Jedro

V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., rojen 1998 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, sicer se ga bo iz določenega območja odstranilo. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 13. 11.2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Prosilca je dne 30. 10. 2023 obravnavala policija, ki ga je prijela ob prihodu v Slovenijo. Iz policijske dokumentacije izhaja, da se je prosilec v policijskem postopku predstavil kot C. C., rojen ... 1998, državljan Kraljevine Maroko.

3. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 13. 11. 2023 je prosilec navedel, da je arabske narodnosti ter da pripada berberski etnični in plemenski skupnosti. Izvorno državo je zapustil dne 14. 7. 2023 in je potoval preko Turčije. Osebnih dokumentov nima. Iz Maroka je odšel zaradi brezposelnosti in slabe finančne situacije. Želel je pomagati družini.

4. Temu je sledil osebni razgovor in prosilec je po navedbah tožene stranke v izpodbijanem aktu v začetku osebnega razgovora najprej ponovil svoje osebne podatke. Osebnih dokumentov nima. Potni list in osebno izkaznico je pustil v Turčiji, pri lastniku stanovanja, v katerem je bival. Ko je zapustil Turčijo, dokumentov ni smel imeti pri sebi, saj bi jih lahko izgubil. Drugih dokumentov v Maroku nima, prav tako nima drugih dokazil, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Je arabske narodnosti. Njegov materni jezik je arabski, govori še berberski in angleški jezik. Vse življenje je živel v Maroku. Rojen je bil v kraju Rabat, nato se je preselil v Marakeš, po potresu pa v kraj Č., v bližini Rabata. Živel je v hiši skupaj s starši, bratoma in sestro. V Maroku prebivajo še tete in strici. V Italiji ima sestrično in bratranca, v Franciji dva bratranca in v Španiji sestrično. Končal je 11 razredov šole, hodil je v prvi letnik gimnazije. Zaradi družinskih težav ni nadaljeval šolanja, poleg tega pa je imel dve diplomi, eno za frizerja in drugo za vodovodarja.

5. Nadalje je razložil, da ga je preživljala družina, ko je zapustil šolo in se je preselil. Potem je nadaljeval s šolanjem in se zaposlil. Med šolanjem je delal kot vodovodar in istočasno kot kuhar, vendar ni zaslužil dovolj za preživetje. Njegova ciljna država je bila Italija, kjer naj bi zanj skrbela sestrična, vendar pa se je zaradi njenih težav kasneje odločil za Španijo. Kot glavni razlog, da je odšel iz izvorne države, je navedel lanskoletni potres (2023), v katerem je bila porušena družinska hiša, družina pa je preživela. Najhuje je bilo v kraju Marakeš. Prosilec ni vedel točnega datuma potresa. Umrlo je na tisoče ljudi in na tisoče hiš je bilo porušenih. V času potresa se je nahajal v kraju D., kjer pa posledice niso bile tako hude.

6. Družinske težave so se začele, ko je bil star 12 ali 14 let. Oče se je želel ločiti od mame. Večkrat jo je pretepal in jo pošiljal nazaj k staršem, ker naj jo ne bi več potreboval. Starša nista uradno ločena, le živita ločeno. Prosilec je pojasnil, da osebno ni imel težav, so ga pa prizadele družinske razmere. Pustil je šolo pri približno sedemnajstih letih in odšel svojo pot. Kasneje je sam nadaljeval šolanje za vodovodarja v kraju E. in obenem delal, da je lahko zaključil prvo maturo. Po maturi se je preselil v Casablanco, kjer je zopet nadaljeval šolanje in končal šolo za frizerja. Medtem je našel službo v podjetju, ki se ukvarja z avtomobilsko elektroniko v kraju D. Varčeval je, da je lahko zapustil državo.

7. Izvorno državo je zapustil, ker je zaslužil malo denarja, ni imel dobre službe pa tudi zaradi družinskih težav. Zaslužek ni zadostoval za preživetje in proti koncu meseca si je moral sposojati denar. Delal je vsak dan po 12 ur, z izjemo nedelj. Mesečno je zaslužil 300 evrov, s katerimi je moral poravnati tudi najemnino in stroške. Občasno je delal tudi v frizerskem salonu, večinoma ob nedeljah, ko je bil prost. Bolje plačno delo si je poskušal poiskati tudi v drugih krajih, vendar neuspešno. V Maroku bi ostal le, če bi bilo delo bolje plačano. Za pot iz Maroka do Slovenije je porabil približno štiri tisoč evrov. Denar za karto in oblačila je prihranil. V Turčiji je delal in si sposodil denar, nato pa v vsaki državi v kampu delal kot frizer. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od držav (Bolgarija, Hrvaška), ki jih je prečkal, saj ga niso prijeli. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bilo življenje slabše kot prej. Prejšnje službe ne bi več dobil, tudi hiše nima, družina pa je ločena. Od Slovenije pričakuje, da mu bo dodelila status in dovoljenje za delo.

8. Na vprašanje svojega pooblaščenca je prosilec povedal, da je dostojno življenje v Maroku možno samo pod pogojem, da dobiš dobro plačano službo. Živel pa je tako, da si je sposojal denar in delal 12 ur na dan. Če bi zbolel, bi se situacija še poslabšala, saj bi si moral sposoditi denar za preživetje. Pomoč ljudem v stiski v Maroku dejansko ne obstaja.

9. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (slabo plačano delo), osebnimi težavami (ločitev staršev) in naravno katastrofo (potres). Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je prosilec podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, pristojni organ ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Še več, prosilec je v Maroku de facto delal (delal je kot vodovodar, kuhar, frizer in delavec v podjetju z avtomobilsko elektroniko), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Prosilčevih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev torej v skladu z navedenim ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

10. Splošno znano je, da je v Maroku bila zagotovljena pomoč držav in humanitarnih agencij, ki so prizadetim ljudem nudili materialno (finančno) in humanitarno (zdravniško, medicinsko, tehnično) pomoč. Dejstvo je, da je Maroko doletel obsežen potres 8. 9. 2023, to je okoli dva meseca po tem, ko naj bi prosilec že zapustil izvorno državo. Glede na časovni potek poti, je bil takrat v Turčiji in ni mogel imeti neposredne izkušnje potresa, kakor jo opisuje. V tem primeru so njegove navedbe popolnoma neprepričljive. Glede na to, da je prosilec kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavil svoje ekonomske oziroma osebne težave, pri čemer tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

11. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 12. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in bi morala postopek ustrezno dopolniti. Tožena stranka ni upoštevala navedbe, da je tožnik pripadnik etične skupine Berberov, saj je v prošnji pod etična ali plemenska pripadnost navedel "Amazigh". Znano je, da so Berberi v Maroku etična manjšina in kot taki preganjani oziroma diskriminirani v primerjavi z drugimi etičnimi skupinami oziroma Arabci. Tožnik je v svojem zaslišanju navedel, da govori Amazigšino s straši, vendar ta jezik kot uradni, v državi ne obstaja. Iz navedenega izhaja, da je tožnik pripadnik manjšine, ki je v primerjavi z drugimi Arabci v Maroku diskriminirana. Navedeno se na splošno kaže v manjši dostopnosti do trga dela, izobraževanja v svojem jeziku in tudi do socialni storitev.

13. Tožnik je v osebnem razgovoru smiselno navedel, da je dostop do socialnih in zdravstvenih storitev slab in otežen in da obstaja samo na deklaratorni ravni, v resnici pa ne. Glede na navedeno meni, da ugotovitve tožene stranke, da zoper tožnika niso bili usmerjeni kakršni koli gospodarski ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice, niso točne. Po mnenju tožnika je tožena stranka torej zmotno ugotovila, da tožnikovega slabega ekonomskega stanja ni mogoče povezati z okoliščinami, ki bi jih povzročili tretji akterji, kar lahko privede do uničenja ekonomske eksistence tožnika in s tem kršitev njegovih človekovih pravic.

14. Maroko torej ne nudi socialnih storitev, v smislu minimalne socialne in zdravstvene varnosti, kar je tožnik v osebnem razgovoru potrdil in gre torej za odrekanje osnovne zdravstvene nege in socialnih storitev, ki jih država ni sposobna zagotoviti in ki so imele v Maroku za tožnika škodljive posledice.

15. Še posebej je tožnikova država postala nevarna po potresu, ki se je zgodil v neposredni bližini njegovega kraja bivanja. Tožnikova družina je ostala brez strehe nad glavo oziroma brez doma. Tožnik je torej tista ranljiva oseba, ki se uvršča v kategorijo oseb, ki je v celoti odvisna od pomoči države, v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, prebivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu v okoliščinah brez perspektive in strahu pred nasiljem. Iz splošno znanih podatkov, ki so bili javno objavljeni, v slovenskih časopisih, je bil potres uničujoč (članek z dne 14. 9. 2023); izvorna država tožnika zaradi svoje ekonomske in socialne politike ter drugih političnih dejavnikov, ni sposobna zagotavljati osnovnih in minimalnih standardov preživetja in zaščite pred ekstremno revščino. Zato je vsekakor mogoče, tudi izvorni državi, v konkretnem primeru, kot tretjemu akterju, pripisati odgovornost za hudo in splošno humanitarno krizo, ki je nastala v Maroku, po potresu, ki je zahteval več kot 2000 žrtev, prav v krajih, od koder izvira tožnik. Tožena stranka bi zato glede na splošno znane podatke morala presojati tudi okoliščine, ki so nastale "sur place", kar bi tožena stranka morala presojati v okviru subsidiarne zaščite, pa ni. Nastopila je torej posebna okoliščina, ki govori v prid tožnikovi izstopajoči ranljivosti, ki bi jo morala tožena stranka presojati. Predlaga zaslišanje tožnika in da sodišče tožbi ugodi ter po izvedenem dokaznem postopku odločbo tožene stranke odpravi.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je natančno presodila izjave, ki jih je podala tožeča stranka na prošnji in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so bile njene izjave o tem, zakaj je zapustila izvorno državo, izključno ekonomske narave. Tožeča stranka je jasno izpovedala, da ni imela v izvorni državi nobenih težav, nič konkretnega se ji ni zgodilo, temveč je iz države odšel zaradi brezposelnosti in slabe finančne situacije. Tožena stranka poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožeča stranka pa ni nikoli navedla, da bi imela težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. 17. Tožena stranka pri tem še dodaja, da je odločala na podlagi navedb tožnika in ob tem sledila sodbam Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (št. I Up 41/2016 z 2. 3. 2016, sodba št. I Up 322/2016 z 22. 2. 2017), iz katerih izhaja, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.

18. V zvezi s tem tožena stranka dodaja, da naravne katastrofe, med njimi tudi potres, lahko povzročijo širok spekter težav in posledic, ki pa se ne nanašajo zgolj na prosilca, temveč na vse ljudi, ki so bili prizadeti. Splošno znano je, da je v Maroku bila zagotovljena pomoč držav in humanitarnih agencij, ki so prizadetim ljudem nudili materialno (finančno) in humanitarno (zdravniško, medicinsko, tehnično) pomoč. Dejstvo je, da je Maroko doletel obsežen potres 8. 9. 2023, to je okoli dva meseca po tem, ko naj bi tožeča stranka že zapustila izvorno državo. Glede na časovni potek poti, je bil tožnik takrat v Turčiji in ni mogel imeti neposredne izkušnje potresa, kakor jo opisuje. V tem primeru so navedbe tožeče stranke popolnoma neprepričljive. Glede na to, da je tožeča stranka kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavila svoje ekonomske oziroma osebne težave, pri čemer tudi ni izpostavila nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo soočena z resno škodo ali da bi bilo njeno življenje kakorkoli ogroženo.

Tožba ni utemeljena.

19. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi pretežnemu in bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ampak bo v nadaljevanju naredilo glavne poudarke, en popravek in dve dopolnitvi obrazložitve odločbe tožene stranke.

20. V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbo dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v prošnji za mednarodno zaščito z dne 13. 11. 2023, kjer je omenil zgolj svojo revno družino in slabo finančno situacijo v Maroku, ter na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 6. 2. 2024, kjer je bil prisoten tudi pooblaščenec iz PIC. Na osebnem razgovoru je tožnik namreč izpostavil potres, v katerem je bila družinska hiša porušena, družinske težave (ločeno življenje očeta in mame), dejal je, da on osebno ni imel težav, so ga pa družinske težave prizadele, dobival je malo denarja, moral pa je plačevati najemnino in stroške; iskal je bolje plačano delo in če bi ga dobil, bi mogoče ostal v Maroku; v času potresa je živel v svojem stanovanju. Povedal je tudi, da je situacija v Maroku slaba, ampak lahko se preživi; izrazil je upanje, da bo dobil dovoljenje za delo. Vprašanje, kakšna bi bila situacija, če bi v Maroku zbolel, je bilo dano s strani pooblaščenca PIC in tožnik je na to vprašanje odgovoril, da bi se situacija poslabšala, ker bi si moral izposoditi denar, da bi lahko preživel. Tudi na vprašanje pooblaščenke, ali država (Maroko) pomaga ljudem, ki se znajdejo v stiski, je tožnik odgovoril, da govorijo, da ta pomoč obstaja, v resnici pa ne.

21. Tožnik torej niti malo ni nakazal, da bi katere izmed naštetih težav lahko bile posledica kakšne diskriminacije na podlagi njegove etnične pripadnosti. Pri diskriminaciji gre za okoliščino, katero bi odrasel moški, ki je v izvorni državi hodil v šolo in ki je precej intenzivno deloval na trgu dela, brez dvoma zaznal in bi z njo oziroma s preganjanjem povezal katero izmed svojih težav. Prav nič v zvezi z morebitnim preganjanjem na podlagi njegove narodnosti ni omenil. 22. Tudi v tožbi tožnik ne navaja, da je bil diskriminiran, ker je Berber, ampak uveljavlja, da je "znano", da so Berberi kot manjšina preganjani oziroma diskriminirani v primerjavi z Arabci in drugimi etničnimi skupinami. Tožeča stranka ni predložila nobenega poročila o tem, da so vsi Berberi v Maroku diskriminirani pri dostopu do izobraževanja, trga dela, socialnih storitev in tudi Upravnemu sodišča mednarodna sodna praksa na področju azila, ki bi to upoštevala, v navedenem smislu ni poznana. Tudi dejstva, ki jih je navajal tožnik v upravnem postopku, govorijo nasprotno od v tožbi omenjene možnosti diskriminacije. Tožnik se je namreč šolal do 17 leta, potem je šolanje po lastni izbiri prekinil, vendar ga je nato nadaljeval, zaključil je prvo maturo, preselil se je v Casablanco, in se nato šolal za frizerja; opravljal je delo vodovodarja in frizerja za zaslužek; delal je tudi v podjetju z avtomobilsko elektroniko; ko se je odselil od doma, je živel v stanovanju, torej ne v družinski hiši, ki naj bi jo porušil potres; za stanovanje je plačeval najemnino; delal je po 12 ur in tudi v nedeljah; prihranil je 4000 EUR za pot v Evropo. Zato so navedbe v tožbi zgolj hipotetične o "_ekstremni revščini_", o "_odrekanju osnovne zdravstvene nege in socialnih storitev, ki naj bi imele za tožnika škodljive posledice_", čeprav do tega sploh ni prišlo; ali da je bil brez "_strehe nad glavo_" in zato posebej "_ranljiv_", kakor tudi očitno ne drži tožbeni očitek, da niso točne ugotovitve tožene stranke, da zoper tožnika niso bili "_usmerjeni določeni gospodarski ukrepi_." To so zgolj navedbe o tem, kaj bi morda lahko bilo, a tožnik nič od tega ni navedel v upravnem postopku, ali vsaj, da bi nakazal. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi karkoli (po9iskala v poročilih o izvorni državi in da bi tožnika karkoli dodatno izpraševala. To očitno ni bilo potrebno. Kajti tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje,1 oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju,2 ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen.3

23. Tožnik ravno v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred preganjanjem in izkušnje z zatrjevanim preteklim preganjanjem (ali grozečo resno škodo) nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega konkretnega dokaza v upravnem sporu, kar je razumljivo, saj nobene trditve, ki bi jo bilo mogoče povezati s pogoji za status begunca (ali subsidiarne zaščite) v upravnem postopku ni podal. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal zaslišanje tožnika.

24. Upravno sodišče zgolj popravlja oziroma dopolnjuje utemeljitev tožene stranke v delu, kjer se tožena stranka sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča o tem, da je obseg presoje vezan na trditveno podlago oziroma da sta vsebina in širina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami. To drži, ko tožena stranka upošteva vse procesne garancije prosilca v upravnem postopku, ko pravilno vodi osebni razgovor, ko upošteva standarde deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo pristojnega organa iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. In tožena stranka je v konkretnem primeru navedene standarde upoštevala, zato je pravilno odločila v mejah tega, kar je izpovedal tožnik. Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca.

25. Kar pa zadeva zavrnitev subsidiarne zaščite, je bistveno to, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz člena 20(3) ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitev določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev.4 Sodišča EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "_povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države_."5 Šele, če gre za namerno odtegnitev nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da že omenjeni pogoj očitno ni izpolnjen.

26. Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (_non-refoulement_), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah oziroma iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in glede na tožbeni ugovor o "ekstremni revščini" tožnika, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje z naslednjim:

27. Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.6 Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko to oceno tveganja opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava. Zato ta tehnična pomanjkljivost oziroma napaka v pravno-formalni obrazložitvi ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

28. V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da bi določba 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.7 Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,8 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.9 Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah _Budina v. Russia in Larioshina v. Russia_.10 Tožnik v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("_arguable claim_") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

29. Tožnik je imel možnost navesti dejanja diskriminacije zaradi etnične pripadnosti ob podaji prošnje dne 13. 11. 2023. Precej časa kasneje je bil opravljen osebni razgovor in sicer dne 6. 2. 2024. Zaslišanje je takrat trajalo 1 uro in 40 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 20 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku. Zato je sodišče odločilo brez zaslišanja tožnika.

30. Pri tem je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine11 in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.12 Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer: - Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;13 - omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;14 - obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;15 - kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in _ex nunc_ presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;16 - v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;17 - iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.18

31. V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

32. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,19 ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

33. Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "_takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno_"20 oziroma da "_tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu_" /.../.21 S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.22

34. Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (_mutatis mutandis_) v zadevi _Moussa Sacko_ se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

35. Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP23 in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.24

36. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11. 2 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30. 3 Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91. 4 M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41. 5 Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36. 6 Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah. 7 Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 8 Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil. 9 Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283. 10 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 11 Torubarov, C-556717, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78. 12 Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49. 13 Ibid. odst. 32-35, 37-39. 14 Ibid. odst. 41. 15 Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130. 16 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačen interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14). 17 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47. 18 Ibid. odst. 49. 19 Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64. 20 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 21 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8. 22 Ibid. odst. 58-59. 23 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57. 24 Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.