičnine ob nastopu posesti s strani tožnikovega pravnega prednika, in stanje v letu 2002, je prva tožena stranka obogatena za razliko, ki omogoča podlago za določitev višjega zneska zakupnine. Prav v tej ugotovitvi revizijsko sodišče najde tudi podlago za zavrnitev revizijske teze, po kateri naj bi tožnik ne bil v obligacijskem razmerju s prvo toženo stranko.

11. Revizija izpodbija tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega zneska. Revizijsko stališče je v tej smeri s trditvijo, da gre za dosojeno nečisto denarno terjatev, konkretizirano s predlogom, naj zamudne obresti tečejo od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku prva tožena stranka česa takega ni navajala. Na revizijski stopnji torej navaja dejstva, ki v pritožbenem postopku niso bila preizkušena. Zaradi preskakovanja pravnih sredstev se zato revizijsko sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo.