Jedro

Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, tako ni zajemalo omenjene diskriminacije, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bila posledica opustitev toženke v upravnem postopku, ki je bil izveden pravilno in zakonito, ob upoštevanju vseh procesnih garancij prosilca in standardov deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo organa, čemur (pri)tožnik konkretizirano ne nasprotuje.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na to, da je diskriminacija Berberov s strani Arabcev splošno znano dejstvo. Ȍeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, če je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj bi moral pritožnik kot prosilec za mednarodno zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo (prvi dostavek 21. člena ZMZ-1). Zgolj navedba pripadnosti etnični skupini Berberov pa take trditvene podlage nima.

Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (ne)obstoja diskriminacije, tudi pritožbe ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem njenega obstoja. S pritožbo v upravnem sporu namreč ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če sodišče prve stopnje tega ni samo ugotavljalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-6885/2023/6 (1222-15) z dne 13. 2. 2024, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka). Prav tako je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (5. točka izreka; pravilno: s posebnim sklepom – op. Vrhovnega sodišča).

2. V obrazložitvi sodbe je pritrdilo toženki, da je v obravnavanem primeru podan razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede obstoja tega razloga se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke in dodalo, da tožnik v upravnem postopku ni niti malo nakazal, da bi težave, zaradi katerih je zapustil Maroko, lahko bile posledica diskriminacije na podlagi njegove etnične pripadnosti in da tudi dejstva, ki jih je navajal – o šolanju, samostojnem življenju, zaposlitvah in prihrankih za pot v Evropo – govorijo nasprotno od v tožbi omenjene možnosti diskriminacije, zato tudi toženka ni imela obveznosti, da bi ga karkoli dodatno izpraševala. Po presoji sodišča prve stopnje je toženka pravilno ugotovila tudi, da pogoj za podelitev subsidiarne zaščite ni izpolnjen, saj ga je utemeljeval s položajem, ki ga ta določba ne zajema, tj. s splošnimi pomanjkljivostmi sistema izvorne države. Izpodbijani akt je presojalo tudi z vidika spoštovanja načela nevračanja. S sklicevanjem na razloge, ki jih je navedlo v zvezi s presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca, in standarde, ki so se izoblikovali v sodni praksi ESČP, je odločilo, da tožnik ni uspel izkazati, da zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja ni očitno neutemeljen.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja, da je v Maroku prisoten rasizem zoper etnično skupino Berberov, kateri pripada, ki se kaže v tem, da sta jim onemogočena šolanje v berberskem jeziku in dostop do osnovne zdravstvene nege ter ostalih socialnih storitev. Nasprotuje stališču sodišča, da so bile njegove trditve o preganjanju in nečloveškem ravnanju, ki jih je navedel v upravnem postopku, preveč splošne in nepovezane z zakonsko določenimi razlogi za preganjanje po 27. členu ZMZ-1. V tej zvezi izpostavlja, da osebni razgovor pred upravnim organom ni bil dovolj dobro opravljen in je zato bila ex nunc presoja dejstev in pravnih vprašanj nujna, poleg tega naj bi se sodišče tudi vsebinsko ukvarjalo z njegovimi navedbami v postopku in vpogledalo v dokaze, zato meni, da je bila izvedba glavne obravnave obvezna. Sodišču prve stopnje očita še, da je nedopustno samo opravilo presojo tveganja z vidika načela nevračanja in v tem smislu dopolnjevalo razloge, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt. S takšnim ravnanjem naj bi kršilo njegovo pravico do izjave v postopku.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je toženka pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker jo je utemeljeval le z ekonomskimi težavami in nezmožnostjo življenja v Maroku, predvsem zaradi slabega plačila za delo oziroma nemožnosti dobiti dobro plačano zaposlitev. Pritožnik pa je v tožbi toženki očital nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede diskriminacije Berberov v Maroku, ker ni upoštevala njegove navedbe, da je pripadnik te etnične skupine in da okoliščin po potresu v Maroku ni presojala v okviru subsidiarne zaščite.

7. Sodišče prve stopnje je prvi tožbeni očitek zavrnilo, ker v pritožnikovih navedbah o razlogih za odhod iz izvorne države ni našlo podlage za sklepanje, da je pritožnik z zatrjevanimi težavami utemeljeval kakršnokoli diskriminacijo zaradi njegove pripadnosti etnični skupini. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se opredeljevalo do dejanskih vprašanj (obstoja oziroma resničnosti navedb v zvezi z zatrjevano diskriminacijo) in presojalo dokaze, temveč je zgolj povzelo ključne toženkine ugotovitve o razlogih za tožnikov odhod iz Maroka (ekonomske težave, družinske težave (ločeno življenje očeta in mame), naravna katastrofa - potres), z namenom, da bi ugotovilo in zamejilo relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. Na tej podlagi je ugotovilo, da je tožnik tožbo utemeljeval z navedbami o diskriminaciji etnične skupine Berberov, kateri pripada, česar predhodno ni niti navajal niti nakazal (še posebej ne v povezavi z zgoraj naštetimi težavami, s katerimi se je soočal).

