Jedro

Prvostopenjski organ je razumevanje zahteve za denacionalizacijo oprl na stavek v zahtevi, da bo vlagatelj vso potrebno dokumentacijo za postopek predložil naknadno, dokumentacijo v spisu, ki se nanaša samo na 1/2 premoženja, ki je bila last denacionalizacijskega upravičenca in mu je bila zaplenjena, vedenje, da ni živih pravnih naslednikov in vedenje, kaj se je dogajalo s premoženjem po drugi svetovni vojni. Na tej podlagi organ zaključuje, da ni verjetno, da vlagatelj ni želel vrnitve celotnega podržavljenega premoženja. Tako utemeljevanje organa, ki ne temelji na vsebini zahteve za denacionalizacijo, temveč na listinah, ki dejstev v zahtevi ne dokazujejo, in dejstvih, ki zahteve ne utemeljujejo, je napačno.

Izrek

Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Lendava št. 35202-1/2004-136 (0512) z dne 5. 10. 2010 se v 1., 2. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo dopolnil delno odločbo Upravne enote Lendava št. 32502-1/2004-78 (0512) z dne 19. 10. 2009, izdano v upravni zadevi denacionalizacije premoženja (stanovanjska stavba) A.A. tako, da je s prvo točko izreka upravičencu A.A. določil odškodnino do polne vrednosti vrnjenih nepremičnin ob podržavljenju, za vrnjeno 1/2 nepremičnin parc. št. 4093 dvorišče v izmeri 365 m2, stavba v izmeri 358 m2 ter parc. št. 4094 gozd v izmeri 458 m2, obe vpisani v vl. št. 4313 k.o. ..., ležeči na območju podržavljene parcele št. 25/b, vl. št. 19, k.o. ..., v višini 97.522,22 DEM (49.862,32 EUR); v drugi točki določil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, dolžna izročiti obveznice skrbniku za posebni primer; v tretji točki pa postavil skrbnika za posebni primer B.B. V obrazložitvi je navedel, da odloča o odškodnini do polne vrednost ob podržavljenju, v skladu z določbo 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), nepremičnin, ki so bile v deležu do ¾ vrnjene A.A. z delno odločbo z dne 19. 10. 2009. Zavezanka je tekom postopka ugovarjala vračilu, ker je menila, da je lahko predmet določitve odškodnine za manjvrednost le delež do 1/4, A.A. Delež v višini 1/2, tudi last A.A., po mnenju zavezanke ni bil zahtevan, zato za ta del odškodnina za manjvrednost nepremičnin ne more biti določena. Ker je 1/4 med strankami nesporna, je organ z dopolnilno odločbo z dne 28. 9. 2010 odločil o doplačilu odškodnine do polne vrednosti nepremičnin ob podržavljenju za 1/4, v višini 48.761,11 DEM. Obravnavana zadeva pa določa odškodnino do polne vrednosti ob podržavljenju še za vrnjeno 1/2. Pooblaščenec vlagatelja zahtevka je v pritožbenem postopku v dopisu z dne 23. 4. 2008, naslovljenem na Ministrstvo za okolje in prostor pojasnjeval, da je vlagatelj zahtevka že v osnovni zahtevi za denacionalizacijo z dne 3. 12. 1993 navedel, da zahtevo vlaga kot edini preživeli naslednik družine A. ter je v isti vlogi zahteval vračilo premoženja C.C., A.A. in D.D., kar pomeni, da bi moral upravni organ odločiti o vrnitvi celotne nepremičnine, ne samo o eni polovici (katero vlagatelj najprej opiše v vlogi in katere lastnik je bil oče C.C. ter po katerem sta dedovala A.A. in D.D.). Organ je zahtevek presodil po vsebini in šteje, da je bil zahtevek vložen za celotno premoženje. Premoženje, ki je predmet postopka, je bilo v lasti A.A. in C.C. (vsak do 1/2). Po smrti C.C. sta njegovo polovico dedovala A.A. in D.D. (vsak do 1/2). Delež v višini ¾ je bil A.A. zaplenjen. Ob vedenju, da ni živih pravnih naslednikov (po A.A. in D.D.) in vedenju, kaj se je dogajalo s premoženjem po drugi svetovni vojni, ni verjetno, da ni vlagatelj želel vrnitve celotnega podržavljenega premoženja. V vlogi je tudi navedel, da bo potrebno dokumentacijo naknadno predložil. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka izpodbija prvo, drugo in tretjo točko dopolnilne odločbe prvostopnega organa zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Sporna je določitev A.A. za denacionalizacijskega upravičenca. Po mnenju tožeče stranke je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo vložil zahtevo za delež do 1/2, ki ga je imel njegov oče C.C. V zahtevi izrecno in na več mestih omenja le delež C.C., ne uveljavlja pa deleža do 1/2, ki ga je imel očetov brat A.A. Kot je razvidno iz listin v spisu, vlagatelj do izteka prekluzivnega roka dne 7. 12. 1993 zahteve za denacionalizacijo ni razširil na delež A.A. Odškodnina je zato za delež A.A. določena neupravičeno. V zahtevi vlagatelj izrecno navaja, da sta vse premoženje po C.C. dedovala sorojenca D.D. in A.A. Pojasnjuje, da je bilo dedičema po C.C. v letih po vojni podedovano premoženje podržavljeno. Iz zahteve izhaja, da je predlagatelj edini član družine A., ki je preživel internacijo, zato je edini upravičenec do denacionalizacije. Predlaga, da se premoženje, če je mogoče, vrne v naravi, ali plača odškodnina. Organa navajata, da ni verjetno, da predlagatelj ne bi želel vračila celotnega premoženja, ob tem, ko je navedel, da ni drugih živih pravnih naslednikov družine A. in glede na to, kar se je dogajalo s premoženjem po drugi svetovni vojni. To naj bi kazalo na to, da je vlagatelj želel denacionalizacijo celotnega premoženja družine A. Tožeča stranka ne more pritrditi stališču, da je vlagatelj z navedbo, da je edini preživeli član družine, zahteval vračilo deležev tako C.C. kot A.A. Iz zahteve je jasno, kakšna je volja vlagatelja in kaj je predmet zahtevka. Vlagatelj na več mestih, tudi v delu, kjer zahteva parc. št. 25/b k.o. ..., izrecno navaja, da je bil C.C. lastnik do deleža 1/2. Ko govori o dedovanju po C.C., vlagatelj izrecno govori le o tem, da sta vse njegovo imetje po zakonu podedovala sorojenca D.D. in A.A., vsak do 1/2. Vlagatelj obeh imenovanih prav tako na nobenem mestu ne omenja kot oseb, ki jima je bilo premoženje podržavljeno, temveč zgolj kot dediča po njegovem očetu, v okviru deleža 1/2, ki ga je imel oče na podržavljenem premoženju. Ne more pritrditi stališču, da je vlagatelj z navedbo o tem, da je edini preživeli član in edini upravičenec zahteval, vrnitev celotnega podržavljenega premoženja. Zahteva za denacionalizacijo je jasna, nedvoumna in vložena za delež 1/2, katerega lastnik je bil C.C., ni pa bila vložena za A.A. za njemu lastno 1/2, na parc. št. 25/b. Zahteva za denacionalizacijo z dne 3. 12. 1993 ni nepopolna vloga v smislu upravno procesnih določil, kot napačno ugotavlja drugostopni organ. Iz zahteve je jasno razvidno, za katero premoženje je bila vložena ter oblika denacionalizacije. Zahteva ni takšna, da iz nje ne bi bilo mogoče razbrati volje vlagatelja, na katero premoženje se nanaša in v kakšni obliki se zahteva vračilo. Državni organ tudi ni dolžan preverjati, ali je tožeča stranka navedla vse premoženje in osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno in katerega vrnitev želi (smiselno sodba Vrhovnega sodišča RS, z dne 2. 8. 2007 opr. št. I Up 1539/2005). V predmetni zadevi ni mogoče šteti, da je bil zahtevan večji delež od deleža 1/2, katerega lastnik na nepremičnini parc. št. 25/b je bil C.C. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Stranka z interesom v tem postopku soglaša z ugotovitvami upravnih organov. Navaja, da je zahteva po vrnitvi podržavljenega premoženja izražena na koncu vloge z dne 6. 12. 1993 in ni omejena z nikakršnim alikvotnim delom podržavljenega premoženja. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali izpodbijana dopolnilna odločba temelji na vloženi zahtevi za denacionalizacijo. Določba 1. odstavka 61. člena ZDen določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve, kar pomeni, da v postopku velja načelo dispozitivnosti. Za uvedbo je potrebna zahteva stranke, kar posledično pomeni, da organ postopka ne more uvesti, če zahteva ni vložena. Z zahtevkom razpolaga stranka in od nje je odvisno, ali bo materialno pravico, ki ji jo daje zakon, tudi uveljavljala. Le kolikor je zahtevek postavljen, lahko organ, glede na določbo 62. člena ZDen, ki določa dokazila in podatke, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, tak zahtevek obravnava in zahteva od strank v tem členu navedena dokazila. ZDen nadalje v 1. odstavku 64. člena določa, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najpozneje do 7. 12. 1993. To je prekluziven, materialen rok, za katerega velja, da stranka po izteku tega roka zgubi pravico, če jo ni v tem roku zahtevala.

Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, da vrnitev premoženja, ki je bilo last A.A. do 1/2, glede na premoženjsko stanje pred smrtjo C.C., ko sta bila C.C. in A.A. solastnika vsak do 1/2, tudi nepremičnine parc. št. 25/b, vl. št. 19 k.o. ..., z vlogo B.B. z dne 3. 12. 1993, ni bila zahtevana. Navedeno izhaja iz vloge – zahteve za denacionalizacijo, posameznih navedb v zahtevi in celotne vsebine. Zahteva za denacionalizacijo se prične z navajanjem premoženja, katerega lastnik je bil C.C. Nato opiše njegovo usodo in usodo premoženja – prehod na dediča D.D. in A.A., na vsakega do 1/2 (1/4 od celote) ter da je bilo to premoženje dedičema podržavljeno. V nadaljevanju je opisana usoda predlagatelja – sina C.C., kot edinega preživelega člana družine in edinega upravičenca do denacionalizacije. Tudi v sklepnem delu, s katerim zahteva vlagatelj vrnitev premoženja in opiše obliko denacionalizacije, predlog ni razširjen na A.A. Iz navedenega je po mnenju sodišča nedvoumno, da vrnitev premoženja A.A. ni bila zahtevana.

Prvostopni organ je razumevanje zahteve oprl na stavek v zahtevi, da bo vlagatelj vso potrebno dokumentacijo za postopek denacionalizacije naknadno predložil, dokumentacijo v spisu, ki se nanaša samo na 1/2 premoženja, ki je bila last A.A. in mu je bila zaplenjena, vedenje, da ni živih pravnih naslednikov (A.A. je umrl 13. 11. 1964, D.D. pa razglašena za mrtvo 1. 11. 1977) in vedenje, kaj se je dogajalo s premoženjem po drugi svetovni vojni. Zato zaključuje, da ni verjetno, da vlagatelj ni želel vrnitve celotnega podržavljenega premoženja. Tako utemeljevanje organa, ki ne temelji na vsebini zahteve za denacionalizacijo, temveč na listinah, ki dejstev v zahtevi ne dokazujejo, in dejstvih, ki zahteve ne utemeljujejo, je napačno. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati stališče sodišča, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo dne 3. 12. 1993 zahteval le eno polovico premoženja C.C., ki je prešla na dediča D.D. ter A.A., ki sta v tem obsegu denacionalizacijska upravičenca. Na tako stališče se je postavilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 884/2007 z dne 19. 10. 2007. Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku bilo napačno ugotovljeno ter je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nasl. v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka stranki z interesom je sodišče zavrnilo, ker je na podlagi določb ZUS-1 predvidena povrnitev stroškov postopka le tožeči stranki.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.