8. Sodišče prve stopnje torej ni samo ugotavljalo dejanskega stanja glede v tožbi zatrjevane diskriminacije Berberov v Maroku, temveč je na podlagi tožbenih navedb presojalo, ali je bila toženka glede na tožnikove navedbe o razlogih za odhod iz Maroka to dolžna ugotavljati. To (in ne neobstoja diskriminacije, kot to zmotno meni pritožnik) je ugotovilo na podlagi pritožnikovih navedb. Ugotovitvi, da je v postopku navajal le, da je Berber, pa pritožnik ne ugovarja. Nenazadnje to izhaja tudi iz njegovih tožbenih navedb. Presoja, da v tožbi zatrjevana diskriminacija Berberov ni bila razlog, s katerim je pritožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, pa pomeni, da dejansko stanje glede (šele v tožbi zatrjevane) diskriminacije v postopku odločanja toženke ni bilo relevantno.

9. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, tako ni zajemalo omenjene diskriminacije, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bila posledica opustitev toženke v upravnem postopku, ki je bil izveden pravilno in zakonito, ob upoštevanju vseh procesnih garancij prosilca in standardov deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo organa, čemur (pri)tožnik konkretizirano ne nasprotuje.

10. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na to, da je diskriminacija Berberov s strani Arabcev splošno znano dejstvo. Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, če je na stranki o tem trditveno breme.1 To velja tudi v obravnavanem primeru, saj bi moral pritožnik kot prosilec za mednarodno zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo2 (prvi dostavek 21. člena ZMZ-1). Zgolj navedba pripadnosti etnični skupini Berberov pa take trditvene podlage nima.

11. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (ne)obstoja diskriminacije, tudi pritožbe ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem njenega obstoja. S pritožbo v upravnem sporu namreč ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če sodišče prve stopnje tega ni samo ugotavljalo.3

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ne bi smelo dopolniti obrazložitve odločbe toženke. Ker očitek dodatno ni konkretiziran, ga je kot takega mogoče zavrniti že na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je bil postopek pred upravnim organom sicer nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku tako kršitev odpravilo. Poleg tega pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se „dopolnitev razlogov odločbe“ (tako dikcijo je uporabilo sodišče v 19. in 26. točki obrazložitve) nanaša na predstavitev sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za relevantno v okviru načela nevračanja in v povezavi z morebitno odgovornostjo države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, hkrati pa je izrecno navedlo, da je oceno tega tveganja opravila že toženka sama (27. točka obrazložitve). Pritožnik ne trdi, da to ne drži, prav tako v tej zvezi ne pojasni, v zvezi s čim mu je bila odvzeta pravica do izjave. Zgolj nestrinjanje s presojo, na katero se nanaša omenjena dopolnitev, pa ne zadošča za utemeljitev tudi sicer zgolj posplošeno zatrjevanega pritožbenega očitka o kršitvi pravice do izjave v zvezi s tem.

13. Iz razlogov, ki jih Vrhovno sodišče pojasnjuje v nadaljevanju, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka in kršitvi 22. člena Ustave, ker je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Utemeljena je sicer pritožbena graja zavrnitve glavne obravnave s sklicevanjem na določbe Procesne direktive 2013/32/EU,4 saj iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja,5 da je izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina Evropske unije o temeljnih pravicah ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.

14. Drugačne razlage v zvezi s sodnimi postopki, ki se nanašajo na presojo zakonitosti zavrnjenih prošenj za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljenih, ne terjajo niti stališča Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Moussa Sacko, C-348/16 (sodba z dne 26. julija 2017), na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče pri svoji polemiki s stališči Vrhovnega sodišča v zvezi s procesno avtonomijo držav članic EU (glede morebitne določitve drugostopne sodne instance v postopkih mednarodne zaščite) in dolžnostjo izvajanja glavnih obravnav, navedenih v sodbi I Up 195/2023 z dne 6. 9. 20236 in sklepu I Up 301/2023 z dne 17. 1. 2024. Iz navedene sodbe jasno izhaja, da je SEU presojalo, kdaj je z vidika Procesne direktive dopustna opustitev zaslišanja prosilca (zaradi možnosti, ki jo omogoča italijansko pravo, da sodišče tožbo zavrne ali ji ugodi brez zaslišanja tožeče stranke, če je z njo opravil razgovor že upravni organ, pristojen za izvedbo postopka obravnave), ne pa, kdaj mora sodišče države članice odločiti brez tega procesnega dejanja. Bistven je poudarek SEU, da ne glede na razlog pospešitve postopka sodišče ne sme opustiti procesnih dejanj (tako tudi ne zaslišanja prosilca), ki so potrebna, da se prosilcu zagotovi učinkovito sodno varstvo (45. točka).

15. Stališče Vrhovnega sodišča glede obveznosti odločanja upravnega sodišča na glavni obravnavi je ustaljeno, jasno in enako za vse vrste zadev: sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), le izjemoma, če gre za primere iz 59. člena ZUS-1, lahko odloči brez nje, kar pa mora v sodbi tudi utemeljiti.7 Pravica do glavne obravnavne, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, torej ni absolutna, saj sodišče lahko opusti njeno izvedbo, vendar le v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.

16. Na podlagi teh izhodišč je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je v situaciji, ko stranka sicer formalno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ob tem ne navaja nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, načeloma možna tudi odločitev brez glavne obravnave.8

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je tak tudi obravnavani primer. Pritožnik namreč v tožbi ni navedel nobene (pravno pomembne) dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, le predlagal je svoje zaslišanje. Nepopolno dejansko stanje je uveljavljal le glede obstoja diskriminacije pripadnikov pritožnikove etnične skupine, česar pa, kot je bilo pojasnjeno, v upravnem postopku ni uveljavljal kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, zato ne gre za relevantno dejansko stanje. V zvezi z drugimi okoliščinami toženki ni očital nepopolne ugotovitve dejanskega stanja temveč, da bi te okoliščine morala upoštevati kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite, kar pa je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo (25. točka obrazložitve). Ker po navedenem v obravnavanem primeru dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje o tožbi lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega dostavka 59. člena ZUS-1 in ne tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na katero se napačno sklicuje sodišče prve stopnje (ta se namreč nanaša na primere, ko je relevantno dejansko stanje sporno).

18. Očitka o kršitvi pravice do izjave iz 22. člena Ustave ne utemeljuje niti pritožnikovo mnenje, da je sodišče njegove navedbe v upravnem postopku ugotovilo s sklicevanjem na dokaze, ki jih ni izvedlo na glavni obravnavi. Iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da gre za pritožnikove navedbe (ki jih je podal v svoji prošnji in na osebnem razgovoru), ki jih je toženka povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ta pa je predmet tega upravnega spora. Pritožnik pa v tožbi zoper to odločbo ni uveljavljal ne pomanjkljivosti teh povzetkov, ne da osebni razgovor pred upravnim organom ni bil dobro opravljen.

19. Kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave ne utemeljuje niti pritožbeno posplošeno mnenje o nujnosti „ex nunc“ presoje dejstev in pravnih vprašanj, ki da terjajo opravo glavne obravnave in njegovo zaslišanje. Pritožnik namreč ne navaja niti katera pravna vprašanja terjajo glavno obravnavo niti katera dejstva, ki jih želi dokazovati z zaslišanjem, naj bi bila sporna. Še več, ne oporeka niti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je svoje zaslišanje tudi v tožbi predlagal zgolj pavšalno. Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče v tem pogledu pojasnjuje še, da je zaslišanje stranke v dokazne namene le eno od možnih dokaznih sredstev za dokazovanje zatrjevanih dejstev, pravica do izjavljanja pa se primarno uresničuje z možnostjo podaje navedb in predlogov v sodnem postopku.9

20. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) R., Pirnat, v: P. Kovač in E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, 2. knjiga, Uradni list RS, d. o. o., in Pravna fakulteta UL, Ljubljana 2020, str. 214-215. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 237/2023 z dne 30. 10. 2023. (3) Glej npr. sodba I Up 128/2018 z dne 29. 8. 2018. (4) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

(5) Prim. s sklepoma I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022 ter I Up 208/2022 z dne 22. 2. 2023. (6) Vrhovno sodišče pripominja, da je delni citat, ki ga je v sodbo vključilo prvostopenjsko sodišče, iztrgan iz konteksta celotne sodbe, ki obravnava drugačen dejanski in pravni stan. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje le, da je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na Listino EU in na sodno prakso SEU v takem primeru sistemsko zgrešeno, saj zanesljivo ni njun namen, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah EU na tisto, kar je zahtevano v pravnem redu EU kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice.

(7) Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, 14. in 15. točka obrazložitve, in X Ips 64/2021 z dne 1. 12. 2021. (8) Prim. s sklepoma VS RS I Up 210/2022 z dne 21. 12. 2022, 16. točka obrazložitve, in I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023, 13. točka obrazložitve.

(9) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1630/22 z dne 28. 9. 2023, 35. točka obrazložitve.